O volonterskih pripravnikih in odnašanju riti – državi.

Zadnje tedne se mi dozdeva, da državi odnašamo rit. Mladi, mladinske organizacije, s katerimi sodelujem in s tem – tudi sama. Ja, prav resno to mislim in ne, prav nič samovšečnosti ni v tej ugotovitvi. Samo malo obupa ob ugotavljanju, kako stvari stojijo. Seveda govorim o neplačanem delu, na katerega s Sindikatom Mladi plus in Mladinskim svetom Slovenije opozarjamo že celo večnost in s katerim vsi mladi – delajo vse tisto, za kar so vsi ostali plačani.

Enostavno, ne razumem in ne želim razumeti, kako je mogoče, da je ena generacija v tej državi postavljena v situacijo, da njeno delo ni vredno plačila. Še manj razumem, v kakšni državi živimo, če se tej državi zdi sprejemljivo, da vsak dan znova mladim sporoča, da je OK, da edino oni delajo – zastonj?

Od zadnjega poziva, da nam mladi zaupajo svoje izkušnje in od kar so se nam v akciji z opozarjanjem in poročanjem pridružili mediji, naš e-poštni predal poka po šivih. Mladi, bivši pripravniki, sedanji pripravniki, zaposleni v javni upravi, starši, tete, strici … vsi pošiljajo svoje zgodbe, svoje opazke in podatke.

Predvsem mladi se absolutno ne želijo izpostavljati. Delajo večinoma v manjših kolektivih, izkoriščajo jih podjetja, v katerih je anonimnost ob morebitni prijavi nemogoče zagotoviti. Zato namesto prijav z navedbo obsega dela in konkretnega delodajalca dobivamo pisma, zgodbe o stiskah, izkoriščanjih in nadlegovanjih. Razen, da beremo, razen, da sočustvujemo, ne moremo nič. Dokler se ne bomo zavedali, da je tovrstno izkoriščanje in take delodajalce potrebno prijaviti – se ne bo zgodilo nič.

Podatki, ki jih dobivamo (uradno ali neuradno) od zaposlenih predvsem v javni upravi, pa so tisti, ki zares ubijajo; Kaos je, popolni in totalni kaos! Z enega od sodišč nam ‘zdravo za gotovo’ zatrdijo, da brezplačnega dela pri njih ni, v naslednji minuti pa dobimo od ministrstva podatke, da imajo na tem istem sodišču – 25 pripravnikov, ki tam delajo od 5 do 24 mesecev in da ti pripravniki ne dobijo povrnjenih niti stroškov za prehrano in prevoz. Komu verjeti? Kaj upoštevati? Kako reagirati?

Od naslednjega ministrstva izvemo, da sami sicer nimajo pripravnikov, a organizacije (konkretno – šole in vrtci), ki sodijo pod to ministrstvo, imajo – po podatkih tretjega ministrstva – pravkar 700 in nekaj pripravnikov.

Iz podatkov Zavoda RS za zdravstveno zavarovanje dobimo izpise po posameznih gospodarskih dejavnostih in beležimo 225 (2012), 416 (2013) in 569 (2014) pripravnikov, brez navedbe delodajalcev, jasno. Že na prvi pogled je jasno, da številka z leti rase, a se nikakor ne ujema s podatkom, ki ga je ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti javno predstavila v oddaji Studio City, da imamo ta trenutek samo na področju vzgoje in izobraževanja preko 700 pripravnikov. Do zasebnega sektorja sploh še prišli nismo … tam je podatke (razen prijav posameznikov) nemogoče zbirati.

In na tem mestu se znajdem pri – odnašanju riti državi. Poleg birokratskih odgovorov, da je neplačano delo nujno, ker država nima denarja, poleg izgovorov, da se nikogar k takemu delu ne sili, ali pa nadutih pripomb, da mladim v resnici delate uslugo, ker jim zagotavljate izkušnje, si nas, mlade in mladinske organizacije, ministri, zaposleni v javni upravi in mediji … drznete pozivati, naj predlagamo rešitve, naj bomo konstruktivni.

Dragi moji, konkretno ste plačani več let, da bi področje – konstruktivno uredili. Več let zaposlujete pravnike, statistike, ekonomiste in številne druge strokovnjake. Plačujete jih zato, da bi stvari funkcionirale. Mi vsi jih, vas plačujemo! Zato prosim, ne razlagajte nam, da – neplačano delo ni v vaši pristojnosti, da je potrebno spremeniti zakonodajo, da je potrebno zbrati predloge.

Predlogi so jasni:

1. Naredi naj se konkretna analiza, koliko neplačanega dela se v Sloveniji upravi. (Kako? Preštejte ljudi po svojih pisarnah in preverite, koliko od njih je plačanih? Pošljite delovno inšpekcijo v zasebni sektor? Začnite pri arhitekturnih birojih in odvetniških pisarnah, to je naš – brezplačni nasvet številka 1.

2. Naredi naj se analiza obstoječe zakonodaje in naj se zabeleži, kje so pripravništva obvezna za pristop k strokovnemu izpitu oz. za opravljanje določenega poklica. Naj se točno navaja, kje so pripravništva obvezna in za kaj (za strokovni izpit, za zaposlitev, za zaključek izobraževanja …)  in naj se navede razloge za nujnost opravljanja pripravništva. To bi bil brezplačen nasvet številka 2.

3. Tam, kjer dejansko najdemo obvezna pripravništva, uredite njihovo plačilo.To ste že naredili na področju socialnega varstva. Tam so pripravništva plačana. Sredstva ste zagotovili iz Evrope, lahko pa tudi prestrukturirate kak ukrep aktivne politike zaposlovanja mladih. Veliko preveč jih je in niso vsi učinkoviti. Ja, to bi bil brezplačen nasvet številka 3.

4. Spremenite Zakon o delovnih razmerjih. Prepovejte volonterska pripravništva. Ostali področni zakoni naj sledijo. Simpl. Brezplačen nasvet številka 4.

Sliši se preprosto, ane? Ampak ministri pri nas – niso pristojni, z veliko stvarmi se načeloma ne strinjajo in veliko stvari je nemogoče rešiti, ker imamo zakomplicirano zakonodajo. Ne bom vas vprašala, kdo in kdaj jo je pisal, ker to že vsi vemo.

Vem tudi, da te zakonodaje niso pisali mladi. Vem, da mladi niso krivi, da vi ne veste, kje se neplačano pripravništvo opravlja. Vem, da mladi niso krivi, da delajo zastonj. Glede na to, me resno zanima, kdo od vas, pisarniških moljev, ki niste ne pristojni in se niti ne strinjate, bi bil pripravljen svoje delo opravljati brezplačno? Vsaj mesec, dva, takole, iz solidarnosti?

Prepričana sem, da bi vas ta solidarnost hitro prepričala, da morebiti ni tako težko spremeniti kakega zakona ali pa komu naročiti, naj pregleda podatke o delavcih in njihovih (ne)plačilih.

Res, sita sem vseh vas in vašega politikantstva. Sita sem nenehnih izgovorov in sita pričakovanj, da vam bomo mladi in mladinske organizacije – odnašali rit.

PS: Po nobeni evropski in slovenski definiciji – nisem več mlada, v mladinski organizaciji nisem zaposlena in za to delo nisem plačana. Mi pa za mlade res ni vseeno. Tam, kjer pišem v prvi osebi ednine ali pa v imenu mladinskih organizacij, to počnem zato, ker v mladinskih organizacijah sodelujem in ker si res želim spremembe na bolje. Ker si želim, da bi mladi imeli priložnost, ki sem jo imela jaz – dobiti plačilo za svoje delo.

Kakšno jamstvo za mlade je v resnici – Jamstvo za mlade?

V zadnjih tednih skorajda ne mine dan, ko v kontekstu zaposlovanja mladih ne slišimo za Jamstvo za mlade. Prevečkrat se ob Jamstvu za mlade izrisujeta dve pričakovanji, in sicer, da bo država v letih 2014 ter 2015 za zaposlovanje mladih namenila 157 milijonov evrov in da bo vsaki mladi osebi,* 4 mesece po prijavi v evidenco brezposelnih oseb pri Zavodu RS za zaposlovanje – ponujena zaposlitev, pripravništvo, usposabljanje na delovnem mestu, vključitev v formalno izobraževanje ali krajša oblika usposabljanja. Pa to drži?

Začnimo na začetku:

Jamstvo za mlade je v prvi vrsti resolucija, ki jo je 16. 1. 2013 sprejel Evropski parlament in ki pravi, da naj se vsaki mladi brezposelni osebi, stari do 24 let, ter novim diplomantom, starim do 30 let, zagotovi kakovostno zaposlitev, nadaljevanje šolanja ali pripravništvo (oz. vajeništvo) v roku štirih mesecev po nastopu brezposelnosti. Resolucija je postala politični dogovor dober mesec dni kasneje, 28. februarja 2013, ko so jo potrdili ministri Evropske unije, zadolženi za zaposlovanje in združeni v Svet EU za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov.**

Ministri, ki so dogovor podpisali (v imenu Slovenije takratni minister za delo, družino in socialne zadeve, g. Vizjak), so tako svoje države zavezali, da bodo same pripravile ukrepe, ki bodo zadostile ciljem resolucije – torej mladim v 4 mesecih po prijavi na Zavod zagotovile obliko zaposlitve ali izobraževanja. Kakšni bodo ukrepi posameznih držav , je stvar držav samih. Evropa se je v zgodbo ponovno vpletla junija 2013, ko so bile v Bruslju postavljene Smernice jamstva za mlade in v katerih je zapisano, da bo Evropska komisija za realizacijo Jamstva za mlade državam namenila določena sredstva, a le v primeru, da brezposelnost mladih v državah članicah EU presega 25 %.

Slovenija takrat ni beležila tako velike brezposelnosti mladih, jo je pa v kratkem pričakovala, zato si je vseeno izpogajala dvoje; Da se zaradi hudega porasta števila brezposelnih mladih Sloveniji vseeno namenijo sredstva v višini 9 milijonov evrov za programe Jamstva za mlade in da se lahko v Sloveniji ta sredstva porabijo za mlade do 29. leta, ker ta starostna skupina pri nas predstavlja še večji problem kot le mladi do 25. let.* Ker je v času pogajanj za ta sredstva najhitreje naraščala brezposelnost mladih v t.i. vzhodni slovenski kohezijski regiji, se teh 9 milijonov lahko uporabi pri aktivni politiki zaposlovanja mladih le na tem področju.

In zdaj k Jamstvu za mlade v Sloveniji;

V Sloveniji se je v procesu kreiranja evropskih politik Jamstva za mlade močno aktivirala t.i. mladinska stran, to so mladinske organizacije – Mladinski Svet Slovenije, Študentska organizacija Slovenije, Mreža MaMa, Zavod Ypsilon in Sindikat Mladi plus, ki so ob pomoči širše javnosti zahtevale čim boljšo implementacijo Jamstva za mlade ter (še bolj pomembno!) kreiranje celovite politike aktivnega zaposlovanja mladih.

Sestanki s predsednico vlade, resornimi ministri in strokovnimi službami so prinesli predvsem zelo široko debato o problematiki brezposelnosti in osamosvajanja mladih, veliko predlogov, kaj bi se dalo storiti in še več kritik – česa vsega še nismo naredili. Končni rezultat pogovorov je dokument Jamstvo za mlade, ki ga sestavlja 36 ukrepov, ki naj bi izboljševali položaj mladih na trgu dela.

Na tem mestu se zdi nujno poudariti (zato tudi tako obsežen uvod:), da dokument, ki ga v Sloveniji poznamo kot Jamstvo za mlade, ni isto kot evropska resolucija Jamstvo za mlade. Če ta govori o zaposlovanju (dodatnem izobraževanju) mladih 4 mesece po prijavi na Zavod za zaposlovanje, je slovensko Jamstvo za mlade popis vseh ukrepov, ki si jih posamezna ministrstva razlagajo kot prispevek k zaposlovanju mladih in ki se večinoma že izvajajo. Slovensko Jamstvo za mlade je torej popis čisto vseh, večinoma že obstoječih ukrepov, kateremu je dodanih nekaj novih ukrepov in le eden izmed teh, tj. ukrep številka 18 z imenom Youth Employment Initiative (krajše YEI), je ukrep, ki ga predpisuje/pričakuje evropska resolucija Jamstvo za mlade.

Youth Employment Initiative (YEI) kot 18. od 36 ukrepov Jamstva za mlade je za leti 2014 in 2015 ocenjen na 20 milijonov evrov, od katerih jih bo 9 prispevala Evropa, v sklopu programa/resolucije Jamstvo za mlade. Ukrep YEI obljublja vključitev 3.400 mladih v letih 2014 in 2015 v vzhodni kohezijski regiji, v usposabljanje na delovnem mestu ter plačano pripravništvo. Ukrep YEI še najlažje opišemo z javnosti že poznanim in izvajanim ukrepom ‘Prvi izziv’, ki mu bo YEI še najbolj podoben, da ne rečemo – enak.

Pa se vrnimo k Jamstvu za mlade – po slovensko;

Zdaj že vemo; Slovensko Jamstvo za mlade je – en ukrep v skladu z evropsko resolucijo Jamstva za mlade, imenovan YEI, in še 35 drugih ukrepov, med katerimi najdemo; karierne centre, delovne preizkuse, napovedovanje potreb na trgu dela, vajeništvo, kadrovske štipendije, obšolske dejavnosti za spodbujanje podjetništva v šolah, štipendije za mednarodno mobilnost, spremembo zakonodaje na področju študentskega dela, mentorske sheme, univerzitetne inkubatorje, storitve mreže EURES in še in še.

Vsi ukrepi skupaj so predvideni za leti 2014 in 2015 in vredni – 157 milijonov evrov. To pa ne pomeni, da bo država sedaj zagotovila novih 157 milijonov evrov za zaposlovanje mladih, ampak da bodo vsi ukrepi na tem področju in v tem času (2014 in 2015) vredni 157 milijonov evrov, a – večina med njimi bi se tako ali tako izvajala oz. se že izvaja in nekateri med njimi z zaposlovanjem mladih niti nimajo velike zveze. Tisti ukrepi, ki so novi, bodo vsi po vrsti financirani iz t.i. nove finančne perspektive za obdobje 2014 – 2020 (po domače – iz novega kupčka denarja iz Evropske unije), za katero pa se Slovenija še pogaja in prav nobenega resnega jamstva še nimamo, da bomo vse ukrepe res lahko izvedli.

Namesto zaključka:

Dokument Jamstvo za mlade po mojem mnenju ni nikakršno – jamstvo, da bodo vsi mladi 4 mesece po prijavi na Zavod vključeni v neko obliko zaposlitve ali izobraževanja, še manj pa je jamstvo, da bomo s tem naborom ukrepov resno zmanjšali število brezposelnih mladih v Sloveniji.

Osebno me tudi hudo skrbi, da dokument, ki predstavlja (vsaj zaenkrat) edini popis politike zaposlovanja mladih pri nas, niti na enem mestu ne govori o kreiranju novih delovnih mest, ampak še najbolj spominja na popis šolskih in obšolskih dejavnosti. To kaže na domet vseh nas, ki smo tako ali drugače vključeni v kreiranje politik za mlade in ki, prepogosto, ne zmoremo pogledati niti tako daleč, kot do Tobačne ulice 2 v Ljubljani, kjer cvetijo ideje mladih v okviru Poligona, ali na splet, kjer se rojevajo projekti kot so Ondu, Musguard, Chipolo, FlyKly …. brez kakršnekoli finančne pomoči države, zgolj zaradi sposobnih in kreativnih mladih.

Moje jamstvo za mlade mladim torej pravi; Ne čakaj, da ti bo država ustvarila in ponudila delo – ne bo. V najboljšem primeru ti bo ponudila kako subvencijo, krožek ali izobraževanje. Enkrat – v prihodnosti. Ker, ko gre za državo, stvari tečejo strašno počasi.

Imam pa tudi apel za vse ‘kreativce in inovativce’, ki dejansko ustvarjajo, podirajo meje in postavljajo zgled za mnoge; Ne zaprite se v slonokoščene stolpe svoje kreativnosti. Čeprav vas je država na vaši poti predvsem ovirala, ne zamerite ji preveč. Država je pač – država. Nerodna, okorela in včasih trmasta kot star vol. A mladi vas potrebujejo. Država vas potrebuje. Jaz vas potrebujem.

Ko naslednjič sedim na nekem ministrstvu in ko me vprašajo za primere dobre prakse; saj vas znam našteti, saj vas poznam, a želim si, da bi kdaj sedeli z mano in povedali, jasno in glasno, česa si želite, kaj potrebujete, kaj znate in kaj zmorete. Jaz nisem vi. Jaz ne morem govoriti za vas.

Si pa želim, da bi lahko. Da bi znala – povezati vse dobre ideje in jih znati predstaviti. Da bi birokracija, ki je vedno prisotna, včasih pa tudi nujna – imela dovolj informacij, dovolj vsebine – da bi kreirala jamstva za mlade, ki bi dejansko nekomu nekaj jamčila.

Sanja L. Trojar

PS: Zapisane misli so izključno moji osebni pogledi na dogajanje okoli zaposlovanja mladih, v seriji sestankov na temo Jamstvo za mlade pa sem sodelovala kot predstavnica Sindikata Mladi plus.

 

*V kontekstu Jamstva za mlade v Sloveniji se kot mlada oseba razume vsaka mlada oseba v starosti od 15 do 29 let, na nivoju EU resolucije Jamstvo za mlade pa je mlada oseba stara od 15 do 25 let.

**Celotna časovnica in povezave na dokumente so na razpolago tukaj.  

Nagovor poslancem

Ker se me danes vlači po medijih, ker se marsikaj o meni ugiba, ker sem sita osebnih diskreditacij in ker ne bom mogla prisostvovati na dogodku, kjer se bo odločalo o upravljanju Zavoda, ki ga vodim od njegove ustanovitve (s to isto dejavnostjo pa se ukvarjam že 13 let), na osebnem blogu objavljam osebni nagovor za poslance Študentskega zbora ŠOU v Ljubljani, ki bi jim ga želela predati v premislek;

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci,

žal mi je , ker danes ne morem biti z vami, a za današnji dan imamo v Študentski svetovalnici že dlje časa napovedani obisk profesorjev iz Belgije in Fakultete za socialno delo, ki jih zanima primer dobre prakse, eden od projektov Zavoda Študentska svetovalnica, študentska hiša SRCe.

Vseeno mi dovolite, da v nekaj stavkih komentiram predlagane spremembe, o katerih boste glasovali na današnji seji;

Veseli me, da budno spremljate delovanje našega Zavoda in da ste zaskrbljeni, ko gre za našo strokovnost, uspešnost in delo na splošno. Malo manj me veseli, da danes glasujete o spremembah, o katerih ne jaz, kot direktorica Zavoda, ne člani našega sveta Zavoda ali sodelavci zavoda uradno nismo bili obveščeni. Prav tako na današnjo sejo uradno nismo bili povabljeni in tudi želja, da bi delovno telo Študentskega zbora za zavode lahko sklicalo sejo in podalo svoje mnenje, ni bila uslišana. O transparentnosti, s katero se tako radi hvalimo v naši hiši, tako tu težko govorimo.

Predlagana sprememba, s katero bi spremenili število in razmerje članov v svetu Zavoda Študentska svetovalnica, ni sprememba na bolje, kot trdi predlagatelj, saj sedanji svet zavoda že zagotavlja večinsko udeležbo študentov pri odločanju (4 od 7) in večinski nadzor ustanovitelja, ŠOU v Ljubljani (prav tako, 4 od 7). Predlagana sprememba pomeni le eno – popolno izključitev predstavnikov sodelavcev Zavoda, ki najbolj dobro poznajo naše delo in ukinitev še tistega dela avtonomije, zaradi katere se je Zavod sploh ustanovil. In ustanovil ga je, s popolno podporo, prav Študentski zbor ŠOU v Ljubljani.

Spremembi, ki govori o zahtevani izobrazbi direktorja, ne morem oporekati. V kolikor ste mnenja, da bi, z dodatnimi tremi izpiti in oddano diplomo, Zavod vodila bolje, spremembo izglasujte. Dovolite le, da vas pred tem seznanim, da moja funkcija v nobenem smislu ni strokovne, ampak organizacijske narave. Za strokovnost dela našega Zavoda v skladu z vsemi akti skrbijo ustrezno izobraženi, usposobljeni in imenovani strokovni mentorji, med katerimi imamo tudi doktorja prava.

Uspešnost pridobivanja sredstev na razpisih se preverja z dejanskimi zbranimi sredstvi – v osmih mesecih leta 2011 je tako Zavod, ki ne deluje še niti dve leti, na razpisih že pridobil 70.000 evrov, kar predstavlja tretjino razpoložljivih sredstev. Glede na to, da je zavod neprofitne narave, da skrbi za socialno ogrožene in kot tak ne trži svojih storitev, je to uspešen rezultat – še pred zaključkom koledarskega leta. Močno dvomim, da bi diploma iz slovenskega jezika in primerjalne književnosti  dejansko lahko vplivala na končno številko zbranih sredstev.

Sama svoje prednosti pri delu v Svetovalnici ne vidim v kakršnikoli izobrazbi, ampak v svoji življenjski zgodbi; Dejstvo, da sem na fakulteto prišla kot mamica študentka, dejstvo, da sem se skozi študij preživljala sama, dejstvo, da sem od blizu spoznala vse štipendijske sheme, denarne socialne pomoči, bivanjske stiske in stiske drugih posameznikov, dejstvo, da na ŠOU v Ljubljani in v Študentski svetovalnici delam že 13 let, mi dajejo izkušnjo, znanje in moč, da vodim zavod, po svojih najboljših močeh.

Te iste izkušnje, ta ista zgodba, mi prav tako daje moč, da grdim, osebnim diskreditacijam, ki sem jim priča v zadnjih tednih in za katere sem prepričana, jih boste na moj račun tudi danes slišali veliko, ne dovolim, da bi me (preveč) prizadele ali zmedle pri tistem, kar sem do sedaj počela z največjim veseljem – delu v Svetovalnici.

Od nekdaj sem bila dovzetna za kritike in predloge, zato me v vsej zgodbi najbolj bega dejstvo, da se z menoj, v kolikor moje delo ni korektno ali sem zanj preveč plačana, do danes nihče ni pogovoril ali vsaj z besedo omenil, da ni zadovoljen z delom Zavoda, ki se lahko pohvali z edino študentsko hišo, s 23.000 svetovanji na letni ravni in ki sodeluje s številnimi organizacijami doma in v tujini.

V kolikor ste mnenja, da moje delo ni dobro, bi vas iskreno prosila, da preko sveta Zavoda predlagate mojo razrešitev. Nikakršnega namena nimam, da bi ji oporekala. Hkrati pa vas še bolj iskreno prosim, da ne dovolite, da parcialni interesi posameznikov spremenijo svet Zavoda Študentska svetovalnica in na ta način prevzamejo in obvladajo zgodbo, ki je dobra, edinstvena in ki v prvi vrsti skrbi za socialno ogrožene mlade v Sloveniji.

Sanja Leban, (zaenkrat še) direktorica Zavoda Študentska svetovalnica.

Dišim.

Sedim v kopalni kadi in gledam, kako se voda izgublja v petih srebrnih luknjicah na dnu. Belina sten okoli mene, odsev ogromnega ogledala, svetloba sitne neonke … pljuvajo mi v obraz in kljujejo utrujene oči.

Sedim v kopalni kadi, s pokrčenimi nogami in čutim vodo, kako polzi po mojem telesu. Skoraj tako topla je kot tvoji prsti včeraj. Vsaka kaplja počasi, vztrajno briše vonj po tebi.

Na dlani nosim milo in z njim rišem sled po telesu. Vsaka sled, del tebe manj, vsaka črta, dotik stran. Spiram te s prsi, trebuha, nežno božam s stegen, brišem te, utapljam te.

Tvoj vonj. Še vedno je povsod. Lasje? Kot da ne bi bili moji. Kot da bi vanje celo noč skrival svoje prepoteno telo. Koža? Še nikoli ni imela toliko drobnih por, ki bi skrivale sled tebe.

Povsod si. Na vsakem koščku kože, v vsakem kotičku mojega telesa. Kot so bili včeraj tvoji prsti. Tvoje ustnice in jezik. Prebožal in predotikal si se me. Našel vse, kar si iskal in še več. Ure si se utapljal v meni, ure sem cepetala pod teboj in se zvijala v nasladi. Ure si me jemal in čisto vse si vzel.

Povsod si. Na vsakem koščku kože, v vsakem kotičku mojega telesa. V moji glavi. Še vedno te slišim, kako mi bereš misli in mi na uho šepečeš, kaj vse bi še počel. Kaj počneš. Kaj boš počel. Vsak dotik napoveš z besedo, vsak poljub z dotikom. Govoriš, kar hočem slišat, dotikaš, kar hočem čutiti.

Jutro je in ne morem te sprati s sebe. S svojimi poljubi si se zagrizel vame, se razlezel po meni in napolnil vse, kar sem.

Sedim v kopalni kadi in čutim kaplje, ki mi rosijo po obrazu. Čutim jih, kako mi drsijo preko razpokanih ustnic, utrujenih vseh poljubov. Čutim jih na vratu, kjer se riše sled, ki jo tako rad puščaš za sabo. Čutim jih na prsih, ki zatrepetajo vsakič, ko se spomnijo, kako so včeraj po njih drseli tvoji prsti.

Na dlani nosim milo in z njim rišem sled po telesu. Vedno močneje, vedno bolj odločno te preganjam, spiram te s sebe in te skrivam v vonjih stekleničk, razporejenih na robu kadi. Ne maraš jih. Praviš, da se skrivam za njimi. Praviš, da me ne začutiš zares, ko jih nosim na sebi.

Končno se mi zazdi, da je zadnji del tebe zdrsnil v eno od srebrnih luknjic na dnu.

Dvignem telo, dvignem obraz in še zadnjič zaprem oči, ko se po meni zlivajo težke kaplje vroče vode. Opran si, spran in pozabljen, prevlečen z milom in zbrisan z vročim tušem. Skupaj z zadnjo kapljo si spolzel z mene.

Belina ni več tako bela, svetloba je znosna, ogledalo skrito v oblaku pare. Z roko narišem sled, da v njej vidim pordel obraz in kodre mokrih las, ki ga obkrožajo. Čisto na hitro si čez utrujene ustnice potegnem balzam in se zavijem v brisačo.

Stopim iz kopalnice, pohitim čez hladen hodnik in odprem vrata v sobo.

Buden si. Čakaš.

Brisača zdrsne na tla. Medtem ko lezem k tebi, ujamem tvoj nasmeh in ti povem: Dišim. Milo moraš sprati z mene.

Sanje

Prišel si. Z glasnim nasmehom. Spogledovala sva se. Še bolj glasno. Preko vseh miz in ljudi, mimo glasbe in mimo kozarcev piva.

Na povabilo si prisedel in v trenutku prebudil tisoče želja, ki so dolgo spale v meni. Nemir je zaplaval po žilah, želodec se je skrčil v prijetnem ščemenju, dlani so potno zajokale in zaječale … po dotiku.

Zvlekla sem te. K sebi. Skoraj brez besed. Čisto odveč so bile. V premehko posteljo in še bolj mehak objem. Pustila sem se ti ljubiti do jutra in ti ožela pomaranče. Pred tvojim odhodom sem te objela, kot bi objemala sanje.

Vrnil si se. Še enkrat. Z več besedami in več poljubi. Prsti so še lepše drseli po telesu in objemi so dišali še bolj. Naenkrat se je zazdelo, da objemam resnično. Povedala sem ti, hočem te zase.

Poljubil si me na čelo in za menoj zaprl vrata. Pogreznil si se v temno tišino, temno kot sanje, ki jih odplakne jutranja kava.

Sedim za mizo in jo srebam. Črno, brez sladkorja. Cigaretni dim blaži svetlobo jutra.

Legam v posteljo, zapiram oči in kličem sanje. Tople, dišeče po tebi, sladke, igrive, nepoznane. Objemam telo in skrivam prste v kodre nad vratom. Nežno drsim po sencih in lovim tvoj utrip.

Tema pada. Ni te. Ni sanj. Zaspim. V potnem objemu toplega, znanega … ne tvojega.

Sanje so, da pridejo in gredo. Sanje so, da se jih sanja, ko se jih najmanj pričakuje. Sanje so, da je resničnost bolj znosna. Sanje so, dokler se jih ne uresniči.

Še kak večer bom legla k tebi in si te zaželela. Te mogoče izsanjala.

Potem te bom pustila. V sledi neke noči, v misli nekega spomina.

Sanje namreč sanjamo tudi podnevi. In Sanje si želimo – več.

Zakaj bom na referendumu glasovala PROTI Zakonu o malem delu?

Če gredo v tej državi komurkoli v nos študentski servisi in študentske organizacije, naj jih ukine. Prvim naj država neha podeljevati koncesije za opravljanje dela, za druge velja Zakon o skupnosti študentov, ki se ga da spremeniti/povoziti na zelo preprost način.

Če se je v naši državi študentsko delo razpaslo do nezavesti, če nadzor ne deluje in če prihaja do zlorab, naj se nemudoma uvede enotna evidenca vpisov (na vse, tudi in predvsem – višje šole) in naj, za božjo voljo, ta, ki ima vsa pooblastila v rokah, to je država, začne izvajati nadzor, ki ga je že davno predpisala sama sebi.

Zelo malo – enotna evidenca vpisov in nadzor, ki je v obstoječi zakonodaji boljši, kot ga predvideva Zakon o malem delu – to je vse, kar je potrebno, da se uredi področje študentskega dela. Če na to kdo doda še primerno obdavčitev vseh oblik dela, kar pomeni – nižjo za redno zaposlovanje in višjo za vse začasne oblike dela – ne bo imel nihče čisto nič proti.

Zakon o malem delu ni niti v eni od zgornjih točk boljši od obstoječih aktov in niti enega od naštetih problemov ne rešuje. Kvečjemu – z metanjem različnih skupin v isti koš ter širjenjem možnosti opravljanja tovrstnih začasnih oblik dela iz manj kot 200.000 na 800 in več tisoč posameznikov povečuje možnosti zlorab.

Ob dejstvu, da Zakon o malem delu ne prinaša nobene od nujno potrebnih sprememb na področju študentskega dela, me v celotni zgodbi najbolj moti to, da morebitno sprejetje Zakona (pod populistično krinko ukinjanja študentskih organizacij in študentskih servisov) predvsem napoveduje spremembo trga delovne sile, celovito reformo trga dela, v smeri prekernih, začasnih, nezanesljivih in nezaščitenih oblik dela.

Na tem mestu pa se zame, ki se več kot 10 let ukvarjam s socialno ogroženimi mladimi, zgodba šele zares začne;

Kot argument za malo delo se vseskozi pojavlja fraza, da naj študenti študirajo, delavci pa delajo. S to trditvijo bi se seveda strinjala, če ne bi poznala realnega stanja; Samo na področju Univerze v Ljubljani je med 10 in 20 tisoč socialno ogroženih študentov. Velika večina teh študentov opravlja študentsko delo in ob tem pridno in predvsem – redno študira. Večina teh študentov ne dela zato, ker v tem neskončno uživa ali ker hoče ‘nategovati’ državo, ampak ker rešuje stisko – ne le sebe, ampak vedno bolj pogosto – stisko svoje matične družine.

Res je, študentsko delo se je uvedlo kot socialni korektiv, res pa je tudi, da je študentsko delo – prav v zadnjih mesecih in letih – še vedno socialni korektiv, ki sedaj celotnim družinam omogoča preživetje. Potopi velikih podjetij, vse več staršev brez dela, vse več družin na robu preživetja, to je realnost velikega števila študentov in to realnost mladi rešujejo z delom. Študentskim delom.

Zgolj ena petina jih prejema štipendijo, manj kot desetina jih ima možnost bivanja v študentskih domovih in socialni transferji, za katerimi se tako radi skrivajo govorci Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, in ki naj bi pomagali ljudem v stiski  – mladim pač niso na razpolago.

Podoba o povprečnem študentu, ki so jo v zadnjih letih uspeli sproducirati določeni politiki in predvsem mediji, ki se zabava, popiva in od sebe ne da nič – je zmotna in predvsem žaljiva za velik del mladih, ki se šolajo.

Mladim ni v interesu, da s študentskim delom preživljajo sebe in svoje družine, mladim ni v interesu, da študij podaljšujejo. Še več – večina tistih, ki dela preko napotnic in ki je v socialni stiski, študija ne podaljšuje. Uspe jim oddelati vse in zaključiti izobraževanje v zastavljenih letih. Do sedaj so bili delodajalci te mlade dolžni po diplomi zaposliti, sedaj bodo mladi diplomanti opravljali malo delo – kot brezposelne osebe. Halo?

Napake, odstopanja in zlorabe, ki se na področju študentskega dela pojavljajo, so plod slabega nadzora (če o njem sploh lahko govorimo) in nedopustno se mi zdi, da bodo zavoljo tistih, ki izkoriščajo napake v sistemu (teh bo ob morebitnem sprejetju Zakona o malem delu še več), najkrajšo potegnili prav tisti, ki imajo – najmanj.

Več kot deset let že spremljam mlade v stiski in na podlagi desetletnih izkušenj lahko z gotovostjo trdim, da se njihov položaj iz leta v leto poslabšuje. Če so študenti pred desetimi leti kot stisko prepoznali dejstvo, da si ne morejo privoščiti računalnika ali študija v tujini, v zadnjih letih za mlade zbiramo denar za položnice in hrano za – osnovno preživetje!

Nora (in presneto neumna) bi bila, če bi trdila, da spremembe niso potrebne. So! Nujno potrebne. A spremembe na bolje, ne na slabše. Mladi potrebujejo socialno varnost, mladi potrebujejo dovolj sredstev, da mirno doštudirajo in se redno zaposlijo. Mladi potrebujejo neprofitna stanovanja, štipendije in možnost, da si ustvarijo družino.

Dokler država ne bo sposobna ponuditi alternative, ki bo pomenila aktivno politiko zaposlovanja, nižanje prispevnih stopenj za redne zaposlitve, olajšave za zaposlovanje težje zaposljivih/ranljivih skupin, zadostnega števila dovolj visokih štipendij in možnosti cenovno sprejemljivega bivanja, si država ne sme privoščiti, da še tistim, ki z lastnim delom in iznajdljivostjo zmorejo preživeti sebe in marsikdo še svoje starše – jemlje pravico do dela.

Dokler država ne bo sposobna spoštovati pravil in izvajati nadzora, ki ga sama predpisuje, imam pravico (in dolžnost), da glasno in jasno nasprotujem spremembam – na slabše.

Zakon o malem delu ni nikakršna reforma obstoječega stanja, je zgolj širjenje polja možnosti zlorab na tri velike, socialno ogrožene skupine, poskus kozmetičnega popravka statistik brezposelnih v državi in napoved vrnitve mezdnega dela.

Zakon o malem delu je strokovno in vsebinsko neprimeren, njegove morebitne posledice pa škodljive za najbolj ranljiv del populacije, zato bom na referendumu, 10. aprila, brez pomislekov glasovala PROTI.

PS: Tekst ni namenjen prepričevanju prepričanih, ampak je zgolj predstavitev mojega pogleda na aktualno dogajanje. To baje smem početi na svojem blogu:) Tečnih debat ne želim spodbujati, bom pa skušala odgovarjati na vsebinska vprašanja. Hvala za sodelovanje:)

PS2: Ker sem pridna, ubogljiva in spoštljiva državljanka, zapiram možnost komentiranja na blogu; sicer s skoraj polurno zamudo, a prej mi pač ni uspelo priti do računalnika.

Jaz sem Josef K. – ali – Kako je slovenska birokracija lahko tudi učinkovita?

Tako nekako gre zgodba zadnjih dni:

Januarja 2010 mi je bila na naslov, kjer nikoli nisem imela prijavljenega začasnega, še manj pa stalnega prebivališča, poslana priporočena pošiljka. Ker na dotičnem naslovu ne živim, te pošte nisem ne prejela in ne prebrala. Na pošto, ki je nisem prejela, seveda nisem odgovorila, zato sem postala podjetju, ki ga ne poznam, dolžna malo manj kot dva evrska tisočaka.

S tem se je strinjalo tudi okrajno sodišče v Ljubljani, ki je moji dragi banki naročilo, naj mi z računa postrga, kar se postrgati da. Seveda se banka temu ni uprla in seveda sem ostala brez denarja. Vse se je zgodilo, ne da bi na svoj stalni naslov prejela eno samo obvestilo, izvedela sem šele, ko hotela dvigniti denar, da bi plačala najemnino.

Potem sem šla; Najprej na banko, da sem ugotovila, da sem v postopku izvršbe. Na listek papirja so mi napisali številko sklepa, s katero sem odromala na okrajno sodišče, kjer so mi pod nos pomolili sodni spis. Najprej sem opazila, da je sodišče vse skupaj požegnalo zgolj na podlagi mojega imena in priimka ter rojstnega datuma. To so vsi osebni podatki, navedeni v celem spisu. Teta na ‘šalterju’ se je takoj strinjala, da je narobe, da v celi zgodbi nisem na naslov stalnega prebivališča prejela niti enega obvestila, ampak ‘oni tega niso dolžni preverjati’. Pika. Tu se zgodba zanje konča.

Zame se seveda ne. Potrebujem dve stvari – odvetnika, ki mi ga ne bo potrebno plačati v naprej in sredstva, da prerinem skozi mesec, plačam najemnino, skratka – preživim. Z odvetniki bo, ob pomoči prijateljev in znancev, še nekako šlo, s kratkoročnim reševanjem finančne zagate pač ne. Banka mi ne bo odobrila ne limita in ne kredita, dokler ne dobi sklepa sodišča, da so moje obveznosti poravnane, da je postopek torej zaključen.

Postopek, ki je bil od začetka napačen – od naslova pa do dolžnika. Postopek za dolg, ki ni moj. Kako naj torej pridobim sklep sodišča, da je postopek končan, če mu v osnovi – oporekam? Ne samo postopku, tudi njegovi vsebini. Pojma nimam, tete na banki in na sodišču pa še manj. To ni njihova stvar (in ja, to je stavek, slišan na obeh naslovih). Znajdi se, če se moreš, v tej kafkovski zmedi.

V tiste pol ure, ko sem čakala, da mi gospa referentka na sodišču pove, komu in kaj sploh dolgujem, sem izprašala svojo vest; Po glavi mi je šlo vse, od morebitnih prometnih prekrškov do neplačanih računov, davkov, česarkoli. Nič, nada, niente. Nimam niti ene kazenske točke, nimam neplačanih računov, tej jebeni državi ne dolgujem ničesar. Bolj vzornega državljana si težko predstavljam.

A kaj mi to pomaga? Trenutno sem tako v očeh sodišča kot banke dolžnik, in čisto vseeno je, zakaj in kako sem do tega prišla. S svojimi sredstvi ne morem razpolagati, ne morem si povečati limita, ne morem najeti kredita, nič ne morem, dokler ne splezam iz birokratske črne luknje, v katero sem padla. Banko prav malo briga, da imam otroka, ki ga moram preživeti, sodišče še manj, da moram plačati položnice, najemnino in zraven še – jesti. Na razpolago imam uradno pot, naj jo izkoristim. To je nasvet tedna.

Fak of pa taki nasveti, taka birokracija, taka država. Dala bom vse od sebe, da iztožim svoj denar, skupaj z vsemi obrestmi, ki jim bom, če se bo le dalo, dodala še stroške za vse preživete čustvene pretrese. To bo, srčno upam, po tem, ko se obrne slavni slovenski sodni mlin, naneslo dovolj, da si plačam letalsko karto za tople kraje in da dokončno pobegnem iz te doline Šentflorjanske.

Monolog (zate).

Te pogrešam? Že dolgo več ne.

Si te želim? Mogoče, čisto malo. Takole, krvavo, meseno malo. Kolikor pač premorem krvi v žilah.

Večino krvi je spila siva rutina, večina je odtekla za viharje zadnjih tednov, mesecev. Službenih, da ne bo pomote. Drugače je tam, kjer tebe zanima, vse tako zelo pod kontrolo, da se že malo dolgočasim.

Pa v resnici – lažem. Ne dolgočasim se. Tako zelo dobro sem, kot že dolgo ne. Čeprav je telo izmučeno in um na trenutke sploh ne funkcionira, je moja čustvena barka našla svoj pristan, trdno sidrišče, tam in takrat, ko ga sploh ni iskala.

V resnici oklevam, mencam. Ker me malo skrbi zate. Ker ti ne morem čisto glasno in hladno povedati, da te ne potrebujem. Da ne potrebujem mimobežnih dotikov, niti hlastajočih objemov. Ne potrebujem te, da me pobiraš, ne potrebujem, da me čuvaš, še manj, da se me lačno dotikaš.

Hočem nekaj več. Hočem veliko več. Ni mi do seksa. Hočem se ljubiti. S tabo?

Spet – ne. Predolgo že traja vse skupaj, predolgo trajava midva, da bi se lahko še enkrat zaljubila.

Nisi vedel? Trap, seveda sem se zaljubila. Prvi trenutek, ko sem te videla, ko si mi stisnil roko in mi zadišal svoje ime. Takrat sem se zaljubila. In se ljubila s teboj.

Sedaj? Sedaj je vse površno. Polovičarsko. Toliko bi me lahko poznal, da bi vedel, ne zadostuje mi. Niti približno.

Moja barka je tako trdno zasidrana, da ne potrebuje bližine samo zato, da je ne odplakne vsak majhen val, vsak piš vetra.

Moja barka je tako trdno zasidrana, da mi je prvič v življenju jasno, da bližina nima nikakršne zveze z ljubeznijo. Bližina me samo tu in tam opomni, da še čutim, da se še pustim zmesti. Nič več od tega. Nobene iluzije več, da bližino potrebujem za preprosto preživetje.

Oklevam, mencam, ker ne vem, če ti, v vsej svoji površni odločnosti, zmoreš kaj veš od površnosti. Če zmoreš razumeti, da si nekdo želi več, ker sam – ne zmoreš nič več od tega, kar daješ. In predvsem – kar jemlješ.

Če bi to zmogel, bi razumel, da sem že davno končala najino zgodbo. Da sem bila samo še lupina človeškega telesa, ki se je pustila božati. In v tem – uživala. Lupina, koža, ne jaz.

Jaz sem tu. In zdaj.

Pozibavam se na valovih sedanjosti in si domišljam prihodnost. Toplo, krvavo in čutno. S prepletenimi dlanmi na sprehodu skozi istrske vasi, s palačinkami v ponvi in dolgočasnim filmom v nedeljo zvečer. Prihodnost, v kateri se ljudje dotikajo in čutijo, kjer ljudje ljubijo s poljubi, ne telesi.

Ne, ne pogrešam te. In tudi ne oklevam več.

Lahko ti povem. Govorim ti. Glasno, a ne čisto hladno, ker to ne bi bila jaz, da me že dolgo ni več. Da že dolgo sanjam neke druge sanje.

Govorim ti. Pravkar. In ti spet ne slišiš. Ne čutiš. A vendarle – zahtevaš ljubezen.

Trap moj, ljubezni se ne zahteva. Ljubezen se daje. Ko boš to dojel, me boš mogoče slišal, mogoče razumel. Mogoče celo – dotaknil.

Mozaik.

Vzela je škarje in začela rezati pisane spomine.

Poljub. Otroško nedolžen, kot bi bil prvi. Kuštrava glava in nagajiv, moder pogled. Nežne roke, ki se bojijo dotika, prsti, ki vseeno hlastajo za telesom. Ne ujamejo ga, le ustnice ujamejo ustnice. Čisto narahlo, toliko, da mravljinci pogoltnejo telo.

Kuhano vino. Neskončen smeh in tisoč mimobežnih dotikov. Skritih, ukradenih. Ob stojnici in za njo. V največji množici, ko telo spolzi ob telesu in ko dlan zaide v dlan. Samo za trenutek, toliko, da se hlad decembrskega dneva, ujet med prste, spremeni v vlažno drhtenje prejšnje noči.

Njegovo težko dihanje. Tam, na rjavem kavču. Ko je ravno zaprl oči in je glavo čisto malo povesil na desno. Čeprav so mu usta sama lezla v nasmeh, je bil povsem drugačen, spokojen. Tako zelo, da se ni upala premakniti. Ure bi ga gledala, božala s pogledom in si želela, da bi ta iluzija varnosti in neskončnosti trajala.

Hladna posteljnina in malce negotov par rok. Črne oči in cel obraz sočnih ustnic, takih, ki se jim ne da upreti. Mesnatih, voljnih, toplih, za katere si je želela, da bi drsele po telesu, dokler ju sonce ne bi pregnalo iz ukradene postelje.

Smeh neke svetle, kodraste buče. Smeh, ki je zamenjal čudne besede in njegova roka, globoko v laseh, ko si je skoraj ukazovalno jemal njeno telo. Smeh, ki je izginil, ko se je tesno privil in zdrsnil vanjo. Smeh, ko je zjutraj poplesaval po kuhinji in pripravljal kavo.

Sprehod, čez belo mesto. Topot škornjev in bela kava. Časopis pred njegovim obrazom in čisto malo zmeden pogled, ki je razkrival prekrokano noč. Gledala ga je izza sončnih očal in tesno stiskala njegovo roko v svoji.

Njegov mimohod. Vonj, ki jo je spravljal v ekstazo. Vonj, ki jo je ob vsakem srečanju silil, da bi se ga dotaknila in skušala gmoto njegovega telesa zdrobiti s svojimi malimi rokami. Vonj, ki ga nikoli ni želela sprati s sebe, vonj, zaradi katerega se je sama sebi zdela nora.

Ko se je naveličala rezanja, je spomine nalepila na papir in vložila v album. Položila ga je na polico, nekam, med vse ostale, ugasila luč in odšla v mrzlo, decembrsko noč. Po nove spomine. Za nove albume. December je vendarle december.