Mesečni arhiv: december 2008

2008 vs. 2009 oziroma: O pričakovanjih

Stvar je zelo preprosta: Leto 2008 je z mojega trenutnega zornega kota ter podprto s počutjem, občutji in dogodki zadnjega meseca ali dveh najbolj ‘zafukano’ leto v vsem mojem štetju.

Če pustimo ob strani službo in stvari, ki nikogar ne zanimajo (in ki tudi niso najbolj prijetne, ampak, nema veze), mi je v tem letu na glavi pognalo toliko sivih las kot v vseh letih prej skupaj. Seveda se da ta pojav zelo preprosto pojasniti z dejstvom, da nisem iz dneva v dan mlajša, a ker mi preprostost nikoli ni bila povšeči, moram iskati globlje razlage in smisle.

Zato: Prepričana sem, da je pojav sivih las na glavi nekako povezan z dejstvom, da sem v letu 2008 zavoljo utopičnih sanj o velikih in predvsem večnih ljubeznih uspela iz svojega življenja pregnati vse dobro vzgojene ljubimce, večino preverjene pivopivske prijateljske družbe, zanemarila pa sem tudi nekaj zelo trpežnih prijateljic z rameni za jokanje.

Za piko na i sem izgubila lastno alkoholno kilometrino, kar pomeni, da tudi ob morebitnih prijetnih druženjih predčasno bežim domov, ker mi presežek alkohola v krvi ne dovoljuje niti približno normalnega funkcioniranja (govorim zgolj o motoričnih motnjah, za vse ostalo mi dol visi).

Posledica? Manjka mi odklopov vseh vrst in vseh tipov, večino dni sem tečna, nasikana in nezadovoljna, kar od mene prežene še tista bitja, ki me pogojno prenašajo. Seveda mi potem ostane dovolj časa le zase, ki ga absolutno maksimalno izkoriščam za faze samopomilovanja, obupovanja in tarnanja, namesto, da bi se družila, zabavala in recimo seksala. To definitivno ne bi bilo slabo.

Pomanjkanje vseh oblik socialnega življenja (in volje do tega tudi) se pozna tudi pri kvaliteti in kvantiteti blog zapisov. V resnici – nimam o čem pisati. Razen o svojih privatnih travmah, ki, roko na srce, še mene dolgočasijo.

Zato se v času, ko vsi delamo neke velike zaključke in načrte za naslednje leto soglasno odločam, da bo leto 2009 drugačno. Za začetek bo prijazno, nestresno in zadovoljivo na vseh področjih.

V letu 2009 si bom lahko privoščila vsaj enomesečni oddih na enem od tropskih otokov, brata na Irskem bom še pred poletjem obiskala vsaj dvakrat (potem se bo itak on preselil nazaj, pa če to to hoče ali ne), vsak mesec si bom privoščila eno masažo in dva obiska savne, vsak teden bom imela dovolj časa, da preberem vsaj dve knjigi.

Leto 2009 mi bo podarilo goro lepo vzgojenih prijateljev, nekaj kvalitetnih ljubimcev in nepredstavljive količine kvalitetnega seksa. Prineslo mi bo kup denarja, nov avtomobil (za katerega ne bom plačevala jaz, ampak eden od ljubimcev), precej špičastih čevljev z visoko peto ter popolnoma novo garderobo.

Leto 2009 mi bo podarilo tudi ustrežljivo hišno pomočnico, ki bo namesto mene opravila čisto vsa gospodinjska sranja, pocenilo mi bo najemnino, ukinilo zimo ter sneg in da mi ne bo kdo očital materializma; seveda bomo jaz in vsi moji bližnji v letu 2009 zdravi, veseli in srečni.

Tako, to so moja začetna pričakovanja, kar se prihajajočega leta tiče. Zagotovo bi jih lahko naštela še precej, ampak nekako imam občutek, da – pretiravam. Tako kot definitivno pretiravam s sovraštvom do leta, ki se izteka. Kakorkoli namreč obračam, je bilo to leto izjemnih izkušenj, zelo prijetnih, srčnih ljudi in predvsem čustev, ki se zbudijo le redko. Doživela sem svoje sanje in dosegla svoje dno. Jebat ga, tudi to je včasih treba. Nenazadnje nas to dela večje, močnejše in boljše.

Od leta 2009 tako iskreno pričakujem le eno; Da bo polno. Izkušenj. Čustev. Ljubezni in bolečine. Brez tega pač ne znam živeti.

Sedem resnic

Homerun me je izzval. 7 resnic hoče. Hmmm … Sklepam, da moram o sebi zapisati sedem stvari, ki jih še nisem zapisala na blogu. To je pri moji blogerski kilometrini zanimiv izziv. Vseeno lahko poskusim:

Resnica št. 1: O glasbi ne vem – nič. Moj glasbeni okus temelji na tem, kar mi servirajo drugi in je odvisen od mojega trenutnega razpoloženja. Edine izjeme so Rambo Amadeus, Bijelo dugme in Nick Cave. In ja, tudi to troje je posledica vpliva tistih, s katerimi sem se predolgo družila.

Resnica št. 2: Težko me je motivirati, zato vedno iščem izzive in skorajda nedosegljive cilje. Fascinirajo me zgolj ‘presežki’, kar pomeni, da sem velikokrat razočarana. Obenem se stvari in ljudi hitro naveličam.

Resnica št. 3: Bojim se – zobozdravnikov, frizerjev in ginekologov. Vse bi naredila, da se jim v življenju izognem. Vedno znova se izogibam tudi konfliktom, kar se nikoli ni izkazalo za najbolj pametno stvar, pa to še vedno počnem.

Resnica št. 4: Niti ene pižame nimam, a še vedno velikokrat spim v nogavicah.

Resnica št. 5: Ne znam plesati v paru. Nikoli nisem znala in nikoli ne bom. In ja, velikokrat se zaradi tega znajdem v zadregi. Še vedno.

Resnica št. 6: Jočem redko, če pa že – ob najbolj neprimernih trenutkih. Sredi sestanka, na avtobusu, sredi trgovine. In ob solzavih filmih, jasno.

Resnica št. 7: Nekoč sem verjela, da bom (ko bom odrasla) – zdravnica s petimi otroki in zelo prijaznim možem. Živela bom v hiši z vrtom in ob večerih pisala pravljice za otroke. Očitno še vedno – odraščam:)

Takole, na hitro 7 resnic o Zlobi. Jaz pa bi kaj novega izvedela o: Ireni, GartijuAlešu, Razbojniku, doktorju Onyxu, Človeku in Srečkici.

Hvala vsem!

Halo, gospa? Vas lahko malce ‘nategujemo’?

Telefon, ki visi v predsobi mojega malega kraljestva, ne služi skoraj ničemur. Tam je, ker je lastnica stanovanja prepričana, da z odjavo stacionarne cifre izgubiš stik s svetom, tam je, da se gospod Otrok vsake toliko s sošolci pomeni o online strategijah in ja, tam je zato, da me vsake toliko pokličejo iz kake firme, ki je odvisna od analiz mojega socialnega položaja, političnih prepričanj in uporabe pralnih praškov.

Včasih se mi ljubi in pridno sodelujem. Razlagam vse o svojih političnih prepričanjih (kolikor jih pač premorem), o statusih, denarju in številu članov gospodinjstva. Včasih se prijazno zahvalim in odložim. To je to. To je poslanstvo črne naprave v predsobi.

Ko je včeraj popoldne spet začela piskati, sem vedela, da bo neko podjetje od mene ponovno nekaj hotelo. Pa sem bila ravno dobre volje in sem nameravala spet povedati, koliko zaslužim, kako živim in katerih politikov niti mrtva ne bi volila. Karkoli želijo, samo da bodo vse statistike zadovoljive in podatki preverjeni.

Res je bila firma, Lava in nekaj, če se prav spomnim, in za spremembo je bil na drugi strani prijazen, moški glas. Obetaven uvod v nekaj, kar naj bi po mojih pričakovanjih morala biti anketa o kakih pralnih praških. Pa sem se zmotila.

‘Dober dan gospa, z vami smo govorili pred dnevi in dogovorili smo se za sestanek.’

‘Huh, ja? Kakšen sestanek pa bi to bil?’

‘Ja gospa, kaj ste pozabili? Za finančno svetovanje smo dogovorjeni.’

Jaz in finančno svetovanje? ‘Hehe, gospod, to bo zagotovo pomota. Za nikakršno finančno svetovanje nisem dogovorjena, ker mi enostavno nimate o čem svetovati. Razen, če mi ne znate povedati, kako mesec preživeti z manj denarja kot znesejo vse položnice skupaj.’

‘Ne, ne, gospa, mi imamo brezplačno finančno svetovanje o varčevanju in zagotovo smo dogovorjeni z vami.’

‘Žal mi je, gospod, pri treh klicih na teden si zapomnim večino pogovorov, definitivno pa bi si zapomnila sestanek na temo varčevanja.’

‘Gospa, potem pa smo se na tej številki z nekom drugim pogovarjali, zagotovo smo dogovorjeni.’

‘To bi bil moj dvanajstletni sin, za katerega nekoliko dvomim, da bi ga zanimala vlaganja in varčevanja.”

– trenutek tišine –

‘Dovolite gospa, da vam vseeno predstavim naše podjetje.’

Na tem mestu je sledilo prebiranje teksta o brezplačnem finančnem svetovanju, na katerega sva povabljena jaz in moj sin (vseeno ga moram vprašati, ali si je naročil kako analizo finančnega stanja v svojem hranilniku), hvaljenje neke firme in njenih storitev, meni pa začuda ni počil noben živec.

Gospoda sem mirno poslušala do konca, prenesla prebiranje že stokrat prebranega in vmes razmišljala, da je to dejansko zanimiv pristop k promociji podjetja.

Nekoga pokličeš (kar te v primerjavi z vsemi ostalimi marketinškimi prijemi ne stane skoraj nič) in mu naložiš nekaj o nekem sestanku. Preden ubogemu revežu potegne, da v vsej gužvi ni pozabil še na en sestanek in da ga dejansko nekdo nateguje, mu uspeš predstavit celovito ponudbo svoje firme in po možnosti še zvleči na (baje že dogovorjeni in brezplačni) sestanek. Verjamem, da marsikomu pride že ob besedi ‘brezplačno’ in prepričana sem, da se teh brezplačnih sestankov marsikdo tudi udeleži. Sklepam, da se na tem mestu vsa brezplačnost zaključi in da nekdo začne lepo zaračunavati svoje storitve, ampak – to je šele potem. Važno, da se najdejo nove stranke.

Žal, jaz ne bom med njimi. Ne zgolj zato, ker nimam sredstev za kako posebno varčevanje, ampak predvsem zato, ker nisem najbolj navdušena, če me nekdo poskuša v nekaj prepričati z lažjo. To sem gospodu s prijaznim glasom tudi poskušala razložiti, a žal ni bil več tako zelo zainteresiran za pogovor z menoj.

Zakaj neki le?

Gospod, težko sem ponižen ….

Odkar vem zase, sem lepo vzgojen otrok. Vzorno vedenje, sodelovanje na vseh proslavah, iskreno spoštovanje vseh uniformiranih stricev, pisanje domoljubnih pesmic, izogibanje konfliktom, igranje posrednika v mladostnih prepirih, vse kar pač pritiče ljubki, nekoliko debelušni mamini punčki.

In ko iz punčke zrase baba, se seveda ne more čez noč spremeniti. Ne da bi preveč o tem razmišljala, se strašno trudi biti prijazna do sveta okoli sebe. Ne trobi po cesti, ne vrta si po nosu (vsaj ne v javnosti), ne zamuja, lepo stoji v vrsti na vseh blagajnah, se za vsak drek prijazno zahvali in posiljeno smehlja.

Podobno ‘vljudno’ se obnaša v vseh odnosih; prijateljskih, partnerskih, starševskih, teta Zloba je nenehno strašno prijazna. Vse bi naredila, da se ljudje počutijo dobro, da se nihče ne bi znašel v kakem konfliktu in ko se vseeno zgodi kaka neprijetna situacija, je lepo vzgojena Zloba vedno tista, ki prva popusti, se umakne in naredi vse, da je svet lep in prijazen.

A zadnje čase ima teta Zloba občutek, da svet v resnici sploh ni prijazen. Še huje, po njem se sprehaja horda sebičnih, vase zagledanih posameznikov, ki jim dol visi, kako se kdo počuti, kako se koga prizadane ali samo izrine iz vrste. Svet je poln komolčarjev, ki samo hočejo, hočejo, hočejo.

Zadnje čase se teti Zlobi dogaja, da se nanjo zdirajo prodajalke v trafikah, jo iz vrste izrivajo gospe v krznenih plaščih, se vanjo zaletavajo nevzgojeni mulci, ji parkiršče kradejo samozavestne starke, ki imajo svojo garažo dva metra stran. Teti Zlobi ‘prijatelji’ razlagajo, kaj vse hočejo, želijo in pričakujejo, teti Zlobi ljudje jemljejo stvari izpred nosa, ja, teto Zlobo sebični ljudje zadnje čase precej jezijo.

Nič hudega, Zloba je prijazna. Lepo vzgojena. Vljudna. Mirna. Sproščena. Nekonfliktna. Dokler ji ne poči film. Kar tako, kot strela z jasnega, se Zlobi utrga. Pred trafiko na Bavarskem dvoru se začne dreti kot bi jo kdo iz kože dajal.

Ko pridno stoji v vrsti, da si bo nabavila svoje omiljene cigaretne smotke in ko že preklinja počasnost prodajalca, duhamorno štetje kovancev že tretje trgovke iz bližnje štacune in dež, ki ji kaplja za vrat, se od nekje vzame gospa srednjih let.

Natupirana, nabarvana in nalakirana, zamotana v krzneno kučmo in prav tak plašč, v našpičenih čeveljcih in lisasto torbico. Na čelu ji piše, da je gospa. In gospe ne čakajo. Te preskočijo celo vrsto, uspejo grdo odriniti nič hudega slutečo cigaretno odvisnico, ki ima zadnje čase težave z obvladovanjem svojih čustev (ja, to bi bila Zloba), skoraj na cesto vržejo še staro mamo s tremi cekarji, se pririnejo do trafikanta in ravno želijo nabaviti svoj žeton, ko se jim zgodi nekaj precej čudnega.

Nekdo zraven njih začne – tuliti. Kričati na ves glas. Ne, to ni  kričanje, s katerim razlagamo, kaka krivica se nam je zgodila, tudi ni to kričanje, s katerim nekoga pošiljamo v temačne odprtine, je zgolj preprosto, živalsko proizvajanje glasov, ki nimajo nobenega smisla, razen – da preprečijo, da bi trenutno kričeči doživel kak napad panike ali lažjo obliko srčne kapi.

Kar tako, ‘z lepega’ in za brez zveze se dotični posameznik dere kot jesihar, ne da bi o tem sploh razmislil. V trenutku ni nikjer nobene vrste, v trenutku vsi stopijo vsaj deset korakov stran in presneto debelo gledajo.

Priznam, ko sem zajela sapo, sem najbolj debelo verjetno pogledala prav jaz, dežurni kričač na Bavarskem dvoru. Ampak – samo za trenutek. Občutek je bil v resnici precej prijeten, sproščujoč. Iz sebe sem spravila precejšnjo dozo slabe volje, ki se je v meni nabirala zadnje tedne.

Nabavila sem svoje cigarete, gospe v krznenem plašču, ki se je skrivala nekje za improvizirano avtobusno postajo, podarila še en prezirljiv pogled in odkorakala nazaj proti parkirišču. Doma sem seveda prav nesramno zaparkirala še tečno sosedo, ki ne mara svoje garaže in se spravila – na čik.

Gleda nekaj vso prijaznost, vljudnost in ponižnost tega sveta. S silo se doseže več, predvsem pa manj boli glava. Po tem popoldanskem eksperimentu sem namreč nadvse sproščena in tudi čik na balkonu, s pogledom na sosedo, ki se v avto tlači na sopotnikovi strani, prija mojemu trenutnemu razpoloženju.

Preventivno vseeno danes ostajam doma. Na sumu se namreč imam, da bi se lahko te nevzgojenosti in nevljudnosti navadila in komu kaj grdega naredila.

PS: Ne, nisem nora. Res ne. Včasih je pač treba odklopit. Priporočam še komu. Za vzdušje si lahko zavrtite še komad iz naslova, če vam ga le uspe kje najti.