sre. 27 avg. 2008
Danes sem po dolgem času spet stopila do svojih knjižnih polic. Knjig ni toliko, kot bi si želela, a še vedno verjetno več, kot jih bo marsikdo v svojem življenju, videl, kaj šele – prebral. Sama sem od nekdaj mahnjena nanje, že kot otrok sem jih dobesedno žrla in cefrala živce vsem lokalnim knjižničarkam, ko sem skoraj vsak dan prinašala in odnašala kupe romanov, težila za novosti in jih poskušala prepričati, da si smem že kaj sposoditi iz polic za odrasle.
V resnici se otroštva in mladosti brez knjig skorajda ne spomnim. Bile so del mene, del mojega življenja, sanj in upanj. Tako lahko se je bilo preleviti v junakinjo iz črk, tako preprosto reševati detektivske romane ali pluti po južnih morjih. Vse tisto, po čemer sem v življenju hrepenela, čisto vse, česar nisem imela, sem našla v knjigah. Vse in še več.
Včasih se vprašam, v kakšnega človeka bi odrasla, če ne bi toliko brala in zraven sanjarila. Bi bila še vedno jaz, tisti idealist, ki verjame v iskrene ljubezni, analitik, ki cerfa vse odnose in uganke na prafaktorje? Bi tudi brez knjig tako odprto sprejemala vse pravljice, prežvečila vse travme in znala v najbolj ogabni stvari najti nekaj dobrega?
Tovrstna vprašanja so ravno tako zelo nesmiselna, kot če bi se vprašala, kakšen človek bi bila pri tridesetih, če pri devetnajstih ne bi imela otroka ali kakšna hči bi bila, če ne bi rasla ob bratu. So stvari, ki so dane, ki so se zgodile in ki so tako zelo del nas, da se jih od nas ne da oddvojiti.
In ravno zato me je danes ob pogledu na moje ljubice, po abecednem in barvnem redu razporejene knjige, malce stisnilo pri srcu. Kdaj sem zadnjo vzela v roke? Kdaj sem si vzela dve, tri ure, se s knjigo zavalila na posteljo in jo požrla v enem dahu? Kdaj sem zadnjič z užitkom razprla kakega starega Borgesa ali mogoče Poja in pustila, da mi vonj antikvariata in tisočih prstov, ki so se pred mano sprehajali po straneh, zapolni nosnice?
Ne vem, ne spomnim se. Knjige zgolj še ležijo na policah in čakajo na boljše čase. Čakajo na dan kot je današnji, da se s krpo v rokah sprehodim mimo njih. Ne, da bi jih brala, da bi z njih obrisala prah, ki se tam nabira že predolgo.
Prah, skorajda tak, ki ga čutim na sebi, na svojem telesu in umu, prah, ki ga odlagajo leta, službene in družinske obveznosti, prah odraslosti. Za knjige zmanjkuje časa. Za vse tisto, kar je včasih bistrilo moje misli in podžigalo mojo domišljijo, kar naenkrat ni več dovolj časa in prostora. Kar naenkrat je pomembno vse drugo, vse ‘resno’, ‘odgovorno’ in na nek način – prazno.
A prav to prazno in odraslo, trapasto pospravljanje stanovanja, me je danes spet popeljalo nazaj … v sanje, v otroštvo, med moje knjige. Zdaj greva na kavč. Poležavat in uživat. Jaz in knjiga. Jutri gremo do prve knjigarne in v antikvariat. Na policah je še nekaj prostora, nekje v meni pa se je prebudila stara ljubezen. Ljubezen do knjig.
Priporoča kdo kak naslov?
pon. 25 avg. 2008
Tole poletje je minilo, še preden se je dobro začelo. Spet se mi po glavi vrti komad ‘jesen stiže, Dunjo moja’, ki mojo psiho vedno navda z neko čudno jesensko depresijo.
Jebat ga, nisem jesenski človek, ‘čudovite’ oktrobrske barve in razna indijanska poletja so zgolj obliži na rani, ki jo vsako leto znova zadajo mrzli in hladni november, kratki dnevi in sumljivo dolge noči.
Poleg tega, da moje jeseni spremljajo čudna (beri: depresivna) čustvena stanja, me vedno znova iz tira vrže tudi pogled v jesensko denarnico. Kdo je že rekel, da imamo v Sloveniji brezplačno osnovno šolstvo?
Danes bi tega nekoga z veseljem odvlekla s seboj v papirnico, kjer sem za delovne zvezke izpljunila prvih 150 evrov, za najbolj nujne potrebščine pa še drugih 150. Torbo imamo še od lani, prav tako nekaj zvezkov in likovnih potrebščin, vsaj nekaj učbenikov pa lahko nabavimo preko učbeniškega sklada v šoli.
Kaj se torej pritožujem? 300 evrov je zame velik strošek. Prav tako ne razumem, zakaj je potrebno vsako leto več učbenikov kupovati v knjigarni, ker morajo mulci čečkati po njih, zaradi česar se jih ne da izposoditi v šoli. Začelo se je z učbenikom za angleščino, letos je bilo nujno nabaviti še lasten učbenik za slovenščino, tufi atlasi za geografijo in zgodovino morajo biti privatni.
300 evrov bi še nekako preživela, če ne bi takoj sledile še položnice za prehrano, pa nezgodno zavarovanje, pa šolski sklad, da na vse ‘brezplačne’ krožke (ki to seveda niso), niti ne pomislim. Košarka nas stane 50 evrov za dva meseca, tuji jeziki se v celem letu približajo cifri 1000 evrov, tu so še letovanja, ekskurzije, gledališča, muzeji in ostale stvari, zaradi katerih otroci sicer zelo radi hodijo v šolo, staršem pa rasejo sivi lasje.
Seveda imam možnost, da enostavno rečem – NE. Na koš lahko mečeva sama z malim, za izlete ne podpišem dovoljenj, angleščino ga prav tako učim sama, med šolo v naravi pa ga pošljem k babici. A glej ga vraga, večini staršev in posledično celotni šoli je samo po sebi umevno, da so vsi otroci vpisani na vse tečaje, da se udeležujejo vseh dejavnosti in ekskurzij in da na koncu koncev – vse te stvari obvladajo.
Dandanašnji ni več dovolj to, kar se otrok nauči v šoli, od njega se pričakuje še veliko več. Da se angleščino uči tudi na dragih tečajih, da pravila košarke obvlada v nulo, da ima narejene plavalne in smučarske tečaje, da pozna vse galerije in muzeje, skratka: otrok mora biti aktiven 24 ur na dan, 365 dni na leto, starši pa moramo to razumeti, podpirati in plačevati.
Vse to je edino ‘normalno’ in sprejemljivo, vse to je nujno, da otrok sploh funkcionira in se razvija. Sama nisem počela ali imela nobene od teh dodatnih dejavnosti/obveznosti, pa se mi dozdeva, da sem vseeno relativno razvit in razgledan posameznik. Predvsem pa – da mojim staršem ni bilo slabo vsako jesen posebej.
Eh ja, mogoče spet samo pretiravam in stokam brez razloga. Mogoče moram samo še sebe vpisati v enega od tečajev za odrasle, ki jih v današnjem času seveda ne zmanjka. Takoj, ko plačam vse položnice za malega, si bom omislila nekaj. Razmišljam o lončarstvu, jogi ali kaki psihoterapiji, najbolj pameten pa bi bil verjetno kak tečaj ekonomije.
Mogoče bom tako lažje preživela naslednjo jesen in zraven še dojela, kako je mogoče za nekaj brezplačnega v dveh mesecih pljuniti več kot 1000 evrov.
tor. 19 avg. 2008
Nekoč sem se že razpisala o tem, da je politična neopredeljenost ‘vrlina’ tistih posameznikov, ki niso sposobni imeti lastnega mnenja in se najraje skrivajo v senci vsedružbene apatije. Kljub bedni ponudbi na slovenski politični tržnici naj bi bila dolžnost vsakega polnoletnega državljana, da gre na volitve in podpre svojo stranko, svojega kandidata. Čeprav je zanič, je mogoče manj zanič od nekoga oziroma nečesa drugega.
Tako nekako sem doslej gledala tudi na svoje državljansko poslanstvo. Čeprav moja politična opredeljenost temelji predvsem na principu zavračanja in čeprav od enih do drugih volitev predvsem beležim napake posameznikov in strank, se volitev redno udeležujem. Moj glas dobi ta, ki ima na seznamu manj političnih zablod.
Jebat ga, sem pač odgovoren (to se lahko bere tudi naiven) državljan. Tudi od mene izvoljeni politični veleumi pa na svojo odgovornost gledajo nekoliko drugače; Njihova največja državljanska obveza je ta, da na ogled postavijo svoje riti in imena, trobezljajo bedarije brez repa in glave, potem pa 4 leta grejejo stole v eni od političnih pisarn ali dvoran.
Zelo odgovorno se tudi redno in čedno postavljajo pred kamerami, zelo radi se nasmihajo na vaških veselicah, se trepljajo po prsih ob otvoritvi kake hudo pomembne zgradbe in se hvalijo s svojimi dosežki, ki jih (razen njih) ne razume prav nihče.
Največjo stopnjo politične odgovornosti pa naši vrli politiki zagotovo pokažejo ob vseh ‘političnih krizah.’ Ko jim na glavo pade kak omet recimo. Ali ko se kdo zatakne v kakem dvigalu. Takrat strumno strnejo svoje vrste in zelo odgovorno zavračajo vsakršno krivdo. Pod svoje politične perutničke skrijejo take in drugačne zidarje in namesto, da bi koga fino prijeli za vrat, zavoljo miru v državi vse po spisku prepričujejo, kako dobro in lepo se nam godi.
Ne vem, zakaj jim ne verjamem. Ne vem, zakaj v Sloveniji več ne vidim politične opcije, ki bi bila manjše zlo od katerekoli druge. Ne vem, zakaj več ne ločim med desnico in levico, med pozicijo in opozicijo, med politiki in tajkuni.
Mogoče zato, ker v Sloveniji ničesar takega več ni? Ker je vse skupaj ena in ista politično-gospodarska mineštra, v kateri z roko v roki plavajo vsi, ki smo jim kadarkoli podelili kakršenkoli mandat? Ker v naši dolini Šentflorjanski več ni politika, ki bi razumel pojem ‘odgovornost’ in bi se v skladu s tem tudi obnašal?
Kakorkoli že, september je pred vrati in z njim nove državnozborske volitve. Kljub temu, da še vedno verjamem v princip aktivnega državljanjstva in državljanske odgovornosti, me te volitve ne bodo videle. Zame ni več dilema – voliti ali ne voliti, ampak zgolj še – kandidirati ali ne.
Se kdo spozna na politične manifeste?
ned. 3 avg. 2008
Naj se mi ne zameri lenobe in nepisanja prispevkov v teh dneh … Čeprav še pred dobrim mesecem nismo tega načrtovale, si (očitno) tudi Zlobe tu in tam privoščimo oddih.
Trenutno izležavamo nekje na obali enega od italijanskih jezer, se skrivamo pred soncem, namakamo telesca v ne preveč hladni vodi, pljuckamo pivo in se navdušujemo nad kulinaričnimi dosežki moškega dela počitniške ekipe.
Temu istemu delu ekipe se tudi iskreno zahvaljujemo za zanimivo elektro-žično-umetniško strukturo, ki krasi naš balkon in s pomočjo katere nič hudega slutečim Italijanom z drugega brega jezera krademo wifi, toliko, da preverimo, ali svet še stoji in ali naše Travian četice opravljajo svoje poslanstvo.
Za vse ostalo bo čas – po dopustu. Do takrat, malce portpljenja, prosim. Poležavanje je sila naporna zadeva, ki zahteva celega človeka:)