Mesečni arhiv: november 2008

Vse najboljše, Blogorola!

Otrokov prvi rojstni dan je za vsakega starša izjemen dogodek. Ponosni smo, če naš mladič zmore nekaj besed, presrečni, če le naredi kak korak, zadovoljni, če je srečen in zdrav.

Tudi Blogorola je neke vrste otrok. Blogerski otrok. Vsak, ki je kdaj spesnil kak članek za Blogorolo, vsak, ki je kdaj poslušal Frasove masterplane, videl Martine fotke ali prebiral blogerske intervjuje, mora do Blogorole čutiti vsaj malo starševske naklonjenosti in prav vsak od nas s ponosom gleda na otroka, ki je v svojem prvem letu zmogel precej korakov in precej besed.

Vsi starši pa od svojih otrok tudi veliko pričakujemo. Ne le, da bodo srečni in zadovoljni, pričakujemo, da bodo izkoristili vse svoje potenciale, presegli svoje meje in od sebe dali kar največ.

Je ‘moj’ blogerski mladič upravičil moja pričakovanja? Da in ne.

Da gre v prvi vrsti večinoma kvalitetnim prispevkom, intervjujem in fotografiji, da gre blogerjem, ki so zmogli obdržati svoj nivo, ki se niso skrivali v varni anonimnosti virtuale. Da gre tudi urednikom, ki jim je vseskozi uspevalo motivirati blogosfero, brskati za prispevki in včasih koga tudi spodbuditi, da je spesnil nekaj, česar drugače ne bi.

Zmanjkalo je po mojem mnenju predvsem na dveh koncih – pri določanju ciljne skupine (pri odgovoru na vprašanje, komu je tiskana Blogorola v resnici namenjena) ter pri ostrini. Oboje pa je tako ali tako precej povezano.

Čeprav sem tudi sama nekoč tiskano Blogorolo branila prav z argumentom, da bo uspela razširjati blogersko besedo med neblogerji, si moram danes iskreno priznati, da Blogorola enostavno ne dosega publike, ki se ji o blogih ne sanja.

Kakorkoli obračam, gre Blogorola vedno znova v roke tistim, ki bloge pišemo ter onim, ki o blogih vedo veliko. Pustimo ob strani, da nekateri Blogorolo beremo zato, da v njej najdemo sebe, svoje prijatelje in znance, drugi pa zato, da imamo kasneje po čem pljuvati, bistveno je, da si priznamo; Slovenija je prekleto majhna in s tem se spopada tudi Blogorola.

Bralstvo je omejeno v svojem številu in motiviranosti, tako da kakih hudih rekordov branosti ne gre pričakovati. Sploh ob poplavi vseh brezplačnikov, bolj ali manj uspešnih dnevnikov, tednikov, mesečnikov, da o ostalih medijih, vključno z internetom, niti ne govorimo.

Blogorola bi se tako ob svojem prvem rojstnem dnevu morala predvsem odločiti, komu točno je namenjena in potem razmisliti, kako med svojo ciljno publiko postati – najboljša.

Menim, da je Blogorola narejena za mlade, za tiste, ki so jim računalniki in internet sestavni del življenja, ne glede na to, ali blogajo ali ne. To je hudičevo brihten in zahteven del populacije, ki se ne bo zadovoljil zgolj s povprečnimi prispevki povprečnih piscev, opremljeni z oglasom ali dvema, ker to dobi servirano vsak dan in vsepovsod.

Če želi Blogorola narediti še korak naprej v svojem obstoju in predvsem, če želi utrditi svojo pozicijo medija, mora pridobiti na ostrini, kritičnosti. To je tisto, kar sama nadvse pogrešam v slovenskem medijskem prostoru in to je razlog, zaradi katerega bom vedno znova in znova posegala po mediju, ki mi bo to ponudil.

Provokativnost, kritičnost, odkritost, smisel za humor in ironijo, vse tisto, kar je mogoče nekoč krasilo Mladino, s čimer se je lahko pohvalila Tribuna, tisto, kar je v začetku zmogel Studio Citiy.

Zakaj odkrivati toplo vodo, zakaj delati teme tedna in ponujati nabor rubrik, ki ga ponuja prav vsak slovenski časnik? Zakaj ne enostavno dati tistega, v čemer so blogi najboljši? Osebni, kritični ton, ki niti ni nujno objektiven, je pa ravno v svoji subjektivnosti – unikaten?

Zakaj debatirati o vesoljcih ali pa (meni tako fascinantnem) ‘pwnanju’ nacionalnega interesa, če pa blogi sami po sebi rodijo precej vesoljskih domislic? Od Dajaninih reptilov do Savičevih zajcev, recimo? Zakaj v kalupe tlačiti nekaj, kar je najbolj zanimivo ravno zaradi svoje različnosti?

Blogi so potencial sami po sebi in roko na srce, med vsem sranjem je najti veliko dobrega, čeprav se predvsem blogerji marsikdaj poskušamo prepričati ravno v nasprotno – da ne zmoremo in ne znamo.

No, če nam je naš blogerski otrok v zadnjem letu uspel kaj pokazati in dokazati, nam je dokazal prav to – da zmoremo, da znamo in da hočemo. Očitno hočejo tudi bralci, saj sicer Blogorola danes ne bi praznovala svoje prve obletnice. Že to ji lahko kar nekaj slovenskih časnikov, pa čeprav brezplačnih, zavida in že to je zadosten razlog, da ji blogerji ob prvem rojstnem dnevu iskreno čestitamo.

Posebni odposlanec? Dokaz, da smo na zadnjih volitvah nategnili sami sebe.

Ko povprečni slovenski smrtnik pomisli, da vendarle obstajajo politiki s hrbtenico (beri Türk zavrne Ruplovo kandidaturo za veleposlanika na Dunaju) in da je v Sloveniji vendarle še nekaj prostora za zdravo pamet, se gospod mandatar odloči, da bo v skladu s svojo ‘spravitveno’ politiko vseeno našel delo za večnega Rupsija in mu podeli mesto posebnega odposlanca za zunanje zadeve. Wtf?

Kaj v Sloveniji res nihče nima dovolj jajc, da bi izkoreninil obstoj večnih zajedalcev ali pa vsaj nehal nagrajevati te ljudi z nekimi trapastimi funkcijami, katerih edini namen je ta, da političnim dinozavrom omogočijo ‘dostojno’ nadaljevanje politične farse?

In obrazložitev? “Dimitrij Rupel je ob osamosvojitvi Slovenije postavil na noge slovensko diplomacijo. Zaključil je prizadevanja za vključitev Slovenije v Nato in EU, vodil je OVSE. Gre za človeka z izjemnim zunanjepolitičnim opusom, zato sem ga tudi izbral za to funkcijo.”

Mogoče sem slepa in neumna, a dejansko ne dojamem nikakršne izjemnosti Ruplovega zunanjepolitičnega opusa, razen v primeru, da izjemnost pomeni, da si gospod upa kandidirati za veleposlanika v državi, kjer se mu nikoli niti približno ni ljubilo reševati težav tam živeče slovenske manjšine ali pa da ima izjemnost kaj opraviti z grožnjami s tožbo. To zadnje bi v resnici lahko dojeli kot nekaj zelo ‘izjemnega’, ker enostavno nima nikakršne podlage, razen gole neumnosti ali pa egoizma.

Če je bila Türkova poteza (vsaj po mojem mnenju) lep pokazatelj pokončne drže (ne gre namreč pozabiti, da je predsednik jasno in glasno povedal, da Ruplu ne zaupa), je poteza pravkar ustoličenega mandatarja dokaz, da zadnje volitve v resnici ne obljubljajo prav nobenih sprememb. Vsaj ne – na boljše.

Vse skupaj je zgolj malce premešana politična mineštra, stara toliko, kot Republika Slovenija (ali pa še malo več), v kateri je za določene ljudi vedno prostor in vedno služba. Razen redkih in zelo ‘pogojno’ novih imen, ki so v vladi predvsem zato, da vse skupaj lepše zgleda, smo Slovenci sami sebe na zadnjih volitvah prav lepo – nategnili.

Izvolili smo to, kar smo že imeli, dobili mandatarja, ki stoji pokonci natančno toliko, kolikor ga drži obleka, vsi tisti, ki se smehljajo izza njegovega hrbta, pa imajo na glavi toliko političnega masla, da bi z njim lahko nafutrali polovico lačne Afrike.  In ja, spet smo dobili Dimsija Rupsija. Hotel je mesto veleposlanika, dobil pa – še nekaj boljšega.

Nekaj novega, neznanega, nejasnega, a vseeno verjetno dobro plačanega. Delo, kjer ne bo nobene manjšine, s katero bi se bilo potrebno ukvarjati, nobene oprijemljive stvari ali vsebine, da bi kdo opazil, kaj je Rupsi spet zajebal, zgolj simpatična, prijetna in seveda dobro plačana službica. Kaj več si človek še lahko zaželi? Bivši zunanji minister in novi posebni odposlanec za zunanje zadeve verjetno nič, povprečni slovenski smrtnik pa le – da na Zemljo pade komet. Če je bil dovolj dober za dinozavre, bo mogoče tudi za naše politike.

Snežak

Sedela je na okenski polici in zrla v novembrsko jutro. Snežinke so naletavale na parkirane avtomobile, oskubljena drevesa in ostanke neke očitno študentske žurke pretekle noči. Vsa pločevinasta in barvasta packarija je izginjala pod belo odejo, kot bi narava hotela skriti vse živo in umazano.

Želela si je postati zmečkana pločevinka piva ob rdečkastem avtomobilu ali pa suha, utrujena bilka, ki se je borila s težo pravkar zapadlih snežink. Želela si je, da bi tudi nanjo padala mokra belina, ki bi pokrila razbrazdano dušo in razbolelo telo. Želela si je, da sneg pokrije njo, njeno bistvo in njeno bolečino, otopi njene čute in prežene sanje.

Utrujena je bila od vseh želja preteklih mesecev, neuresničenih pričakovanj in poteptanih sanj. Utrujena od nenehnega dokazovanja, da zmore in da bo, od nenehnega padanja in pobiranja, od upanja, da bo tokrat vendarle drugače. Seveda ne. Seveda se bo treba še enkrat pobrati in spet začeti znova.

Kolikokrat bo še zmogla? Kolikokrat zmore kdorkoli? Stokrat? Tisočkrat? Kdaj človek enostavno obupa? Kdaj neha živeti v iluziji, da so otroške sanje nekaj, kar se slej ko prej uresniči?

Verjetno nikoli. Ker bi sicer vsi že davno obupali. Ljudje nosimo v sebi čudno vero v življenje, v sanje, v srečo. Ne glede na to, kolikokrat in kako grdo pademo, se spet poberemo in živimo dalje. V upanju, da bo naslednjič drugače. Da bo otrok v nas našel svojo pravljično deželo.

Pločevina pod oknom je že skoraj izginila pod belo odejo, suha bilka je klonila pod težo snežink, drobna solza pa si je dovolila spolzeti po licu. Deklica se je spraskala z okenske police, obula škornje, si nataknila rokavice in šla postavit snežaka.

Jebat ga, v Ljubljani ne sneži dovolj pogosto in cestarji prehitro iz beline naredijo snežno brozgo.

Internet ne delaaaaaaaaaaaaaaaa!

Običajen delovni dan, mati Sanja v službi. Ob uri, ko naj bi se gospod Otrok pofočkali, da so varno prispeli iz šole domov, da je vse pod kontrolo (beri; kosilo se kuha, cveka nismo dobili), zazvoni telefon. Kot predvideno, kliče gospod Otrok.

Namesto pričakovanega: ‘Oj mama, jst sem doma,’ ali pa ‘Ej mama, lačn’ sem, kaj že danes kuham?’ mi uho razpara živalski krik: ‘Internet ne delaaaaaaaaa!’

Da ne bi začela nekontrolirano kričati na mulca, hitro odložim slušalko in se poskusim spomniti vseh tehnik sproščanja, globokega dihanja ter jogijskih poz, ki sem jih osvojila v kratkem obdobju prakticiranja ‘orto joge’. Neuspešno. Odgriznem si dva nohta, globoko vdihnem in pokličem nazaj.

A nisva tega predebatirala že včeraj? In predvčerajšnjim tudi? Internet na tvojem računalniku ne dela. Okej, se zgodi. Kaj je narobe z izposojenim prenosnikom? Lahko tistega uporabljaš? Seveda ne, tam je crknila miška. Za Runscape, ali kakorkoli se že imenuje trenutno aktualna igrica, je miška življenjskega pomena. In tale ne dela. Okej drugič, Iphone? Ne?

Pri bogu milem, kateri mulc ima pri dvanajstih tak telefon? Gospod Otrok, jasno. Ker je celo poletje ‘šparal’ zanj in ker smo mu vsi namesto darila za rojstni dan prispevali finančne vložke za nujno potrebno čudo tehnike. A žal tudi Iphone ne zmore igrice, ki je trenutno ‘in’, zato so drama, solze, jok in stok – neizbežni.

Že dva dni gledam obraz nesrečnega človeka, ob katerem bi se najraje zjokala še sama. Nos do tal, zavijanje z očmi, loputanje z vrati, ker je miška ‘preskočila’ ravno v najbolj pomembnem trenutku bitke z nekim zmajem, neskončni monologi o krivičnosti sveta, družbe in življenja na splošno. Prvič, drugič, ena ura, dve uri … nekaj časa še zdržim, a po dveh dnevih svetobolja so moji živci že rahlo načeti.

Kje so časi, ko sva z malim čisto lepo shajala brez kakršnihkoli ekranov, zaslonov in tipkovnic, brez televizije, računalnika, interneta in X-boxa? Ne tako zelo daleč stran. Tri, štiri leta nazaj, mogoče. Takrat smo pri nas živeli v miru in sožitju z lego kockami, lesenimi kladivi in gojenjem fižola v plastičnih lončkih.

Nihče ni vreščal, ker brezžični internet tri minute ni delal, nihče od naju ni vedel, da obstaja kaj takega, kot je Iphone, wifi ali recimo Mac (brez katerega, roko na srce, se podre svet meni) in nihče ni bil nesrečen, ker je nekaj poginilo, ker tako ali tako nič (razen fižola) poginiti ni moglo.

Zdaj pa se praskam po glavi in med dvema napornima sestankoma razmišljam, kako rešiti svet, v katerem internet ne delaaaaaaaaaaaaaaa in v katerem Iphone ne zadovolji osnovnih človekovih komunikacijskih potreb.

Malemu porinem v roke svojega prenosnika, ‘vesekomu’ zamorim z nujnimi popravili, meni pa preostane le, da ponovno globoko vdihnem in se sprijaznim z mislijo, da smo v zadnjih nekaj letih doma (poleg vseh čud tehnike) pridobili še eno novost, to je mulca v puberteti.

Računalnike, telefone in televizije se da v doglednem času popraviti, zamenjati ali celo prodati, česar verjetno z dvanajstletnim prototipom obupa in depresije ne morem storiti. Ali pač? :)