Mesečni arhiv: junij 2007

lepo je biti borut pahor

22. 6. 2007. zadnji šolski dan. dan, ki ga je potrebno posvetiti pregledovanju spričeval, postavljanju pred znanci in sosedi, ker je ‘ta naš’ tako zelo priden in sploh in oh. pa seveda uživanju večjih količin sladoleda ter druženju s starimi starši, ki otroke založijo z nekaj evri za končan razred. ja, je predvidljivo to naše življenje.

ampak … danes ne. današnji dan pač ne pripada osnovnošolcem, srednješolcem in vsej šolajoči mulariji, današnji dan ne bomo jamrali ob neskončnih kilometrih kolon, skozi katere se bomo prebijali vsak proti svojemu cilju, niti ne bomo smeli zavijati z očmi zaradi norih temperatur.

ne, ne in ne. danes bomo vsi poskušali čim lepše in čim bolj hitro preživeti ta dan, in prav vsi bomo tako prekleto težko čakali večer, ko bo naš wannabe vodja, ljuba barbika pahor – obelodanila svojo odločitev – bitka za predsedniški ali premierski stol. a ni lepo biti borut pahor?

prvi stolček mu je po vseh raziskavah že zagotovljen (v kolikor bi se gospod seveda blagovolil odločiti za te volitve), tudi v vlogi premierja bi se obnesel – ima trenutno najbolj priljubljeno stranko, definitvno je bolj ‘gledljiv’ od janše pa na trenutke malce manj neroden od njega. če smo nagnjeni k malce prehitremu sklepanju, lahko zaključimo – barbika ima pred seboj dve zagotovljeni zmagi, a izbere lahko le eno. ubogi revež.

sodeč po medijskem poročanju, je gospodu veliko ljubša pozicija predsednika – kar mi nekako ne gre v račun. glede na pristojnosti, ki pritičejo slovenskemu predsedniku, sama gledam na to funkcijo kot na slepo črevo na politični poti tako ambicioznega človeka, kot bi pahor pri svojih letih (in priljubljenosti) moral biti. in po moje – tudi je.

ne vem, mogoče se motim, ampak napovedujem, da bo gospod vseeno izbral pohod na državni zbor … in da je bilo vse to motiviljenje okoli predsedniških volitev … izjemna reklamna poteza – kdo ne bi ‘ljubil’ človeka, ki je v dobrobit stranke in ljudstva pozabil na svoje ‘sebične’ želje in se podal na negotove parlamentarne volitve? in a ni super stranka, kjer so vsi tako usklajeni, in ki jo vodi tako karizmatzičen ter nesebičen lepotec … ki si seveda želi več kot le rokovanje z drugimi predsedniki (nenazadnje, to lahko počne tudi čez par let).

v kolikor bo gospod izbral predsedniško bitko, to lahko pomeni več stvari – da je pahor v resnici malo manj samozavesten, pa da igra samo igre, ki jih zmaguje, lahko da človek tako hlepi po neki funkciji, da bo izbral ono najbolj dosegljivo, mogoče zgolj rad nagaja stranki … dopuščam pa tudi možnost, da sta drnovšek in pahor že ustanovila sekto rastlinojedcev, ki se kitijo z lovorjevimi venci, radi pečejo kruh in prakticirajo stanje na glavi. in vsa slovenska politika je itak zarota te sekte zelencev, ki samo čaka … da bo prevzela svet.

res je … nikoli se ne ve. politika je zajebana in skrivnostna stvar. prav zato … je danes treba ponižno čakati pahorjevo odločitev in prav zato … je lepo biti borut pahor. vse poti so ti odprte.

aleluja.

hmmm … a pahor lahko tudi za papeža kandidira?

slekla se bom in kandidirala na volitvah

11-letni otrok, ki nujno potrebuje ortodonta, mora na prvi pregled čakati več kot leto in pol. psihiatrična bolnišnica ‘prenočuje’ paciente na hodnikih, izvaja skupne terapije v jedilnici in ljudi prečasno odpušča. bolniki z rakom protestirajo, pedaitrije še vedno nimamo, operacijske mize se kvarijo kot da so nekvalitetne otroške igračke, minister bručan se podpisuje na sumljive pogodbe, v celju pacient umre, ker pride na urgenco brez napotnice.

evo, toliko kiksov slovenskega zdravstva sem uspela našteti, ne da bi se sploh trudila in verjamem, da seznam ne bi imel konca, če bi se mi ljubilo samo malo preveriti novice zadnjega meseca ali dveh, minister bručan pa še kar lepo sedi na svojem ministrskem stolčku, dolgovezi o neverjetnemu protikadilskemu zakonu in se glupo smeji, ko ga kak novinar vpraša, če namerava odstopiti. pa v kakšni državi točno mi živimo? in kakšni državljani smo, da mirno sedimo vsak v svojem fotelju, konzumiramo tovrstne novice, malce vijemo roke in namignemo sosedu, da to pa res ni okej … naredimo pa – nič?

če je fras slučajno resno mislil s svojo idejo (seveda ga ne morem vprašti, ker si gospod še vedno niso omislili komentarjev, bemti sveca), se prostovoljno javim za dežurnega težaka. pokrivam socialo in zdravstvo, pišem manifeste in se pustim vezati pred vsa birokratska vrata. prostovoljno tudi tulim v kamere, mečem jajca v ministre in lepim plakate s protivladnimi vsebinami.

če fras ni mislil resno, bom končno uresničila svojo dolgoletno željo, ustanovila stranko državljanske nepokorščine in začela trenirati boks. kandidirala bom na naslednjih državnozborskih volitvah (ja, saj bi tudi kot predsednica države čisto fajn izgledala, ampak jaz hočem uporabno oblast), za dobro države se bom slikala gola in seveda – zmagala. potem … bomo skenslali protikadilski zakon, končno zgradili pediatrijo, strašne tanke pa bomo namontirali na otroških igriščih večjih slovenskih mest – da bodo vsaj otroci imeli kaj od njih.

tko. zdej pa grem pisat manifest.

starina kosem – dokaz, da pošteni politiki niso pravljična bitja?

gospa starina kosem, ki je v zadnjih dnevih (ali govorimo morebiti že v tednih?) dodobra razburkala slovensko javnost, si je danes drznila razložiti, da namen njenega kritičnega pisma ni bil sprožanje javnih polemik. a bejžte no? gospa je tako dobra po duši, da je želela gospoda janšo malce seznaniti z aktualnim dogajanjem ter mu predstaviti svoj kritični pogled? in ker je njeno srce res usmiljeno, je to pismo poslala še parim strankarskim veljakom? in pri novinarjih se je vse skupaj znašlo zgolj in le po naključju?

huh … kolk fajn … da imamo v slovenski politiki še vedno ljudi, ki delajo za obče dobro. sicer gospa starina kosem ni več del politične elite, ker se je (še pred pismom) zamerila svoji stranki, pa tudi prej ni bila političarka – bila je gospa iz gospodarstva … torej bi bilo preuranjeno ugotavljati, da še obstaja upanje za slovenske politike … ampak hej … malce pa je politika v njej … torej … lahko na primeru gospe starina kosem sklepamo … da pošteni politiki niso le pravljična bitja?

seveda ne. pošteni politiki so tako zelo resnični kot sneguljčica in sedem palčkov in le najbolj naivna teta iz spodnje davče bi lahko verjela, da so bili nameni opevane gospe zgolj opozoriti na akualno problematiko političnega kadrovanja … in le ta ista naivna tetika bi mogoče verjela, da gospa kosmova ni želela javne polemike.

kdo dandanašnji pa še počne karkoli brez cilja – biti opažen? teta iz davče … mogoče … slovenski politiki, gospodarstveniki in vsi, ki ki sodijo zraven … pač ne. njihov osnovni nagon je mešanje dreka na očeh vseh, ki si to želijo videti ali pa tudi ne.

ni mi treba biti hud politični strokovnjak, da mi zadeva starina kosem smrdi do oblakov in čeprav ljubemu pastirju janzu srčno privoščim prav vsako štalo, ki mu jo kdo lahko zakuha … ne morem … da se mi ne bi obračal želodec. če imaš jajca nekoga potunkati, mu pred nos metati očitke in ga karati kot malega otroka, potem imej jajca stati za svojo odločitvijo do konca … ne pa nekje vmes … stisniti rep med noge in popravljati, kar se še popraviti da.

ker … če boš dovolj lajal in grizel, ti bo še kdo mogoče verjel, po zadnji potezi gospe starina kosem pa sem izgubila še zadnje simpatije, ki jih je njena gesta s pismom v meni vzbudila. zakaj imam občutek, da je vse skupaj eno prazno politično izsiljevanje, ki je imelo spet en sam namen – da si nekdo ponvno izbori svoj prostor pod (političnim) soncem.?

glede na zadnje njene besede … svetlo sonce spet sije na ‘pogumno’ gospo starina kosem … mi butli, pa konzumiramo poplavo člankov, ki se ponašajo z njenim prečudovitim obličjem. kaj ne bi še eva irgl kakega pisma napisala? bi bile vsaj slikce bolj užitne;)

zakon bloga št. 5: pišem, torej … posnemam

naj se mrtvi filozofi sedaj ne obračajo v grobu in naj me živi ne preganjajo po ljubljani … ampak … postavljam teorijo, da je mogoče iskati paralele med kritiko blogov ter platonovo kritiko pesništva/umetnosti. oboje je le posnemanje nečesa ‘večjega’ ter kot tako – oddaljevanje od resnice.

platon je v deseti knjigi svoje države pljunil po umetnosti, pesništvu, s kar največjim zaletom. njegova kritika temelji na predpostavki, da pesnik zgolj posnema čutne stvari in dogodke (ki so že tako ali tako sami po sebi posnetki večnih in edino resničnih idej), s posnemanjem pa se pesnik od resnice (ideje) oddalji še veliko bolj kot nek rokodelec, na primer – mizar, ki pri svojem delu direktno posnema samo idejo (mize, omare). platon torej pesništvu (umetnosti) očita oddaljevanje od prave resnice /resničnosti, od ‘sveta idej’. bolj preprosto ne znam povedati;)

platon govori o ‘svetu idej’, ki ga enači z resnico oz. resničnim … in tu lahko začnemo iskati paralele s sodobnim svetom, kjer resnica tudi nekaj šteje, čeprav imamo v mislih malce drugačno resnico, kot je platonov ‘svet idej’. naša resnica – je zgodba o dogodkih, je informacija, je informiranost. v informacijski dobi človek za preživetje nujno potrebuje podatke, točne, objektivne, zanesljive informacije.

ker ne moremo imeti pregleda nad vsem, ker ne moremo biti vedno neposredno udeleženi, smo se prisiljeni posluževati sekundarnih virov – medijev (časopisov, revij, radia, televizije, interneta …). vsi mediji pa informacije – filtrirajo. oblikujejo jih v skladu s trenutno uredniško politiko, novinarsko žilico posameznega avtorja, aktualnim političnim vzdušjem, trendi in še čim. skratka … mediji ‘po svoje’ posnamejo resnico … in jo ‘prodajo’ naprej. in tu, poleg običajnih uporabnikov, pridemo na vrsto blogerji, ki smo večinoma ‘reakcija na akcijo’ … ne komentorji videnega, ne analitiki doživetega … ampak prežvekovalci tega, kar izpljunejo – mediji. tako kot so po platonu pesniki za mizarji … smo po ‘zlobi77′ blogerji za mediji.

kadarkoli pregledaš kateregakoli od blogerskih agregatov, vidiš, katera tema je tisti dan (ali še večkrat – dan poprej) zaznamovala medijski prostor. samo pomislimo na letališče jožeta pučnika, big brotherja, nakup oklepnikov ali pa evrovizijo. mediji za nas ‘žvečijo’ informacije, mi pa (prepogosto vsaj) … izpljunke poberemo in žvečimo naprej.

izjeme so osebno izpovedni blogi, kjer mediji, jasno, ne odigrajo nikakršne vloge … vsi ostali blogi pa počnejo/počnemo … prav to – žvečimo že prežvečeno. zanimivo bi bilo sestaviti blogerski portal, ki bi odigral vlogo medija … ki bi preskočil posredništvo vseh ostalih medijev. zanimivo bi bilo brati strokovnjake za posamezna področja, ki sami iščejo informacije, ki so aktivno udeleženi v dogodkih … in pišejo ‘svojo resnico’. blogres recimo, je bil dogodek, ki so ga v javnost (v večini) posredovali blogi. to je bilo poročanje ‘brez vmesnika’. tudi vest.si na nek način poskuša preseči medijsko posredništvo, a zaenkrat na zelo ‘obarvan’, humoren način.

verjamem … da bi blogerji lahko svojemu ‘hobiju’ dali zanimivo težo, v kolikor bi manj posnemali že tako ali tako posneto.

platona so zanamci sicer potolkli … in umetnost je ‘resnico’ vedno presegla. a platonova resnica … in naša resnica … nista v vsem primerljivi … tako kot niso niti blogi in homer;)

ne ti meni ‘baba’

danes sem spet stopila na živc enemu dedcu … taksistu, ki se mu je zazdelo, da se nisem dovolj hitro vključila v promet nekje v centru mesta. prehitel je celo kolono, se zrinil ob moj bok, nekaj mahal in krilil … pa odpiral vrata in se zdiral name. ej miki … ne boš. mirno sem zapeljala pred njega … toliko, da mu nisem spraskala prečudovitega mercedesa, odprla okno in se mu nasmehnila. ‘gospod, danes ste pa z levo vstali, kajne?’ tipa je skoraj z zica vrglo. nisem se ga ustrašila, nisem znorela, celo pred njega sem zapeljala in se delala norca. ni odgovoril, zapeljal je na nasprotni vozni pas, skoraj povzročil nesrečo in potem izginil neznano kam. verjetno … težiti komu drugemu. svoje čase bi v takih primerih zmrznila … ampak nimam več pet let, res ne.

če bi bil dec res dec, pa bi stopil iz avta, bi seveda – bila v težavah … fizično je bil dosti močnejši od mene … ampak … avtoritete in spoštovanja se ne gradi s pestmi. če sem se kje učila ‘lažne’ samozavesti, je bilo to na nogometnih tekmah, ki sem jih sodila. čeprav se mi je včasih zdelo, da nimam pojma, kaj tam počnem, čeprav so mi vsa pravila v kakem čudnem trenutku izpuhtela iz glave, sem prišla do točke, ko sem mirno stopila med dva razkurjena tipa, ju samo pogledala, vsakemu prilepila svoj karton in ju poslala na klop. in sta šla. brez obotavljanja. seveda nista vedela, da je meni v resnici srce utripalo nekje v hlačah in da sem od panike komaj lovila zrak … ampak … delovala sem povsem mirno … naduto … in to je zadoščalo.

ta vaja me je naredila močnejšo in dandanes jo s pridom uporabljam v zelo zelo različnih situacijah. nobene histerije, nobene panike …. namesto koraka nazaj … korak naprej. kaj me briga … če si dec in si močnejši od mene … tu sem … poslušaj me … spoštuj me. in ne grozi mi s svojo pojavo … samo zato, ker si fizično močnejši.

včasih se mi zdi, da nas, žensk, moški sploh ne jemljejo resno. ta danes je mislil, da se ga bom zbala zgolj zato, ker je ‘moški’. morala bi se mu ponižno umakniti, zaploskati vsem prekrškom, ki jih je naredil v eni minuti in se mu še opravičiti, ker sem se slučajno znašla na njegovi poti. če bi bila moški, bi najprej premeril moje ‘mišice’ in šele potem izzival … ker nikoli ne veš … kdaj jih od moškega lahko dobiš. ženske pa … smo nemočne. nismo. vsaj psihično ne.

in nihče se nima pravice zdirati name, me pošiljati nekam, samo zato, ker je slabe volje. pojdi domov in se zdiraj na tiste, ki jim je to všeč, ki te takega prenašajo. mene pusti pri miru. ker … ne … ne bom te tepla … ne bom te izzivala … ti pa obljubim … da se ti bom postavila po robu in če bo treba … poslala za vrat tri odvetnike. pa se ti naprej jajcaj. tečnež.

če sem čisto iskrena, mi je jutranji pripetljaj dal novega elana … dober občutek … samozavesti. priporočam vsem … seveda … v zmernih količinah. pa pazite … da jih ne dobite po nosu;)

srečen buš in met kladiva

popis stanja na dan enajstega junija leta 2000 pa še 7 je zelo, zelo žalosten;
nedeljski maček se je na koncu koncev izkazal za sila neprijetno vnetje sinusov (sem jst vedla, da nisem preveč spila) … in moja glava še najbolj spominja na balon, poln sumljivih tekočin, ki skozi vse odprtine silijo na plano. moje uboge očke so zabuhlo rdeče, nos in čelo pa pa se napihujeta do svojih skrajnih meja. kot da to še ni dovolj – kašljam kot stara lokomotiva in spuščam zvoke, precej podobne tistim, ki jih je rodil pregret motor mojega avtomobila v petek. torba je polna sumljivih žavb, posegli smo celo po bolj radikalnih ukrepih – tabletah in se otovorili s toliko papirnatimi robčki, kolikor jih običajno skonzumira pol ljubljane v celem letu. ampak … nič ne de … v življenju je potrebno iskati pozitivne stvari.

big brother recimo. kočno je konec tega sranja in če prav jaz razumem, nam bodo vsaj čez poletje prihranjene muke poptevejevskega posiljevanja z razno raznimi realističnimi šovi. juhej.

med pozitivine stvari seveda lahko zapišemo tudi novega slovenskega martina krpana, junaka svetovnega merila. v življenju sicer še nisem slišala za primoža kozmusa, ampak baje … zelo daleč meče predmete, ki jih moj ata hranijo v delavnici. juhej.

naslednja stvar, ki jo lahko zapišemo med pozitivne – je bušev obisk v albaniji. ameriškemu hrčku je končno uspelo najti državo na svetu, kjer se počuti resnično cenjenega in zaželjenjega, albanci pa so našli razlog za praznovanje. juhej.

ne gre pozabiti na našo preljubo barbiko, pahorja, ki ga je stranka s pozivom, naj jih raje pelje na parlamentarne volitve, kot pa kandidira za predsednika, odrešila hudih moralnih dilem in misli, da bo pri rosnih političnih letih končal v slepem črevesu slovesnke politike – na mestu predsednika države. juhej.

navdušen je seveda tudi petrle … ob strumni podpori desnice je brez pahorjeve konkurence praktično že zmagovalec volitev in veliko manj denarja bo potrebno zapraviti za kampanijo. juhej.

navdušujoča je tudi misel, da bomo očitno kmalu nekoga posedli na najbolj prazen stol tega leta – na stol guvernerja banke slovenije. juhej kranjc.

seveda pa ne navdušujejo samo politiki in mediji … tudi vreme je noro fajn (padlo je toliko dežja, da se nam suše ni bati), fajn je misel, da se končuje šolsko leto (juhej, v ljubljani se bo dva meseca vozilo brez zastojev) … pa zelo, zelo fajn je pogled na statistiko obiska mojega bloga. blogres je upravičil moja pritlehna pričakovanja. juhej.

skratka … v vsaki stvari se lahko najde marsikaj pozitivnega … tudi z zamašenim nosom in vročično glavo. seveda pa je potrebno dopustiti tudi možnost … da vročične glave niso čisto prisebne … pa malce nakladajo. juhej.

spolniki, nespolniki in sanjski moški

moške primarno delim v dve skupini – brezspolnike (lepše: deževnike) in spolnike (lepše: spolnike). prvi so lahko izjemno fajn ljudje, zabavni, duhoviti, pridni in celo bogati … ampak moji hormoni ob njih zehajo. taki moški so uporabni zgolj in le za praktične namene – pomoč pri popravilu avtomobila ali računalnika … že pitje kave z njimi zna namreč biti precej dolgočasno opravilo. tu pa tam se potrudiš in včasih si prijetno presenečen nad njimi. včasih … pa tudi ne;)

spolniki so ljudje, ob katerih obstaja možnost, da se nekoč nekdaj … daš z njimi dol. v metaforičnem ali čisto konkretnem pomenu besede. seveda ‘doldajanje’ ni obvezna sestavina odnosa s spolnikom … važno je, da obstaja – kot možnost. s spolniki se da hoditi zvečer ven … da se z njimi igrati biljard in komentirati nogomet … tudi praktična opravila so veliko bolj zanimiva, če jih opravlja – spolnik.

seveda pa se tudi potencialno privlačna vrsta moških sloji … na razno razne podskupine. ena meni ljubših so moški, ki so uporabni predvsem za seks. v to katergorijo recimo uvrščam večino svojih nogometnih znancev – debate z njimi so enostavno nemogoče. njihov domet je namreč konča pri avt liniji in mogoče hitrih avtomobilih … in po dveh urah … jih je lažje prenašati kot pa poslušati. so pa neverjetno fajn družba za žurke … ker so sproščeni in se znajo zabavati.

v katergorijo spolnikov, ki so uporabni predvsem za seks, sodijo tudi filozofi – posebna kategorija moških v mojem življenju. so sicer blazno inteligentni, razgledani in govorijo po več tujih jezikov … težave pa imajo s funkcioniranjem v običajnem življenju, debatah o vsakdanjih stvareh … da na sproščene žurke niti ne pomislimo. z raznimi kanti in dekarti postanejo ravno tako dolgočasni kot nogometaši z debato o novih odbojnih žogah za dvoranski nogomet … torej … prenašaš jih lahko kako uro ali dve … potem pa jih imaš dovolj.

obstajajo tudi poročeni spolniki – to so običajno moški, ki premorejo več kot eno dimenzijo v svojem življenju, znajo biti hudičevo privlačni in uporabni … ampak hej … tudi ženo imajo. pri njih moram razrešiti še eno dilemo – ali so res nekaj posebnega … ali so seksi samo zaradi njihove nedosegljivosti.

zanimiva podvrsta so nefunkcionalni spolniki. to so nadvse seksi in duhovita bitja, ki prav tako kot poročeni spolniki premorejo več dimenzij, ampak iz razno raznih razlogov – seks z njimi ne pride v poštev … vseeno pa … je stik z njimi vedno naelektren, tako da – nam nikoli ni dolgčas. v to katergorijo recimo uvrščam res dobre prijatelje, ki jih poznaš že celo večnost, in ki jih nimaš nobenega namena stlačit v posteljo … čeprav te privlačijo. vsaj … tu pa tam. to so odnosi … kjer seks obstaja kot možnost, ki pa je nikoli ne realiziraš.

najboljša kategorija so seveda – popolni spolniki. to so moški, s katerimi se da debatirati o skoraj vsem, znajo si oprati cunje in ločijo etiko od etikete. niso poročeni in seveda niso grdi. ne živijo z mamo, ampak imajo svoje stanovanje. poslušajo dobro glasbo in te upajo izzvati v biljardu. seveda so tudi funkcionalno pismeni, zgovorni in duhoviti. ne motijo jih tvoji pogrizeni nohti, prenašajo te, ko si sitna in so … jasno … neverjetni ljubimci.
na žalost so popolni spolniki tudi in predvsem – domišljijska bitja, ki zaenkrat prebivajo le v mojem sanjskem svetu. osrečujejo me večino tistega dela življenja, ki ga posvečam spanju, mi pa prav nič ne koristijo med stanjem budnosti.

trenutno tako intenzivno razmišljam o metodah za materializacijo mojih sanjskih moških, ker imam spolnikov in nespolnikov (deževnikov), filozofov, nogometašev in vsega, kar z lulčki med nogami tlači naš planet – do vrha grla – dost.

nogomet pa slovenci? ma lepo vas prosim …

spoštovani gospod zavrl in vsi, ki ste prilepljeni na stole nogometne zveze slovenije.

včerajšnji drugi porez slovenske ‘izbrane vrste’ proti romuniji, me je prisilil, da se odločim za tako radikalno dejanje – kot je absolutni bojkot tega športa … ki itak več ni … nogomet.
veste, nogomet naj bi bil ena fino fejst stvar, taka, na oko prijetna reč … takole … no … sistematična … zelena … lepi fantje tekajo gor in dol, dokazujejo svojo moškost, brcajo, preigravajo … se borijo. in potem so tu še navijači, ki so sestavni del vsakega športa … prav pri nogometu, pa se je navijaštvo še prav goreče in srčno.
glede na videno v zadnjih nekaj letih … tako na domačih igriščih kot na tekmah slovenske reprezentance, moram zaključiti – da v sloveniji več ne vemo, kaj je to – nogomet.
pa kje ste že vi videli 11 polulanih golobradcev, ki kot kure brez glave tekajo po igrišču, podajajo žoge v neznano in cviljo kot mali otroci. pa kaj ni bil svoje čase nogomet moška igra? igra moči … da ne rečem jajc? bemti boga, da so imeli hrvati prav, ko so nas označili za ‘skijaše’ … le da … po bojanu križaju še to več nismo. ene kvalitetne reprezentance ne spravimo skupaj … ko gre za ekipne športe … edino pri rokometu smo nekaj dosegli (pa še rutenka se je odločil postati španec)
ja, vem .. to že ni več vaše področje, se opravičujem, čeprav … je na mestu vprašanje … kaj sploh je vaše področje. nogomet zagotovo ne. ker … če bi se spoznali na nogomet, bi za začetek s selektorskih stolov zmetali vse povprečneže, ki so vso svojo nogometno kariero gradili na slovenski sceni. ker … sicer ne vem, ali ste kdaj videli kako tekmo slovenske lige … ampak … precej žalosten prizor je to, veste.
imeli ste enega strica na selektorskem stolčku, onega, ki se je kalil po evropi … onega, ki so ga v sampdorii pošiljajli v pm … in ki je iz italije prinesel nekaj tempramenta. izsanjal vam je vašo pravljico … ker je imel jajca, izkušnje in karakter … karkšenkoli že … a imel ga je. seveda je s takim človekom malo težje delati … pa ste ga odslovili. ker … vi že veste … kako se stvari streže. ali pa vsaj … mislite, da veste.
druga stvar, ki jo je potrbno narediti, je iz reprezentance zmetati najprej vse stare lenobe, ki menijo, da si zgolj zaradi imena zaslužijo dosmrtno tekanje po zelenicah v imenu slovenske reprezentance. potem iz ekipe zbrcajte vse, ki jim je nošenje državnega grba pomeni zgolj in le priložnost za frajerišenje. poiščite mlade, bolj temperamentne, agresivne igralce in če v sloveniji res primanjkuje kvalitetnih posameznikov … iščite borce … fajterje … ki bodo na igrišču dali nekaj od sebe. čeprav bodo izgubili, vsaj ne bo izgledalo, da so na igrišče po pomoti zašli … s klekljarskega krožka.
nato pa se lotite navijačev. ker glede na rezultate in nivo igranja v zadnjih letih ne morete od nikogar pričakovati, da bo čisto prosotvoljno kdo spremljal ta šport, kaj šele navijal … vam priporočam … da tudi navijače začnete plačevati. vsaj … na začetku … da se ustvari vzdušje … da bo vsaj od daleč izgledalo … kot da tudi v sloveniji igramo nogomet.
aja … pa da ne pozabim … počasi bo treba nekje kak stadion zgraditi. bi se malce pogovorili s kakim ministrom, pa jankovičem, ki se je nekaj hvalil? ker veste … na sredini premočene njive res ni fino gledati ničesar … še najmanj pa 22 cmer v kratkih hlačah.
skratka … gospodje … veliko dela vas čaka in svetujem vam … da pohitite, če si želite še za časa vašega življenja videti kako zmago na mednarodnih srečanjih. v dobro nogometa … upam, da vam uspe …

… jaz pa … vseeno … do nadaljnjega … gledam samo še šahovske turnirje.

5 stvari

zadnje čase je in … da blogerji sestavljajo razno razne sezname. ker si seveda tudi sama želim biti neskončno in – moram sestaviti kak svoj seznam.
hja … recimo – pet stvari, ki me danes NISO spravile v dobro voljo:
1. pogled na razmetano in prašno stanovanje ob prvem poskusu odpiranja oči. pa kaj hudiča res ne bi kdo tega pospravil???
2. prekurjeno grlo. do konca razbrazdano, hripavo in malce boleče. neprimerno za uživanje česarkoli … razen čaja in borovničk.
3. misel na omejevanje števila cigaret (v povezavi s točko 2). ob pričakovanem padcu nikotina v krvi sem že sedaj sitna. ker ni kave brez čika … bo telo še brez kofeina. a je sploh vredno živeti?
4. kup papirjev na moji pisalni mizi. birokracija. a je še kaj bolj mukotrpnega?
5. blogorola me že dva dni ignorira. z vseh seznamov sem izginila. zljomka … kako bom obogatela z blogom, če me nihče ne najde? in kako bom postala slavna, če me nihče ne bere?
6. misel, da še vedno nimam varuške za soboto in da obstaja možnost … da se slavnega blogresa ne bom udeležila. mater … pa tolk materiala za pisanje bi imela naslednji teden. se kdo javi? mislim, za čuvanje relativno krotkega enajstletnika?
7. število mailov v mojem inboksu … in njihova kvaliteta. bemti mailing liste pa forvardirane vice. ne maram!
8. neplačane položnice na pultu. vam rečem … plodijo in množijo se same od sebe, packe.
9. kilogrami. spet jih je pet preveč in večina hlač mi je preozkih. mater … pa pivo in baročni trebuščki. spet bo treba švicat.
10. četrtek … dan brez malega. spet bom zaglavila … in jutri bom imela mačka. težko meni …
11. vreme. a je sploh lahko še bolj sitno?
12. prenosnik. vsake toliko gospod ugasne. čisto neprijazen je. baterija ali kak klinčev virus? kdo bi vedel? jaz … ne.
13. zajec. čisto je podivjan in spet je polepšal vse, kar je lesenega na balkonu. dlako pušča prav povsod in odkril je nov šport – obračanje posode z vodo.
14. volan in ročna zavora v avtomobilu. odkar je v njem sedel moj mehanik – sta mastna in ni ga čistila na tem svetu, ki bi stran spravil to sranje. preobleke za volan obstajajo … kaj pa za ročno?
15. rakete, ladje, žice, vezja, elektromotorji in cin kladiva. wtf?? če bi imela hčerko, bi mi bilo kdaj lažje. vsaj – kako stvar bi tu in tam znala razložiti.
16. nogomet. bemti boga pa slovesnko reprezentanco. to sploh ni nogomet – mehkužci dolgočasni.
17. denar. rabim alternativne vire financiranja, da se izvlečem iz rdečih številk. loto?
18. igrica na vest.si. mater vola … da sem nesposobna. vsakič bankrotiram po petih minutah. in rekorda v mahjongg connectu ne morem popraviti.
19. pretiravam. vedno pretiravam. a sem rekla … da bom naštela 5 stvari?

he … če jaz nisem genij … iz nule naredim cel spis. v resnici je prav lep dan in komaj čakam, da bo ura 16.10.

vzgoja je pranje možganov

kolega se je odločil, da bo njegov (še nerojeni) otrok – vegan.
znanci vsi po vrsti krstijo otroke in jim tako v zibko položijo vero, še preden otroci izgovorijo besedo mama.
moj nečak je od malega nor na streljanje živali. ata so lovec.
prijatelj dvoletnega otoka sili pešačiti, ker pravi – da bo športnik. tudi tricikla mu ne privošči, ker je ta za ‘reve’.
jaz sem svojega sina peljala na demonstracije proti vstopu v zvezo nato.

nauk zgodbe? vzgoja je pranje možganov, kakorkoli že obrnemo … vprašanje je le, kateri program izberemo in kdaj začnemo. našteti primeri so mogoče skrajni … a vseeno … starši otroke učimo, kaj je prav in kaj narobe, starši smo krivi in zaslužni – vsaj za del otrokovega sistema vrednot. fino je, če se starši … če ne zaradi sebe … pa predvsem zaradi otroka … trudimo malce bolj široko pogledati na svet okoli sebe. zavedati se moramo, da otroci niso naša last, še manj pa – le pomanjšane različice nas samih. in če smo mi že povsem otopeli v našem sistemu vrednot … to ne pomeni … da moramo otroka spraviti v ta isti kalup.

težko je soditi, kaj je prav in kaj ne … moji zelo verni babici bi težko razložila, da nimam čisto nič proti krščanstvu, ampak da se mi ne zdi prav, da morajo šestletni otroci k verouku. prav tako bom kolegu veganu težko dopovedala, da se mi pač ne zdi kul otroku vzeti možnost, da se sam odloči, kaj bo jedel … in nenazadnje … s kako pravico sem jaz šestletniku razlagala o vojski, vojnah in natu? kje je meja? kdo je boljši starš? vsak od nas posiljuje svojega otroka z eno resnico, vsak od nas si jemlje pravico razlikovati prav in narobe.

po mojem je boljši starš tisti, ki v trenutku, ko ga otrok postavi pred dejstvo, ko najde svojo vrednoto, drugačno od starševe – to vrednoto skuša sprejeti … razumeti. mislim, da ni primarna naloga starša – prepovedovati, ampak – stati ob strani, širiti obzorja in učiti – otroka – in predvsem sebe. bolj kot bomo otroka omejevali, bolj kot bomo zanj ločevali ‘zrno od plev’ … prej in bolj bo iskal resnico, drugačno od naše.

se nam zdi svet grd? se nam zdi, da ‘tam zunaj’ na naše otroke prežijo grde stvari? jasno … svet ni vedno prijazen. toda, ali v resnici naredimo otroku uslugo, če mu skrijemo vse grdo, ga posilimo z nekimi svojimi vrednotami in ga do osemnajstega leta zavijemo v vato? in potem se čudimo, kako zmeden je ubogi otrok, ko ugotovi … da ljudje jedo še kaj drugega kot sojo, da nekateri streljajo živali in da tretji uživajo mamila. smo otroka res zaščitili? ali smo ga naredili bolj ranljivega?

ne vem … sama malemu ničesar ne skrivam in prepovedim se izogibam. debate o seksu, mamilih in bogu sva prežvečila že neštetokrat. malce se nama zatika pri teoriji nastanka vesolja in smislu vsega (hmmm … 42 ni bil dober odgovor;) … kljub mojemu pacifizmu je nor na orožje in našteti zna prav vsako pištolo in puško, ki je kdaj ugledala luč sveta. že peto leto ne je mesa, prav tako dolgo se ni ostrigel. posluša ramštajne in apokaliptiko … nosi samo razvlečene trenirke. jups … precej čudno izgleda med svojimi sošolci … ampak … baje je precej nakuliran otrok … v vseh teh letih sem morala enkrat v šolo ‘na pogovor’ … in odličen uspeh tudi letos ni vprašljv. ampak … to ni nikakršno merilo.

več pomeni … da ve, kdo je … in da pri svojih enajstih letih zelo jasno argumentira, zakaj – za razliko od staršev in cele družine – ne je mesa, zakaj ima dolge lase, čeprav ga vsi po vrsti zamenjujejo s punco in nenazadnje – da kljub mojim trdnim načelom glede vojn in orožja … vzame leseno puško v roke in se ‘strelja’ s prijatelji … čeprav meni ob tem … še vedno poganjajo sivi lasje.

otrok ima pravico – da izbira in se sam odloči. moja pravica je … da mu pri tem svetujem … in pomagam. ne pa skrivam in prepovedujem … midva tako … možgane pereva v dvoje. in oba … se učiva. ali sva izbrala pravi program … pa bo pokazal čas.