Mesečni arhiv: julij 2008

Najprej ‘udari’ narava, potem pa še – politiki.

Kake 14 dni nazaj, ko sem se vračala iz Tolmina v Ljubljano, sem namesto najbolj ‘klasične’ izbire, čez Idrijo in Godovič, ubrala meni ljubšo cestno povezavo preko Petrovega Brda, Železnikov in Škofje Loke. Ne vem, zakaj imam raje tisto cesto; Mogoče zato, ker je manj prometna, mogoče zato, ker se večino časa vije ob rekah in potokih ali preprosto zato, ker je – krajša.

Čisto sem že pozabila, da ta cesta pelje po krajih, ki so bili v lanskoletnem septembrskem neurju najbolj prizadeti – po Baški grapi, skozi Železnike, mimo Selc in skozi Zali Log, zato sem bila precej neprijetno presenečena, ko se je ‘zataknilo’ že skoraj na začetku Baške grape. Podori, plazovi, polovične zapore cestišča, udrte bankine, razpoke … ubogi Poldi se je komaj prebijal proti Petrovem Brdu, kjer se cesta prevesi na gorenjsko stran.

Tam se je agonija šele začela. Ostanki jesenskega neurja so vidni še vsepovsod, cesta je popolnoma razrita, na travnikih ob Selški Sori še vedno ležijo kupi naplavin, vsake nekaj kilometrov se promet zaradi cestnih zapor popolnoma ustavi, tu in tam sicer vidiš kak ‘stroj’, ki naj bi nečemu služil, a izgleda precej neuporabno in predvsem – pozabljeno.

Kot so očitno neuporabni in pozabljeni kraji med Gorenjsko in Severno Primorsko, kraji ob Sori in Bači. Do drugega zaključka človek po videnem in kasneje še slišanem od ljudi, ki v tistih krajih živijo, ne more priti. In na mestu je vprašanje: Kam hudiča je šel ves denar? Kdo in kdaj bo tiste ceste, infrastrukturo in vse ostalo spravil v red? Sploh kdaj?

Ko samo pomislim na neverjetne milijone evrov, ki jih tlačimo v Zidarjeve predore, na vse ponovitve in razveljavitve gradbenih razpisov, mi postane slabo. Je kdo že izračunal, koliko cest skozi Železnike bi popravili s samo enim Šentviškim predorom? Cest, ki so za vse tiste ljudi tako ali tako edina povezava s svetom?

Potem človek seveda pomisli na plaz pod Mangartom, na potrese v Posočju ter zadnje opustošenje, ki ga je spet povzročilo neurje. Kdo bo vse to saniral? Kdo zbral denar in kdo nadzoroval porabo? Sploh kdo? Kdo v tej državi odgovarja za karkoli? Bodo ljudje prispevali? Pomagali? Komu in kako, če pa le nekaj kilometrov stran lahko preverijo, da stvari pri nas ne funkcionirajo tako, kot bi morale? Da skoraj v letu dni nismo uspeli ‘počistiti’ Železnikov, ko je pred nami že Kamnik. Pa Murska Sobota, Šempeter pri Gorici, Vrtojba, Beltinci in še cel kup vasi in mest, ki jih je narava potolkla.

Naravi človek še lahko odpusti, ko pa prebere, da je vlada Republike Slovenije za nujno sanacijo škode, nastale v zadnjem neurju, namenila 682.000 evrov, ga zamika, da bi komu kaj grdega naredil. Občini Komenda in Zavrč bosta prejeli po 2.000 evrov? Kaj naj s tem zneskom počnejo? Kupijo nekaj litrov žganja in se ga nacedijo? Z 2.000 evri pač ne moreš sanirati česarkoli.

Kamnik, kot najbolj prizadeta občina, si je ‘prislužil’ 240 tisočakov. Mogoče se komu to zdi celo veliko, a ko ob bok postaviš podatek, da je Državni zbor Republike Slovenije prav danes za plačilo stroškov, ki jih je prinesel junijski posvetovalni referendum o pokrajinah, Državni volilni komisiji odmeril – reci piši – milijon in 400 pa še malo tisočakov, se ti pomoč za Kamnik ne zdi več tako zelo velika. Ko se spomniš, da je Šentviški predor stal kakih 100 in več milijončkov, prideš do zaključka, da je najbolje – nehati razmišljati ali se sekirati. Lahko le zmoliš kako molitvico (če jo znaš) in upaš, da se neurje naslednjič ne znese nad tabo.

Me bodo leta 2025 zaprli, če bom kadila?

Ko si slučajno drzneš pomisliti, da je smo Evropejci z omejevanjem s strani veleumnih politikov prišli do skrajnih meja, se od nekje (baje z Irske) vzame tetka, ki se ji zdi smiselno predlagati, da se v Evropi do leta 2025 v celoti prepove prodajo tobačnih izdelkov.

Kar se mene tiče, to sicer ni čisto isto kot popolna prepoved kajenja, je pa zelo blizu. Kaj bom kadila potem? Travo? Tako kot Nizozemci? Lahko si zvijem ‘joint’ brez tobaka in ga popuham ob kavici, cigarete pa si ne smem prižgati? Se še komu to sliši trapasto?

Razumem, kajenje je škodljivo in prišli smo do točke, ko na javnih mestih, v lokalih in zaprtih prostorih ne smem zastrupljati ljudi okoli sebe. V redu. Živite zdravo, jejte drek in dihajte smog, meni ne morete več očitati, da vas zastrupljam.

A vseeno, če se meni ljubi kaditi, piti alkohol, žvečiti meso ali pa doma viseti na glavo s stropa – je to moja in samo moja stvar. Da mi slučajno kdo na tem mestu sedaj ne navrže očitka, da moje nezdravo življenje slabo vpliva na kak državni zdravstveni proračun, ker so to bedarije, s katerimi lahko opletajo zgolj butasti politiki.

Nikjer ne piše, da kadilci od vseh pokajenih cigaret ne plačamo državi dovolj, da si vsako leto zgradi kako bolnišnico in nikomur še nisem preveč oporekala, ko so se dvignile cene tobačnih izdelkov. Naredite s tem denarjem kaj pametnega, pa smo zmenjeni, samo ne prepovedujte in zapovedujte mi spet, kaj smem in česa ne.

Če je bila pred nekaj stoletji cerkev in pred desetljetji politični režim tisto, kar je določalo vsa pravila in omejitve za narod, se mi namreč dozdeva, da se počasi približujemo novemu totalitarnemu režimu, nekakšni diktaturi zdravega življenja. Najprej mi prepovejte kaditi, potem piti, nekje vmes omejite seks na nedelje in na koncu še zapovejte dietno prehrano in športne aktivnosti.

Še malo, pa me boste želeli stlačiti v kako uniformo, mi na čelo vtetovirali črtno kodo in me nadzorovali med tuširanjem, da boste prepričani, ali sem res ‘čista’.

Ne morem, da se mi ne bi po glavi vrteli vsi evropski in slovenski slogani o enakosti, strpnosti in spoštovanju posameznika, ki ob tovrstnih prebliskih seksualno zatrtih evrobirokratov izgubijo ves smisel (kolikor so ga sploh kdaj imeli).

Nočem živeti v svetu, kjer mi politika razlaga, kaj smem in česa ne, še manj pa si želim živeti v državi, ki je že neštetokrat dokazala, da je bolj papeška od papeža. Predlog irske evroposlanke se namreč zaenkrat res sliši ‘daleč’ in precej ‘nadrealističen’, a ob prebliskih naših vrlih politikov me ne bi preveč presenetilo, če bi Slovenija malo ‘pohitela’, pa kako prepoved uvedla že čez par let.

Do leta 2025 še nimam hudo izdelanih planov, v bližnji prihodnosti pa se še vedno vidim s cigaretom, pivom in kavo, pa tudi seksati ne nameravam zgolj ob nedeljah.

Grem, preventivno – v mesto na pir ali dva. Škodit ne more:)

Kako ljubiti nekoga, ki ne pije piva?

Kaj naj rečem? Pir obožujem. Ne, ne pijem piva in ne, nimam v mislih kakega decilitrčka v malih, pecljatih kozarcih in tudi ne kake temne brozge, ki se lepi na zobe in ki bi jo najlažje pojedel z žlico. Jaz pijem pir, kar pomeni – nekaj hladnega, svetlega, po možnosti v zeleni, pollitrski steklenici, na kateri se nabirajo hladne kapljice, nekaj, kar zlivaš vase v poletni vročini ali ob rundi biljarda.

Pir je več kot le pijača. Je skorajda način življenja. Ob piru (več ga je, boljši je učinek), se da najbolje preživeti precej časa, ob piru se vedno rojevajo najbolj nore debate in še bolj nore ideje, pir je velikokrat kriv, da koga sploh lahko prenašaš ali se kam spraviš iz varnega zavetja domačega kavča in televizije.

Ljudje, ki pijejo pir, so prav tako kot kadilci – drugačni od ostalih smrtnikov. Bolj so sproščeni, znajo se zabavati, cenijo čas in znajo si ga vzeti, običajno so dobri sogovorniki in nenazadnje; če v moji družbi ne piješ pira, ti zna postati precej dolgčas. Odveč je torej razlagati, da je velika večina mojih prijateljev piropivcev, tisti, ki to niso, pa še postanejo.

Kaj torej storiti, ko se na smrt zatrapaš v nepiropivca? Najprej se moraš vprašati, kako hudiča se ti je to sploh lahko zgodilo in ali si povsem prepričan, da si te ljubezni želiš. Obstaja namreč zelo velika možnost, da so prevelike količine zaužite hmeljeve tekočine pustile svoje posledice ter da si samo pijan in ne zaljubljen. Zato je nujno uvesti vsaj tridnevni pirovski post, se z nepiropivsko dušo srečati vsaj trikrat popolnoma neodvisno od vseh opojnih substanc in preveriti dejansko stanje.

V kolikor tudi pri popolnoma trezni buči metulji še vedno vzletajo južno od popka, si v resnih težavah. Naslednji priporočljivi korak je preveriti preteklost nepiropivkse duše. Zna se namreč zgoditi, da je abstinenca zgolj prehodne narave in da še obstaja upanje, da bosta kdaj skupaj srebala opojno tekočino. V kolikor ta možnost obstaja, velja človeka poljubiti in takoj odpeljati – v prvo gostilno.

Tam se lahko preveri dve stvari: Najprej, ali je sogovornik dovolj labilne narave, da se bo že po tvojem prvem požirku začel sliniti in peniti, ob naročilu druge runde pa se bo glasno drl, da hoče tudi sam steklenico piva. Če se izkaže za dovolj načelno bitje (beri: ne podleže čarom piva in tvoje malenkosti), je zelo pomembno ugotoviti, kako prenaša dejstvo, da ti vase zlivaš pir. V kolikor ob tem ne zavija z očmi in ne podaja preveč neumestnih pripomb, obstaja minimalno upanje, da bi se s takim človekom še dalo shajati.

Če je oseba bolj trmaste sorte, če ob vsakem pogledu na pirovsko flaško dobiva roza pike in blebeče neprijetne opazke (ker se tako ali tako že celo življenje sklicuje na zdrav način življenja), ostane le eno – zbeži, kolikor te noge nesejo. Človek, ki svojega jezika ni pripravljen niti namočiti v pir, je zagotovo v otroštvu doživel hude travme, ki jih pač ne moreš pozdraviti. Niti z zabojem pira ne. Zaboj nabavi zase in v njem utopi žalost.

Je že tako, da se brez nekaterih stvari ne da živeti. Če se mene vpraša, je pir ena od njih. Tisti, ki tega ne dojamejo, pač ne vedo, kaj zamujajo. Prav nič me ne moti, če ti čudaki živijo svoje zdravo življenje nekje daleč stran od mene, tisti pa, ki hočejo vsaj malo moje pozornost, jo najlažje dobijo – preko piva. Pa čeprav tujega, temnega in v majhnih kozarcih. Vse je bolje kot pa nič:)

Novi začetki

Včasih nas življenje iskreno – preseneti. Ves siv in naveličan se odpraviš na porcijo čevapčičev in piva, namesto tega dobiš – novo poznanstvo, na glavo postavljen svet in predvsem – ljubezen.

Najprej cepetaš, se otepaš, tipaš in preverjaš. Ker si ‘ziheraš’ po naravi, najprej nisi pripravljen sprejeti ničesar, na mestu stopicljaš in omahuješ, prepričuješ se, da se tebi take stvari pač ne dogajajo. Zaveš se bremen vseh izkušenj, ki jih nosiš s sabo in panično začneš graditi zid, za katerega se boš skril, da slučajno spet ne boš ranjen ali prizadet.

Nekdo pa se ti še kar nasmiha na drugi strani, iz pravkar zgrajene stene puli opeke in prihaja vse bližje in bližje … Nekje na pol poti se predaš, ker enostavno nimaš več razloga, da bi se skrival, ker ne moreš več tajiti čustev, ki se budijo v tebi.

V tistem trenutku in v tistem objemu ti potegne, kak trap si, ker zaradi preteklosti ne znaš uživati v sedanjosti, ker zaradi drugih ne moreš ljubiti niti sebe. Kar naenkrat so stvari tako jasne, preteklost pa samo še nek daljni spomin, sanje, ki si jih nekoč sanjal.

Odločiš se, da boš pusti vso kramo za seboj, da si boš upal in si dal priložnost. Čas je – za danes, za nekaj novega. Čas je zame in za moj prostor pod soncem.

Selitev bloga enostavno – sodi v ta kontekst. Pravi trenutek je, da pustim za seboj popotovanja po slovenski blogosferi, naslanjanja na razne agregate in životarjenja v bolj ali manj posrečeni družbi. Upam, da moji najljubši bralci ostanete z mano tudi tukaj, čeprav vas že v naprej opozarjam;

Zloba sicer ostaja Zloba, a zadnje čase ima občutek, da bo ta blog nekega lepega dne gladko  ‘prefarbala’ na roza.

Jebat ga, samo jednom se živi:)

Nočno kopanje

Od nekdaj je imela rada vodo. Sploh ponoči in vedno – sama. Mir, ki ga prinaša zvezdno nebo, in slutnja tople globine sta jo vedno vabila, tišina, občutek peska pod prsti in objem vode, vse to je bilo njej pisano na kožo.

Vsako poletje je bežala v vodo. Plavala, kolikor je telo dopustilo in še več. Ves svoj bes in strah je utapljala v vodi, mučila svoje telo in naprezala vse mišice, vedno hotela dlje in še dlje, kot da jo na drugi strani čaka odrešitev, beg, novo življenje. Nikoli ni pobegnila, ne zares, je pa vedno v vodi pustila del sebe, del svojih skrbi in bolečin.

Tisti večer je komaj čakala, da zaspijo vsi okoli nje. Potiho se je splazila iz postelje, previdno, da ne bi zmotila nasmeha na njegovem spečem obrazu. Bosa, v dolgi poletni obleki se je sprehodila preko prvega travnika, skozi mali gozdiček do plaže. Odložila je obleko na prvo skalo in previdno zakorakala proti vodni gladini.

Hladna voda je objela njeni stopali, pesek se je poigral s prsti, njo pa je le za trenutek zazeblo. Stopala je v temo, vse dlje in vse globlje, voda je zalivala telo, jo objemala in želela zase. Pognala se je vanjo kot otrok. Dolgi lasje so se ji usuli po ramenih, se ji prilepili na hrbet, ko je zaprtih oči potopila svoje telo v temno jezero.

Zdelo se ji je, da plava celo večnost. Okoli nje tišina, v daljavi nekaj lučk sosednjega mesta, na nebu tisoče zvezd, kot bi jih nekdo narisal samo zanjo, kot bi ji nekdo hotel podariti popolnost. Bila je majhen otrok, izgubljen v neskončni, topli vodi. Majhen, srečen otrok.

Nič več si ni želela odplavati stran, neznano kam. Nič več si ni želela pobegniti ali gladko izginiti v neznani globini, želela je nazaj. Počasi, tiho se je obrnila, zaplavala proti obali in ponovno zakopala stopali v pesek, v katerem sta se popoldne ljubila. Nasmehnila se je drevesu, ki jima je ponujalo senco in se umaknila kamnitemu gradu, ki ga je popoldne postavljal neznani otrok. Na svoje hladno, mokro telo je navlekla pisano obleko in se počasi začela vračati proti sobi.

Od nekje se je vzela luna, s svojo svetlobo preglasila zvezde in ji osvetlila pot nazaj. K njemu. Tiho je odprla vrata v sobo, se postavila ob posteljo in gledala njegov speči obraz. Niti premaknil se ni. Ustnice so še vedno risale nasmeh in niti sanjalo se mu ni, kako malo je manjkalo, da bi se zbudil sam.

Streslo jo je že ob misli na to. Pozabila je na mokro telo in pesek med prsti. Zlezla je pod rjuho in se privila k njegovemu golemu telesu. S poljubi ga je posula, kot je prej nekdo z zvezdami posul nebo. Roke mu je ovila okoli vratu in obraz zakopala v njegov objem.

Želela si je samo zaspati. Zaspati in sanjati. Naslednji dan. Naslednje nočno kopanje in naslednje poletje. Želela je plavati z njim.

Zakon bloga št. 9: Pišem, torej sem nesrečna

Zadnje dneve (tedne, mesece?) me moji blogerski kolegi že malo sumničavo gledajo, ker na blogu ne sproduciram skoraj nič. Nekateri me ‘šlatajo’ za čelo in sprašujejo, če je z menoj vse v redu, spet tretji me kličejo, da preverijo, kaj je novega, ker se iz bloga baje ne da nič razbrati.

Moj odgovor je vedno isti: Tako zelo dobro sem, da mi je enostavno škoda časa za pisanje bloga. Ni ga vesoljnega potopa na tem svetu, ki bi me premaknil z mesta, ni je jedrske katastrofe, zaradi katere bi se zasekirala, hej, še norci, ki plujejo po Savi, mi ne morejo do živega.

Kaj se dogaja z mano? Razen, da sem srečna, čisto nič. Seveda je takoj na mestu zaključek, da blog pišem zgolj in le ko sem ne–srečna. Roko na srce, košček resnice se v tej ugotovitvi zagotovo skriva. Ne gre za nesrečnost v smislu ‘dejmo si žile rezat’ ali ‘cel svet je eno samo svetobolje’, gre za preprosto človeško lastnost, da je lažje pisati, ko nas nekaj moti, jezi, razočara, skratka,veliko lažje je kritizirati kot hvaliti.

Ta del velja toliko bolj zame in za meni podobne pisce, ki nam blog predstavlja neke vrste ventil za kakršnekoli življenjske pizdarije. Nič ni lepšega in lažjega od tega, da se izbruhaš v nekem virtualnem svetu, kjer občinstvo sicer ni več tako zelo anonimno, a je distanca, ki jo prinašata tipkovnica in monitor, ravno pravšnja, da ventil odpiraš brez kakih hudih pomislekov.

Pisati o pozitivnih stvareh, sploh, če se ‘prodajaš’ kot črna Zloba, je veliko bolj naporno početje. Preden me kdo nahruli, naj pomisli, koliko znancev in prijateljev premore in koliko lažje ti prijatelji stokajo o svojem življenju, kot pa povedo, da so iskreno srečni, zadovoljni in mirni sami v sebi.

Sreča, mir in zadovoljstvo so precej dolgočasne stvari. O njih se ne da v nedogled debatirati, o njih se je težko prepirati in kaj hudiča se lahko sploh pogovarjaš s popolnoma srečnim in zadovoljnim človekom? Veliko lažje je iz ljudi vleči njihovo bedo, jim potem deliti modre nasvete, ne glede na to, kako zelo so skregani z našimi lastnimi principi. Ja, tudi politike, vremenarje, gradbince, športnike, partnerje in ljubimce je lažje pljuvati, kot pa pozdravljati njihove modre poteze in odločitve.

Kam bi pa prišli, če bi bilo vse lepo in prav? Umrli bi od dolgčasa in crknila bi nam blogosfera. Garantiram. Sploh v tem poletnem času, ko očitno tudi na blogovju razsajajo kisle kumarice, in ko so edini blogi, vredni branja (beri: režanja), tisti, kjer blogerji obračunavajo med seboj. Ne rečem, da me vse skupaj ne zabava, bi pa par ljudem toplo priporočila – več seksa in zabave in ne, o tem ni treba takoj napisati blogerskega zapisa. Obstaja namreč tudi svet, ki ne vključuje nujno blogov, kritiziranja in polemiziranja, čeprav, roko na srce, nekateri potrebujemo blogerje, da nam to pokažejo:-D

Poceni kupovanje političnih točk

Danes sem iz poštnega nabiralnika potegnila novo zloženko, tokrat jo je prispeval Urad Vlade RS za komuniciranje. V tej zloženki mi vestni slovenski birokrati prijazno razlagajo slogan ‘I feel Slovenia’ in me pozivajo, naj prispevam svoje mnenje o tej ‘slovenski znamki’. To mnenje naj napišem na zloženko, zraven lahko odgovorim še na nagradno vprašanje in si mogoče prislužim kako majico ali čepico, vse skupaj pa moram poslati Uradu – po pošti.

A vi mene zajebavate? Kdo sploh še karkoli pošilja po pošti? Čepice? Majice? In nenazadnje; Kaj hudiča vam lahko jaz povem o znamki ‘I feel Slovenia’? Da mi je všeč? Da mi ni všeč? Kaj ne obstajajo posebne službe, ki se ukvarjajo s tem področjem? Kaj nimamo strokovnjakov, ki jih mimogrede še drago plačujemo, da se ukvarjajo s promocijo Slovenije?

Verjetno jih imamo kot listja in trave in skoraj prepričana sem, da bo vsako moje (ali katerokoli mnenje) uporabno ravno toliko kot nič. Tistih par čepic boste sicer razdelili, da bo nekje neka stara mama srečna in to je to. Zgolj še ena od potez kupovanja političnih točk, ki jim v zadnjih tednih ni videti konca. Dragi državljani, vaše mnenje šteje. Čeprav o nečem, o čemer ne veste nič in čeprav nas v resnici ne zanima. Vi samo – sodelujte in v glavo si že enkrat vbite prepričanje, da ste pomembni.

Današnje vladno pisemce se mi zdi ravno toliko trapasto kot brošura izpred nekaj tednov, v kateri je uvodni nagovor prispeval sam gospod vrhovni poglavar in v kateri me vlada seznanja, da je v naši deželici vse tako zelo lepo in prav, v resnici tako zelo lepo in prav, da se ti cukr v krvi dvigne nad vse priporočljive meje. Pustimo ob strani, da je zloženka zamotana v SDS-ovske barve, pustimo ob strani kičasto fotko na naslovnici, ki me opominja, kako zelo radi se imamo, važno, da zdaj končno vem – kako lepo živim, od kar našo čredo vodi Janševa vlada. Res, potrebovala sem zloženko, da mi je potegnilo.

Tako kot potrebujem ministra Žerjava, da prepove vsa gradbena dela na avtocestah v poletnem času (nič hudega, če dan za tem, ko naj bi prepoved že stopila v veljavo, zataknem na kranjski avtocesti zaradi polovične zapore cestišča) ali recimo čudovite organe pregona, ki tik pred zdajci (beri: volitvami) na zaslišanja vlečejo tako ‘pomembne’ ljudi, kot je gospod Zidar in še boljše, bivši državni tožilec, gospod Penko.

Jups, državljani potrebujemo kruha, no, čepic in iger. Nič hudega, če se gospod Zidar le nekaj ur po prijetju že pojavi na otvoritvi ene najbolj spornih gradenj v Sloveniji – Šentviškega predora in res, res ni panike, če mu skoraj v istem trenutku na glavo pade preplačani omet tega istega predora. V Sloveniji je vse lepo in prav, v Sloveniji je tolk fajn.

Če je vse tako zelo super in fino, mi res ni jasno, zakaj vlada naokoli razpošilja trapaste zloženke, vanje tlači kilometre samohvale, stran zmeče gore denarja in potem še poziva državljane, naj aktivno sodelujejo v oblikovanju slovenske prihodnosti. Če je vse tako super in fino, bi morali trenutni oblastniki mirno pričakati september, ko jim bo narod potrdil njihovo neomajno vero v dobro delo, jim podaril še en mandat in zraven glasno ploskal.

Za trenutek bi skoraj pomislila, da mogoče slika ni tako zelo idealna, da nekomu malce voda teče v grlo. A seveda se ne dam. Na mizi imam še vedno modro-rumeno zloženko, ki me opomni, da živim v zmoti in da ‘pripadam generaciji, ki ji je dano, da demokratično odloča in svobodno živi.’ Does it get any better? Hmmm, mogoče s kako novo čepico in majico? Tako se bom zagotovo počutila še bolj slovensko. Nič, grem kako mnenje zabeležit pa preverit nabiralnik. Mogoče me čaka še kako razsvetljenje.