Mesečni arhiv: avgust 2007

zločin v malem mestu

prizorišče: čakalnica pred ordinacijo otroške zdravnice v malem slovenskem mestu.
udeleženi: cca 10 povprečnih mam (ena od njih … moja malenkost) + 15 povprečnih otrok.
stanje duha: čakajoče … debate okoli otroških bolezni … temeljite analize poznanstev in sorodstvenih vezi med čakajočimi … medklici v povezavi z bedarijami, ki jih uspe 15 otrok ‘zagrešiti’ med čakanjem na zdravnika. skratka … precej glasno, pestro okolje.

in potem …

…. smrtna tišina. očitajoči … skoraj zgroženi pogledi … posvečeni punci kakih petindvajsetih let v rožnati kikli, ki je pravkar vstopila v čakalnico. sumničavo spogledovanje, zmajevanje z glavami, sklanjanjanje k sosedi … šepetanje na uho …

debata v prostoru je povsem zamrla, nadomestila jo je mučna tišina. obstal je celo otroški direndaj.

jasno je bilo, da je vsega krivo dekle, ki je pravkar vstopilo v prostor … ni pa mi uspelo določiti … kaj je dekle pravzaprav zakrivilo. nekoliko skuštrani lasje, sproščen nasmeh in dober dan … živo pisana majica in še bolj pisana kikla … iskanje prostega sedeža in listanje papirjev v rokah.

hmmm … pri zdravniku smo. mogoče vsi vedo, da je punca prenašalka kake hudo nalezljive bolezni. majhen kraj .. novice se hitro širijo? nič ni kazalo na to, da bi bila punca kužna ali garjava … nobene pike, mozolja .. rožnata lica in povsem zdrav nasmeh. za razliko od prisotnih … niti zakašljala ni. hmmm … kaj potem? kaka lokalna zgodba, ki je ne poznam? napačen tip? čudni starši? alkohol? droge? seks na javnem mestu? skoraj ne verjamem … take zgodbe mi mati servirajo še sveže … ob kavi.

ni mi dalo miru … in tišina je bila resnično mučna., opazovala sem sosede … njihove zgrožene poglede … smer pogledov … in končno … mi je potegnilo.

o moj bog … o groza vseh groz. kriminal. svinjarija … cela štala. tam so bile … pod dekličino rožnato kiklo. velike, črne, svobodne …. srečne in radožive …

… kocine. edini greh dekleta … vreden zgražanja in obsojanja … so bile … reci piši … neobrite noge. dandanašnji … smo očitno vsi taki čistuni, da je gojenje kocin (oziroma bolj natančno – njihovo neodstranjevanje) … zločinsko dejanje, vredno vsega prezira. gnus. gravž. bruh. bljak. in to … na javnem mestu.

gospodična si je dovolila … taka … zanemarjena … priti do zdravnice … in se zraven celo nasmihati … pa očitno … dobro počutiti. neverjetno. predrzno. nedopustno. zvežimo jo … obrijmo in umijmo … pa naredimo iz nje končno … človeka, vrednega svojega imena.

še dobro … da smo slovenci preveliki revčki … da bi si drznili karkoli pripomniti. zadostuje nam … zgražanje. dekle je tako v vsej svoji neobritosti stopilo v ambulanto … opravilo svoje in se … z nasmehom na obrazu … odpravilo domov. debata v čakalnici je spet zaživela … otroci so spet delali bedarije … mame pa nehale šepetati. sklepam … da so ob prihodu domov najprej zavile v kopalnico … in s sebe postrgale vsako sled tistega, kar bi nekoč lahko – postalo kocina. in srečne v vsej svoji čistosti … so lahko začele kuhati kosilo.

smrdijo … se vozijo in glasno piskajo. trgovine namreč.

nikoli nisem povsem razumela, zakaj se po ljubljani prevažajo tisti pisani tovornjaki – hladilniki, ki se ustavljajo kjerkoli jim zapaše … težijo z neverjetno sitnimi zvočnimi efekti … in potem od nekje prileti stara mama z denarnico … hopa cupa … vrata se odprejo in sladoled je kupljen. hmmm …. glede na poplavo trgovin in sladolednih pa zmrzovalnih skrinj mi tale šport nikoli ni bil povsem jasen … še manj mi je bilo jasno, kako da nihče ne znori zaradi tistih sitnih zvočnih efektov. dandanašnji, ko se narod pritožuje prav zaradi vsega … tile rumeni in beli in kaj vem kakšni še piskajoči tovornjaki … še kar vozijo naokoli in vneto trobijo.

bolj razumljiv mi je bil pojav teh piskajočih sitnob na periferiji … kjer je včasih treba z avtomobilom do najbljižje štacune … po sladoled pa … z zmrzovalno skrinjo. tam so take dostave na dom povsem upravičene in zaželjene … in ravno zato je tisto trobljenje 6 kilometrov pred vasjo povsem odveč …. saj ljudje težko spregledajo pisano vozilo sredi vasi … gluh pa tudi ni nihče.

no ja … ali pa imam jaz od mesta razvajena ušesa … saj v zadnjih dnevih ugotavljam … da naokoli ne vozijo le tovornjaki s sladoledom in zamrznjenimi dobrotami … imamo še potujoče pekarne … potujoče ribarnice in hej … celo potujoče trgovine … v katere lahko vstopiš in si nakupiš skorajda vse … če pa česa zmanjka … ti to naslednjič dostavijo. odlično … stare mame zadovoljne … shrambe in hladilniki polni … glavobol pa tak … da se ga ne rešiš do naslednjega obiska potujoče ribarnice.

prav vsem premikajočim se dostavam je namreč skupen bizaren občutek za – glasbo. če potujoči sladoledi hupajo … ribarnica in trgovina … sparkirata sredi vasi in do konca navijeta eno od številnih radijskih postaj. sveto sem prepričana, da so vozniki teh škatel absolutno zverzirani v iskanju najbolj bednih radijskih postaj in skladb … zato da kupci prinorijo do njih in pokupijo vse zaloge. ne zato, ker jih potrebujejo, ampak zato – da vozeča se štacuna čim prej zapusti njihovo malo vas. 

danes sem se tako sama skoraj vpisala med kupce sardel in postaranih kalamarov, saj je potujoča ribarnica dve uri posiljevala vaški trg z neznosno glasbo in še bolj neznosnim smradom. pa se je od nekje vzel starejši gospod, pokupil vso zalogo ribjih trupel in odrešil celotno vas. ravno med razmišljanjem, da bi dotičnemu gospodu postavila spomenik borca pred potujočimi štacunami (poleg spomenika padlim borcem) … me je na rit posedel pogled na novo potujočo škatlo. od daleč je bila videti še bolj sumljiva od ribarnice in še večja od trgovine. čudno je bilo le to … da ni ne piskala … in ne smrdela.

ko se je stvar le sparkirala sredi vasi in so se odprla velika vrata, se je izkazalo, da gre za – potujočo knjižnico … ki ne cvili … ne smrdi … in celo … razveseljuje. odlično. mirno sem se (brez rib in sladoleda) … postrgala domov … in uživala v tišini. sladoledar se vrača šele v nedeljo;)

vtaknite si nekam … zdravstvo in vso zdravstveno zakonodajo

kolikokrat sem bila ta teden pri zdravniku? trikrat.
kolikokrat sem bila ta teden pri zdravniku zato, ker polomljen otrok potrebuje oskrbo? niti enkrat.
kolikokrat sem bila ta teden pri zdravniku, ker sem urejala papirje za ‘bolniško’? trikrat.
kaj sem uredila? nič.
koliko časa sem čakala? od ene do treh ur.
koliko dni bolniške pripada staršu šoloobveznega otroka, ki ima zlomljeni dve okončini? natanko 7.
kaj lahko stori starš, katerega otrok bo od 3 do 5 tednov nepokreten? zaprosi posebno komisijo za dodatnih 7 dni bolniške in upa, da mu bo ugodeno. potem … lahko improvizira.
kaj lahko naredi starš, ki mora trikrat v treh dnevih k zdravniku, urejati birokracijo … pa nima varstva za otroka? praska se po riti … ali otroka naloži na ramena in ga prenaša naokoli.

ne vem, komu naj se zahvalim, da imam družino, ki mi stoji ob strani … da imam brata, ki mu kljub poškodovanemu hrbtu ni težko pomagati pri negi … da imam starše, ki se odrečejo prav vsemu, da kuhajo, perejo, prenašajo in tolažijo … pa čuvajo, ko se jaz ukvarjam s slovensko zdravstveno birokracijo. ne vem, komu naj se zahvalim, da ima mali ‘zgolj’ dva zloma … ki se bosta pač zacelila … in ne resnejše … ali bog ne daj … trajne poškodbe ali bolezni.

ne vem … kaj bi naredila, če bi se mali polomil v ljubljani, ne vem … na koga bi se obrnila, če ne bi imela družine. za otroka smo baje dolžni poskbeti starši … ki pa … imamo na voljo 7 dni in kup papirologije.

halo? a me zajebavate?

kaj naj naredi starš otroka z rakom? invalidnega otroka? pusti službo in živi od zraka? mu bo država namenila kako posebno podporo? o ja … obstaja dodatek za nego otroka … in videla sem, koliko znaša. niti za štruco kruha in liter mleka vsak dan ne znese. obstaja tudi denarna socialna pomoč … kriterjiji zanjo so taki, da je ne dobi skoraj nihče … zneski pa spet tako ‘visoki’, da na kruh namažeš marmelado.

tokrat mi ni potrebno niti razmišljati o večjih ‘projektih’ našega zdravstvenega ministrstva ali vlade … pediatrični kliniki in onkološkem inštututu … ni mi potrebno pogledati moje plačilne liste … iz katere je razvidno, da za zdravstvo namenjamo celo premoženje … besna sem. resnično besna.

in naj mi nihče ne teži s kakimi političnimi prioritetami in s tem, da vladati ni enostavno. so stvari, ki v državi pač morajo funkcionirati. ena od njih je osnovno zdravstveno in socialno varstvo. pomoč otrokom in staršem. naj mi nihče v tej naši državi ne javkne, da število rojstev upada. pa kaj ste vi nori? saj si človek ne more privoščiti otroka … povprečno razmišljujoč posameznik pa si ga niti ne upa želeti … saj mu ne more zagotovoiti niti osnovnih stvari … kot je oskrba v dneh, ko je otrok bolan, poškodovan.

ljubi slovenski politiki, pojma nimam, kakšni očetje ali matere ste … ampak … ne morete biti hudo dobri starši … če producirate tako bedne zakone … da nastradajo najbolj nedolžni … naši in vaši … otroci.

dobro, da so vsaj zdravniki in sestre, s katerimi imam jaz opravka, normalni, prijazni in predvsem – življenjski. dobro … da me vsaj oni sprejmejo z nasmehom … in rešitvijo … ki je lahko celo … v neskladju z zakonom. prav. za mojega otroka gre in ko mu je hudo, bom ob njem. če moram zato kršiti zakon … prav. bom. z mirno vestjo.

če vi lahko živite sami s seboj in s svojo vestjo … potem lahko tudi jaz mirno podpišem … da sem do nadaljnjega bolna … nepokretna in sploh in oh … sesuta. če moram lagati … da lahko preklete tri tedne naokoli prenašam polomljenega otroka … bom. vas nekaj gleda. vas in slovensko državo.

občudujem. igram.

občudujem mame, ki so samo mame … torej …  tiste ženske, ki jim je dovolj ljubezen otrok in skrb za družino.  občudujem očete, ki si prilepijo otroke na rit in jih vlačijo … prav povsod. občudujem ljudi, ki nikoli ne rodijo otrok in občudujem tiste, ki jim kariera pomeni več kot družina in prijatelji. občudujem svojega bivšega, ki je sposoben vedeti, da ima doma polomljenega otroka, pa ga ne pride pogledat … občudujem svojega očeta, ki malega vlači na vece, kljub temu, da sam komaj hodi.

občudujem vse tete in strice, ki hodijo naokoli in mi trosijo modre nasvete, čeprav njihovi otroci vdirajo v tuje hiše … občudujem one, ki modrujejo za vogalom, kaj vse sem naredila narobe … občudujem … ljudi … ki jim je v življenju vse jasno. imajo svojo igro … in jo igrajo. vedno eno … in isto.

jaz tega … ne znam. jaz … sem rada mama … rada hodim v službo … rada pijem pivo … rada pomivam posodo … rada berem … igram biljard in šetam naokoli. rada imam igro … rada imam življenje in na tisoče neponovljivih prizorov. rada sem igralka na odru … ki menja vloge … in prav v vseh uživa. ne zmorem le ene vloge … ne zmorem le enega obraza … prizora. hočem dihati. moram dihati.

ne vem … mogoče je življenje ‘samo mam’ in ‘modrih sosedov’ … boljše od mojega. če ne boljše … pa zagotovo veliko bolj enostavno. odgovori so vedno pri roki … cilji jasni … pot začrtana.

moja pot … je v zadnjih mesecih, letih … precej zmedena … malo sem mama in malo ljubimka … malo prijateljica in malo karieristka. malo … sem tukaj … malo sem tam … in večina  stališč izhaja iz – vem, česa nočem … ne pa … vem, kaj hočem.

ampak … nekje je treba začeti. in v teh dneh … ne izbiram jaz.  v teh dneh … je vse jasno. celo meni. prav nič ne trpim in niti najmanjše potrebe ne čutim … kamorkoli pobegniti … karkoli spremeniti. ta prisilni dopust … je v resnici … boljši od onega, ki sem si ga sama izbrala. če nič drugega … časa imam na pretek … in ni mi potrebno gledati … tistih, ki jih pogrešam. vse poletno bežanje je bilo povsem brez smisla … te dni … so prioritete na mestu … stvari enostavne … jaz pa še vedno … nisem ‘samo mama’.

in nikoli – ne bom. tako kot nikoli ne bom … zamenjala kariere za družino … pustila polomljenega malega zaradi … zlomljenjega ega … in nikoli mi ne bo dovolj … le ljubezen otrok.  zahtevna sem … priznam. a še vedno ne dovolj zmešana … da bi mi bilo prav vse jasno … in da bi vedno igrala … le eno igro.

če nič drugega … zdaj me čaka – partija jamba.

ne, ne bojimo se!

tole je bila ena daljših noči v mojem življenju. ne toliko zaradi na pol prelomljenega hrbta (kavč pač ni namenjen za spanje) … niti zaradi nešteto izletov po sok, čaj, tablete … ali stokanja malega bitja ob meni … danes ponoči … mi je šele … ‘kapnilo’. če bi tisti avto pripeljal samo malo hitreje, če mali ne bi odskočil, če bi mu prepovedala, če … če … če … toliko enih klinčevih če-jev je … malemu … so se vsi če-ji slučajno sešteli. in sredi noči … mi je potegnilo, kako tanka je meja med biti in ne biti … sredi noči … sem si želela nekomu reči hvala.

čeprav je mali povsem nemočen, čeprav stoka in javka kot stara mama … čeprav ne spimo, ne jemo in nam pokajo hrbti ob prenašanju petdesetih kilogramov do stranišča … vemo … da je to stvar tedna … dveh. potem … se bomo še malo crtali … in vse bo mimo. ostale bodo fotke mavca, fotke umetnij, ki mavec krasijo … spomini na vožnjo z rešilcem in na vse prijazne zdravnike. nič grdega … le spomini. kako drugače od tistih dveh znancev, ki sta včeraj v mestu pila kavo … pa nemo strmela v prazno … in verjetno … razmišljala … o malemu … ki sta ga izgubila … pred nekaj tedni. fak.

kdo odloča? kdo izbira? je vse le igra naključij? ne vem … in ta noč vseeno ni bila toliko dolga … da bi odgovorila na katerokoli od teh ‘večnih’ vprašanj. sem pa včeraj odgovorila vsem sitnim sosedom in tečnim tetam … ne … ne bom mu vzela rolke … ne bom mu prepovedala vožnje s kolesom in ne, ne bom ga sedaj zavila v vato in čakala … da odrase.

iz izkušnje smo se vsi nekaj naučili … nekateri previdnosti … pa bolečine … drugi … krhkosti in minljivosti. jebi ga … vsaka stvar nas lahko uči in dela močnejše … čeprav smo otroci … in vsaka stvar nas lahko prestraši … čeprav smo odrasli. nihče od nas res …  ni večen … a ravno zato … moramo življenje užiti … ne pa … se ga bati.

tko … zdej pa se grem z vozičkom furat po dnevni sobi, da nekomu prikličem nasmeh na obraz;)

sreča v nesreči

nič ne bomo linkali danes tistih, ki smo včeraj pridno puščali kri, ampak bomo samo naznanili … da smo ‘ponosni’ lastniki ranjenega enajstletnika, ki je včeraj po vsej sili skušal stlačiti sebe in svojo rolko – pod avtomobil. hvala vsem bogovom … se je končalo relativno srečno – z zlomljeno nogo in počeno kostjo v komolcu.

gospod so že v mavcu in sparkirani na domačem kavču … jaz pa do nadaljnjega … oskrbnik nepokretnega otroka, dvorni zabavljač in bralec ZF zgodbic. rekli so .. 5 tednov. glede na to, da še v življenju nisem koristila ‘bolniške’ … bo tole prav zanimiva izkušnja. začenja se z misijo iskanja invalidskega vozička … da bomo otroka sploh lahko kam premaknili. nisem vedela … da se vozičkov pač ne da dobiti. zdaj vem. in v domovih za ostarele … me bodo kmalu siti.

ampak … ni važno. imeli smo srečo. veliko. grem brat … miki miško;)

danes zloba časti pivo.

moja vampirska dušica bo danes vsaj malce potešena. ker uživanje krvi pri nas ni zaželjeno (razen metaforičnega sesanja krvi, ki se ga otepam dnevno) … se bom morala zadovoljiti s prav nič metaforičnim … puščanjem krvi. iz žil mi bojo izsesali nekaj decilitrov krvi … in seveda … vso odvečno zlobo. do nadaljnjega bom tako povsem krotka in pridna … naredila bom nekaj dobrega … in na koncu … si bom brez slabe vesti privoščila hladno pivo v dobri družbi.

če komu ni jasno, o čem govorim … naj poklika sem. vse skupaj … je zakuhal had in jaz sem se naivno … javila. zakaj? ker smo tovrstne akcije v študentskih letih pogosto izvajali … in so bile vedno fenomenalne (okej … izleti s hišnikom branetom po krvodajalski akciji še bolj) … ker … se človek sam prekleto težko odvleče na tisto šlajmerjevo … in ker … družba zagotovi … da si vmes ne premisli in predčasno pobegne na pivo.

skratka … jaz bom danes za spremembo počela nekaj koristnega … in če že imate čas prebirati moj blog … imate tudi čas … da se narišete točno ob 16.00 na zavodu RS za transfuzijsko medicino na šlajmerjevi 6 v ljubljani (ja, to je tik ob porodnišnici) … pa darujete malo svoje žlahtne kapljice.

opravičijo se lahko zgolj mlajši od 18 let, oni, ki so pred kratkim luknjali svoje telo ali prakticirali nevaren seks … pa tisti, ki niso iz ljubljane. pivo po žrtvovanju … častim jaz.

torej?

odločitev je padla.

odločitev je padla danes zjutraj … kljub neprespani noči, preveliki količini zaužitega alkohola (o ja, spet) in obilici čudnih nočnih debat … je odločitev tehtna, premišljena in ima mojo popolno moralno podporo. živela bom v hiši z vrtom. v centru ljubljane. pika.

hočem vsaj dvosobno stanovanje z velikim vrtom, na katerem bom parkirala bicikl in ob večerih prebirala neskončne romane. hočem velik vrt, kjer se bo podil moj nori zajec skupaj z malo manj norim sinom, hočem vrt za piknike in nedeljske zajtrke. hočem sobo s pogledom na vrt, v kateri bo dovolj prostora za vse knjige, cedeje, rože in najpomembnejše – za ogromno belo posteljo, po kateri se bom valjala, ko se mi bo zljubilo. hočem veliko sobo za malega in kuhinjo s hladilnikom, v katerega lahko spraviš več kot dva litra mleka in štiri jogurte. še več – hočem tudi zmrzovalno skrinjo, dovolj polic za vse krekerje, pločevinke in zaloge sladkarij. hočem prostorno kopalnico z veliko kadjo in parkirišče za avto.

stanovanje mora biti čim bližje centru, tako da se lahko peš sprehodim do službe, tržnice in vseh lokalov ob ljubljanici. bližina trgovine je zaželjena, ne pa nujna, podobno velja tudi za pekarno, kavarno in burek-arno. stanovanja seveda ne bom kupila … halo … najela ga bom. kaj več si matere, ki same financiramo sebe in otroke … pač ne moremo privoščiti. v resnici … nam že plačevanje najemnine predstavlja precejšen zalogaj, zato bo stanovanje blazno poceni. ne, ne pristanem na najemanje stanovanja v paketu s prijaznim lastnikom in ne, ne bom okopavala solatnih gred in poslušala jamrarij kake stare mame v zameno za nizko ceno … če boste z menoj zelo prijazni se vam mogoče zahvalim na blogu.

seveda je nujno, da bom to blazno poceni in zelo veliko stanovanje z vrtom – najela za lepo število let … kakih deset bo dovolj za začetek. obljubim, da ga bom prepleskala, oprala zavese in celo pomila okna. to zadnje … celo vsako leto.

tako … sedaj bodo na moj elektronski naslov začele leteti blazne ponudbe … jaz pa se bom s težkim srcem odločila, kateremu od vas bom namenila to milost, da me bo smel imeti v svoji bližini … in za to še nekaj zaračunati. vsem tistim, ki vas bom morala zavrniti, se že v naprej opravičujem … ampak hej … upajte naprej. zagotovo je še kje kakšna mala zloba, ki se vas bo usmilila … in bo skoraj tako fajn kot jaz.

______________________________________________________

ne … ni se mi zmešalo … in ja … povsem trezna sem … le med jutranjim sprehodom po centru mesta sem neskončno uživala in si izrisala zgornjo sliko. sanje so baje dovoljene in če fejst zamižiš … pa res verjameš … se mogoče celo uresničijo. moje se bodo. itak.

bela … in razkopana ljubljana

počitnice se končujejo, poletje se izteka. kako vem? preprosto … ljubljana se spet gužva v pločevini. če sem še prejšnji teden mirno vijugala po vseh ulicah in uličicah … sem včeraj že stala v koloni, malce zavijala z očmi pred semaforji in se smejala stricu, ki ga je srbel sredinec na roki. današnji prihod v službo je bil že čisto spodoben. nekaj manjših zastojev, lepa kolona na zaloški, rinjenje iz stranskih ulic, pa stanje na mestu … kljub prižgani zeleni luči, ker se križišče pač še ni izpraznilo.  spremljava avtomobilskih hup in živčnost prisotnih … po pričakovanjih.

skrbi me le … ker do septembra vseeno še manjka nekaj dni … do oktobra, ko mesto okupirajo študenti, pa še dober mesec. običajno se promet v ljubljani dokončno  ustavi konec septembra, ne pa konec avgusta.

dozdeva se mi … da za tole gužvo niso toliko krivi datumi na koledarju in iztekajoče se počitnice … kot pa gradbinci … ki so mesto zavzeli prek kakim mesecem … in ga spremenili v svoj peskovnik. saj se mi smilijo … oni … ki švicajo na vročem soncu in se močijo v poletnih nevihtah … ampak hej … križišče na bavarskem dvoru je še vedno – ena velika, klinčeva – luknja. ta, ki se vozi iz centra kamorkoli … ve … da je to križišče v prometnih konicah čista norija … in kljub temu, da večina cest tam premore kar 4 pasove … so ob največjih navalih tam tudi po trije policisti, ki poskušajo razvozljati prometni zamašek. neuspešno … jasno … se pa fantje … nadvse trudijo.

kakor kaže … se bodo letos morali še malo bolj truditi … polovica cestišča je zabarikadirana … priključevanje na tivolsko še najbolj podobno ruski ruleti … pol bavarca … pa razkopanega. me prav zanima … kdaj nameravajo tole urediti … in kako se bodo spopadli s ponorelimi vozniki … ki že zdaj … ko se gužva sploh še ni začela … trobijo, preklinjajo in izsiljujejo kot zmešani.

zaprte in razkopane so tudi ceste okoli kliničnega centra … pa pri maksimarketu … prenavljajo podhod ajdovščina …  skratka … cela ljubljana je precej … v riti. seveda … se vsi pripravljamo na predsedovanje evropski uniji … in prav je … da naša bela ljubljana evropo pričaka še bolj bela in mična … ampak … nekako se mi dozdeva … da bo na račun te prenove v ljubljani še vrela kri. če ne drugje … med vozniki.

pomagalo bi, če bi funkcioniral vsaj mestni avtobusni promet … pa nekako … ne. posedanje na prastarih avtobusih, poskakovanje po lesenih stolih, nerazumljivo počasno premikanje in še zasoljena cena … pač … težko prepričajo kogarkoli. ostane nam torej le še … preljubi bicikl. škoda … ker so mi že tri ukradli … in škoda … ker še vedno nisem pogruntala, kam naj otroka namontiram, da ga varno do šole spravim … ampak hej … bomo že.  gradbinci na bavarcu se ne bodo dali kar tako odgnati … moji živci pa so tudi vredni svojega denarja.

zajebano tole … mestno življenje …

politična (ne)opredeljenost kot vrlina razmišljajočih posameznikov?

včasih sem verjela, da je politična neopredeljenost vrlina tistih posameznikov, ki razmišljajo s svojo glavo. včasih sem verjela, da so vse slovenske politične opcije zanič, politiki pa pokvarjeni. včasih sem verjela, da obstaja arhetip statuta slovenske politčne stranke, ki so ga prekopirale vse obstoječe stranke. včasih sem verjela, da je že razmišljanje o političnih vprašanjih zapravljanje časa, udeležba na volitvah in referendumih pa pljuvanje v veter.

danes verjamem, da je politična neopredeljenost dokaz človekove brezbrižnosti. danes verjamem, da so vse slovenske politične opcije zanič, večina politikov pa pokvarjenih. še vedno ne uspem najti bistvenih razlik med programi in statuti strank, zato ne verjamem – da sploh obstajajo. vsaj – ne bistvene. danes – se udeležujem volitev in referendumov, danes razmišljam o politiki in jo celo skušam spremljati. večino svojega političnega udejstvovanja sicer še vedno porabim za pljuvanje vse povprek, vseeno pa se potrudim – tu in tam kako stvar celo razumeti.

nisem članica nobene stranke ali strankarskega podmladka, niti ne simpatiziram z nobeno od političnih možnosti. v resnici – moja politična ‘opredeljenost’ temelji na zavračanju. vem, kaj ne bi … ne najdem pa tistega, kar bi, oziroma – ne najdem politika ali stranke, ki bi jasno in glasno zagovarjala stališča, sorodna mojim.

očitno slovenski politiki nimajo težav s stvarmi, ki mene motijo … ni jim težko privatizirati zdravstva in šolstva, ni jim težko riniti cerkve v izobraževalne ustanove, prav nobene težave ne vidijo v pošiljanju vojakov v irak in sodelovanju v vojaških operacijah. slovenskim politikom ni nerodno lesti v evropske riti in zdi se jim primerno, da smo slovenci bolj papeški od papeža.

slovenskim politikom očitno ni prav nič nerodno zaradi sodnih zaostankov, ne zardevajo ob misli, da bolniki z rakom ležijo na pregretih hodnikih in prav nič jih ne moti, da so naši vrtci med najdražjimi v evropi.  tudi z upadanjem števila rojstev se našim politikom ne ljubi preveč ukvarjati … kaj šele, da bi kdo pomislil na konkretne subvencije za mlade družine ali mogoče – nekaj več neprofitnih stanovanj.

in kaj ostane slehrniku? naj vije roke in vpije v nebo, kako je svet krivičen in slovenija bedna? pa v resnici … včasih tudi to pomaga. posamezniku namreč, ne pa širši družbi. na tem mestu me običajno prekinejo in se mi začnejo smejati – ker še vedno verjamem, da posameznik lahko in mora – spreminjati družbo. nenazadnje, je njen osnovni in nujni – del. družba temelji na posameznikih in posamezniki jo ustvarjajo. če je naša družba povsem brezbrižna in apatična, potem je to zato – ker je to volja njenih sestavnih delov – posameznikov. apatija. brezbrižnost. to je trenutno stanje slovenske družbe in vsakega slovenca posebej. predvsem pa je to stanje tistih, ki bi lahko največ dali od sebe – mladih, pametnih, sposobnih ljudi, ki – verjamejo – da je politična neopredeljenost –  vrlina tistih, ki razmišljajo s svojo glavo.

apatija nikakor ni vrlina, neopredeljenost pa šibkost ljudi – brez argumentov.

čeprav je prebijanje skozi slovenski politični prostor in poskus – uveljaviti se kot politik – v tem trenutku najverjetneje mučenje sizifofe sorte, obstajajo ljujde, ki verjamejo vase in v svoje sanje. zaradi tega jih spoštujem in zaradi tega – jih podpiram.  in če verjamem temu kvizu, z njimi delim celo svojo politično izbiro.

srečno, darko.