Mesečni arhiv: november 2007

Zanima me …

Danes sem dnevu primerno lena in ne da se mi sestavljati hudo pametnega zapisa o temi, ki tako ali tako ne zanima nikogar. Danes bomo vloge zamenjali, jaz bom spraševala, vi pa boste odgovarjali. Pika.
Danes sem neskončno radovedna in hočem vedeti sledeče:

1. Ali je naključje, da gospod Janez Janša obišče Vatikan ravno tiste dni, ko se v Sloveniji sprejema proračun?

2. Ali je res nujno potrebno, da sredi novembra nakranjcljamo celo Ljubljano z lučkami in vso novoletno šaro?

3. Kako hudiča vam je uspelo moj blog opremiti  z dvatisoč šesto pa še nekaj komentarji? Res nimate bolj pametnega dela?

4. Čigave družbe se lahko nadejam na današnji Blogorolini žurki?

5. Ali se še komu zdi morbidno, da Elektro Ljubljana izstavlja račun na ime človeka, ki je umrl pred več kot šestimi leti?

6.  Kaj hudiče se (spet) dogaja z Olimpijo in zakaj je Kek še vedno selektor slovenske nogometne reprezentance?

7. Ali se v kinematografih trenutno vrti vsaj en gledljiv film?

8. Zakaj mora mulc v šestem razredu vsak dan v šolo nositi 10+ kilogramov težko torbo?

9. Zakaj moram v stanovanje spustiti ‘morilca mravelj’ (dezinsekcija pa to), če tam še nikoli in nikdar nisem videla mravlje?

10.  Kaj pade v rit človeku, da pri belem dnevu zapiči nož v svojo zobozdravnico?

Za začetek naj bo dovolj. Vprašanj imam sicer še kar nekaj, ampak recimo, da ne smem biti preveč zahtevna.

Sječaš li se Dolly Bell?

Včasih je kar malo smešno, kako stvari z distanco dobijo popolnoma nov smisel. Zveza recimo, ki je že davno končana, po nekaj letih dobi povsem nove dimenzije. Nekateri se spomnimo lepega, drugi malo manj lepega, nekatere stvari postanejo neznosno grde, druge se spremenijo v ideale, ki z resničnostjo nimajo nobene zveze.

Česa se spomnim iz bivše Juge? Pionirske zaobljube, definitivno. Obupa, ko me je mama prisilila, da sem na sprejem med pionirje čez belo bluzo navlekla moder brezrokavnik. Spomnim se Titovih slik iz vseh razredov pa njegovega navodila s platnice spričevala. Naj se učim. Spomnim se, dneva, ko je Tito umrl, ker sem na ta dan prvič in zadnjič videla starega ata jokati. Spomnim se njegove uniforme in strogega pogleda. Ne, ni bil policist, bil je komandir postaje milice. Spomnim se, s kakšnim strahospoštovanjem so ljudje govorili o njem in njegovem poklicu. Spomnim se praznovanja dneva mladosti, spomnim se, kakšen heroj je bil stric, ki je bil povabljen v Beograd, da je nastopal na tistem velikem stadionu. Še danes je njegova obleka na častnem mestu.

Spomnim se, kako so mi šle na živce ure ‘sodobne zgodovine’, ko smo se na pamet driblali vse bitke v drugi svetovni vojni, spomnim se prepovedanih romanov in neskončnih zgodb o Titu. Spomnim se, da so bile police lokalne trgovine vedno prazne in vem, da smo po kavo hodili v Italijo. Vsakič znova smo se počutili kot tatovi, ko so cariniki preštevali kavo in mandarine v prtljažniku, potem pa pritisnili velik žig v naše prepustnice, kar je pomenilo, da do konca meseca več ne smemo čez mejo.

Spomnim se vojakov, spomnim se očetovih vojaških vaj in nekih čudnih vojaških budnic, spomnim se našega fička na poti do Splita in spomnim se Ceste bratstva in enotnosti. Spomnim se črno-bele televizije in Tomaža Terčka, spomnim se čudne sivine, ki je vladala takrat. Spomnim se tudi referenduma o osamosvojitvi Slovenije in olajšanja ter navdušenja, ki sta preplavila Slovenijo.

Spomnim se, da v Jugi ni bilo vse rožnato, a Jugoslavija je že del zgodovine. Z distanco gledam nanjo in predvsem slabi spomini bledijo. Kaj ostaja? Pionirji, častne zaprisege, občutek pripadnosti, povezanosti. Predvsem pa ostaja glasba. Še vedno mi gredo kocine pokonci, ko slišim staro himno, Vardar in Jadran mi odmevata po glavi in ni ga slovenskega glasbenega izvajalca, na katerega bi tako hitro trznila, kot trznem na Čorbo, Dugme, Pušenje ali karkoli ‘južnjaškega’.

In danes, danes je dan republike. Mi je prav vseeno, kaj si sodobna slovenska zgodovina misli o Avnoju ali kako ljudje vidijo Tita. Vseeno mi je za ljudi, ki bi radi rehabilitirali domobrance in zaživeli v ‘spravi’. Dol mi visi za Beograd, Zagreb in Ljubljano, ker …

Danas je Dan Republike i stari je popio malo,
na televiziji Lepa Brena, i stari se sjeća ratnih vremena,
da bi danas bilo bolje, oni su poturali svoja pleča,
gazili hladne rijeke, jeli koru s drveća.

Žao mu je što neki misle da je život negdje drugdje,
i ne sanja se više stari san,
čekaju pasoš da odu van.

Danas je dan – Dan Republike,
danas je dan – Dan Republike,
danas je dan – Dan Republike,
i stara kaže: “Dragane čuti, skrati jezik, mogu te čuti!”

Danas je Dan Republike i stari se sjeca ratnih dana,
zao mu je sto se ni klinci vise ne igraju partizana,
danas svatko zna da je glava samo jedna,
danas svatko zna pred kim pasti na koljena.

Danas je Dan Republike, stari kaže: “Otvorite prozore!”,
pijan je i čini mu se da logorske vatre u daljini gore,
logorske vatre u daljini gore.

Danas je dan – Dan Republike,
danas je dan – Dan Republike,
danas je dan – Dan Republike,
i stara kaže “Je s’ l’ normalan Dragane, zatvaraj prozore, ne radi grijanje?!”

(Zabranjeno pušenje)

Danas je dan republike in danas – je izšla prva tiskana številka Blogorole. Hočem en izvod!

O pljuvanju, nemarnih ženskah in prstih v nosu.

Cijazenje v prometnih konicah včasih postreže s prav neverjetnimi prizori. Včeraj se je na rit mojega Poldija prilepila kakih dvajset, petindvajset let stara blondinka v enem od novejših in boljših BMW-jev. Pustimo ob strani to, da je pozabila prižgati luči in da najverjetneje še nikoli ni slišala za varnostno razdaljo, bolj kot to me je namreč fasciniral njen obraz. V mojem vzvratnem ogledalu so se namreč barve kar prelivale, rdeča šminka se je tepla z modro-zelenim senčilom, puder pa ji je dobesedno odletal z obraza.

Več kot očitno je bilo, da se mični gospodični zdi neskončno pomembno, kako človek izgleda, zato me je njena naslednja gesta toliko bolj presenetila; Svoj elegantni prst z rdeče nalakiranim in neskončno dolgim nohtom si je gospodična, meni nič, tebi nič, zarinila do malih možganov. Malce je povrtala, malce zavrtela, nekoliko upognila in – izvlekla. Ko se je moj želodec ravno odločil protestirati ob tem, kar so zrle moje oči, je mična gospodična izvlečeni prst mirno vtaknila v usta in, sklepam, pojedla to, kar si je potegnila iz glave.

V trenutku, ko se je vsebina mojega želodca ravno odpravila na popotovanje navzgor, se je promet pred mano sprostil, moji možgani pa so se namesto z mično gospodično začeli ukvarjati s cesto. A prizor mi ni dal miru.  Kar naenkrat so mi pred očmi začeli plesati prizori, v katerih nastopajo neskončno ljubke gospe, ki pa počnejo prav nič gosposke stvari.

Recimo teta, s katero sem zadnjič delila dvigalo. Urejena od pete do glave, v kratkem krilu, z natupirano frizuro in sumljivo visokimi petami. Prav nič je ni motila moja družba, ko si je v dvigalu tako nemarno trebila nohte, da se mi je obračal želodec. En dolgi noht je tlačila pod drugega, ribala, praskala in potem še malo pogrizla svoje ročno okrasje.

Ali pa ona, za katero sem pred kratkim stopila v vece enega od večjih ljubljanskih lokalov. Pokrov školjke je bil polulan in okrašen z rdeče-rjavim tamponom, ki si ga je gospodična očitno pravkar potegnila iz riti. Seveda me je minilo kakršnokoli zadrževanje v tistem prostoru in sem na petah obrnila. Stala je pred ogledalom, pospravljala tampone v torbico in izvlekla šminko iz nje, da si bo popravila svoj popolni make-up.  Imelo me je, da bi jo lasntnoročno naličila s tistim zavrženim tamponom, ampak sem raje oddirjala skozi vrata, še preden bi iz mene bruhnil kak žolč.

Pa sem mislila, da sem ob vseh svojih moških hobijih ter moški družbi vajena že vsega hudega. Nekako sem se naučila ne (preveč) znoreti ob moškem riganju in spuščanju vetrov, sprijaznila sem se, da nekateri ljudje pljuvajo, ko govorijo in spet drugi juho srebajo tako glasno, da ne slišiš svojih misli. Ampak to vsaj niso ljudje, ki bi na kogarkoli želeli narediti vtis s svojim videzom. To so preprosti, vsakdanji ljudje, ki pač – pljuvajo, glasno smrkajo in občasno prdijo. Jebi ga, del folklore.

Ampak natupirane avše, ki se zgražajo, vsakič, ko kdo izreče ‘grdo’ besedo, vsakič, ko kdo samo pomisli, da bi pil pivo iz steklenice, te mi pa resnično ne gredo v račun. Te mične gospodične, ki vedo toliko povedati o lepem obnašanju, ki se jim želodec obrača ob vsaki omembi telesnih tekočin (da o seksu niti ne razmišljamo), se v trenutku, ko ugasnejo ‘odrske luči’, spremenijo v precej ogabna bitja, ki si tlačijo prste v nos in puščajo svoje ostanke za seboj.  Sprašujem se, kako izgledajo, ko pridejo domov in si z obrazov postrgajo še vso make-up nesnago. Verjetno precej nemarno, kajne?

Rada bi razumela Kmetijo.

Kmetija. Aktualni resničnostni šov na POP TV-ju je nekaj, kar me resnično ne zanima. Dol mi visi za ljudi, ki so se nekaj tednov pripravljeni odrči svojemu življenju zato, da na neki zapuščeni kmetiji obujajo kmečke običaje. Dol mi visi za razvajene otročaje, ki se jim zdi fino razkazovati svoje (ne)sposobnosti vesoljni Sloveniji in ja, še vedno mi ni jasno, kaj je s človekom narobe, da se odloči prijaviti v tak šov.

Vseeno se Kmetiji ne da izogniti. Prav vsak ljubi dan me takrat, ko bi se resnično želela zavleči na posteljo, se pokriti do ušes in si na televiziji pogledati nekaj sproščujočega, a vsaj kolikor toliko užitnega, se vrti – Kmetija. Prav vsak večer, ko zberem voljo za likanje cunj ali pomivanje posode, si za spremljavo omislim lahko edino – Kmetijo. Vsak ljubi dan slovenski narod bulji v male ekrane in gleda nekaj tepcev, ki preganjajo dolgčas, koljejo živali in se ob tem zabavajo. Vsak ljubi dan ljudje uživajo ob brezumnih debatah, opazovanju ljubkih mestnih ročic, ki rijejo po kmečki zemlji in se mučijo z leseno žlico.

Pa ljudje resnično uživajo? Drugače si resničnostnih šovov pač ne znam razložiti. Če si POP TV lahko privošči v najbolj gledanih terminih predvajati tovrstno sranje, nekdo očitno to gleda. In se ob tem zabava. Če sem še nekako razumela, v čem je finta spremljanja Bara, kjer se nekaj mladih, relativno simpatičnih ljudi trudi delati za šankom, napijati in seksati, mi resnično ni jasno, v čem je poanta Kmetije.

Nihče ni simpatičen, nihče ne seksa in za razliko od Velikega brata so tudi pravila precej ohlapna, celo nejasna in tekmovalci niso pod kakim hudim pritiskom, ki bi lahko rezultiral v zanimivh konfliktih, ob katerih bi se naslajal nepotešen Slovenec. Vse, kar sem uspela med iskanjem boljše TV alternative ujeti, je nekaj ljudi, ki cele ljube dneve posedajo po neki stari bajti, razpredajo o tem, kako zahrbten in nesposoben je nekdo, ki ga takrat slučajno ni zraven, tu pa tam pa jim naročijo, kaj morajo narediti. Cela drama, vam rečem.

Ne vem, ali naj se ob takih oddajah zjočem, ker enostavno nisem s tega planeta in ker mi resnično ni jasno, v čem je fora, ali naj se počutim resnično superiorno, ker se mi želodec obrne že ob oglasih za Kmetijo. Pošteno? Ne jočem in niti preveč dobro se ob vsem skupaj ne počutim. Edina tolažba v takih trenutkih je moj ljubi daljinec, ki ga tesno privijem k sebi in vneto stiskam, da bi našla kako približno užitno stvar.

Šok, ki ga doživim, ko na nacionalki namesto Kmetije ujamem Tantadruja, je nepopisen. Nič ne pomagajo niti oddaje o debelih ljudeh na TV3, še manj čudoviti filmi, ki jih Kanal A vleče iz naftalina. Včeraj se mi je že zazdelo, da le ni tako hudo, ko sem po osmi uri ujela Predatorja, ki, čeprav smo ga gledali že velikokrat, še vedno – zažiga. A kaj pomaga, če je to, v celem tednu, edini presežek in če ob zaključku Predatorja spet padem – na Kmetijo.

Resnično me zanima, koliko časa še nameravajo vrteti tole sranje, ker se je v omari že nabral precej velik kup cunj, ki se mi jih brez ‘spremljave’ ne da likati. Skoraj nemogoče je recimo pomivati posodo in zraven brati knjigo. Glede na to, da televizijo pač moram plačevati, če hočem imeti internet, si ne morem privoščiti niti kakega protestnega zavračanja položnic zaradi zanič programskih vsebin. Seveda bi kakršnokoli ukinjanje pomenilo tudi hudo družinsko krizo in bi mi nakopalo sovraštvo lastnega otroka, zato je vse, kar mi ostane, da neham javkat in postanem pridna, poštena Slovenka.

Kmetija je pač nekaj, kar imajo Slovenci radi, jaz pa samo preveč kompliciram. Mogoče se moram samo malo potruditi in dojela bom vse globine kmečkih opravil, klanja živali in spanja na senu. Tako se bom končno vrnila k svojim kmečkim, slovenskim koreninam in zaživela polno, dostojno življenje. Bi si lahko sploh želela kaj več?

Zakon bloga št. 8: Pišem, torej sem popolnoma nekritična.

Podnaslov: Kam so šle vse pikice?

Blagor ubogim na duhu, kajti njih bo nebeško kraljestvo. To je pregovor, s katerim se potolažim, kadarkoli naletim na blog brez repa in glave, z malim morjem slovničnih napak, da o količinah in kombinacijah raznih barv niti ne govorim. Običajno so to blogi, ki imajo močno omejen rok trajanja in tako hitro izginejo, kot so nastali. Skoraj ne zdi se vredno razburjati zaradi tovrstnih zapisov, vseeno pa poplava zanič blogov meče slabo luč še na tistih nekaj dobrih, ki jih z veseljem človek prebira, oteži pa tudi iskanje vsega, kar ni – šit.

Zanimiv je že pogled prvo stran blogorole ali sloblogov. Koliko naslovov dejansko ima kakršenkoli smisel? Ne prav preveč, kajne? Ampak dobro, pustimo otrokom peskovnik in pojdimo naprej. Druga kategorija nesmiselnih blogov so blogi za nabijanje obiska ali še bolje, komentarjev. Najbolj komentiran ‘post ever’. Okej, to še kupim, saj je bil avtor že v samem štatru pošten. Ustanovimo novo blogersko vlado? In to je natančno četrta objava na nekem blogu sploh? Svašta. Ali mi je uspelo narediti najbolj ogaben blog vseh časov? V resnici, niti ne. Se pa počutim precej trapasto, ker seveda – sem kliknila na naslov.

Naslednja kategorija blogov (v to se prepogosto uvršča tudi moj) – vem vse o vsem. Komentiram, pišem, težim, precej nekritično in brez dobrih argumentov. Izbiram najbolj pereče teme, seveda se preveč ukvarjam s politiko in sploh mi je vseeno, če navedem čeden kupček nepreverjenih informacij.

Osebno močno ne maram tudi blogov, ki še niso slišali za pisano besedo in ki so polni videoposnetkov, pobranih z youtuba in podobnih portalov, a se trudim vzdržati, ker – le čevlje sodi naj kopitar’.

Zato, vse do tukaj, kupim. Za neprebavljive pa označujem bloge, ki delujejo, kot da je avtorjeva glava ravnokar padla iz pralnega stroja, oprana pa je bila seveda na maksimalni temperaturi. Gre za bloge izključno politične narave, kjer vsebina sploh ni važna, važna so imena. Janša je kul, Kučan ni kul, Turk je car, Petrle pač ne. Ali obratno, saj je vseeno. Včasih se resno sprašujem, ali so avtorji tovrstnih zapisov plačani za svoje umetnine, ali so resnično oprali svoje buče ali so zgolj preračunljivi in pišejo politične floskule le zato, ker računajo na številne bralce.

Vsake toliko me zamika, da bi na svojem blogu uvedla novo kategorijo, nekakšen pljuvalnik, kjer bi zbirala povezave do najbolj bizarnih tekstov, a si vedno rečem, da ni vredno delati reklame tistim, ki ne zmorejo niti malo kritične distance. Prav zato se ob vsakem prebiranju tovrstnih zapisov ugriznem v jezik in ne puščam nestrpnih komentarjev, ki samo še podžigajo neskončne debate.

Last, but not least, seveda – jezik. Kot nekdo, ki je svojo pamet iskal v predavalnicah Filozofske fakultete in trpel ob dolgočasnih slovenističnih predavanjih, dobim pikice po celem telesu vsakič, ko se prebiranje nekega zapisa izkaže za najbolj mukotrpno opravilo tega sveta. Poplava tujk, morje na novo izmišljenih besed, smeški, nikjer nobene vejice ali odstavka, vse to še največjega ljubitelja blogov odvrne od branja

Prav zaradi opravljene slovenistične tlake sem si vzela pravico pisati blog brez velikih začetnic in z omejeno količino ločil, saj mi običajno misli letijo veliko hitreje kot prsti in ukvarjanje s slovničnimi pravili se mi je vedno zdelo – potrata časa. A tovrstno pisanje me je začelo motiti. V prvi vrsti zato, ker je moje ‘klobase’ težko brati, v drugi vrsti zato, ker so moji teksti precej neuporabni za vsakršno nadaljnjo uporabo in nenazadnje zato, ker mi je tole ‘hitro pisanje’ in maličenje jezika tako zelo zlezlo pod kožo, da ga uporabljam prav povsod, tudi tam, kjer je to precej neprimerno.

To, da pišem blog, mi še ne dovoljuje, da sem popolnoma arogantna, nekritična in razvajena, prav je, da kdaj pomislim tudi na moje štiri bralce in se poskušam temu primerno obnašati. Če mi gredo na živce videoposnetki, če ne maram seznamov ‘levih’ novinarjev in če preklinjam vsakič, ko ljudje zamešajo predloga ‘s’ in ‘z’, je edino pošteno, da končno začnem pisati slovensko. Tako svečano razglašam, da je zloba z današnjim dnem postala Zloba.

Cena za čist zrak? 50 evrov?

Naši veleumni politiki in predvsem brihtni uradniki Ministrstva za promet so po opozorilu iz Bruslja, da je zrak v večjih slovenskih mestih močno onesnažen, prišli do neverjetno pametnega zaključka, da bodo večja mesta – Ljubljano, Mursko Soboto in Novo Gorico (te tri je naštel gospod državni birokrat) zaprli za promet. Tistim, ki se tako ali tako valjajo v denarju, bodo dovolili, da se po mestu vozijo za primerno plačilo. Seveda je država tista, ki ima v rokah vse ‘strokovno’ orodje, da določi, koliko stane ‘čisti zrak’ in kot kaže, bomo lahko packali zrak – za 50 evrov. Nisem zasledila, ali je to cena na dan, mesec ali leto, ampak važno, da je.

Še bolj kot postavljanje cene za onesnaževanje se mi zdi smešna sama odločitev (no, bodimo natančni, trenutno se o tem zgolj pogovarjamo), da bi za promet zaprli recimo Novo Gorico. Sprašujem se, ali je kdo iz Ministrstva za promet kadarkoli videl Novo Gorico od blizu? Center mesta vrtnic namreč predstavljata dve ulici, ob katerih se najde nekaj trgovin, casino Perla in še kak bife, vse ostalo – je spalno naselje. Nekaj večjih trgovin je na obrobju mesta in to je to. Čeprav je Nova Gorica eno od večjih slovenskih mest (po številu prebivalcev), bi težko govorili o kakršnemkoli mestnem jedru ali recimo centru, kot ga ima Ljubljana.

Razumem, da je potrebno na nek način omejiti promet v Ljubljani, v katero dnevno roma preko 100.000 ljudi in kjer so neprekinjene kolone vozil stalnica. A pregost promet v Novi Gorici? In kakšna je tu vloga italijanske Gorice, ki je z našo dobesedno spojena? Bomo promet omejevali skupaj z Italijani ali bomo spet bolj papeški od papeža?

Spet se mi dozdeva, da se stvari lotevamo na napačnem koncu. Evropa nam je pokazala rumeni karton, mi pa bomo namesto težave reševali – težavice. Če imamo v Sloveniji onesnažen zrak, močno dvomim, da bo dovolj zapiranje mestnih jeder, sploh, ker lahko na prste ene roke preštejemo naselja v Sloveniji, ki si resnično zaslužijo naziv ‘mesto’. Namesto, da se ukvarjamo z drobnarijami, bi resnično rada videla eno pametno študijo o tem, kakšna škoda se dela naši državi zaradi tovornega prometa, ki se dnevno vali po naših cestah. Zanima me, koliko k onesnaženju večjih mest prispevajo kilometri tovornjakov, ki se plazijo od zahoda proti vzhodu in koliko bolj čist zrak bi dihali, če bi vsaj nekaj teh vozil spravili na vlake.

Seveda me zanima tudi, kako je z razno raznimi drugimi izpusti, kaj je z onesnaževalci kot je trboveljski Lafarge, koliko na onesnaženje zraka v Ljubljani recimo vpliva toplarna v Mostah, koliko držijo preverjanja avtomobilskih izpuhov na tehničnih pregledih in podobno.

Da ne bo pomote – takoj podpišem, da se promet v Ljubljani prepove. Zaradi mene se lahko vsi vozimo z avtobusi, lahko si naredimo tramvaj ali še bolje – uporabljamo samo še kolesa. Z največjim veseljem se odpovem svojemu Poldiju, če bom potem malce lažje in predvsem boljše dihala, navdušena pa bom, če bo mestu Ljubljana končo uspeli vzpostaviti mestni promet, ki bo dejansko funkcioniral.

Dokler pa moram mirno gledati neprekinjene kolone tovornjakov, vsakič, ko se spravim na katerokoli cesto, dokler moram med nakupovanjem na ljubljanski tržnici slalomirati med dragimi avtomobili in dokler lahko nekdo za 50 evrov mirno packa naprej, protestiram in se ob predlaganih ukrepih zmrdujem. Denar pač ne sme kupiti vsega in če nekaj prepovemo, bodimo dosledni.

Hmmm, me zanima, če lahko Ministrstvu za zdravje predlagam – kadilsko takso. Za 50 evrov si vzamem pravico, da smrdim vsem okoli mene.

mama.

Mati. moja mati. preprosta, čustvena ženska … delavka, gospodinja … ki je letos dopolnila pol stoletja (mater … to se pa veliko sliši) … Mati pridejo danes na obisk. zlomka. namesto, da bi to leno, megleno novembrsko dopoldne preživela ob knjigi in kavi … moram … pospraviti stanovanje. pri svojih tridesetih letih … po dvanajstih letih samostojnega življenja … se še vedno trudim … biti dobra hči. svašta.

ko sem bila najstnica, mi je Mati kravžljala živce. postiljanje postelje (zakaj že, če jo tako ali tako vsak večer spet razmečem?) … pomivanje posode takoj, ko v usta stlačiš zadnjo žlico kosila … brisanje prahu (najraje sem imela polico, kjer sva z bratom razstavljala zbirko kinder igrač) … sesanje, pometanje … in muka vseh muk … vrtnarjenje (če samo pomislim na obiranje fižola … me zabolijo prsti) … skratka … nikoli mi ni bilo jasno, zakaj mora biti pri nas vedno vse kot iz škatlice, zakaj je nujno posodo pomivati takoj, ko poješ … in zakaj hudiča … so tla vedno tako čista, da bi lahko na njih … stregel večerjo.

z bratom sva javkala in cvilila … a naredila večinoma vse … in počasi … odrasla. mene je pot zanesla v ljubljano … daleč stran od mamine vzgoje in njenih pravil … in prva stvar, ki sem jo v svojem novem ‘gospodinjstvu’ naredila je bilo … kosilo. nihče mi ni gledal pod prste … nihče štel žlic soli in olja … in najlepše od vsega … po kosilu … smo umazano posodo zložili v korito … in šli … v mesto na kavo. brez slabe vesti.

naslednji dan nismo pospravili postelje … in kak teden protestno nismo pometali. da bi predvsem … sami sebi dokazali … da se da tudi drugače.  verjetno je odveč razlagati, da je bilo stanovanje po nekaj dnevih izgledalo kot svinjak … in da nisem rabila nobene mame … da sem znorela. in vse pospravila.

od takrat … pospravljam sproti. vsaj toliko, kot mi čas dopušča. pomivam po kosilu, perem ob večerih, pometam in pomivam tla … ob vikendih. včasih … mi ne znese … včasih me popade lenoba … a slej ko prej … je vse … po mamino. mama je … pa če sem to hotela ali ne … dosegla svoje.

zadnji dnevi v službi so bili nori … in stanovanje izgleda temu primerno. svinjsko. treba je posesati in pomiti, treba je zamenjati posteljnino … oprati in zlikati cunje … in vse to … še preden pride mama. ker … če bo njena noga stopila v moj svinjak … ne bo rekla ničesar. nasmehnila se bo … in začela pomivati posodo. ne glede na vse moje proteste … vpitje in nestrinjanje … bo hotela … pomesti balkon in zlikati cunje. ker … bi rada pomagala. ker … drugače ne zna.

jaz pa … tega nočem. nočem … da še ob nedeljah … mama pospravlja. nočem, da jo živcirajo moje umazane cunje in moja umazana posoda. hočem … da v miru spijeva kavo … da mi pove, kakšen teden je za njo in kaj vse je ‘ušpičil’ tata. hočem … z njo preživeti sproščeno uro ali  dve … ko ne bo .. počela nič. sama tega … namreč ne zna. mojo mamo … je treba prisiliti … da ne dela.

in zato … moram v tem trenutku zavihati rokave in premakniti svojo rit. stanovanje čaka, da ga nekdo pospravi. Mati prihajajo.

kako sem izgubila nedolžnost?

bil je zgolj znanec. veš, da obstaja, od daleč ti je všeč … mogoče v nekem trenutku celo pomisliš, da bi se približal, dotaknil, a vseeno … samo opazuješ. sanjariš … ugibaš … si domišljaš … zavidaš drugim, ki se ga dotikajo … ga uporabljajo … gledaš jih in se sprašuješ … zakaj ne jaz? bi uživala? kako zelo bi mi bilo všeč? si upam?

dolgo časa sem sanjarila. opazovala in čakala … da nama življenje ponudi priložnost. da se zgodi, kar nama je usojeno. in se je zgodilo.

sedela sem sama v pisarni, sitna, naveličana, zdolgočasena … sama sebi odveč. potem … sem ga zagledala. popoln je bil. točno tak, kot mi je bil všeč. dotaknila sem se ga. čisto nežno, previdno. s pogledom sem drsela po njegovem obličju, iskala najmanjšo napako … zadnji razlog, da se ustavim, da odneham. nisem ga našla.

zaprla sem oči, spustila roke in pustila, da me zapelje. prsti so se ga dotaknili, misli zlile v eno … in v popolni tišini … so od nekje bruhnile besede. stavki … reka neizrečenih misli … čustev … se je izlila po pisarni … zapolnila ves prostor in me popolnoma prevzela.

bilo je prvič. bilo je čudovito … bilo je … nabito s čustvi. prsti so nekontrolirano udrihali po tipkovnici, besede so prehitevale misli, čustva so jih barvala. bila sem tam … in hkrati nekje drugje. izbruhnila sem.

pojma nimam, kdaj sva se ustavila … bilo je … kot bi reka izgubila svojo moč … izpraznila svoje bistvo in se izlila v morje. odprla sem oči … in se ga še zadnjič dotaknila. stisnila sem ‘objavi’ … in še malo zamižala.

bil je moj. moj prvi … samo moj … blog.

ne vem več, koliko vode je od takrat preteklo, koliko čustev in koliko besed … a najina ljubezen … je neuničljiva. ljubiva se … skoraj vsak dan. vsak dan sva si bližje in vsak dan odkrijeva kaj novega. včasih se mi zdi, da sva obsedena … da drug brez drugega … več ne znava. a hkrati … tudi nočeva.

jaz njemu dajem življenje … on meni … vrača … čustva. spomine. neizrečene misli. in kup … čudnih poznanstev. ja … bila sva ustvarjena drug za drugega … in to veva od dne … ko sva skupaj izgubila nedolžnost. jaz … in moj blog.

100 milijončkov evrov? šala mala.

proračun. tam, kjer jaz živim, pripravljamo predloge proračunov za vsako pičkarijo. za čisto vsak majhen, neznaten projekt … moramo eno leto v naprej predvideti denarna sredstva, še več … predvideti moramo, kako bomo sredstva trošili vsak mesec posebej. dvanajstine temu rečemo. na svojem proračunskem mestu imam kakih 15 postavk in čeprav so nekatere ‘težke’ natančno 2.000 evrov in nič več, jih moram predvideti. pa upoštevati. nič več in nič manj kot je predvideno ne smem zapraviti. če se v predvidevanjih uštejem, sem si sama kriva in se moram znajti. z denarjem me nihče ne bo založil.

in potem … gredo dečki … graditi predor. tam nekje … na robu ljubljane. naredijo proračun … projekt ocenijo na … reci piši … 120 milijonov evrov … in dobijo denar. čeprav so se že ob začetku gradnje pojavile govorice, da bi bilo na tistem mestu vse … razen predora … bolj pametno predvsem pa veliko ceneje graditi, se v javnosti o tem ni veliko debatiralo. tako kot se … o gradnji česarkoli … pri nas nikoli preveč glasno nikoli ne debatira. gradnje so pač stvar gradbeniških (in še kakšnih) lobijev in verjamem, da je bolje, da mi, navadni smrtniki, o cenah za naše ‘veleceste in velehiše’ … vemo čim manj.

predor na severu ljubljane se gradi že predolgo. projekt bi verjetno končali prej, če bi hrib podrli … in še vedno trdim, da so predori … luknje, v katere se meče neskončne količine denarja. kdo hudiča lahko izračuna … koliko betona in železa … moraš stlačiti v hrib, da se ti ne bo podrl na glavo? kdo lahko predvidi, koliko zajebanih skal bo potrebno razstreliti za vsak meter ceste in koliko tehnike stlačiti v vsako luknjo, da bo predor … ko bo končan (če bo končan) … vsaj približno varen.

kdo? ja … baje … strokovnjaki. saj jih zato plačujemo. edino oni vedo, kar hudiča odkopavajo tam pri kosezah … da so uspeli proračun povečati za natanko … 98 milijonov evrov. pa kaj ste vi nori? koliko denarja je to? pošteno? sanja se mi ne. poskušam zapreti oči in videti za skoraj 100 milijonov bankovcev … pa vidim le kup papirja … s katerim bi tisti predor … lahko najverjetneje tlakovali … če bi ga od ljubljane potegnili še tja do jesenic. skupno 220 milijonov evrov za klinčev predor? saj se šalite, ane?

seveda ne. tisti ‘strokovnjaki’ ki tako ali tako edini vedo, kaj vi tam počnete, so naračunali, da toliko denarja rabimo … da bo promet iz kranja proti mariboru ali kopru … potekal normalno. in sct … ki se je pri oceni predvidenih stroškov ‘uštel’ za malo manj kot 50 odstotkov končne cifre ali (tole se lepše sliši) … 100 milijonov evrov … predor mirno gradi naprej. kot … da se nič ni zgodilo … kot da je to … normalno. še dobro, da vse te strokovnjake plačujejo isti ljudje, ki bodo s tem predorom zaslužili … stanovanje … dve … tri … pa dosmrtno penzijo … sicer bi lahko kdo koga res vprašal po zdravi pameti.

jaz … bi imela v službi resne težave, če bi prekoračila postavko z dva tisoč evri … vi boste v predor zmetali dodatnih 100 milijončkov evrov … pa nihče ne bo niti pisnil? očitno. očitno je gradbeništvo res tako zelo donosen biznis … kot me je prepričeval eden od tistih ‘strokovnjakov’. počasi mi postaja žal, da se nisem vpisala na kako gradbeno smer … pa bi namesto … toporišiča … žvečila … železne in betonske konstrukcije. zaslužila … bi definitivno več … odgovarjala pa … očitno nikomur.

takoj, ko bodo tale arhitekturni biser za 220 milijončkov v ljubljani odprli za promet … ga bom prepešačila in pregledala prav vsak centimeter. res … me zanima … kako v par kilometrov hriba, asfalta in betona … stlačiš … toliko denarja. skoraj prepričana sem … da so ga zazidali v stene. saj veste … za … slabe čase.

PS 1: dopuščam možnost, da me novinarji pri cifrah zavajajo. po nekaterih drugih virih je namreč država za predor trenutno zmetala 185 milijonov evrov. še vedno … preveč. v branje priporočam komentar na vesti.

PS 2: dopuščam možnost … da nimam pojma. ampak zdrava kmečka pamet mi pravi … da tole smrdi do neba.

ženske na nogometnih igriščih?

da imam rada nogomet, že veste. pravzaprav … futsal … mali oziroma dvoranski nogomet. veste tudi to, da imam rada pivo, biljard in da … nenehno težim o politiki. tisti, ki nimate te smole, da bi se kdaj v živo spotaknili ob mene, ste tako skoraj lahko prepričani … da sem v resnici … dedec. tak, čisto pravi, zajeban, kosmat in zarukan dedec, ki pije pir, žre kokice in tuli ob prenosih angleške nogometne lige.

v resnici … imam raje italijansko ligo. še raje od te … slovensko futsal ligo … kokic ne maram … pivo pijem v (pre)velikih količinah … med nogami … pa mi še vedno ni pognal kak bingelj moške sorte. ženska sem. in ja, iz meni ne povsem znanega razloga … imam rada futsal. nogomet. nogometaše. vse, kar je s tem povezano. ne samo, da precej redno spremljam dogajanje na igriščih, poznam tudi večino ekip ter igralcev, z njimi se družim in žuram, tu in tam postavim celo kako hudo neumestno teorijo o ljubezni do fuzbala. licenca za sodnico mi je sicer že potekla, ampak … sodniški dres, piščalko in grb še vedno hranim … za posebne priložnosti.

kljub vsemu temu (baje) precej neženskemu pogledu na svet … ne maram … ženskega nogometa. bljak. bruh. odsodila sem natanko eno žensko tekmo in od tam … skoraj pobegnila. če je precej nemogoče soditi veteranske lige … kjer si skorajšnji upokojenci lomijo noge, imajo ženske težavo že z orientacijo v prostoru. okej … tisto je bila revijalna tekma, a nikoli ne bom pozabila vprašanja ene od igralk: ‘na kateri gol moramo igrati?’

seveda na tem mestu delam krivico nekaterim res dobrim igralkam, ki sem jih uspela spoznati, in tem se iskreno opravičujem … ostaja pa velika večina tistih, ki bi jih raje tepla … kot pa gledala na igrišču. gre večinoma za mlajše sestre bolj ali manj dobrih nogometašev … hčerke staršev, ki so si želeli sina, punce zajebanih žogobrcarjev … skratka one, ki bi želele delati vtis … pa začnejo igrati nogomet. druga runda … so moški … ujeti v ženskih telesih … nabildane … kosmate in nekoliko zadrte športnice, običajno s hudo nabitimi in krivimi nogami … ki letajo po igrišču s tako ihto, da vsak gledalec … malce zamiži in si pokrije glavo, vsakič, ko te ženske pridejo blizu žoge.

kolikor sem spremljala ženske tekme … je vedno znova izginil ves čar nogometa … vso kombinatoriko in preigravanja so zamenjali brezupni poskusi brcanja proti golu in neverjetno hitrih podaj (ne zaradi hitre in taktične igre, ampak zgolj zato … ker ženska ni vedela, kaj naj z žogo počne). prekrški so pri ženskem nogometu neverjetno grobi, prekinitve prepogoste … in sodnikov bi moralo biti vsaj pet … ne dva … da bi tekma kolikor toliko normalno potekala.

nikoli mi ni bilo čisto jasno, zakaj si nekatere ženske želijo biti … moški. saj je fino in fajn … enakopravnost pa to … ampak … zakaj … prav povsod? zakaj ne bi nekatere stvari ostale … samo ženske in druge … samo moške? zakaj bi si ženske želele polomljene, mišičaste noge v športnih copatih … ko pa se nam toliko bolj podajo … visoke pete … pa mini kikle? zakaj … se moramo prav dokazati prav povsod … na vsakem moškem poligonu … potem pa javkamo … ko se na drugi strani naši moški spreminjajo v depilirane, suhljate … metro seksualce?

eh ja … verjetno sem v prvi vrsti sama poklicana … da na tole odgovorim. kateri svet je še bolj moški … od nogometnega in katere baba še bolj zmešana kot jaz … da grem delat izpit za futsal sodnico … in sodim izključno moške tekme? odgovor je preprost: ker je tako zelo fajn … izzvati moške tam, kjer se počutijo najbolj varne in najbolj srečne. v popolnoma njihovem svetu … v nogometu. meni je bila ta možnost ponujena in izkoristila sem jo do konca.

zdaj se puncam ponuja … zimska malonogometna liga. preventivno bom do ogleda prve tekme počakala kako leto ali dve, da se punce uigrajo, vseeno pa … jim tale novi poligon … od srca privoščim. samo … nekaj bi jih prosila … naj se po tekmi vseeno spravijo v špičake … si oblečejo krilo in ostanejo … ženske. ker je preprosto … fajn.