tor. 27 maj 2008
Popoldne se preveša v večer.
Gospod v pižami in halji sprehaja psa, ki ga je rešil iz zavetišča.
Osivel dolgolasec se v sprani jakni in s kitaro na rami odpravlja neznano kam.
Nuna na sosednjem vrtu okopava cvetlično gredico.
Otrok se s triciklom vozi okoli betonskega stebra.
Stara, siva soseda na balkonu suši dolge črne nogavice. Sedi na ležalniku pod njimi in rešuje križanko.
Črnolaska v dolgem krilu si češe lase. Tudi ona je na balkonu.
Gospa s klobukom je pravkar prikolesarila na dvorišče. Mož jo že dolgo potrpežljivo čaka.
Sosed, ki zvečer sobo razsvetljuje s svečami, še vedno ni pomolil obraza skozi okno.
Mamica tolaži otroka.
Sonce tone za visoko smreko.
Rešilec tuli po sosednji ulici.
Torek je. Kdo ve, kateri.
Živim za trenutke.
Trudim se – ne misliti.
Si mi že naročil pivo?:)
tor. 13 maj 2008
Natančno 25 dni nas loči od enega največjih športnih dogodkov letošnjega leta, evropskega prvenstva v nogometu. Če se mene vpraša, to tekmovanje prehiti le še finale lige prvakov, za olimpijske igre mi, bolj kot ne, dol visi.
Svoje favorite imam že izbrane, album z nalepkami je že skoraj poln, pivo je tako ali tako vedno v hladilniku in če bi bilo vse tako kot mora biti, bi mirno odštevala dneve do najbolj napetih tekem. Pa jih ne. Zakaj?
Zato, ker bo vse tekme prvenstva prenašala TV3. Načeloma nimam čisto nič proti temu programu, marsikdaj edino na trojki najdem kak razlog za zabijanje časa pred tevejem, a ko gre za prenose nogometnih tekem ali spremljevalni program, komentatorji in voditelji starim, preverjenim mačkom ne sežejo do kolen.
Ne glede na to, da se je recimo Andrej Stare že večkrat vpisal v zgodovino bedastih izjav in ne glede na to, da mi je bil Igor E. Bergant bolj všeč kot komentator zimskih športov, sem še vedno pristaš preverjenih imen, tistih, ki so jih moja ušesa navajena. Priznam, trudim se, a ko Obrez ne ve, kdo je vratar Barcelone, postanem precej slabe volje.
Prenos nogometnih tekem na nacionalki zagotavlja kolikor toliko kvaliteten komentar, solidno dozo preverjenih informacij, relativno zanimive goste, predvsem pa spodoben spremljevalni program. Seveda se tudi tu dogajajo napake, a (vsaj meni se zdi) bolj redko ali pa vsaj manj opazno.
Kadarkoli sem si vzela čas za kako tekmo lige prvakov (jups, tudi to si lasti TV3), so mi kocine šle pokonci predvsem ob ženskih voditeljicah v studiu, ki so skušale modro krmariti med kvazi nogometnimi strokovnjaki in zvezdniki in ki sem jim pri milem bogu ni sanjalo, kaj hudiča je prepovedani položaj, koliko ljudi dirja po igrišču in kdo je dosegel zadetek, a jim je bilo zaradi videza odpuščeno prav vse.
Drage dame (ne vem, ali je ena ali jih je več, meni so vse iste), čeprav bi vas morala kot predstavnica naše vrste sedaj vneto zagovarjati, si tega nikoli ne bi odpustila. Nogomet je resna in spoštovanja vredna stvar, veliko več kot samo šport in jebi ga, Bergantu ne sežete do kolen. Niti z vso šminko na faci ne.
Mogoče mi bo kak predstavnik moškega spola sedaj oporekal in zatrdil, da je zavoljo simpatičnega dekolteja mogoče prebaviti izjave v stilu: »Kdo je najlepši na igrišču?«, a resnično me ne zanima, kaj si kak bivši slovenski reprezentant misli o videzu kateregakoli od tistih, ki letajo po igrišču.
Kolikor sem preverila napovedi na TV3, naj bi studijski program med evropskim prvenstvom 2008 vodila Dani Bavec in Gregor Petrnel, kar pomeni, da mi ne bo vsaj s komentarji o simpatičnosti nogometašev prizaneseno, a še vedno ostajam skeptik. Ne znam si pomagati.
Seveda mi ostane še možnost spremljanja tekem na Eurosportu ali HTV-ju, a vseeno; Velika večina Slovencev je, tako kot ostalih Zemljanov, navdušenih ljubiteljev nogometa in škoda je, da si moramo za prenose tako pomembnih in zanimivih obračunov iskati alternative – v tujini. Če naša nacionalka zmore zbrati sredstva za Evrosong in vse predizbore (da o vseh ostalih potratah denarja in butastih oddajah v ‘piramidnem’ stilu niti ne govorim), bi bila res srečna, če bi se malo bolj potrudili tudi pri zakupu pravic za prenos kakega nogometnega prvenstva.
Sem (spet) prezahtevna?
sob. 10 maj 2008
Pred nekaj dnevi sva se srečali. Jaz in ona. Ista leta, isti faks, ista družba. Vsaj – nekoč. Videli se nisva kakih pet, šest let, zadnjič pa sva se dobesedno zaleteli sredi ene večjih trgovin. Komaj sem jo prepoznala.
Razvlečena majica na razvlečenem telesu, rokovanje, ki spominja na polaganje mrtve ribe v sogovornikovo dlan, zbledeli lasje in še bolj bled tip. Kaj naredi 5 let življenja človeku? Kje je nasmejano, navdušeno bitje, polno življenja, ki sem ga spoznala na faksu? Se pod kilogrami povešene kože in bledega obraza še skriva kak kanček optimizma?
Po nekajminutnem obujanju spominov se je končno nasmehnila in ja, vsaj za trenutek, nasmeh je bil tisti pravi, vse ostalo, telo in obraz, pa – starikavo. Bledo. To bi še nekako preživela, če ne bi bil postaran tudi njen značaj.
Saj smo vsi starši, vsi redno zaposleni, a pišuka Polde, kaj se je res potrebno zgražati, če iz štacune vlečem 4 piksne pira sredi popoldneva, ker pridejo prijatelji na obisk? In je res tako čudno, če sem zadovoljna, da ima otrok večer z očetom in bom jaz lahko šla ven?
»Ti se pa nisi čisto nič spremenila,« je bila njena ugotovitev.
Ko bi le bilo res. Pet let se pač pozna. Predvsem na telesu, obrazu. Veliko več volje potrebuješ, da ostaneš v enem kosu in ker sama nisem ravno kak vzor špartanskega življenja, se take in drugačne gube pridno nabirajo na meni.
Vseeno – babičine garderobe se ne dotikam. Razvlečenih sivih majic, ki bi pokrile še gležnje, ne dajem nase, čeprav letim le v najbližjo trgovino. Tu in tam si uspem politi malo barve po obrazu in laseh, kocine zaenkrat še pulim in tudi maskaro znam uporabljati. Kavbojk še nisem zamenjala za hlačni kostim, srajc premorem bore malo in ja, priznam, še vedno sem zaljubljena v usnjene jakne in allstarke.
Bolj kot zunanji videz pa me vedno znova razočara misel, da veliko (preveč) ljudi popolnoma spremeni starševstvo. Običajno na slabše. Dejstvo, da imajo otroke, večina ljudi razume zelo preprosto; Da sami niso več otroci in da se morajo temu primerno obnašati.
Guess what? Biti starš ni isto kot umreti in biti dobra mama ne pomeni nehati živeti. Halo? Kakšen zgled in kakšen motiv pa bom svojemu lastnemu otroku, če bom cele dneve samo gnjavarila, opletala z metlo in pobirala umazane cunje? Česa se bo otrok sploh veselil, če bo vsak dan gledal razvlečeno, depresivno in razočarano gospodinjo, ki bo zdaj zdaj izpustila dušo? Ali sem res neodrasel, neresen, nezrel človek, če še vedno zahajam med ljudi, žuram, pijem pivo iz pločevinke in naokoli skačem bosa?
Prav nič nezrelo ali otročje se ne počutim. Prej obratno. Po vsej rutini stanovanje-starševstvo-služba se mi marsikdaj zazdi, da nimam več volje in želje zabavati se, noreti in dihati na polna pljuča.
No, od zadnjega srečanja s spomini na ‘mladost’, bom zagotovo bolj pridno zmešana, neresna in otročja. Resnično si ne želim pristati v tisti razvlečeni majici, starikavi frizuri, nesrečnem frisu in obupanem pogledu. Do nadaljnjega se ne staram več, do nadaljnjega ostajam otrok. In ko smo že pri tem; Grem preverit surovine na Traviana. Just how bad is that?
sre. 7 maj 2008
Površen je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika človek, ki opravlja svoje delo, naloge nepopolno, površno je tisto, ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti. Osebno mi je ‘najljubši’ tisti del definicije, ki pravi, da je površen ta, ki ni sposoben močno občutiti, ki ne izraža oziroma kaže globlje čustvene prizadetosti.
Danes me namreč obkrožajo površni ljudje s svojimi površnimi pristopi. To je edina beseda, ki jo najdem za vsa zamujanja, pozabljene obljube in prazne besede, s katerimi so me obdarili nekateri čudoviti primerki človeške rase.
Resnično ne razumem, zakaj moram na dogovorjeni sestanek čakati pol ure, ne da bi se vmes kdo opravičil ali vsaj najavil zamudo. Zamujanje razumem kot nespoštovanje in kakorkoli obračam, sem ga bila danes deležna v precejšnji količini. Ker ni šlo za osebno zadevo, sem še nekako požrla, a dan se ni začel najbolj prijazno.
Ko pa se za površne in nespoštljive izkažejo ljudje, ki jih imam iskreno rada, se resno vprašam o ’smislu in cilju’ mojih čustev. Zakaj ljudje obljubljajo nekaj, česar ne izpolnijo? Zakaj je tako težko držati besedo ali vsaj poklicati in se opravičiti? Sploh, če jih nisem ničesar prosila?
Ljudje sploh razmišljajo, kaj govorijo, kaj obljubijo ali je vse skupaj zgolj mlatenje prazne slame? Tole je verjetno izpadlo kot retorično vprašanje, kar je v resnici tudi bilo. Besede so zgolj še mašilo, nekaj, s čimer opletamo, ker in ko ravno nimamo nič pametnejšega početi.
Se iskreno opravičujem – jaz ne. Besede in obljube slišim, jemljem jih (preveč?) resno in mogoče prav zato iz mojih ust padejo toliko bolj redko. Če že, potem tudi naredim to, kar sem obljubila, čeprav mi to povzroči kak siv las ali dva.
Na kaj pa se človek še lahko zanese, če ne na prijatelja in na njegovo obljubo? Kaj še ostane, če požremo vsako dano besedo? Ne prav veliko. Svet površnih, nezanesljivih ljudi in praznih besed pač ni zame. Ne znajdem se med ljudmi, ki govorijo stvari, ki jih ne mislijo, predvsem pa ne maram ljudi, ki jim niti pod razno ne potegne, kdaj razočarajo in kdaj prizadenejo.
Če iz takega sveta in takih odnosov ne pobegnem dovolj hitro, tvegam, da še sama postanem površna, da podrobnosti izgubijo svoj smisel, besede pomen. Zato, dragi prijatelj, upam, da se ti je pivo zataknilo v grlu in ja, privoščim ti nesramno grdega jutranjega mačka. Iskreno, resno in povsem – nepovršno. Iz srca.
pet. 2 maj 2008
Zaprla je vrata za njim in se sesedla na tla. Od nekje so se vzele solze in oprale njen prazen obraz. Čutila je kapljo, kako ji drsi po vratu, vendar je ni želela pregnati. Hotela je zakričati v nejasnem besu, iz sebe iztočiti vse solze in se utopiti v njih. Želela je potegniti kolena k bradi, objeti noge in se spremeniti v majhno, hlipajočo deklico.
Namesto tega se je pobrala, vrgla telo na razdrapan kavč in topo zrla v obraze na televizijskem ekranu. Še en prost dan, še 24 ur, s katerimi ni imela kaj početi. Redki so bili ti dnevi, a prezirala jih je bolj kot vse ostalo. Ni ji bilo do družbe, ni ji bilo do ničesar. Zavlekla bi se v temno sobo, se pokrila čez glavo in samo spala.
Je to tako težko razumeti? Da bi človek tu in tam enostavno – ugasnil? Izginil za dan ali dva in se potopil v svoj mir?
Laganje ji nikoli ni šlo dobro od rok. Niti laganje sami sebi. Ni želela biti sama, ni želela ležati v postelji, pokrita čez glavo, želela je njega. Ob sebi. Tu in zdaj. Njegov nasmeh, ostre besede, toplo telo, varen objem. Ni ji bilo še do enega dneva, ko so vmes preštevilni kilometri, ko vsi telefonski klici enostavno ne zapolnijo praznine.
V resnici je bila majhna deklica. Majhna, razvajena deklica, željna bližine. Kot bi otroku, nevajenemu sladkarij, nekdo ponudil liziko in jo potem izpulil iz ust in zalučal stran. Ta odnos, vse bližine in vse praznine, vse to je bilo zanjo povsem novo.
Pogrešati nekoga? Želeti? Res želeti? Še do nedavnega so bile zanjo to mimobežnice, besede brez prave vsebine, nekaj, česar ni, nekaj, česar ne poznaš in česar si zato niti ne želiš. Z njim se je vse spremenilo. Postala je odvisna od bližine in vsak njegov (ali pa njen) odhod jo je trgal na dvoje.
Navezala se je. Postala odvisna. Občutje, ki ga je vedno prezirala. Odvisni so slabiči, navezani so strahopetci. Ona pa sedi na kavču in cvili? Kdo je tu strahopetec? Kdo slabič? Ona. Jaz. Ti. Mi.
Vsi smo na nek način slabiči in strahopetci, vsi povsem ranljivi, sploh – ko čutimo. Tu in tam bi lahko bili za vsa ta čustva še hvaležni. Čutimo. Živimo. Dihamo. Spraskala se je iz dnevne sobe, si nataknila sončna očala in se odpravila na sprehod po mestu. Vmes je iz žepa potegnila telefon in mu poslala sporočilo: Rada te imam.
čet. 1 maj 2008
O tej podvrsti človeške rase, ki sredi mest na črno postavlja barake, okoli njih pa goji solato, ki se zaradi izpušnih plinov in precej nezdravega okolja lahko ponaša s kakim zanimivim priokusom, je bilo povedanega že veliko. Predvsem to, da gredo ti mali črnograditelji marsikomu v nos, ljubljanski župan pa jih je bil celo tako zelo sit, da jim je začel vrtičke podirati.
Sledili so – ‘terasarji’, še ena razvajena človeška podvrsta, ki je svoje gostinske lokale najprej razširila za nekaj metrov, dodala kako mizo ali dve, pa še nadstrešek, streho in počasi okupirala ves razpoložljiv prostor. ‘Terasarji’ so v določenih predelih Ljubljane poskrbeli za svojevrstne arhitekturne presežke in tudi tem je mesto Ljubljana stopilo na prste. Terase so začele padati, mize so se pospravile, čudovite kombinacije stekla in poceni okraskov pa so izginile izpred barov in restavracij.
Danes bi si želela, da se nekdo loti še – ‘garažarjev’. To je pravkar odkrita človeška podvrsta, ki sploh v centru Ljubljane uživa v postavljanju barakarskih zmazkov na dvoriščih stanovanjskih hiš, kjer je že tako ali tako prava umetnost najti prosto parkirno mesto.
Naše dvorišče seveda ni izjema. Za slabih dvajset stanovanj in kakih štirideset stanovalcev je na voljo deset parkirišč in nekaj kvadratnih metrov peska. Na tem pesku je zraslo precej več kot 10 lesenih stavb, v katere sosedje tlačijo svoja vozila. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da so prav vse ‘garaže’ grde, nefunkcionalne in prepričana sem, da lastniki niti za eno od njih nimajo ustreznih dovoljenj.
Kar seveda nikogar ne skrbi. Pred nekaj dnevi me je na vhodu v blok tako pričakalo obvestilo soseda, da bo gradil in da se zato že v naprej opravičuje. Dve baraki bo porušil in zgradil dve novi garaži. Čudovito. Okupiral je še preostali del dvorišča, ga opremil z betonskimi temelji, zaradi katerih smo ostali še brez dveh parkirišč in sedaj veselo gradi, No, ne on, seveda si je najel delavce, ki me vsako jutro posebej zbudijo s kako hudo zanimivo in glasno debato.
Z balkona tako lahko opazujem gradnjo nove garaže, ki bo odžrla še preostanek prostora na dvorišču, spodnjemu sosedu vzela večino dnevne svetlobe in dodatno prispevala k ‘urejenemu’ okolju. Vse zato, da bo nekdo pod streho stlačil svoji dve pločevinasti ljubici. Kako ljubko.
No ja. Niso mi bili všeč ne vrtičkarji in ne ‘terasarji’, a tale ‘garažar’ pod oknom mi resnično preseda. Sklepam, da tudi ostalim sosedom ni najbolj všeč, a ker je očitno edini ‘dec’ v bajti, so vse stare mame tiho. Zakaj se mi zdi, da jaz ne bom? Jankovič, bi se midva pogovorila še o ‘garažarjih’?