Mesečni arhiv: maj 2007

zlati sralci

ne spomnim se več točno, kje in kako sem zasledila zgodbo nekega šejka, ki je kupil baje najdražje stanovanje na svetu (v londonu), niti se ne spomnim, koliko je že tisto stanovanje v resnici stalo. spomnim se le, da bi za kvadratni meter njegovega stanovanja dosmrtno in kvalitetno rešila svoj stanovanjski problem pa verjetno bi mi ostalo dovolj še za kak avto ali počitnice.

najprej sem pomislila na to – kaj hudiča mora biti v tako dragem stanovanju. stric lula v zlat pisoar in je iz zlatih krožnikov? čisto mogoče … ampak … v čem je fora? ja, okej, imaš ogromno denarja in si privoščiš masažno kopel v stanovanju, pa bazen, ogromen vrt, vodno posteljo … ampak … ves luksuz tudi ima neko mejo, verjetno. je srati v zlato školjko res toliko boljše, kot pa v navadno keramično? verjetno … a sranje v zlato školjko za 10.000 evrov ali pa 15.000? kakšna je razlika? verjetno le v tem, da ‘sralec’ ve, da je zanjo odštel tako ali tako preveč – potem pa je zraven navrgel še čeden kup denarja, zgolj zato, da ima najdražjo školjko na svetu.

pa ni treba iti v take skrajnosti, kot so zlate školjke in stanovanja bebavih šejkov … dovolj je, da se ozremo okoli sebe … po ‘sebi’ podobnih ljudeh … kaj nismo tudi mi neke vrste ‘zlati sralci’? koliko stvari imamo doma, ki jih v resnici ne potrebujemo in kje je meja našega luksuza? zakaj so sončna očala za 200 evrov toliko boljša od tistih za 100 evrov? kaj pa ona, za deset … so res povsem nekvalitetna? sploh potrebujemo sončna očala? blagovne znamke? koliko plačamo za znamko in koliko za kvaliteto? ali pa – preprost nakup v prvi večji trgovini … koliko je mleko za 2 evra in pol v resnici boljše od tistega, ki stane evro manj? je sploh boljše?

ja, je razlika med tisoči evrov pa enim evrom … ampak … princip je isti. pretiravamo. in dnevno se ženemo za večjim zaslužkom … vedno več in boljše hočemo … vedno več zapravimo. spomnim se, ko sem kot študentka preživela s 30.000 tolarji na mesec. okej … v študentskem domu … z minimalnimi stroški, ampak če mi sedaj daš 150 evrov, pa pokriješ vse stroške bivanja … bom lačna tri tedne. so se res cene tako zelo dvignile … ali so se dvignila moja neumna pričakovanja in potrebe? a je odgovor sploh potreben?

včasih je fino sprašiti svojo lastno rit … preden pljuvaš in kritiziraš vse okoli sebe. in včasih potrebuješ zlate šejke, da se zamisliš sam nad sabo, pa svojim sranjem.

ja, smo del družbe, ki z neverjetno hitrostjo tone v kapitalizem, potrošništvo in na svoji poti izgublja prav vse vrednote. ja, na vsakem vogalu rasejo mkdonaldsi, koloseji in btc-ji. ja, namesto na nedeljski piknik hodimo v šoping in namesto, da bi igrali človek ne jezi se … nabijamo videoigrice pa žremo kokice. ja, imamo državo, ki želi sprivatizirati prav vse – od javnega zdravsta do univerz … ja, cene rasejo v nebo in ja, prepadi med družbenimi razredi so vsak dan večji. a koliko se v resnici vsemu temu upiramo? se sploh? ali smo v resnici sami največji bedniki, ker javkamo in tarnamo … v resnici pa sami pri sebi vemo – da nam je fajn?

vsak od nas pa je le delček ene slike … košček v sestavljanki in prav vsak od nas ima še dovolj prostora in možnosti za spremembe. in vedno je smiselno – začeti pri sebi in pri stvareh, ki jih lahko spremeniš. zakaj najdražje stvari? zakaj toliko stvari? zakaj mkdonalds? ker smo – požrešni. prav nič drugačni od okolja, ki nas obdaja. čeprav imamo neprimerljivo manj od ne vem kakih šejkov … se še vedno preseravamo. in na koncu koncev – med nami in šejkom z zlato školjko – ni prav nobene razlike.

otroke rentam, moža pa nimam

prizorišče: eden od mnogih blokov na fužinah. avla pa dvigalo.

udeleženi: gospod z vozičkom in dvema mulcema v vozičku, sosed brez imena pa zloba z dvema vrečkama v rokah in ključi med zobmi.

dogajanje:
se privleče teta zloba od najboljšega soseda, otovorjena s sestavinami za kosilo tistega dne in celih 26 metrov (kolikor je med štacuno in vrati njenega bloka) razmišlja, kdaj bo komu potegnilo v bajte inštalirati avtomatska drsna vrata, da ubogim nakupovalcem ne bo treba vrat odpirati z zobmi. sredi teh mukotrpnih misli jo zmoti prijazen nasmeh gospoda z vozičkom, v katerem sta sparkirana kar dva otroka. relativno … simpatična. nekričeča. in ta nasmejani gospod … pridrži prva vrata … pridrži druga vrata … se nasmiha, prestopa in na koncu izdavi: “sem ti rekel, da varnostniki nismo tko grozni.”

???

misli zloba, misli … (prižge se lučka) … jasno … metal koncert … neki brezvezni američani …. cvetličarna … ja itak … malce sitna si se tja privlekla in težila varnostniku … da so vsi varnostniki isti … sitni … mrki … pa da grdo gledajo. kot da si jim kaj naredil … še preden vstopiš. na … pa si me je zapomnil … in čez nekaj mesecev … prepričal, da so varnostniki čisto okej … še več … vrata odpirajo mrkim zlobam, otroke imajo in čist nič ne sitnarijo. svašta.

se nasmehnem … tako … prav nezlobno … čisto do ušes … pozdravim, se zahvalim in obljubim, da ne bom več težila varnostnikom (čeprav mislim, da mu je bilo itak že vse jasno;).

stopim v lift in zabrišem vrečke po tleh, se ravno razkomotim … sama … v tistem srebrnem prostorčku … ko se zraven zrine … sosed brez imena. zapomnila sem si ga, ker je en redkih luštnih tipov v bloku, a se žal poliva z nekim sumljivim parfumom, ki vedno ubije ves mrčes v liftu (v kolikor ta v liftih sploh živi) …. nedolžnim ‘sopotnikom’ pa zagotovo vzame ves apetit za tisti dan. kakorkoli že … 10 štukov je pred nama … zamašim nos in čakam, da mine.

tip pa: “a so težke?”
“kaj? vrečke?” prikima. “neee … lena sem.”
“aja … ja … zakaj pa moža ne pošlješ v trgovino?”
“hm … ker ga nimam.”
“koga nimaš?”
“ja, moža nimam.”
“aja … samo … kako??”
“ja kaj, kako?”
“no … si ga pa imela?”
“a moža?”
“ja moža!”
“ja ne, nisem.”
“ampak … kako … otroke pa imaš? vedno imaš otroke s sabo. pa nič moža?”
(vedno bolj zaprepaden fris)
“hmmm … ja enega mulca imam, ostale pa rentam.”
“moža pa ne?”
“ne, nimam in ne rentam.”
(izbulji oči)
“pa vedno si se mi zdela tako resna.”

bruhnem v smeh … on pa pobegne iz lifta … v petem nadstropju.

nadaljnih pet nadstropij se hahljam … pa razmišljam … da res živim v enem zabavnem svetu. varnostniki so prijazni, smrdljivim lepotcem pa se zdi, da so za otroke nujno potrebni – možje. he … pa ravno mene si našel, bučman;) ali pa … mi je tip v resnici demonstriral nov način osvajanja ‘resnih žensk’ … in jaz, uboga neporočena reva, zadeta od njegovega parfuma … nisem dojela bistva.

mater … pa tako zelo bi potrebovala nekoga, da mi nosi vrečke iz štacune;)

pečen moški alla zloba

čas priprave … hja … med 5 in 10 let … lahko tudi kako več ali manj …
sestavine … v resnici … precej poljubne … odvisne od tistega, ki bo kosilo pojedel
primerno … za eno osebo …

navodilo za pripravo:
v roke vzameš ravno prav zrelega moškega in najprej preveriš … ali premore vsaj meter sedemdeset. potem ga potreseš s ščepcem seksapila, zaliješ s kapljico žlehtnobe, mu dodaš sladke, mehke ustnice, tople roke in nadvse ljubek palec na nogi. nujne so nekoliko hudomoušne pa zlobne očke, ki se kasneje iskrijo izpod čela, pa malce kocin na bradi. zelo pomembno je, da čim prej najdeš tudi funkcionirajoče možgane, zdrav želodec in ledvice, pa jezik, ki se zna ‘vrteti’. na tržnici ne smeš pozabiti najti ščepa cinizma, zavojčka humorja, kilograma razgledanosti in vrečke aktivnosti. na poti domov lahko kupiš še kako luknjico v bradi, tatoo ali usnjen plašč … ampak te sestavine sploh niso nujne. iz predala vzameš še kupček črnih las, družboslovno diplomo pa nekaj začimb – recimo glasbeni talent ali pa politični potencial … z začimbami ne skopari … izdatno potresi in zalij še s pol kozarca hladnega piva. ne pozabi na nekaj velikih žlic (ne, ne vegete) – samozavesti.

sestavin ne mešaš, le na približno pravo mesto jih postaviš in potem porineš v pečico odnosov – za nekaj let. naj se roba peče, mrcvari, naj se uči na drugih in naj rase. ko se ti zazdi, da je kosilo pripravljeno, ga previdno potegni iz pečice, obleci v kake kavbojke, pisano majico ali karirasto srajco, razmrši črne lase in preveri, ali dar govora še funkcionira. opremi ga še z aktualnimi informacijami, polij z malce življenjskih izkušenj, na nos posadi nujno oglata očala … in pošlji v svet.

ni vrag … da ga nekje ne sreča teta zloba … in ga ob večji količini piva … poje.

mater … kako jst vedno padem na isto finto … in kolk po dolgem času to … paše;)
nič kriva. sam mačka mam.

zakon bloga št. 3: pišem, torej se slačim

enkrat sem že pisala, da je bloganje hudo enosmerna komunikacija, ko edino oviro ali pa zanimiv ovinek na poti piščevih misli postavijo – zgolj in le komentarji bralcev. ti so v marsikaterem primeru najbolj zanimiv del blogov … in prav uživam v brskanju po njih. dokler … ne pridem do komentarjev ob mojih zapisih, seveda)

komentatorji, ki jih že poznam in s katerimi občasno pijem pivo/kavo/sok, mi ne povzročajo ‘težav’. poznajo me, jaz poznam njih, šale so nam razumljive, nianse tudi, vemo, kdo je kaj hotel povedati in večinoma tudi – zakaj. ko pa berem komentarje neznanih bralcev … je stvar precej drugačna. bolj zabavna, pa naj mi prijatelji ne zamerijo.

ker vedno pišem v nekem navalu čustev (bolj ali manj pristnih) … besede bruhnejo iz mene … se zlijejo po tipkovnici … in ostanejo ujete v virtuali. nikoli, razen kakih slovničnih drobnarij, svojih tekstov ne popravljam, vedno jih pustim, take, kot so nastali … kot preblisk enega samega trenutka. zato nima velikega smisla iskati vc mojih zapisih kake rdeče niti … kake konsistence … edina rdeča nit bo dejstvo … da sem … zmedena)

če sem jezna … robantim, če sem žalostna … cvilim, če me nekaj zanima … raziskujem. redko pišem o kakih hudo vznesenih občutkih … ker jih … raje uživam. kot že povedano nekajkrat … bloganje mi je ventil, ki iz mene po potrebi pušča paro in skrbi, da moja mašina ne pregori. če ravno ne pišem o parkiranju in politiki, sem ob pisanju in skozi pisanje … ranljiva. čeprav opišem le delčke slike, čeprav filtriram informacije, čustva in besede, ki jih želim deliti, z vsako besedo razgalim del sebe … del mojega življenja, misli, čustev. z vsako besedo … sem bolj gola.

zanimivo postane, ko se zapisov nabere dovolj, da si ljudje počasi ustvarijo sliko o tem, kdo jih piše. potem prebereš še komentarje … in kar naenkrat opaziš, da si sam sebi (ob pomoči komentarjev) pred obraz postavil veliko ogledalo, v katerem vidiš marsikaj … le tebi znane celote ne. spominjaš na neko čudno sestavljanko … predvsem … negativnih filingov … depresije, kritičnosti, žalosti, sitnosti, obupa.

nekateri komentatorji … popolnoma napačno razumejo tvoj zapis … in ob takih se predvsem … nasmehneš … nekateri te hitro pokapirajo, a so njihovi komentarji precej mimobežni, tretji … pa ti ogledalo samega sebe pritisnejo direktno na nos in ti s prstom pokažejo, česar sam mogoče niti ne moreš videti.

evo zloba … tu si … taka si … dej se brcni v rit … zloba … to je trapasto in to celo neumno … zloba … to pa bi res lahko spremenila … in take komentarje imam najraje. ker … mi dajo misliti. najprej … jih sama pri sebi zavrnem … ker me avtorji ‘itak ne poznajo’ … potem jih ‘premeljem’ in na koncu … celo ugotovim … da imajo prav.

in moje slačenje pred bralci … ni več tako enosmerna komunikacija … komentarji vračajo besede … komentarji dodajajo in razlagajo občutke … komentarji te počasi, potiho in mogoče povsem nevede … oblačijo nazaj … v nekoliko bolj pisane barve … na nekoliko bolj jasni sliki.

krog je sklenjen … jst pa malo manj gola:)