čet. 5 jun. 2008
Zobne ščetke.
Rdeče, modre, navadne, plastične, z gibljivimi glavami, take na baterije, čisto majhne, otroške, trde in mehke, v kopalnici jih imamo – kot dreka. V prvi vrsti so krivci za to prijatelji gospoda Otroka, saj nikoli ne veš, kdaj in kdo bo prespal, zato moraš imeti (poleg napihljivih postelj, dodatnih odej, brisač in večjih količin sladkarij) na zalogi tudi zobno ščetko. Za enkratno uporabo, jasno.
Umij, podrsaj, izpljuni in vrzi v koš. Nekaj takega. Drugi krivec za ščetkasto razstavo v kopalnici sem seveda jaz. Vsakič, ko se od kje vrnem, zatikam nove in nove ščetke v morje lončkov pred ogledalom, nekatere uporabljam v zelo posebne namene (za ravnanje obrvi recimo, pa frcanje barve na risalne liste), nekatere so mi enostavno všeč, spet druge me spominjajo na kak zelo poseben trenutek.
Vsake toliko mi uspe vse ščetke zamešati (še dobro, da ima gospod Otrok svoj lonček za tovrstno navlako), v usta si vtaknem kaj, kar tja definitivno ne sodi in šele takrat pride na vrsto čistilna akcija, ko cela četica ščetk roma v koš pod umivalnikom.
Danes zjutraj, ko sem vsa zaspana in zalepljena le nekako privlekla svoj fris pred ogledalo, sicer nisem ničesar zamešala, sem se pa iz oči v oči znašla z gozdičkom zobnih ščetk, iz katerega je prav nesramno štrlela rdeče-bela gospodična, ki je že davno izgubila svojega lastnika. S svojim praznim, ščetinastim pogledom me je opomnila, da bi bil že čas, da nekdo spet pospravi zmedo na polici.
Najprej je letela prav omenjena gospa. Njeno bivanje je izgubilo svoj smisel. Za njo je frčala zelena predstavnica svoje rase, kupljena nekje na hrvaški obali, ki je bila v svojem kratkem življenju priča enemu boljših podaljšanih vikendov v mojem življenju. Sledile so ji tete neznanega izvora. Najverjetneje so nekoč umile kak mlečni zob naključnega obiskovalca gospoda Otroka. Naslednji sta prišli na vrsto dve primorski ščetki, torej tisti, ki ju zaplenim mami, vsakič, ko pridem na obisk. Na koncu je neslavno končala še pest ščetk, ki zagotovo imajo svoje zgodbe, a se pri milem bogu nisem uspela spomniti, kakšne bi te zgodbe bile.
Pogrešala sem le še eno. Tisto najljubšo, vikend paket ščetko, ki pa se je svoje čase bohotila v nekem drugem kozarcu. Njene zgodbe se še spomnim in verjetno je ne bi tako hladnokrvno stlačila v koš. Tisto bi še malo obdržala, pustila bi jo samevati pred ogledalom, da bi me tu in tam opomnila, kako krhke in minljive so vse stvari.
Pa nepotrebne tudi. Zgolj balast na polici, zaradi katerega zmanjka prostora za novo, drugačno ali boljše. Me prav zanima, kje je končala tista ščetka …
pon. 2 jun. 2008
Sedela je na svojem majhnem balkonu, z nogami, uprtimi v hladno, kovinsko ograjo. V prepolnem pepelniku je umirala ena od mnogih cigaret, na tleh je ležala pločevinka piva. Prazna. Verjetno še od prejšnjega dne.
Trda tema je bila okoli nje, luči po stanovanjih se že zdavnaj ugasnile, avtomobili so pozabili ropotati po cesti in še sosedov pes je končno zaspal. Mir, megleno, nočno nebo, tišina zunaj, praznina znotraj.
Želela si je, da bi od nekje napraskala kako solzo, da bi jo stresel mraz, da bo mogoče nekdo zavzdihnil, da bi začutila nekaj, karkoli. Nič. Tema, tišina, hlad. Zunaj in znotraj. Kdaj in zakaj ljudje postanemo prazni? Kdaj in zakaj ne čutimo?
Kdaj se znajdemo sami s sabo, povsem prazni, ko ti po glavi le tu in tam bliskne kaka siva misel, povezana s službenimi obveznostmi, ko ti je odveč narediti korak do postelje, ker tako ali tako veš, da ne boš zaspal?
Skušala si je v glavo priklicati njegov obraz, telo, poskušala se je spomniti, kako diši, kako se nasmehne, ko že trdno spi. Vse ji je zaplesalo pred očmi, a čutila je – nič. Kot da je le še en od mnogih spominov, senca neke preteklosti, ki tu in tam še pade na njen obraz.
Jezna je bila sama nase. Jezna, ker ni znala več kričati. Ker ni znala iz sebe izbruhati svojih očitkov in vprašanj, svojih pomislekov in strahov. Jezna, ker je, spet, gladko zaprla polkna svoje trdnjave in pred njo pustila vsakršno čustvo, vsakršno bolečino.
Spet je bila lesena, nerodna lutka, nedostopna vsem in vsakomur, predvsem pa – sama sebi.
Vedela je, da bo spet preteklo morje časa, da se je bo karkoli zares dotaknilo, da bo kogarkoli spustila blizu. Vmes pa bo jemala, jemala in samo – jemala. Teptala bo vse, kar ji bo prišlo na pot, sebično se bo nasmihala in žrla bolečino drugih.
Kolikokrat je že ponovila to vajo? Kolikokrat si je rekla, da se bo končno nekaj naučila?
Ne gre, človeka se ne da spremeniti čez noč. Če sploh. Človek bi potreboval neskončno življenj, da bi se iz svojih napak resnično veliko naučil ali da bi spoznal, da v resnici niso bile napake, samo izkušnje.
Bilo ji je vseeno. Za napake in za izkušnje. Za spomine in za čustva. Bil je le večer, večer na balkonu. V trdi temi in soju cigaretnega ogorka. Predvidljivo, znano, toplo in – varno. Odkorakala je proti postelji, na poti do tja trdno zapahnila balkonska vrata in zlezla pod odejo.
Potopila se je v svet sanj, kjer sanjski ljudje še vedno živijo in sanje še vedno – čutijo.
pon. 2 jun. 2008
Če bi morala napisati prispevek na temo ‘Pwnamo nacionalni interes’ bi se znašla v hudi zagati. Najprej bi potrebovala kakih pet do šest strani razlage pojma ‘pwnati’, skupaj s pojasnilom, po kakšni pomoti se je ta spakedranka sploh znašla v naslovu česarkoli.
Če bi moji blond buči (spet, po pomoti), slučajno uspelo dojeti ‘pwnanje’, bi potrebovala okroglo mizo z nekaj politiki in gospodarstveniki na temo nacionalnega interesa, da bi mi razložili, kaj to sploh je.
Kot preprosto, kmečko dekle sem namreč zrasla v prepričanju, da nacionalni interes pomeni neke vrste vrednoto naroda, eno ali več, nek cilj, h kateremu naj bi stremele vse ovce, predvsem pa njihovi pastirji. Pa se mi v zadnjem času dozdeva, da se motim. Da nacionalni interes dejansko nima nič opraviti z narodom, še manj pa vrednotami.
Z nacionalnim interesom se veliko opleta, a skoraj vedno v situacijah, ko gre za interes posameznika ali ozke skupine posvečenih, ki bi rada nekaj zase. Tako se vsaj zdi neukemu opazovalcu, ko ga prepričujejo, da je slovensko lastništvo tega ali onega podjetja – nacionalni interes. Pa kaj hudiča ima narod od tega, da se kak Trot usede na Pivovarno Laško? Pojma nimam. Mogoče to, da imata Union in Laško zadnje čase precej podoben okus?
Še dobro, da ne pišem o ‘nacionalnem interesu’. Ker bi sicer morala ugotoviti, da vsakič, ko kdo omeni ‘nacionalni interes’, nekje obstaja nekdo, ki ga hudo skrbi za njegovo lastno rit. In ker bi morala pisati o nečem, česar niti pod razno ne razumem.
Raje imam svoje lastne interese. Te dojemam precej dobro in v skladu z njimi – grem na pivo. Laško ali Union? Baje je čisto vseeno. Oba sta naša:)
ned. 1 jun. 2008
Nekoč so se Pankrti drli, da je Lublana bulana, danes pa bi se prav lahko našel kak pesnik, ki bi napisal par verzov o tem, da je naša prestolnica – usrana. Dobesedno. Ljubljana je polna packarije in zdi se, kot da to nikogar ne moti.
Pustimo ob strani dejstvo, da se Ljubljana spreminja v ogromno gradbišče, kjer se že skoraj vsak laik sprašuje, ali so si mestni možje in za to poklicani strokovnjaki res pametno zamislili mestno podobo čez nekaj let. Bolj kot to namreč moti, da so izvajalci na gradbiščih večinoma sami amaterji, ki jim za estetiko in čistočo dol visi.
Kaj drugega si pač ne morem misliti, ko se vsako jutro do službe sprehodim preko Bavarskega dvora, kjer so vrli gradbinci (v pomanjkanju prostora, jasno) zasedli že tako preozek prehod med Slovensko in Kersnikovo ulico. Da je stvar še boljša, so za pešce ustvarili neko leseno brv, ki jo omejujejo prepolni smetnjaki. Par zabojnikov so porinili tako daleč stran, da bi jih smetarji morali odnašati z rokami, česar pa seveda nihče ne počne.
Rezultat? Polovica Bavarca smrdi po gnili hrani, postanih ostankih iz sosednjih restavracij in okrepčevalnic, ljudje pa se tlačijo mimo zabojnikov za smeti z mrkimi obrazi, čez katere si tlačijo kose oblačil. Če vse skupaj tako zelo smrdi že pred začetkom poletja, si kake prave vročine na tem mestu ni najbolj pametno predstavljati.
Nič boljše ni po manjših mestnih parkih, kot je recimo tisti zraven športne dvorane Tabor. Plastične vrečke in steklenice ležijo po tleh, cunje, ki jih je nekdo očitno pozabil, po več dni visijo na ograjah, cigaretni ogorki in ostanki požrte hitre hrane so stalnica. Ne rečem, tu in tam nekdo pride in vse pospravi (ali pa si tiste zapuščene cunje zgolj nekdo prilasti?), a človek se vseeno vpraša: Smo res taki prašiči?
Očitno ja. A če je že narod bolan, potem bi pričakovala, da je vsaj tistim, ki so plačani, zato da so ‘modri’, jasno, kaj je prav in kaj narobe. No, pa tudi v tem primeru ostajam skeptična. Sploh, ko mi sobotno jutro na tržnici pokvarijo kolone tam vozečih in stoječih vozil, stric, ki mi zadimi pravkar kupljene gobe in preplačane češnje. Najbolj debilno pa sem se počutila, ko sem si kavo naročila med – stoječim tovornjakom cestne službe, polnim asfalta ter tremi zabojniki za smeti. Ko se je mimo pripeljal še drugi tovornjak, sem obupala in jo popihala domov. Bravo, mestne brihte, uspelo vam je posrati še enega zadnjih lepih kotičkov Ljubljane – mestno tržnico.
In potem izvem, da mi boste obesili kazen, če bom v napačen koš vtaknila napačno smet? Kako slovensko se to sliši. Že dolgo mi niste obesili kakega novega kazenskega zakonika. (Onega za ceste kar lepo pozabite, ne deluje. Samo v zadnjih treh dneh je umrlo 7 ljudi).
Kaj ne bi kdo raje kam postavil še kak koš za smeti? Mogoče zabojnik? V celem centru sem končno našla zabojnik za papir, tistega za steklo pa še vedno iščem. Bi mogoče kdo razložil sosedi, da vložene (čeprav skisane) kumarice, niso biološki odpadek, če jih v zabojnik tlačiš skupaj z embalažo? Bi kdo otroke spet motiviral za zbiranje starega papirja?
Seveda ne. Preventiva, ozaveščanje, vse to so preveč naporne stvari. Zaposlimo inšpektorje in začnimo pisati kazni. Prav. Se strinjam. A le v primeru, da kakega inšpektorja pošljete pobrat smeti še na Tabor in izpraznit zabojnike na Bavarca. Mogoče med delom najde kak pameten navdih. Občinarjem ga namreč kronično primanjkuje, Lublana pa ostaja – usrana.
P.S: In usrano je še marsikaj. To recimo, da umirajo mladi, sposobni ljudje. Fak of.