pon. 29 sept. 2008
Resnici na ljubo se mi ne sanja, ali naj se človek smeje ali joče, ko gleda vse povolilne zaplete in razplete, cmerave in jokave obraze, tako poražencev kot kvazi zmagovalcev.
Kar se mene tiče so zmagali zgolj in le tisti, ki so prejšnjo nedeljo oddali svoj glas in odločili:
- da mora JJ zaključiti svoj absolutistični mandat,
- da mora neartikulirani Bajuk s svojimi črnimi brati zapustiti parlament,
- da si Jelinčič z vso svojo nestrpnostjo ne zasluži več kot 5 sedežev,
- da si barbi Pahor ni prislužil gotove zmage in zanesljivega mandata,
- da morajo tako LDS-ovci kot SLS-ovci prekleto dobro razmisliti, kaj bodo sami s seboj, če ne želijo doživeti usode NSI-ja,
- da je izgubila mandat večina bivših šarlatanov … no … ministrov.
Po drugi strani so tudi poraženci tisti, ki so na volitvah v državni zbor oddali svoj glas in odločili;
- da si JJ še vedo zasluži skoraj 30 odstotkov glasov,
- da si nestrpni Zmagec še vedno zasluži 5 sedežev v parlamentu,
- da si preimenovani LDS-ovci, ki jim priznam zgolj umetelno zavijanje starega sranja v malo lepši darilni papir, zaslužijo celih 9 poslanskih mest,
- da cirkusant Korel s svojo povsem neizdelano strankarsko vizijo spet dobi možnost odločati o usodi koalicije in opozicije.
Kar se mene tiče – priznam, na volilno nedeljo sem do polnoči spremljala rezultate vseh vzporednih volitev, štetje glasov Državne volilne komisije, večino novinarskih prispevkov in bolj ali manj modrih strokovnih mnenj. Priznam tudi, da sem občutila precejšnje olajšanje, ko je kvazi levici kazalo bolje od kvazi desnice in ja, ploskala sem, ko se Bajuk ni uspel pririniti do svojega sedeža v državnem zboru. To pa je bilo tudi vse.
Nobenega prevelikega navdušenja, nobene evforije, s katero so se ponašali predvsem v taboru SD-ja in stranke Zares. Zakaj neki le? SD je dobil zelo majav mandat, tako ali tako pa v njihovih vrstah ne vidim prav nobenega presežka.
Kako naj pričakujem kakršnokoli spremembo, če se mi z obcestnega plakata za to isto stranko reži gospod, ki je že vodil slovensko politiko, le da v ‘drugi’ politični opciji? Kako naj pričakujem svež veter od stranke, ki že od samega začetka kroji slovenski politični vrh, pa še nikoli ni prinesla nič posebej svežega?
In če Pahorju priznam vsaj to, da mi nikoli ni obljubljal nič več od zmernosti (kar v mojem prevodu pomeni – povprečnosti in že videnega), potem najbolj glasnim med zmagovalci, Zaresovcem, še tega ne morem priznati.
Obljubljajo mi novo politiko, prodajajo pa mi prežvečene LDS-ovske obraze in pamflete, ki so jih sicer uspeli zamaskirati v nekoliko boljše marketinške pristope. A oprostite, preveč ‘zaresnih’ privržencev poznam, da bi verjela v tole novo politiko. Niti še niso dobro glav iz enih riti potegnili, ko so jih že v druge zatlačili. Iskreno mi je žal predvsem mladih, sposobnih ljudi, ki so za ‘novo politiko’ zelo poceni prodali svoje izjemne talente in tudi imena.
Ob LDS-u se skoraj ne zdi vredno izgubljati besed, čeprav gospe Kresalovi mirno priznam, da je iz vsega dreka uspela potegniti maksimum. Česar za gospoda Šrota in njegovo SMS podporo ne morem trditi.
Desus je tako ali tako zgodba zase. Brez kakršnihkoli izdelanih stališč in z nenehnim praznim navijanjem ‘za upokojence in pokojnine’ so pravzaprav najboljši pokazatelj stanja slovenske politike. Mešanje megle in izogibanje tako odločitvam kot odgovornosti očitno še vedno zmaga in prinaša celo najtrdnejšo pozicijo v parlamentu doslej.
Volitve so mimo in slej ko prej bo mimo tudi SDS-ovsko javkanje okoli nepravilnosti, nepoštenosti in napačnosti volilnih rezultatov. Pahor bo dobil tako želeni mandat, skupaj bo spraskal kolikor toliko poslušen glasovalni aparat, ki ga bodo vsi lepo imenovali levosredinska koalicija, JJ pa se bo ponovno lotil vloge, v kateri je bil najboljši – opozicije.
In kaj lahko pričakujemo mi, navadni smrtniki? To, kar smo imeli do sedaj. Mlačno, povprečno politiko, sestavljeno iz starih imen, ki so si nadela nove barve. To je vse. Isto sranje, drugo pakovanje. Če me kdorkoli uspe prepričati v karkoli drugega, mu bom iskreno hvaležna.
tor. 9 sept. 2008
Prizor: Večji prostor neznano kje. Mogoče učilnica neke stare šole ali pa dvorana za vaške proslave nekega preteklega režima. Stoli v krogu, nekje v ozadju tiha glasba. Na stolih ljudje vseh starosti in obeh spolov, sključenih hrbtov, v tla uprtih pogledov. Nekje vmes mlajši moški z mapo v rokah. Govori:
‘Dragi moji, danes je z nami novinka. Bi se predstavila?’
‘Zdravo. Moje ime je Zloba. Odvisna sem od Traviana!”
‘Zdraaaaaaaaaaaavo Zloba, radi te imamo.’
Prizor zaenkrat nosi še prizvok znanstvene fantastike, a priznati moram, da je vse skupaj v nekem trenutku že postajalo drama, posneta po resničnih dogodkih. Začelo se je čisto nedolžno:
Gospod Otrok: ‘Mami, mami, lej ku fajn igrica! Nič se ne streljajo, zihr ti bo všeč!’
Mati Zloba: ‘Ah, daj no, sej veš, da ne igram igric. Ti kr …’
Prvič, drugič, tretjič … Čez dva dni sem zvedavo opazovala to strategijo od daleč, potem že ločevala Galce od Rimljanov, čez dober teden sittala račun gospoda Otroka in ja, priznam, ni minilo nekaj dni, ko sem odprla svojega. Na slovenskem serverju številka 4.
Čisto mogoče je, da kdo ne ve, kaj je to server 4 in kaj sitanje, dopuščam celo možnost, da obstajajo ljudje, ki ne vedo, kaj je Travian, a v krogu ljudi, v katerem se gibljem, so to pač običajne besede, skoraj toliko kot dialog pred spanjem: ‘Ej, a maš kej gline viška na enki? Na kolk moram že spravit herojevo rezidenco za drugo oazo?’
Nepoznavalcu bi Traviana najlažje opisala kot strateško igrico, v kateri razvijaš svojo civilizacijo in vojsko, lahko bi o tej igri napisala cel spis in zraven utemeljevala, kaj neki lahko najde tridesetletna babnica v spletni strategiji, pa bi še vedno ne povedala – ničesar.
Traviana pač igraš ali pa ne igraš. Sama sem v nekaj mesecih šla skozi zelo različne faze. Od učenja na serverju 4 in slovenskemu speedu do ustanavljanja lastne alianse, preverjanja različnih civilizacij, sestavljanja agresivne vojske, čisto pasivne igre, osvajanja oaz in ustanavljanja naselij. Igrala sem na treh svojih računih, podedovala vse otrokove (seveda se je vmes že naveličal), potem še bratovega in kar naenkrat je bilo vsega preveč.
Preveč časa je vse skupaj požrlo in začela sem kazati znake hude odvisnosti; Čas se je začel meriti v času razvoja kakega surovinskega polja ali času napadov tvoje vojske, nedeljski sprehodi po poljih so se vedno prelevili v razmišljanja, koliko žita bi sproducirala katera njivica, pogled na ljubljanski magistrat pa je recimo izsilil misel: Koliko kulturnih točk pa tu dobijo?
Ko sem si prvič sredi noči nastavila budilko, da se spopadem z nekimi katapulti, sem ugotovila, da je vse skupaj šlo resnično predaleč in da sem enostavno – malo prevelika za take štose. V hudih mukah sem oddala dva največja računa, večino ostalih pa zaprla. Obdržala sem le še tista dva, kjer imam največje možnosti, da kaj dosežem, predvsem pa – oba se igrata pri normalni hitrosti in ne vzameta preveč časa.
S tem sem se vsaj tolažila. Na tistem serverju, kjer še igram, smo pravkar vstopili v vojno. In tu ni zajebancije. Vojsko se dela cele noči, strategije se sestavlja cele dneve, debatira se, dopisuje in če je panika, tudi koga pokliče. Če je vojna, je pač vojna. Za vse. Tudi za tridesetletne Zlobe, ki so zadnjih nekaj let preživele v utvari, da so odrasle.
Seveda niso. Ljudje nikoli čisto zares ne odrasemo, nam pa večino časa uspeva zatirati otroke v sebi. Moj trenutno brca na vse kriplje in pretege in se ob tem neskončno zabava. Sploh, ker podobni otroci brcajo tudi v meni zelo ljubih ljudeh.
Zato, ja, priznam: ‘Moje ime je Zloba in odvisna sem od Traviana.’ In če ima kdo težave s tem, naj tega ne pove naglas; Nekaj katapultov mi ostaja:)
tor. 2 sept. 2008
Seks. Seks. Seks. Ponovimo te besedo glasno vsaj še trikrat. Seks. Seks. Seks. Kako se sliši? Kaj pomeni?
Večini se v tem trenutku pred očmi rišejo podobe s spleta ali televizije, nage riti, veliki joški, postavni moški grdih obrazov iz kakega švabskega pornjaka, vse različice Pamele Anderson ali pa vsaj kaka poskočna turbofolk pevka.
Seks je danes vsepovsod. Ne da se mu izogniti. Seksajo ženske z moškimi in moški z ženskami, seksajo moški z moškimi, ženske z ženskami, ljudje z živalmi, odrasli z otroki, žene z možmi in njihovimi najboljšimi prijatelji, možje z ženami in svojimi tajnicami, seksajo ljudje z maskami in biči, o seksu se riše, piše in govori. Vsepovsod.
Ljudje se samozadovoljujejo, ljudje prakticirajo trojčke in menjavajo partnerje, nekateri poznajo le seks za eno noč, spet drugi pristajajo na ljubimce. Seksajo filmski junaki, seksi so gospe na plakatih, seks išče mladina v diskotekah, o seksu se učijo otroci v osnovni šoli. Seks, seks, seks. Vsepovsod, samo – ne doma.
Seks že dolgo (baje) ni več tabu. Seks je vseprisotna in vseizkoriščana dobrina, ki pa se nas, kot posameznikov, ne tiče. Mi tega ne počnemo, mi smo ‘čisti’. Nekateri se celo še vedno zgražajo ob podobah golih ljudi, vseh asociacijah na spolnost, hej, nekateri še besede seks ne morejo izustiti.
Kako je torej mogoče, da v družbi, ki je preplavljena s seksom, ljudje še vedno tako zelo težko sprejemajo – seks ali, bog ne daj, priznajo, da tu in tam celo sami skočijo med rjuhe in počnejo ’tiste stvari’? Zakaj so ’sprejemljivi’ vsi Big brotherji, ves vojarizem sodobne družbe, ne pa tudi preprosto dejstvo, da smo ljudje seksualna bitja in da je seks sestavni del naših življenj?
Preprosto, ker smo ljudje še vedno – hinavci in strahopetci. Navzven je tako lahko biti ‘kul’, toleranten in dojemljiv, sploh, če nas družba oziroma kultura na vsakem koraku posiljujeta z navodili (beri oglasi) za to, kaj je ‘kul’, kaj dobro in kaj zanimivo. Malce težje je odkrito spregovoriti o tem, kdo smo, kaj nas žene in kaj si želimo.
Koliko bi stalo gospodično tridesetih priznati, da menja partnerje na mesec ali dva in v tem neskončno uživa? Bi zelo bolelo poslovneža srednjih let priznati, da je že dolgo nesrečen v zakonu in da živi za trenutke, ko ga vtika v svojo tajnico? Mogoče tajnika? Bi gospodinja iz malega mesta res toliko izgubila, če bi priznala, da ima v predalu dva vibratorja, ki si ju je po dolgih, neprespanih nočeh vendarle naročila iz nekega kataloga?
Seveda bi bolelo. Seveda bi izgubili. Snemanje mask in priznanje laži vedno boli. Ker smo ljudje navajeni lagati in predvsem – živeti zlagano življenje. Ker kljub vsem seksualnim revolucijam in navideznem sesutju tabuja seksa še vedno na seks gledamo kot na nekaj skrivnega, nelepega, celo umazanega.
Svet bi bil neskončno lepši in bolj prijazen, ljudje pa toliko manj sitni, če bi enostavno sledili gonu, ki je del nas. Če bi si priznali svoje skrite želje in fantazije ter če bi dovolili, da te želje vsaj deloma vodijo naše življenje.
Ne, nisi pacient, če ti pride ob gledanju filma. Ne, nič ni narobe s tabo, če bi najraje slekel svojo tajnico ali pa porinil jezik v grlo svojega sodelavca. Prav tako je čisto normalno in sprejemljivo, če po desetih letih zakona še vedno rad objameš svojo ženo in ne, ni nujno, da jo podiraš samo ob sobotnih dopoldnevih.
Seks je nekaj normalnega, seks je nekaj zelo prijetnega in seks bi moral biti del našega življenja, ne življenja nekoga drugega. Ker – seks niso joškata dekleta na koledarju v mehanični delavnici, seks ni lizarjenje dveh junakov kvazi resničnostnega šova, seks niso postavni filmski junaki na platnu lokalnega kina in ne, seksati ni isto kot o seksu govoriti.
Seks je stvar nas, naše izbire, naših užitkov, naših želja. Seks ni nekaj, kar se gleda, seks se pač – seksa. Seks se ljubi.
In ko smo že ravno pri tem: Pikoooo … Kdaj nehaš delat?:)