Mesečni arhiv: september 2007

ženska. amazonka, muza ali oboje?

moški so na prvi pogled vsestransko uporabna bitja. baje ti lahko popravijo pokvarjen avtomobil, odmašijo odtočno cev pod umivalnikom, zamenjajo žarnico, lahko ti razložijo pravila košarke, rokometa in nogometa, lahko te zabavajo ob pivu … lahko ti polepšajo dan s trapastim mailom ali sms-om … precej uporabni znajo biti v postelji … običajno plačujejo vse pijače in večerje … če najdeš dovolj norega … te lahko do smrti preživlja.

res pa je tudi … da za popravljanje avtomobila obstajajo avtomehaniki … žarnice in odtoke … nekatere ženske zrihtamo same … pravila (vsaj) nogometa poznam boljše od večine tipov … za pivo zadnje tedne zmanjkuje časa … maili in sms-i me bolj kot ne iritirajo … vibratorje so že davno izumili … pokroviteljskih tipov, ki bi radi vse častili … ne maram … preživljam pa se tako ali tako sama.

takih žensk … je iz dneva več … ki zmorejo in hočejo … same … ki se ne butajo nujno z glavo v steno, če se v nedeljsko jutro ne prebudijo z moškim ob sebi … vse več je žensk … ki jih ni strah – hoditi v službo, voliti … nositi hlače … in zraven vzgajati mulca ali dva.

in take ženske … moške plašijo. pika. uporabne so kot ‘fantastične’ ljubimke (fantastične se nanaša na pričakovanja moškega) … izjemne sogovornice in neverjetno zabavna družba za večere, ko zataji ‘pridna in ubogljiva žena’ … nikakor pa se o njih ne razmišlja kot o prijateljicah, potencialnih partnerkah ali čem približno podobnem … ker hej … kdo pa bi rad imel opravka z nečim … kar ni popolnoma obvladljivo in samo moje? in … je ženska, ki stoji na svojih dveh nogah … sploh še ženska?

bože moj … pa v katerem stoletju mi živimo? in v kakšnem svetu? nihče ni nikogaršnja last … nikogar se ne sme popolnoma podrediti in če želimo vsaj približno uspešen odnos, kakršenkoli že, je fino, da ga sestavljata dva enakopravna … enakovredna … in vsaj približno samostojna posameznika.

samostojnost pa seveda ne pomeni nujno tudi popolne nadutosti, neranljivosti in neobčutljivosti … pomeni le … da človek zna poskrbeti sam zase. kam hudiča pa bi posameznik prišel, če bi bil nenehno odvisen od drugih? prav daleč … zagotovo ne.

ko mi bo nekdo naslednjič predaval o enakopravnosti spolov … se mu zna zgoditi kaj neprijetnega. enakopravnost namreč pride v poštev, ko gre za opravljanje gospodinjskih del (jups, dedci lahko kuhajo) …. volilno pravico pa zasedanje delovnih mest. ko gre za odnos med dvema posameznikoma (različnih spolov) … naj bi ženske še vedno bile … nežne … ranljive … krotke in ubogljive.

v resnici … smo oboje. na pol amazonke in na pol … ranljive muze. le … dedci ste včasih tako prekleto slepi … ali pa … sebični … da vidite le to … kar želite videti. malce podcenjujoče … se vam ne zdi?

zakon bloga št. 6: pišem … torej sem … nihče?

da blog pišemo samo zafrustrirani, kosmati in debeli ljudje, ki nimamo razvite normalne socialne mreže sem že velikokrat slišala, pa tudi prebrala. kaj si o tem mislim, sem tudi že povedala – debela sem, kosmata in zafrustrirana. če vam je tako lažje … mene ne moti.

tudi to sem že velikokrat slišala (in prebrala) … da so blogi sami sebi namen in da jih pišemo zgolj zato, ker nas nikoli nihče ne posluša. če se pod blog podpiše kak novinar, politik ali kdo drug, ki tudi ‘tam zunaj’ nekaj velja, je to drugače, a mi, anonimneži … smo vsi po vrsti … ubogi, neizpolnjeni nesrečniki.

priznam, to prepričanje mi je za nekaj trenutnkov celo dalo misliti … pa ne toliko zato … ker v resnici blog pišem le … ker drugega v življenju ne znam početi … ampak zato, ker me zanima domet blogov.

nekaj je biti ‘ime in priimek’ pa zapisovati svoje misli, ki zanimajo marsikoga (predvsem voayersko javnost, ki išče pikre podrobnosti) … mi, anonimneži pa … lahko pišemo o vsem … beremo pa le sami sebe … ali ozek krog naših znancev. drži ali ne drži?

mogoče je nekoč celo držalo. mogoče za večino osebno-izpovednih blogov še vedno drži. a počasi … blogi širijo svoj domet in počasi blogi niso več stvar zaplankanih, zdolgočasenih posameznikov. sama sem na blogerski sceni relativno nova, a sem vseeno … na podlagi svojih blog-zapisov … dobila tri ponudbe za delo. bolj ušive sicer … a vseeno … bile so ponudbe in te baje ne rasejo na drevesih.

seveda se moje blogersko izpostavljanje nikakor ne more primerjati z blogom ‘imena in priimka’, sploh ne takega, ki ga potem po državnem zboru ‘preganjajo’ zaradi ustvarjanja na spletu …  in ja, včasih se počutim malce’umazano’ … ko ‘čepim za računalnikom, varno spravljena (skrita) pred svetom …in pljuvam okoli sebe … a že dolgo časa več ne živim v zmotnem prepričanju, da mi blog zagotavlja kakršnokoli anonimnost … ali ‘varnost’, ko gre za izražanje sitnih stališč.

mejo med virtualnim in ‘resničnim’ sem že davno zbrisala … kar sem tu … sem tudi tam zunaj. čeprav bi si mogoče želela, da temu ne bi bilo tako … večina ljudi, s katerimi živim, delam in se družim … me tudi bere … še huje … berejo me tudi vsi, ki jih ne maram … preziram … ali za katere najraje sploh ne bi slišala. blog ne zagotavlja nikakršne anonimnosti, kot avtorica enega od številnih blogov pa tudi ne vidim razloga, da bi kdorkoli na spletu smel ali moral biti – anonimen.

zakaj torej vzdevek? pojma nimam. od nekje se je vzel, in zdaj sem zloba. nekdo mi je celo nekoč rekel, da se dobro sliši … meni pa je všeč, ker nikoli in nikdar nisem bila nič drugega kot – sanja.

čeprav mi je na trenutke res neprijetno (spljuvam celo hordo ljudi, se podpišem kot zloba in grem naprej kuhat kosilo) … vedno bolj ugotavljam, da me blogosfera nadvse fascinira prav s svojim dometom. tako kot imajo recimo politiki s pomočjo blogov možnost … da izrazijo svoja  stališča brez ‘medijskih in novinarskih’ filtrov … tako dobimo mi, navadni smrtniki  z blogi možnost, da predstavimo svoj pogled na svet.

bi moj blog pridobil na teži, če bi se namesto ‘zloba’ … podpisovala z imenom in priimkom?  mogoče … čisto malo … a v resnici sta moje ime in priimek v primerjavi s kakim ministrom ali predsedniškim kandidatom prav tako anonimna kot sama ‘zloba’.

bolj kot to, da se pod vsak tekst podpišem s polnim imenom, se mi zdi pomembno, da se zavedam neanonimnosti svojega početja … in da se ne skrivam za  neskončnimi vzdevki. če koga zanima, kdo sem in kaj počnem … naj me … vpraša. mail imam objavljen … odgovarjam pa baje tudi.

tko … sedaj pa si grem populit kocine in obrit brke. kar je preveč, je pa preveč:)

PS: tole je bil odgovor nekomu, ki ga moja ‘anonimnost’ že dolgo muči.

česa me uči zmago jelinčič?

čeprav sem se neskončno trudila najti včeraj vsaj en pameten film ali oddajo, ki bi me zabavala med tem, ko so se na pop tv-ju spopadali predsedniški kandidati, mi ni uspelo … in roka na daljincu mi je vsaj trikrat toliko trznila, da sem pristala na predsedniških bitkah … ki to seveda niso bile. če ne bi poptevejevci spet od nekje privlekli najbolj sitnih tem, ki razdirajo narod (v stilu big brotherja) … bi ljudje pred tv-sprejemniki najverjetneje zaspali. večina predsedniških kandidatov je namreč delovala povsem v skladu s pričakovanji – bledo, medlo in dolgočasno. še ko je šlo za najbolj občutljive teme, se je večina strinjala, si prikimavala in se skorajda trepljala po ramenih. toliko o izdelanih političnih stališčih in prezentaciji le teh.

seveda pa s temi ugotovitvami delam krivico gospodu plemenitemu, ki se je še enkrat znova izkazal kot absolutno nestrpen človek, človek provokacije … in popolnoma neustreznih stališč za predsedniškega kandidata … a tako prekleto dober retorik in nastopač … da je prepričal marsikoga. to je med drugim dokazala tudi anketa, ki je bila včeraj objavljena na 24ur.com in kjer je plemeniti za svoj nastop prejel daleč največ glasov … to so dokazale pohvale anonimnih uporabnikov interneta, zapisane ob novici, ki je na spletni strani povzela videno v studiu.

vem … povsem neprimeren dokaz ali merilo za priljubljenost kogarkoli … a dovolj zame … da se resno zamislim … nad voljo nekaterih slovencev … predvsem pa bi se morali zamisliti vsi ostali kandidati … kaj lahko in kaj morajo pri svojem nastopu popraviti.

zmago jelinčič plemeniti si mirno privošči uporabo besed ‘peder’ in ‘cigan’ v najbolj žaljivem možnem tonu … voditelja to tolerirata … gospod pa požanje še val odobravanja med gledalci. zakaj? ker večina res prezira istospolno usmerjene in rome? čisto mogoče. a razlog, da ljudje nasedajo jelinčiču vsa ta leta … poleg spornih tem, ki mu jih vedno uspe najti in o katerih nihče noče govoriti jasno in glasno (sploh pa ne negativno) … gre iskati predvsem v jelinčičevem suverenem nastopu.

tip je razgledan. to je dejstvo. dejstvo je tudi, da zna izbirati teme, ki so za ljudi sporne, občutljive in do katerih se vsak od nas … hočeš nočeš … opredeli … za piko na i … pa gospod plemeniti o katerikoli temi spregovori – jasno, glasno in odločno. pustimo ob strani, kdo se z vsebino strinja in kdo ne … važno je, da te jelinčič dobesedno prepriča, da ga slišiš in poskušaš … razumeti.

v včerajšni bledi predstavi večine predsedniških kandidatov, ki so mogoče celo imeli veliko boljša stališča … je jelinčičev nastop tako zelo zbodel v oči in ušesa … da ga enostavno nisi mogel spregledati. njegove besede so ti odzvanjale v glavi in ko je odprl usta, nisi dobil občutka, da mu je vse skupaj odveč, da ga kamere utesnjujejo in novinarja begata. niti ena sama stvar ga ni spravila s tira, niti en sogovornik zmedel.

o temah, ki so same po sebi problematične … spolna usmerjenost, romska vprašanja, jelinčič vedno znova zavzame najbolj nesprejemljiva stališča (če smo res demokratična družba) in o njih spregovori na povsem neprimeren način … a točno to mu vsaka 4 leta kupi vstopnico za parlament in dovolj manevrskega prostora, da meša štrene ostalim strankam.

ali to pomeni, da bi morali vsi ostali kandidati postati nestrpni do vseh drugačnih? seveda ne. slovenija prenese le enega jelinčiča (in še ta je preveč, če se mene vpraša) … ampak … definitvino bodo morali nekaj narediti na svojem nastopu in na jasnosti stališč, ki jih zagovarjajo. slovenci to potrebujejo, slovenci to zahtevajo. nič ne pomaga viti roke in razlagati kaj bi, če bi … zraven dodati par tujk, v vsak stavek poriniti besedo evropski in potem milo gledati novinarja … pa upati … da nima na zalogi še kake provokacije.

ima jo. mora jo imeti. in ti, dragi predsedniški kandidat, moraš imeti odgovor. kratek in jedrnat. se lahko geji poljubljajo v javnosti? jasno, da ja … ali pa … jasno, da ne. kaj boste naredili, da bo gospod iz posočja dobil nazaj svoj dom? nič? posodil mu bom svojega? zahteval bom odstop župana? saj ni tako težko. kaki evropski skladi, kaka zveza nato … stricu iz posočja dol visi za sklade … tako kot ljudem iz ambrusa za člene v ustavi, ki govorijo o drugačnosti ali pa svobodi do izražanja. ko nekdo kampira na mojem travniku in ogroža moje življenje … ga z ustavo … edino po glavi lahko udarim (če imam pri roki trdo vezan izvod te listine). ali obratno … če sem član družine strojan, mi je prav vseeno, kaj zakoni pravijo o črnih gradnjah pa obveznem šolanju. to je moj dom, moje življenje in moja izbira.

kakšna je izbira večine predsedniških kandidatov se mi po včerajšnjem soočenju ne sanja. močno dvomim … da se mi kadarkoli tudi bo. zaradi njihove mlačnosti in neprepričljivosti. če bodo tako nadaljevali … se jim zna kak jelinčič zgoditi še v drugem krogu.

drevo ali parkirplac, to je sedaj vprašanje.

središče vsakega mesta bi verjetno res moralo biti zaprto za promet, polno zelenic in ljubkih dreves … stojnic s spominki in vsakodnevnim kulturnim dogajanjem … ljudje pa naj bi se tam sprehajali peš … ali kvečjemu … kolesarili. v resnici … bi lahko bila cela mesta taka … od periferije do centra … avtomobile bi prepovedali … zagotovili delujoč javni prevoz in vsi ljudje na tem svetu bi bili srečni.

seveda je realnost malo drugačna. pločevine se je v zadnjih deset in nekaj letih nabralo toliko, da ne vemo, kam z njo, ljudje smo se povsem polenili in brez avta ne moremo niti čez cesto … kaj šele na delo ali v trgovino. samo en avtomobil v družini je premalo … mati mora imeti svojega, fotr po možnost dva … otrok pa ga dobi takoj, ko dopolni 18 let. rezultat? mesta se utapljajo v pločevini in smogu … parkirnih mest ni … za kilometer ceste v jutranji gneči porabiš pol ure.  vsaj … v ljubljani.

prav nič ne zavidam gospodu jankoviču, ki se je lotil urejanja ljubljane … tako s številnimi gradnjami kot (baje) … urejanjem prometa … marsikatero ulico pa se poskuša tudi narediti lepšo … (beri … bolj zeleno). gospod župan se je lotil hude bitke … pločevinasto in razdrapano ljubljano spremeniti v lepo, urejeno mesto. nekje je treba začeti … in smo … zaprli mestno središče, postavili nešteto gradbišč in pozelenili nekaj ulic. tako je prav … nekje je treba začeti. in čeprav vsako jutro zelo globoko diham … da ne znorim v prometnem kaosu … in čeprav … bi velikokrat domov prišla prej peš kot z avtomobilom … se trudim … ne razburjati.

ampak (ja, vedno je nek ampak) … v zadnjih tednih se je moj pogled na svet nekoliko spremenil. ko si prisiljen naokoli prevažati otroka v invalidskem vozičku … in kasneje … otroka na berglah … ugotoviš … da je svet poln preprek in ovir. če po svetu hodiš kot navaden, zdrav smrtnik, vsepovsod vidiš – parkirišča za invalide, dovoze, dvigala … in zdi se ti … da počasi svet postaja invalidom prijazen. my ass … v ljubljani … v večjih nakupovalnih centrih še mogoče … a večina trgovin in stavb … je invalidom še vedno nedosegljivih … ali pa je dostop do njih skoraj nemogoč. kar poskusite zvoziti katero od res strmih klančin z navadnim invalidskim vozičkom … ali poskusite premagati tri stopnice, ki vas ločijo od trgovine … pred katero je … parkirišče za invalide. misija nemogoče … vam rečem.

mi smo imeli srečo … voziček smo zamenjali za bergle in se odpravili v šolo … ki se nahaja … skoraj v centru ljubljane. že tisočkrat sem preklinjala ureditev resljeve ulice, ob kateri se nahaja javna rtv hiša, pa dve šoli, vrtec, pošta (pa še kaj) in kjer je nemogoče parkirati za tistih nekaj trenutkov, da otrok varno skoči iz avtomobila. nikoli mi ni bilo povsem jasno … kako spravijo starši otroke v vrtec … saj ti pač ne skačejo iz avtomobilov in se v vrtec pač ne odpravijo sami … a do kakega hudo pametnega zaključka nisem prišla.

vedno sem se tolažila … da je potrebno nekatere stvari pač vzeti v zakup … in jebi ga … če si tako nor, da delaš v centru in tja voziš otroke v šolo ali vrtec … ne javkaj. pojdi peš. in smo šli. trenutno pa … peš ne moremo. z berglami je vsakih 100 metrov presneto napornih … da zlezemo iz avtomobila in si oprtamo nahrbtnik … traja nekaj minut … in avtomobil … je potrebno nekje pustiti. na celi resljevi je za obe šoli … pošto in vrtec … na voljo … 5 parkirišč. hmmm … a vi mene hecate?

če želim otroka varno in s čim manj napora spraviti v šolo … se moram od doma odpraviti pol ure prej … in celo pot moliti … da bo prost edini košček pločnika … na katerega se še da zapeljati. točno to … pločnika. 5 parkirišč je namreč zasedenih od noči naprej … celotna ulica pa je lično omejena s količki in drevesi … po novem pa še s čudovitim gradbiščem, ki sega prav do roba cestišča.  če je pločnik že okupirala kaka obupana mama pred mano, mi ne ostanenič drugega, kot da se vozim v krogu … dokler se gospa ne odparkira.

rešitev? baje je srednja pot tista prava pot. zelenice in drevesa v centru so super … ampak … 10 dreves manj bi marsikateremu staršu prihranilo kak siv las … otrokom pa omogočilo približno varen prihod v šolo. vsi pač ne živimo v centru in zelo nam je žal … nekako se moramo tja spraviti. nekateri … tudi z avtomobilom in v določenih primerih … smo prisiljeni avtomobil za kak trenutek ustaviti tik ob šoli.

vem … moje težave se bodo rešile že v nekaj tednih … a ostale bodo … komu drugemu … s polomljenim otrokom … otrokom invalidom … vsem staršem, ki vozijo otroke v vrtec … in tistim, ki bi radi otroka varno spravili v šolo. zame je odgovor torej na dlani – parkirišča bi … pa kako drevo manj. ampak … kaj hočem … parkirišča mesta ne polepšajo … tako kot drevesa, kajne?

referendum? volja ljudstva ali metanje denarja skozi okno?

11. novembra 2007 nas čaka nov referendum. vprašanje, na katerega bomo državljani in državljanke republike slovenije odgovarjali, se (baje) glasi: ali ste za to, da se uveljavi novela zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic, ki ga je državni zbor sprejel na seji 11. septembra 2007?

sklepam, da je datum 11. 11., torej … martinovo … izbran s točno določenim namenom … da bo narod tako ali tako pijan od preizkušanja novega vina, da se zaradi (še enega) referenduma itak nihče ne bo razburjal. preventivno … se bom jaz razburjala v naprej.

kolikor sledim … je referendum zahteval državni svet, ki se ne strinja z odločitvijo državnega zbora … in na podlagi mojega nepoznavanja političnih pravil lahko sklepam … da je referendum še ednina možnost, ki jo državni svet ima … da doseže svoje (naj me kdo popravi).

lepo to, da nekdo tako zelo verjame v svoj prav, da bo spet pokuril precejšen del proračunskega denarja in ja … ob enoumnem glasovalnem stroju državnega zbora … kjer se potrdi prav vsaka odločitev vladajoče koalicije je verjetno prav … da obstaja še kdo, ki si upa nasprotovati … a ne morem se znebiti občutka, da bo to še ena brca v prazno, ki nas bo zelo drago stala.

bodimo pošteni, koliko državljanov republike slovenije razume pojem lastninsko preoblikovanje? koliko državljanov pozna zakon o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic in koliko je takih, ki se jim sanja, kakšna je vsebina novele, ki jo je državni zbor sprejel na seji, 11. 9. 2007? koliko državljanov republike slovenije je kompetentnih, da o tem vprašanju sploh odloča?

jaz … ne. moji starši … tudi ne. moja babica … sploh ne … tete … strici … prijatelji … malo jih poznam, ki bi lahko o zavarovalnicah povedali kaj več … kot to, da imajo nekje zavarovan avto … tisti, ki bi mogoče imeli celo svoje izdelano mnenje … pa na referendum tako ali tako ne bodo šli. šla bo moja stara mama … definitivno … ker verjame … da je naloga vzornega državljana glasovati vsakič, ko to možnost omenijo ‘na televiziji’ … in šle bodo vse moje stare tete in sosede … pa njihovi možje in znanci … ki bodo obkrožili … kaj? pojma nimam. verjetno ‘DA’ ali pa ‘STRINJAM SE’ … ker so starejši ljudje tako naučeni … da se je treba z večino stvari pač strinjati.

volja ljudstva seveda ni nekaj, kar gre zanemarjati … a koliko je ljudstvo sposobno odločati o vseh temah? po mojem skromnem mnenju … ne prav veliko. če lahko mirno razumem referendum o samostojnosti slovenije, pa vstopu v evropsko unijo ter zvezo nato … sem imela pomisleke že ob marsikaterem glasovanju … ko večini ljudi … resnično ni bilo jasno … kaj jih ‘država’ sploh sploh sprašuje. in vseeno … so pridno šli … oddali svoj glas … in si tako popestrili nedeljsko dopoldne. odlično. 11. 11. si ga bodo spet.

za sklic referenduma se mi zdi nujno … da se vsaj pomisli … kdo se referendumov udeležuje in zakaj. preden se skozi okno spet vrže ne vem koliko denarja … bi bilo res pametno vedeti, kdo je sposoben odločati o določeni stvari in kdo ne. čeprav močno dvomim, da se poslanci spoznajo na zavarovalnice … je njihova naloga vsaj ta … da se pozanimajo … in odločajo na podlagi argumentov. za to … jih baje plačujemo. čeprav močno dvomim … da prav vsi politiki vedo, za kaj in kako dvigujejo svoje roke … in čeprav slepo verjamem … da se pri nas večina odločitev ne sprejema na podlagi argumentov … ampak zgolj in le … na podlagi politične volje … imajo politiki vsaj možnost ‘vedeti’.

kdo bo moji stari mami in vsem starim mamam te slovenije razložil, o čem bodo glasovale 11. 11.? mediji? politiki? še malo stran vrženega denarja, če se mene vpraša. stari mami dol visi za zavarovalnice … pojma nima o novelah in na referendum gre samo zato … ker v volilni komisiji sedi njena soseda … ki jo bo grdo gledala, če svojega glasu ne bo oddala takoj po odprtju volišč.

podcenjujem voljo in moč slovenskega naroda? čisto mogoče. a to je realnost … iz katere prihajam jaz … to je realnost … v kateri ni novel in kjer večina ne loči med državnim svetom ter državnim zborom. tisti, ki ločijio in tisti … ki imajo argumente … pa bi si počasi tudi že želeli koraka naprej v slovenski birokraciji … uvedbi kakega elektronskega glasovanja … ki bi … spet … po mojem skromnem mnenju … moralo obstajati že nekaj let in ki bi … v slovenski politični prostor vneslo malce svežega vetra … če ne še kake nove dimenzije.

ampak … za spremembe je potreben čas. to mi je nekoč razložil visok uslužbenec ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ko vsa na list papirja metala ideje o reševanju stanovanjske problematike študentskih družin. takrat, z otrokom v vozičku … mu nisem verjela. zavzeto sem pisarila naprej … dokler se nisva srečala spet … za spremembe … je potreben čas … je rekel. tokrat … se je z njim strinjal celo moj mali … le da … je takrat imel že 10 let … jaz pa tudi že dolgo več nisem bila študentka.

jebi ga … vseeno sem ostala idealistka. na referendum pa še vedno – ne grem.

poljub.

včeraj sem nekej med obešanjem perila, pomivanjem posode in preklinjanjem vijoličnih madežev na kuhinjskem pultu (posledica otrokovih kemijskih navdihov) … ujela prizor nekega filma, v katerem dekle razloži fantu … da je med telesnim užitkom in ljubeznijo zelo težko ločiti … ljudje to precej pogosto zamešamo … da pa zagotovo oboje lahko ločiš … na podlagi … poljuba. poljub naj bi bil tista malenkost, ki iz seksa naredi ljubezen … in iz užitka … popolnost.

seveda mi je potem v glavi takoj zadonela (zelo glasno in vztrajno) … pesem, ki mi jo je skozi otroštvo prepevala cher … it’s in his kiss … pesem … ki govori povsem isto … da je pomemben … edino poljub. seveda mi teorija ni dala miru … in začela sem brskati po svojih bolj ali manj zaprašenih spominih.

prvi poljub. ravno … v pravem, najstniškem trenutku … s pravim … nekoliko starejšim, luštnim fantom, v katerega sem bila neskončno zaljubljena … in da je bila slika popolna … tudi on je bil nor name. bila sva klasičen najstniški par … ki mu pritiče tudi to … da se ne dotika prav pogosto … če odštejemo sramežljivo držanje za roke. kakorkoli že … prvi poljub sem precej nestrpno pričakovala … v skladu z vso prebrano strokovno (okej, ljubezensko) … literaturo … sanjarila sem o njem in pričakovala … da se bo vsaj svet ustavil v trenutku, ko se bo mojih ustnic dotaknil moj ‘moški’ in ko bo mene zalil val sreče in užitka.

verjetno ni potrebno prav na veliko razlagati, da je bila edina popolna stvar tistega večera … šok ob mokrem, mrzlem slinjenju po moji faci, ki ni imelo prav nobene zveze s tistim, kar je ustvarila domišljija … ko pa se je v kotičku mojih ust znašlo še nekaj sluzastega, kači podobnega (jezik??:) … sem enostavno … pobegnila. konec je bilo velike ljubezni … uničene so bile svetovne sanje … poteptana otroška domišljija.

ob svojih naslednjih ‘fantih’ sem bila seveda zelo previdna in vztrajna … lahko so me vozili v kino, na limonado in držali za roko … ampak ne, poljubiti me pa niso smeli. vsaj … dokler nisem malce odrasla … se prvič zares zaljubila … in v nekem zelo lepem trenutku bližine … planila … po svojem ljubem … ter starim sanjam o poljubih povrnila ves svoj ugled.

od takrat naprej … je dejansko … začela obstajati razlika med ‘Poljubom’ in poljubom … z leti, izkušnjami … in moškimi … pa se je ta razlika … samo še potrdila. so ljudje, s katerimi … lahko spiš … se ljubiš … in v tem tudi uživaš … lahko jih poljubljaš in se jih dotikaš … a nekje … nekaj zmanjka. in so ljudje … s katerimi počneš prav isto … a ko se tople ustnice prisesajo nate … ko nežno zagrizeš vanje … ne potrebuješ … nič več in nič manj … poljub je popolnost. usta, ustnice … so zame najobčutljivejši del telesa … in nič ni lepšega, kot z usti drseti po telesu moškega, ki ga ljubiš … se nežno dotikati njegovih ustnic, prepletati … telesi in jezika.

ko v zvezi nekaj ‘škripne’ … ko stvari niso več ‘prave’ … je prva stvar … ki izgine … čar poljuba. vsaj … pri meni je bilo tako. kar naenkrat … postane mučno … gledati obraz tebi nekoč tako drage osebe … ga ljubkovati … in božati … kar naenkrat … postane poljubljanje mučno … veliko bolj … od objema ali kateregakoli drugega telesnega stika.

poljub je stvar svojevrstne bližine … mogoče zato … ker so vsa čutila skoncentrirana na obrazu … mogoče zato … ker so oči tako blizu … mogoče … zaradi vonja, okusa … ne vem … ampak zame je poljub prva in osnovna … iskrenost ter bližina. če te ne morem poljubiti … zbeži. in obratno.

torej ja, mislim, da teorija drži … poljub je tisti korak … ki loči spolnost od ljubezni … ali pa vsaj spolnost ljubezni močno približa. uf …

… does he love me I wanna know
how can I tell if he loves me so
is it in his eyes?
oh no you’ll be deceived
is it in his eyes?
oh no he’ll make believe
if you wanna know if he loves you so
it’s in his kiss
that’s where it is …

mati narava … danes streže … cinizem.

če je kdorkoli kadarkoli poskušal dojeti pomen besed ironično ali cinično … bi se moral danes z mano peljati od ljubljane od tolmina. mati narava mi je postregla s cinizmom, ki si ga lahko privoščijo le vsemogočni – kar narava očitno je.

pot me do tolmina običajno pelje preko škofje loke, železnikov, skozi zali log in preko baške grape … torej točno po krajih, ki jih je ujma najbolj prizadela. jasno, da danes nisem niti poskušala prevoziti tistih koncev, čeprav je večina cest baje že za silo prevoznih.

ubrala sem pot preko vrhike, logatca in idrije do tolmina. prvi del poti poteka precej daleč od prizadetih krajev, od idrije naprej pa se pelješ tik mimo cerkna in naprej … skoraj vzporedno z baško grapo.

topel, jesenski dan … tako prekleto prijetno sončen … in poln zlatih barv … ki so do idrije zlivale po travnikih in bregovih v neverjetnih mavricah. kot … da se  štiri dni nazaj ni zgodilo nič groznega … kot da ni mati narava pokazala svojih zob in dobesedno … razcefrala pol slovenije. sonce, jesen … v svoji najboljši podobi … da človek pozabi na vse … in enostavno – uživa v dopoldnevu.

že na avtocesti me je streslo ob ‘reklami’ za bolnico franjo, ki še kar krasi izvoz pri logatcu, malo naprej, pri godoviču, se začnejo prve table z napisom ‘obvoz’ in zaprto za tovornjake. v vsem soncu kar težko dojameš … od kje so se vzele in zakaj.

največja ironija je odcep za cerkno, eno bolj uničenih slovenskih mest in mesto, ki se je še do torka lahko pohvalilo z bolnico franjo. sonce, nobenega sledu o neurju … čista tišina … ša avtomobila nobenega … milina … kot bi se svet ustavil v tem lepem trenutku …. a le kilometer stran … samo za ovinkom … popolno opustošenje. nekaj metrov naprej … potopljeni travniki … za naslednjim ovinkom … spet nič. samo jesen.

voziš se naprej … in veš … na tvoji desni je hrib, ki loči  dolino idrijce od baške grape … samo povzpneš se … kak kilometer ali dva … in tam boš … sredi opustošene grape … plazov in hudournikov … ti pa … se voziš po soncu in uživaš.

vse do tolmina je tako. ena cestna zapora, nekaj ostankov naplavin … na levi skoraj nič … na desni … se začne sranje. zdi se … kot da se je nekdo igral … vzel velik globus … ga zavrtel in s svinčnikom potegnil črto … od tolmina … po baški grapi …. malo je trznil do cerknega …. pa se hitro vrnil nazaj … na zali log … proti železnikom in naprej … na vzhod …

vse skupaj je črta …. črta … po kateri je besnelo neurje … levo in desno … pa lep … sončen dan … tako prekleto miren in jasen … da že skoraj … ni resničen.

narava je res največji cinik … posmehuje se nam … v naši majhnosti … daje nam vse lepo … smeje se nam … in nam potem to v trenutku vzame. vsakič znova nam pokaže … kako majhni … nepomembni in nemočni smo … samo … ljudje.

politik piše blog? naj še komentira!

v zadnjem mesecu ali dveh, predvsem skladno s predsedniškimi kampanijami, jasno, je začelo naraščati število blogov, pod katere se podpisujejo bolj ali manj znani politiki. če sem drnovškove spise gladko spregledala, nisem mogla mimo blog ministra, žige turka, ki mi je prvi pokazal pozitivne prednosti tovrstnega (političnega) udejstvovanja – predvsem v smislu komunikacije z volilci.

nekako jasno je bilo, da se bodo med blogerji pojavili predsedniški kandidati … predvsem tisti mlajši ali bolj neuveljavljeni. glede na medijsko selektivnost … tem kandidatom (krajnc) splet ponuja vsaj majhno pojavno možnost, možnost predstavitve in komunikacije … ki je seveda nihče od njih ni zanemaril. dejstvo je, da petrle v vsej svoji prepoznavnosti bloga skorajda ne potrebuje, prav tako je tudi turkovo bloganje zgolj dodaten plus k njegovemu pojavljanju, ne pa ‘nujno zlo’ … kot lahko blog dojema kdo, ki se v medijih ne pojavlja tako pogosto.

prav pri gospodu turku pa sem se prvič dobesedno ‘spotaknila’ ob problem, ki ga politični blogi vnašajo v blogosfero … komentarji. vsi vemo, da so komentarji vseh, tudi najbolj neznanih, anonimnih in nepolitičnih blogov … trn v peti … marsikdaj nestrpni, žaljivi … zoprni … a se v anonimnosti avtorja bloga in vseh komentatorjev … še nekako izgubijo … omilijo.

ko gre za politike in komentarje, se napetost stopnjuje. politik se ‘razgali’ … in s tem vsem političnim nasprotnikom, tudi najbolj anonimnim, srboritim in žaljivim, ponudi idealno možnost za izražanje nestrinjanja …. hkrat pa – politik že skoraj po dolžnosti načenja teme, ki so aktualne, pereče in ki že same po sebi … delijo in krešejo mnenja. rezultat? predvidevam, da poplava komentarjev … v večini … nestrpne vsebine.

kaj pa bo gospod turk s komentatorji, ki na njegovem blogu … milo rečeno … pljuvajo po gospodu petrletu … kaj bo eden od najnovejših blogerjev, gospod rupel … z vsemi kritikami, ki se bodo (v kolikor se še niso) … pojavile ob njegovih zapisih? gospod žiga turk se ni poslužil nobenega filtra pri komentarjih … dovolj je prijava z elektronskim naslovom … in komentar se takoj izpiše. minister na komentarje (tudi kritike) odgovarja, dialog je precej na nivoju in stvar – funkcionira.

predsedniški kandidat, darko kranjc, komentarje pred objavo pregleda … kar je tudi ena od možnosti, dozdeva pa se mi (vsaj glede na prebrane komentajre) … da je je gospod turk ne poslužuje. po eni strani … lahko rečem … fajn … svoboda govora pa to … a glede na vsaj približno poznavanje principov komentiranja na spletu (ne le blogov) … predvidevam … da se bo gospod turk kaj kmalu znašel v nezavidljivem položaju … ko bodo njegov (dobri, da ne bo pomote) … zapisi, pospremljeni z morjem nestrpnih in žaljivih komentarjev.

kaj v takem primeru storiti? občutek imam, da se bodo pisci blogov problemu izognili … bodisi z brisanjem komentarjev … bodisi z neodgovarjanjem nanje … oboje pa je … po moje vsaj … povsem napačna odločitev. komentarji so sestavni del bloga … tehtni komentarji si definitivno zaslužijo tudi odgovor … brisanje pa pride v poštev le v primeru, da je komentar izjemno žaljiv. v kolikor si avtor bloga vzame čas in na komentarje trezno in strpno odgovarja, nestrpneže pa recimo – mirno ignorira, pridobiva na svoji blogerski ‘teži’, z argumetni pa lahko potolče tudi marsikaterega skeptika.

morebiti se bo kdo na tem mestu obregnil, da politiki pač nimajo toliko časa … kot mi, navadni smrtniki … in da ima na primer nek predsedniški kandidat veliko več pametnega dela v teh tednih … kot pa je prebiranje komentarjev na blogu … a oprostite … to je cena … ki jo blogi terjajo.

če se nekdo odloči, da bo pisal blog (in ne, ne verjamem, da katerikoli politik to počne zgolj in le iz veselja) … mora po mojem mnenju sprejeti tudi (nenapisana) pravila, ki jih blogosfera pač ima. komentarji so sestavni del bloga in na komentarje se odgovarja.

slovenska blogosfera se izjemno hitro razvija, rase in postavlja … svoja pravila. očitno je, da prav blogi postajajo vse bolj pomemben del oblikovanja javnega mnenja in prav vseeno je, kakšno mnenje imajo o blogih ‘papirnati kolumnisti’ alla obolnar in mrkaič … blogi postajajo pomemben način komunikacije, polje izmenjave mnenj in očitno – tudi promocije. zakaj bi se sicer katerikoli od politikov ukvarjal s pisanjem blogov? ker mu je v življenju dolgčas? dvomim.

slovenska blogosfera in večina blogerjev … pozdravlja prihod politke v ta svet. prav. ampak … če so se že odločili izkoristiti ta prostor za samopromocijo, naj to počnejo tako, kot je treba … tudi s komentarji. če nič drugega … iz spoštovanja do tistih, ki se trudijo, ustvarjajo in – komentirajo … že lep čas. in kdo ve … mogoče se bodo kdaj celo na kake volitve odpravili;)

zajtrk? kruh in mleko … pa simoniti in širca.

meni se je povsem utrgalo. to je prva in edina misel, ki mi današnje jutro roji po glavi. najverjetneje zadnji dan, ko bi zjutraj še lahko malo ‘potegnila’ … vsaj tja do kakih osmih, pol devetih, zadnji dan … ko se še ne ubadam z usklajevanji šole, službe, bergel, opravičil in fizioterapij … sem bila pokonci … ob šestih. to je … eno uro pred budilko … to je … nekaj ur pred katerimkoli prostovoljnim bujenjem gospe zlobe.

dejstvo, da sem bila pokonci dobesedno – sredi oči (nič jamrat, takole zloba dojema noč) … me je seveda najprej spravilo v izjemno dobro voljo. končno dan, ki bo imel malo več ur … končno  dan … ko bom imela čas zase.

še preden sem se dobro izmotala iz postelje, sem po pomoti v roke namesto daljinca za cede … prijela tistega za televizijo … in namesto klasične jutranje budnice … cohena …  sem si postregla … ponovljene včerajšnje novice … poplave … blato in predsedniške kandidate. ni šans … da zaspiš nazaj.

tuš me je dodobra zbudil (ali pa je bilo dokončno prebujenje posledica videnega v ogledalu, ne vem) …. kakorkoli že … v roku pol ure sem bila vsa naspidirana … čila … sveža in pripravljena na nove podvige. zajtrk, recimo.

med mazanjem nečesa nesladkega na kruh in tankanju večjih količin mleka … sta me ujela … gospa majda širca ter gospod minister, vasko simoniti. sklepam, da nista iz postelje zleza pred mano in da sem ujela ponovitev še ene od včerajšnjih informativnih oddaj … a izgledala sta … oba namreč … kot da bi zelo slabo spala … ali pa … sploh nič.

prepirala sta se okoli filmskega sklada, vedejev … ki se tam menjajo kot po tekočem traku in filmov … ki so … ali pa jih ni … odvisno komu verjameš.  čeprav sem se nadvse trudila prikimavati gospe širci … se ji je jezik tako zelo zapletal … in od nikjer ni padel noben pameten argument (okej … primerjava ministrovanja s kmetovanjem je bila fenomenalna) … da sem že skoraj začela poslušati, kaj ima povedati gospod kulturni minister … pa si je ta dovolil nekaj tako dolgih monologov … da me je zamikalo … zlesti nazaj pod odejo in od utrujenosti … prespati cel dan. gospod minister je suvereno utišal tudi novinarja, ko je ta poskušal izboriti še malce časa za gospo širco … toda … oblast je oblast … in ‘kulturni vasko’ … se ni dal motiti niti po predvidenem zaključku debate … gospa širca pa je tako ali tako delovala … kot da ministru nasprotuje zgolj iz svoje opozicijske dolžnosti, ne pa iz kakih bolj argumentiranih ali premišljenih vzrokov.

škoda … še takrat, ko bi komu od vladajoče elite lahko vsaj približno konkurirali … mu malce pogledali pod prste in še javnosti razjasnili par nepravilnosti … se nihče ne potrudi … (ali zgolj …. ne zmore?) … zbrati par argumetov in jih kolikor toliko jasno predstaviti.

kakorkoli že … do sedmih zjutraj sem že zaužila porcijo kruha, kulturne (ne)politike in slovenske politične neartikuliranosti. rezultat vsega skupaj je ta … da me prav fino boli želodec. ne vem … ali preprosto ni vajen … zajtrkov … ali pa … naši politiki že resno načenjajo moje zdravje.

fetiši?

obožujem oglata očala. nora sem na usnjene plašče in na visoke tipe, ki to dvoje stlačijo nase.

nora sem na besede, predvsem zapisane in že od malih nog se zaljubljam v najbolj čudne avtorje in literarne junake (tudi junakinje).

fascinirajo me visoke pete in špičaki (na ženskih nogah, jasno) … in trepetam ob ljudeh, ki o čemerkoli vedo veliko več kot jaz.

vedno znova me iztirijo komunikativni ljudje, ki me s plazom besed utišajo in prisilijo … da jih v oboževanju poslušam … ne da bi se počutila povsem trapasto.

ko me nekdo prebere kot odprto knjigo … se v vsej goloti počutim … noro dobro.

obožujem moške roke … ki segajo v lase in jih kuštrajo … obožujem moške roke, ko elegantno prižigajo cigarete ali dvigujejo steklenico piva.

je to normalno … sem čudna … ali moram govoriti že o fetiših in fetišizmu?

hja … čudna že … normalno je precej relativen pojem … torej ostanejo le še fetiši.

slovar slovenskega knjižnega jezika je, ko gre za razlago besede fetiš, precej okoren … kot se za slovar skorajda spodobi. težko namreč splošno rabo besed fetiš in fetišizem primerjam s slovarsko definicijo … ‘predmet, ki ima nadnaravno moč in se časti po božje’ aliza posameznika ali skupino nedotakljiva, slepo oboževana, priznana stvar’ … še težje pa sprejmemkdor čuti bolezensko seksualno nagnjenost do dela telesa ali oblačila osebe drugega spola’ … za opis ‘fetišista’.

ker naj bi pisci slovarja vseeno bolje vedeli, o čem govorijo … jim pač moram zaupati … da so fetiši predmeti z nadnaravno močjo, fetišisti pa ljudje, ki te predmete častijo … oziroma tisti, ki so nekoliko ‘bolno seksualno nagnjeni’ do določenih delov telesa, oblačil in verjetno še česa.

same sebe vseeno ne dojemam kot kake nore bolnice, ki ji gladko zavre kri, kadarkoli ugleda oglata očala ali visoke pete … še vedno pa do določenih telesnih posebnosti, delov oblačil in predvsem … ljudi … gojim simpatije … ki jih ne morem niti nočem zatajiti. mojim ‘simpatijam’ prav tako ne pripisujem nobenih nadnaravnih sposobnosti, čeprav … me v določenih oblikah … spravljajo v skorajda … nadnaravne sfere.

na koncu koncev je čisto vseeno … ali sem čudna ali pa fetišistka (ali pa nič od tega) … važno je … da imam svoje simpatije … in da so te … nadvse prijetne. če se uspem še izogniti uživanju teh simpatij v preveliki količini, ugotovim, da problema slploh nimam.

ali pač?

PS: kakršnakoli podobnost z realnimi osebami ali dogodki … je zgolj naključje … častna titova.