11-letni otrok, ki nujno potrebuje ortodonta, mora na prvi pregled čakati več kot leto in pol. psihiatrična bolnišnica ‘prenočuje’ paciente na hodnikih, izvaja skupne terapije v jedilnici in ljudi prečasno odpušča. bolniki z rakom protestirajo, pedaitrije še vedno nimamo, operacijske mize se kvarijo kot da so nekvalitetne otroške igračke, minister bručan se podpisuje na sumljive pogodbe, v celju pacient umre, ker pride na urgenco brez napotnice.
evo, toliko kiksov slovenskega zdravstva sem uspela našteti, ne da bi se sploh trudila in verjamem, da seznam ne bi imel konca, če bi se mi ljubilo samo malo preveriti novice zadnjega meseca ali dveh, minister bručan pa še kar lepo sedi na svojem ministrskem stolčku, dolgovezi o neverjetnemu protikadilskemu zakonu in se glupo smeji, ko ga kak novinar vpraša, če namerava odstopiti. pa v kakšni državi točno mi živimo? in kakšni državljani smo, da mirno sedimo vsak v svojem fotelju, konzumiramo tovrstne novice, malce vijemo roke in namignemo sosedu, da to pa res ni okej … naredimo pa – nič?
če je fras slučajno resno mislil s svojo idejo (seveda ga ne morem vprašti, ker si gospod še vedno niso omislili komentarjev, bemti sveca), se prostovoljno javim za dežurnega težaka. pokrivam socialo in zdravstvo, pišem manifeste in se pustim vezati pred vsa birokratska vrata. prostovoljno tudi tulim v kamere, mečem jajca v ministre in lepim plakate s protivladnimi vsebinami.
če fras ni mislil resno, bom končno uresničila svojo dolgoletno željo, ustanovila stranko državljanske nepokorščine in začela trenirati boks. kandidirala bom na naslednjih državnozborskih volitvah (ja, saj bi tudi kot predsednica države čisto fajn izgledala, ampak jaz hočem uporabno oblast), za dobro države se bom slikala gola in seveda – zmagala. potem … bomo skenslali protikadilski zakon, končno zgradili pediatrijo, strašne tanke pa bomo namontirali na otroških igriščih večjih slovenskih mest – da bodo vsaj otroci imeli kaj od njih.
tko. zdej pa grem pisat manifest.