blodim, blodiš, blodi

Življenje v velikem bloku v še večjem blokovskem naselju ima svoje prednosti. Pod ‘veliko’ mislim zgradbo z več kot dvajsetimi stanovanji in naselje z več kot dvajsetimi stavbami, kar nenazadnje pomeni tudi – veliko ljudi, veliko trgovin, zdravstveni dom, urejen avtobusni prevoz, pošto … skratka na dosegu roke je skorajda vse. Predvsem pa veliko ljudi pomeni veliko zgod in nezgod.

Razstreljen avto na parkirišču recimo (ne sprašujte, kako). Pa zanimive strice v dvigalu. Sosede, ki te ne poznajo in posledično ne motijo. ‘Žrebca’, ki tri nadstropja nižje na balkonu dviguje uteži in je prepričan, da izgleda strašno dobro. Soseda, ki te nasmeji na nedeljsko jutro, ko si v dolgih gatah, zgoraj brez in s trebuhom, ki bi mu ga zavidala večina Avstrijcev, prižiga cigareto.

Zadnje čase pa me kopica ljudi na majhnem prostoru fascinira predvsem s svojimi – vonjavami. Ne samo tistimi telesnimi, zaradi katerih te zamika, da bi vsakič znova odpešačil v deseto nadstropje (jebi ga, v dvigalih se nimaš kam skriti), ampak s takimi, zaradi katerih te mine do nadaljnjega karkoli pojesti, saj te tvoji sosedje ‘hranijo’ cele dneve.

Če potrebuješ idejo za kosilo, stopiš na hodnik. Če hočeš kavo, stopiš na balkon. Pol naselja zjutraj diši po kavi. Za kosilo lahko tudi menije izbiraš po balkonih – spodaj pasulj, levo pohane piške, zgoraj nič, zvečer pa si lahko privoščiš testenine z zelenjavno ali bolonjsko omako; po prve moraš v sedmo, po druge v osmo nadstropje.

V desetem, ki je meni najbližje, je eden od sosedov očitno strokovnjak za pripravljanje enolončnic – pasuljev, jot, zelenjavnih juh in podobnih čorb, ki imajo vedno za osnovo veliko, veliko svinjskega mesa in zažgane čebule. Nikoli ne moreš zgrešiti, kdaj dotični gospod čara za štedilnikom, saj vsi ostali stanovalci loputajo z vrati, glavna vrata na stežaj odpirajo, če je kriza velika, pa na ta ista vrata lepijo zelo zanimiva (beri: grozilna sporočila). Očitno pa kljub neznosnim vonjavam na hodniku še nikomur ni uspelo določiti, izza katerih vrat se valijo čudovite vonjave, saj so (zaenkrat) vsa vrata še cela.

Bolj enostavno je določiti kuharske sposobnosti sosedov glede na vonjave, ki se širijo skozi okna in balkonska vrata. Moj najbližji sosed (ali pa soseda) je tako strokovnjak za pohane piške. Pripravlja jih izključno ob nedeljah, definitivno pa – vsako nedeljo in zdi se da tudi vsako nedeljo v istem olju. Bljak.

Tudi spodnji sosed sodi v kategorijo mojstrov enolončnic, ki so v našem okolišu očitno najbolj priljubljene. Danes je bilo vrsto jedi nemogoče določiti (fižol, zelje, čebula?), definitivno pa je smrad izpod mojega balkona preprečil kakršnokoli uživanje v kavi in cigareti na balkonu. Soseska torej poskrbi tudi za – zdravo življenje.

No ja, še bolj zdravo bi bilo kaj pojesti, ne le ‘loviti’ vonje iz sosedovih loncev. Hmmm, me prav zanima, kaj si moji sosedje mislijo o tortiljah ali sladko-kisli svinjini. Nekdo jim pač mora razširiti obzorja.

... komentarjev: 16

Ko sem danes odprla tiskano Blogorolo in URL svojega bloga zagledala med desetimi blogi, ki jih prebira tokratna intervjuvanka, Bunny, sem bila prijetno presenečena. Bunny, hvala. Ni bila sicer prva (hvala torej tudi vsem ostalim), mi je pa ob mojem trenutnem blogerskem postu ta omemba dala misliti. Čutim se – odgovorno. Svojim bralcem.

Huh, a tole zveni zelo butasto ali zgolj samovšečno? Se opravičujem, ampak ne morem si pomagati. Če vem, da me nekdo bere, če vem, da nekateri celo pričakujejo nekaj od mene, jaz pa se ukvarjam z vsem drugim, le z blogom ne, dobim malce slabo vest. Pišem bolj malo, če pa že, skupaj zložim kako tako bedarijo, ki bi jo bilo mogoče bolj pametno obdržati na svojem domačem računalniku.

Seveda ne. Blog me je razvadil že do te mere, da moram z vesoljno Slovenijo deliti večino svojih misli. Toliko o samovšečnosti in nekritičnosti. A moj prijatelj Statcounter me prepričuje, da Bunny ni edina dovolj ‘nora’, da me bere. Linkov je kar nekaj, ključne besede pa so iz tedna v teden bolj zmešane. Seks med nogami? Igre pravega kmeta? Podaljšanje zob? Konj prodam seks? Pa kdo po spletu išče take bedarije? In kako se ti ljudje potem znajdejo na mojem blogu?

Za večino se mi ne sanja in me niti ne zanima. Nekdo, ki v brskalnik vnese poizvedbo ‘ za denar seksat z potrebno mamico’ (ne, predlog z ni moja napaka), me sicer nasmeje, a nekako ne zanima preveč. Me pa že nekaj časa firbec matra, kaj hudiča počnejo na Centru vlade za informatiko, ker moj Statcounter, z omejenim števcem (zadnjih 500 obiskov, če prav razumem), najde kar 114 vnovičnih obiskov z istega naslova in natanko 17 ur, 46 minut in 12 sekund visenja na moji strani. Hudo, sploh če pomislim, da 500 obiskov pomeni manj kot 48 ur.

Možnosti je več. Prva in najbolj verjetna je zagotovo ta, da jaz česa ne razumem. Druga, tudi precej logična, bi bila, da Statcounter enostavno ne deluje pravilno. Da bi kdo na katerikoli strani preživel več kot eno uro ali se vrnil 114 krat, se mi namreč zdi milo rečeno – noro.

A pri naših vrlih birokratih pač ne moreš biti prepričan. Glede na hitrost, s katero večina opravlja svoje delo, si celo lahko predstavljam kakega gospoda s kravato, ki cele dneve ne počne nič drugega kot pregleduje blog za blogom. Še bolj všeč bi mi bila misel, da se naša ‘oblast’ resnično boji blogov in da imajo za vsakega posebej zaposlenega enega nadzornika, ki vsak mesec oddaja hudo obsežna poročila o naših ‘prekrških’. Si že predstavljate ‘nadzornika’ svojega bloga?

Jaz si ga. Zagrenjenega, zajebanega in precej kosmatega (ne sprašujte, zakaj), ki pa zadnje čase z mojimi zapisi prav veliko dela nima, zato bi mi lahko pojasnil misterij vseh obiskov in minut, zraven pa navrgel še par želja in smernic za nadaljnje ustvarjanje bloga. Predvsem pa bi me lahko s kakim prijaznim pojasnilom malce potolažil, da le opravlja svoje delo.

V nasprotnem primeru – da nekje na tem svetu v resnici obstaja človek, ki (prostovoljno) nekaj ur dnevno ‘posveti’ branju mojih budalaštin – mirno priznam, da se počutim malce nelagodno, utesnjeno, skorajda prestrašeno. Kar je preveč, je pa preveč. Tudi zame;)

... komentarjev: 27

Pomlad? Itak. Na celi črti naj bi že zmagala. Tukaj in zdaj naj bi bili celo obe; koledarska in policijska, torej tista, ko lahko zimske gume zabrišeš v zadnji kot garaže, avtu natakneš poletno obutev in končno nehaš ugibati, ali bi v krizi verige v prtljažniku lahko resnično uporabil za kaj koristnega.

Na koledarju piše 26. marec, torej je mimo tudi že pust, ki naj bi odgnal zimo, vse prehlade in viroze, jaz bi že morala preživeti ’spomladansko utrujenost’, vse normalne ženske pa ubosti kako hudo dieto in se lotiti sončenja pod umetnimi žarki, za vsak slučaj, če poletje pride prehitro.

S pomladjo naj bi bilo ‘konec’ debelih plaščev in puloverjev, toplih šalov in rokavic, premočenih prstov na nogah, čudnih čevljev in po možnosti še kakih pletenih kap. Samo še lahkotne cunje, topli sončni žarki in pričakovanje – poletja, sladoleda in počitnic na morju.

Realnost? V soboto me je zamedlo. Dobesedno. Ob pogledu na popolnoma zasnežene travnike, drevesa, ki so stokala pod težo snega in popolnoma zapackan avto sem najprej pomislila, da sanjam. Ob prvem koraku v beli dan (beri: snežno brozgo) sem se hitro streznila, povsem zbudila pa ob prvi kepi, ki sem jo dobila v hrbet. Da popizdiš.

Dva dni nazaj sem avto ribala pol ure. Ujet je bil pod nekaj centimetri snega in ukleščen v ledeni oklep, ki je mojega Poldija spremenil v čudovito hladen iglu, meni pa preprečil, da bi pravočasno prišla v službo. Seveda sem bila brez rokavic in seveda sem do odtalitve prevoznega sredstva utrpela že ozebline kake tretje stopnje. Čudovit začetek dneva.

Verjetno mi tudi ni treba posebej razlagati, kako zelo razočarana sem bila, ko je moja ljubka usnjena jakna romala nazaj v omaro, čakat na boljše čase, ko so moje male čeveljce spet zamenjali topli, okorni škornji in ko so se lasje v jutranjem metežu skodrali do onemoglosti.

Vse skupaj bi še nekako šlo, če se malega ne bi lotil virus, vreden svojega imena. Namesto, da bi po poljih nabirala zvončke in trobentice (ali karkoli romantičnega se pač spomladi počne), tako malega potapljam v mlačno vodo, ga filam s C-vitaminom, zalivam s čaji in pokrivam z obkladki, a temperatura kar noče pasti. Današnji dan smo začeli skoraj pri štiridesetih stopinjah. Gospod Otrok še najbolj spominja na kako pregreto, staro cunjo, valja se po postelji, komaj gleda in hrope kot kaka stara lokomotiva, jaz pa skačem naokoli in skušam čas prepričati, da bi (enkrat za spremembo) tekel nekoliko hitreje.

Klinc pa taka pomlad. Zima je in do nadaljnjega – pijem čaje, naokoli hodim zavita v šal in v avtu prevažam zimsko opremo. Tam nekje, maja ali junija, bom ponovno premislila o kakem ’spomladanskem’ razpoloženju (pa bolj pogostih objavah na blogu tudi;).

... komentarjev: 7

Ko sem se selila v sedanje najemniško stanovanje, sem si rekla, za tri mesece bo dobro, potem pa že najdem kaj bolj pametnega. Cena je bila za Ljubljano zelo ugodna, lokacija pa se mi je takrat zdela ‘malo mimo’. Kmalu se je izkazalo, da tudi z lokacijo ni nič narobe, da imam v bližini vse, kar potrebujem in trije meseci so kar naenkrat postali – pet let, moje najemniško stanovanje pa dom.

Ker žal na tem svetu nič ni večno, je prišel čas, da svojo malo domovanje zamenjam za nekaj novega. Ne da bi si to želela, a maksimalna doba najema se izteka in tako se zadnje čase ukvarjam predvsem s pregledovanjem oglasov, zmajevanjem ob cenah in stroških, preklinjanjem vsakega kroga lota, ko ne zadanem nič in klicarjenjem bolj ali manj prijaznih lastnikov.

Prav slednjim bi lahko nekdo razložil, da živimo v dobi, kjer je čas dragocena stvar in ko se nikomur ne da po nepotrebnem zapravljati dragocenih ur za telefonske klice, pregovarjanja, brskanja za ključnimi podatki, zaslišanja in nenazadnje oglede.

Vem sicer, da je na področju Ljubljane lažje oddati stanovanje kot ga najeti, a vseeno; Kaj je tako težko zraven oglasa prilepiti sliko ali dve? Oglasov brez fotk sama niti ne povoham. Zakaj? Ker se mi resnično ne da voziti čez celo Ljubljano (ali še dlje) v največji gužvi, da ugotovim, kaj mi nekdo ponuja. Po možnosti je to kaka temačna, vlažna luknja, sobe brez okna ali kuhinja, ki bo zdaj zdaj razpadla.

Razumem, da za nizko ceno ne gre pričakovati kakega velikega razkošja, ampak nategovati me pa tudi ni nujno treba. Če je stanovanje luknja, ga ne bom najela, fotografije gor ali dol. Najprej naj me prepriča oglas, potem pridem stanovanje pogledat. In ne, ogled ni jamstvo, da bom stanovanje tudi najela. Zanimajo me stroški, najemna pogodba, hočem videti položnice za preteklo zimo, zanimajo me povezave z avtobusi in vlaki, zanima me lokalna infrastruktura, zanima me, kdo je lastnik, kje živi, kolikokrat na dan mi bo težil in kaj od mene sploh pričakuje. Zahtevna? Pa že. Za denar, ki ga bom plačala, hočem dobiti vsaj tisto, kar mi pripada in kaj to je, se bomo zmenili pred podpisom pogodbe.

V kolikor imaš to srečo, da na telefon dobiš lastnika stanovanja, se da zmeniti skoraj vse. Večina jih je relativno prijaznih, vsakdo se hoče prepričati, koga bo v stanovanje dobil in vsak odgovori na večino vprašanj. Nenazadnje smo vsi ljudje in čeprav sem jaz tista, ki stanovanje potrebujem, je lastniku v interesu, da sem okej najemnik in da bom za stanovanje znala poskrbeti.

To pa ni jasno posrednikom. Večina, ki sem jih v teh dneh imela priložnost slišati, je bila nadutih tepcev, ki se jim ne sanja, kaj sploh oddajajo. Jasno, večina nepremičninskih agencij živi od prodaje, oddaja je le za ‘popestritev ponudbe’, a ljubčki moji, če sem se pri vas opekla pri oddaji, me za morebitni kasnejši nakup niti pod razno ne boste prepričali. Posredniki nimajo časa danes, nimajo ga jutri, za pojutrišnjem pa še ne vedo, kaj bodo počeli. Za vsak strošek, za vsako dodatno informacijo morajo poklicati še lastnika, preveriti morajo to in ono, o pogodbah se jim ne sanja, o kakih prometnih povezavah še manj. In oni bi meni za vse skupaj vseeno zaračunali še dve ali tri mesečne najemnine.

Ja, seveda. Res da sem ‘baba’, a tako zelo neumna pač nisem. Definitivno pa sem prelena in prezahtevna, da bi se sploh ukvarjala s posredniki. Že po dveh tednih brskanja in telefoniranja imam svojo ‘črno listo’ agencij in posrednikov, s katerimi ne želim imeti opravka. Žal mi je za lastnike, ki bodo svoje nepremičnine zaradi nesposobnežev oddajali še precej časa, predvsem pa – preplačali storitev.

Jaz se ukvarjam samo še z zasebnimi ponudbami, opremljenimi s slikami, ceno, opisom prostorov in prijaznimi sogovorniki na drugi strani telefona. Naslednji ogled je že dogovorjen, cena pa …

Eh ja … jeba.

Prostovoljni prispevki?:)

... komentarjev: 24

Pred manj kot dvema mesecema je z mesta državnega sekretarja na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) odletel Marko Štrovs, ki je starejše državljane naše ljube deželice ‘obvestil’, da se jim je v življenju treba bati le Matilde. Če pustimo ob strani to, da je gospod prav nesramno užalil večino upokojencev v naši državi, lahko danes zatrdimo tudi to – da se je zmotil. Starejšim se ne gre bati le smrti, bati se morajo starosti.

Če smo čisto natančni; Starejši si v resnici niti ne morejo več pomagati, stari so in to v Sloveniji ni več šala. Saj ne, da je kdaj bila, a v zadnjih letih je priporočljivo umirati še pred šestdesetim letom. Zveni kruto? Mi je iskreno žal, a če niste te sreče, da ste dovolj premožni za privatno posteljo in negovalko, če vaša družina iz kateregakoli razloga ne more skrbeti za vas, ste v riti. Dobesedno.

Po poročanju slovenskih medijev v Sloveniji trenutno deluje 73 domov za upokojence, v katerih je prostora za 14.400 starostnikov, kar predstavlja 4.5 odstotkov populacije, starejše od 65 let. Naše vrlo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve si je za cilj zastavilo 5 odstotno vključenost ljudi nad 65 letom ali povedano drugače – 95 odstotkov ljudi, starejših od 65 let se bo moralo po planu MDDSZ znajti po svoje, 5 odstotkov pa jih bo dobilo sobo v domovih za upokojence. Če je bila Štrovsova izjava označena za neprimerno, bizarno in še kakšno, potem se sprašujem, kakšno oznako si zasluži strategija naše ’socialne’ ustanove? Ogabno? Nesramno? Gnilo? Nehumano?

Jaz navijam za – ogabno. Sploh ob videnem danes. Ko si MDDSZ drzne javnost ponosno ‘obvestiti’, da so podelili koncesije za 1800 novih postelj. Bravo! Samo v tem trenutku na posteljo v domovih za upokojence v Sloveniji čaka malo manj kot 16.000 ljudi. In cifra raste iz meseca v mesec, na letni ravni pa močno preseže teh 1800 ležišč, ki so danes tako zelo navdušila ministrico Cotmanovo.

Verjamem, da se sveta ne da rešiti čez noč, ampak – ali ne bi bilo včasih bolje biti tiho? Vas ni sram ’slaviti’ 1800 postelj, med tem, ko nekajkrat toliko ljudi čaka nanje? Vas res ni sram govoriti o ‘planu regionalne pokritosti’ ter ‘razmerju javno-zasebnega’, ko pa vas več ljudi, kot jih premore večina slovenskih mest, prosi, da bi lahko v miru in ob primerni oskrbi preživela svoja zadnja leta?

Človek se vpraša, s katerega planeta je padel; Delavci prosjačijo za plače, starši za sprejemljive cene kruha, mleka in vrtcev, starejši pa za – dostojno smrt. Še dobro, da imam ‘komaj’ 30 let. Naslednjih 20 lahko varčujem kot zmešana, pa bom mogoče na stara leta – ležala na toplem.

... komentarjev: 27

Včeraj se je zgodil 12. marec, dan, ki so ga slovenski sindikalisti dolgo napovedovali kot dan vsesplošne stavke. Kar je bila na začetku vsesplošna stavka, je čez nekaj časa postala stavka zasebnega sektorja, tik pred zdajci pa že nihče več ni vedel, kdo sploh stavka. Ker je moj firbec velika zverina, sem poskušala na vse kriplje in pretege ugotoviti, kdo hudiča naj bi včeraj sploh stavkal, kdaj in zakaj, pa več kot seznama podjetij, ki naj bi protestirala, nisem našla.

Nekatera od naštetih podjetij naj bi zaprla svoja vrata. Najverjetneje dopoldne. Mogoče pa tudi popoldne, zaradi popoldanske izmene. V nekaterih naj bi delavci delali ‘počasneje’ (kaj hudiča pomeni na primer počasneje prodajati kruh?), večina zaposlenih pa naj bi stavko zgolj podpirala, svoje delovne obveznosti pa naj bi vseeno opravljali. Torej lahko zase trdim, da sem včeraj stavkala, ker načeloma podpiram zahteve delavcev?

No ja, v resnici jih ne. Ker se mi ne sanja, kaj točno sploh zahtevajo. Občutek imam, da celo njim ni jasno, za kaj se borijo, oziroma še več – sami se ne borijo za nič, to v njihovem imenu (vprašanje je, če tudi interesu) počnejo sindikati.

Dragi moji, kdo tu koga nateguje, kdo se za koga ali kaj bori, vedo očitno le izbranci. Pri najboljši volji včeraj nisem niti za trenutek začutila vpliva kakršnekoli stavke in če mene vprašate, je sploh ni bilo.

Ne trdim, da stavka ni potrebna, a če želite, da ljudje povedo svoje mnenje, potem je nujno tudi vedeti, do česa naj se opredelijo. Me prav zanima, ali je katerikoli od včerajšnjih stavkajočih vedel, kaj točno sploh počne in zakaj. Še tisti slavni in že tolikokrat izpeti krik ‘Hočemo večje plače!’ včeraj ni prišel do izraza.

Sindikalisti so tokrat osmešili sebe in delavce ter si naredili medvedjo uslugo. Pogajali so se do konca, javnosti nikakor niso uspeli transparentno predstaviti svojih stališč in vsa včerajšnja stavka je izpadla kot slaba burleska, nevredna svojega imena.

Stavka naj bi bila, vsaj po mojem, zadnje orodje v komunikaciji podrejenega z nadrejenim in vsakemu neukemu oslu je jasno, da protest svoj učinek doseže predvsem s svojim obsegom, maso, številčnostjo. V kolikor želiš ljudi zbobnati na kup, v kolikor želiš svoja stališča povedati jasno in glasno, morajo ta taka tudi biti. Jasna in glasna. Razumljiva vsem. Stavkovnih zahtev nikoli ne more biti malo morje in od navadnega delavca pač ne gre pričakovati, da se bo na cesti drl nekaj o uskladitvi plač glede na rast inflacije.

Še enkrat – absolutno se strinjam, da se morajo plače dvigniti in zagovarjam prav vse oblike izražanja te zahteve, ne razumem pa sindikatov, ki s stavko izpostavljajo predvsem zaposlene, hkrati pa ne uspejo pojasniti, kdo stavka, kdaj in zakaj. Na ta način so sindikalisti izrabili povsem legitimno in običajno zadnje orožje, ki ga narod v rokah ima, to je pravica do protesta.

Včerajšnji protest, stavka, karkoli že, je izpadel popolnoma prazno, smešno in prepričana sem, da so se delodajalci včeraj imeli prav fino. Če je to protest, ki ga ob vsej bedi in nizkih plačah lahko delavci in njihovi predstavniki spravijo skupaj, potem delodajalcem res ni treba skrbeti. Ne da morajo dvigniti plače, še spustijo jih lahko. Če bodo delavci zaradi tega ‘počasneje’ delali kak dan, se svet še ne bo ustavil. Ali pač?

... komentarjev: 38

Danes je gregorjevo, dan, ko se ‘(p)tički ženijo’, slovenska različica valentinovega, ki pa gre mimo nas veliko bolj neopazno, kot ameriški izum. Edini tič, ki se danes pri meni ženi, so kupi papirjev, ki se kar nočejo sami pospraviti. Nek tepec se je odločil, da jih bo, poleg vse ostale šare v stanovanju, spravil v red, in kakor se za vsak začetek spodobi, jih je ta isti tepec zmetal po tleh dnevne sobe, da se bo ob njih spotikal, dokler ne bodo urejeni.

Povsem odveč je razlagati, kdo je ta tepec bil, bolj zanimivo bi bilo vedeti, zakaj se je za ta neprijetni eksperiment sploh odločil. Baje gre razlog iskati v vsakoletnem spomladanskem čiščenju, a meni pač ne gre verjeti, ko govorim o pospravljanju.

Kakorkoli že, na tleh se je znašlo vse; Stari računi za knjige in strokovno literaturo, bančni izpiski, potrdila o vpisih in pogodbe za vse možne račune, naprave in dela, ki se jih lahko izmisliš, dohodninske napovedi, odločbe, preživninski dogovori, skratka – nepregledni kupi papirjev, ki so nekoč še bili pospravljeni v nekem smiselnem redu, zadnje leto pa sem jih zgolj tlačila v predal in vsakič znova upala, da se ga bo še dalo zapreti.

Po nekaj manj kot dveh urah joka in stoka je navdušenje popolno. Ličen rdeč fascikel premore še bolj lično urejene mape, vse zložene po smiselnem zaporedju (to je verjetno logično le meni, a to mi povsem zadostuje), prvi del ločen po vsebini, drugi, bolj finančni, pa po letih.

In kaj sem ugotovila? Da so mape iz leta v leto tanjše, da je papirjev vse manj in da so vse bolj smiselni. Nobenih trapastih računov več, takih in drugačnih izpiskov, zapiskov in podobnih traparij, le nekaj listov, ki so mi bili dani v vednost. Vsa ostala birokracija preteklih let je postala stvar naše davčne uprave. Gospod Simič, jaz vas imam rada, častna Titova. Če vam po kakem naključju enkrat za spremembo moje davke, dohodke in odhodke preračunati tako, da mi boste kak evro vrnili, vam obljubim, da boste v mojih očeh zrasli še za kak centimeter.

Tako, za danes imam papirjev čez glavo. Grem občudovat svojo novo rdečo pridobitev, razmišljat o tem, kaj imata skupnega ptič in tič, razglabljat, s katerim bi se jaz danes ženila in pojest darilo nadvse simpatične p(t)ičke;)

... komentarjev: 10

So stvari, ki jih preziram. Nasilje je zagotovo zelo visoko na spisku teh stvari. Preziram ljudi, ki so sposobni kateremukoli živemu bitju povzročiti psihično ali fizično bolečino, preziram sisteme, ki dovoljujejo vojno, preziram vse, ki svojo nemoč skrivajo za pestmi. Na trenutke znam biti celo tako zelo patetična, da zagovarjam princip, po katerem nastaviš drugo lice, ko te udarijo po prvem.

V življenju sem imela to srečo, da se z nasiljem nikoli nisem od blizu srečala. Rasla sem v prijaznem okolju, med toplimi, srčnimi ljudmi. Nihče ni dvignil roke nad mano ali nad mojimi bližnjimi, nasilje je vedno bilo zgolj stvar filmov, skorajda znanstvene fantastike.

Mogoče je tudi to razlog, da sem še do pred kratkim naivno verjela, da družba, v katero sem rojena, po naravi ni hudo nasilna, da je nasilje zgolj deviacija, stvar slabičev in trenutkov slabosti, teh trenutkov in ljudi, pa ni preveč, tudi zato, ker jih omejuje država s svojo roko pravice, zakonom in različnimi institucijami.

Zanima me, kaj bi ob mojih mislih imeli povedati starši otroka, ki so ga brutalno pretepli varnostniki VIP varovanja, pred diskoteko Global. Zanima me, kaj bi ti isti starši povedali danes ali včeraj, ko je podjetje VIP varovanje dobilo nazaj licenco za opravljanje svoje dejavnosti. Je nasilje res stvar televizije in računalniških igric? Ali naša pravna država resnično funkcionira?

Prepričana sem, da bi se odgovor glasil; Ne, nasilje ni stvar, ki se nas ne tiče in ne, naša pravna država ne funkcionira. To je tudi en in edini zaključek, do katerega lahko večina od nas pride ob misli, da bo podjetje VIP varovanje lahko ponovno opravljalo svojo dejavnost.

Z Ministrstva za notranje zadeve so sporočili, da so podjetju VIP varovanje licenco odvzeli začasno, za tri mesece, ker so zaposlovali osebe, ki niso izpolnjevale predpisanih pogojev. Podaljšanje začasnega odvzema licence ni mogoče, zato pa še tečejo postopki za trajen odvzem. (Samo sklepamo lahko, da je ta povezan z nasiljem, ki se je končalo s smrtjo mladeniča.) V kolikor ta postopek ne bo uspešno zaključen (beri: VIP varovanju ne bo trajno odvzeta licenca), lahko podjetje celo toži državo zaradi gospodarske (in še kakšne) škode, ki mu je bila z odvzemom licence storjena.

Da ti postane slabo. Jasno kot beli dan je, da so varnostniki omenjenega podjetja do smrti pretepli 20-letnega fanta. Še bolj jasno je, da je podjetje večkrat kršilo zakon. In vendar – podjetje do nadaljnjega posluje. Ker tako pravi zakon. Ker so taki postopki. Ker morajo biti v pravni državi najprej korektno izpeljani vsi postopki, šele potem lahko govorimo o – sodbi. Kakršnikoli.

Priznam, laik sem. O pravu nimam pojma. Verjamem, da obstajajo zakoni in pravila, ki se jih ne sme obiti in trudim se tudi verjeti, da je tako prav. Da bo VIP varovanje dočakalo svojo sodbo in da bo ta taka, kot se spodobi.

A ne morem, resnično ne morem, da se mi ne bi želodec obračal ob misli, da bodo varnostniki tega podjetja samo za trenutek imeli možnost spet v svojih ličnih uniformah stopiti med ljudi in jih ‘varovati’. Kdo pa bo ljudi varoval pred varnostniki VIP varovanja? Zakon?

Zakon je okoren, zakon je nepraktična birokracija, ki težko konkurira udarcem, strelom, posilstvom, umorom. Noben zakon na tem svetu ti ne bo pomagal, ko bo nekdo nad tebe dvignil roko, noben postopek ne bo dovolj hiter, da bi preprečil udarec, strel ali smrt.

V takih trenutkih se moja naivna duša vpraša, ali ne bi bil svet bolj čist, če bi še vedno veljalo pravilo; Oko za oko, zob za zob, tukaj in zdaj?

Trudim se verjeti, da ne. Moram verjeti, ker bi se sicer porušil sistem vseh mojih vrednot, ker bi se s tem dokončno omajala moja vera v dobro, v svet, ki ga poznam. A ob zgodbi s podjetjem VIP varovanje, ob spremljanju epiloga k smrtim pred diskoteko Lipa in nenazadnje ob čisto naključnih dogodkih, ki sem jim bila priča v zadnjih mesecih, se moja prepričanja že pošteno majejo.

Hočem nazaj svojo ljubezen do ljudi, hočem nazaj svojo naivno vero v dobro. Zahtevam preveč?

_________________________________________________________

PS 1: Baje ima vsako pravilo svoje izjeme in verjamem, da ne gre v isti koš zmetati vseh zaposlenih podjetja VIP varovanje. Že v naprej se opravičujem morebitnim izjemam, tekst pa posvečam tistih, ki so ‘postavili pravilo’.

PS 2: In ekola, so me že demantirali. Tokrat, za spremembo – ploskam od navdušenja.

... komentarjev: 34

Pred kakim tednom ali dvema sem se počutila kot medved, ki odspi svoje zimsko spanje in ves navdušen prileze iz brloga, da bi se nažrl, nadihal in spet zaživel. Ne, jaz zime nisem prespala. V resnici je bila precej živahna in na trenutke celo naporna. Tudi kakega hudega pomanjkanja nisem trpela in ne, pred tednom ali dvema me ni zgrabila kaka posebna lakota.

Le sonce je posijalo. In temperature so končno postale prijazne človeku. Bolj natančno – kadilcu. Meni. Šele s prvimi bolj toplimi sončnimi žarki sem dojela, da sem kadilski medved, ki je celo zimo životaril na relaciji hladna terasa-pisarniška okna-kadilnica-balkon. Kot mora medved zimo prespati, sem jo jaz in mojih nekaj kadilskih sotrpinov morala – preživeti.

Sonce pa me je prebudilo. Posedanje na terasah je kar naenkrat postalo človeku prijazno, cvrčanje sumljivih plinskih grelcev je nadomestilo pristno božanje sončnih žarkov in male, sive, luknje svež, popoln dan. Trajalo je natanko teden ali dva.

Včeraj se je zima spet odločila pokazati svoje zobe in me prav nesramno nagnala nazaj v sivino omiljenega bara. Kaj naredi medved, če se prezgodaj zbudi? Nekaj malega poje in gre nazaj spat? Močno dvomim. Definitivno pa ni najbolj srečen.

No, jaz tudi nisem. Ti zadnji zimski popadki, redke snežinke, mrzel dež in prav neprijazen veter pač niso po mojem okusu. In zato že cel dan protestiram. Zebe me kot psa, v kajenju ni kakega posebnega užitka in želim si, da bi bila medved. Da bi šla še malo spat.

Če že to ne gre, bi se želela nekomu pritožiti, ker mi je zjebal bioritem. Hmmm … komu? Vremenarjem? Bogu? Kakemu drugemu pravljičnemu bitju? Škoda, ker Bručan ni več minister, njemu bi z veseljem poslala kako pritožbo. Kaj še ostane?

Blog, jasno. Tu lahko napišem vsako bedarijo, o kateri razmišljam, pa mi nihče nič ne more. Medved, lepo vas prosim;)

*Pokaže jezik in gre na čik.*

... komentarjev: 21

Včasih se resnično počutim kot debil. Ne, tokrat za spremembo nimam v mislih kakega hudo pametnega politika, ki producira nerazumljive stavke, niti kakega svojega znanca, ki me zvleče gledat nogometno tekmo in mi (napačno, jasno) razlaga prepovedani položaj na igrišču. Tokrat imam v mislih čisto banalne, vsakdanje stvari, predmete, ki naj bi človeku olajšali življenje.

Vžigalnike recimo. Ljubke, male, praktične stvari, ki netijo ogenj in skrbijo, da moja cigareta prijetno gori in smrdi vsem nekadilcem v moji bližini. Zadnje čase so tržišče preplavili vžigalniki, ki naj bi bili ‘varni za otroke’. Tako so mi vsaj razložili, v trgovini in na bencinski črpalki, kjer sem nekaj protestirala okoli varnostnih zatičev.

Zasledila sem dve vrsti ‘varnih’ vžigalnikov – ene z neverjetno velikimi in gladkimi koleščki na vrhu, ki se seveda nočejo zavrteti in ob katerih sem vedno hvaležna, da nimam dolgih nohtov. Druga, še bolj fenomenalna pogruntavščina, pa so vžigalniki z nekimi zatiči, zaradi katerih enostavno ni mogoče prižgati ničesar, če ne uporabiš obeh rok, včasih celo kake noge in se zraven zvijaš kot mali kreten.

Vam ni jasno, o čem govorim? Potem ste nekadilci in (ali) že prekleto dolgo niste kupili nobenega vžigalnika. Ko ga boste, boste že vedeli, o čem govorim, in izognili se boste zadregi, v kateri sem v zadnjih tednih ujela že kar nekaj ljudi. Ti si namreč omislijo mali netilec ognja, potem pa se samozavestno vračajo v trgovino ali trafiko in nadirajo uboge prodajalke, da so jim prodale pokvarjene vžigalnike.

Jok brate, niso pokvarjeni, otrokom varni so. Huh, ali ne bi bilo bolj enostavno otrokom prepovedati kupovati vžigalnike? In čisto mimogrede, če bi mulca zgrabilo, da zažge pol stanovanja, bi si mirno lahko kupil vžigalice, te so namreč na voljo vsem in nanje je bolj težko vgraditi kak zatič.

V resnici se ne morem odločiti, kje točno tiči razlog za tako butaste ideje, kot so varni vžigalniki. Zagotovo ne v kaki varnosti otrok, še manj varnosti nas, odraslih, ki moramo po novem biti na pol hudiniji, da si prižgemo svojo cigareto in ob tem ne zlomimo kakega nohta, zakurimo svojega lasišča ali vsaj sogovorniku ne privoščimo pol ure smeha zaradi naše nerodnosti.

Skoraj prepričana sem, da je vse skupaj nova pogruntavščina zahrbtnega nekadilskega lobija, ki mu ni dovolj, da je kadilce pregnal na cesto, Sedaj bi nam rad dokončno pokvaril veselje ob kajenju, priskutil najsvetejšega od vseh obredov, to je prižiganje cigarete in nas spremenil v grde, požgane obraze s polomljenimi nohti. Grdo, vam rečem, res grdo.

Se vam zdi, da pretiravam? Mogoče res. A če mi z lomljenjem prstov na vse zgodaj zjutraj priskutite tako kavo kot cigaret, ne jamčim več zase, za svoje besede in niti dejanja. Kar je preveč, je pa preveč:)

... komentarjev: 46