blodim, blodiš, blodi

Ko se je obrnil na drugo stran in jo vso vročo, potno, odrinil stran od sebe, si je z desnico podprla glavo in se zagledala v njegovo golo telo. Rjuha je pokrivala noge in zadnjico, hrbet se je svetil v soju uličnih svetilk, na vratu so se mu risale temne sence. Še preden se je dobro namestil, že se je izgubil v težkem dihanju, ki je pomenilo le eno – da spi.

V tisti veliki, nekoč tako topli in prijetni postelji, se je počutila povsem prazno in izgubljeno. Za hip si je zaželela priviti se k njemu, izsiliti objem, čeprav bi le ona objemala spečega. Trenutek je hitro minil. Že dolgo namreč ni več hrepenela po njegovem telesu, že dolgo je bil seks le še rutina, premikanje, suvanje in odrivanje dveh utrujenih teles.

Seks je bil pravzaprav najboljši povzetek, slika njune zveze. Prekleto redko sta si še gledala v oči, hvaležna mu je bila, da je bil raje zadaj, za njenim hrbtom, da je zgolj pustila živali v sebi, da uživa po svoje. Pogled na njegovo trepetajoče telo, malce zgubano čelo in oklepajoče dlani je ni več zanimal, ni ji več sladko zadišal, ko se je sprehodil tesno mimo nje, ni se več spomnila, kdaj ga je zadnjič poljubila.

Prav to jo je najbolj skrbelo. Pozabila je na zadnji poljub, pozabila, kdaj se je zadnjič prisesala na njegove mehke, tople ustnice. Vsaj nekoč so bile take. Tople, voljne, skrivajoče dve vrsti belih zob, ki so znali prav nedolžno ugrizniti in v njej še podžigati poželenje. Ja, nekoč ga je rada zrla v temne, rjave oči, izgubljala prste v kodrastih laseh in ljubkovala ustnice, nos, oči in čelo, potovala po njegovem obrazu in se sprehajala po telesu.

Nič več. Zdaj je bil samo še speči človek, golo, hladno telo, ki se je iz dneva iz dan, iz noči v noč bolj umikalo, iskalo svoj prostor pod soncem in jo odrivalo na rob postelje. Začuda, ni je motilo. Vsaj ne toliko, kot njegovo potno telo, zadihane, zlagane besede, zašepetane na uho, takrat, ko se je vendarle odločil, da bi po njej izbrizgal svoje seme.

Bila ga je sita. Njega in njegovih hladnih rok. Praznega pogleda in že stokrat povedanih stavkov. Golega telesa v soju uličnih svetilk, ki je ležalo tam samo še zato, ker ni vedelo, kam in zakaj bi šlo. Nuja, rutina, praznina dolgoletne zveze. Navada.

Naslonila je glavo na blazino in z roko vseeno zdrsela po njegovem vratu, hrbtu. Niti trznil ni, ko so prsti oplazili ušesa, ko so risali osmice po vratu in ko so se nohti nesramno zatikali za potno kožo. Samo za hip si je zaželela, da bi ga ugriznila, razpraskala do krvi, da bi ga še enkrat zbudila v vsem poželenju, pa čeprav bi ga zato morala raniti. Mogoče – ravno zato.

Ker si je želela še enkrat videti njegov obraz, ki živi, čuti. Hotela je, da ga boli, da bo mogoče opazil, kako zelo je bolelo njo, ko se je iz nekoga spremenil v nekaj. Ko se je izpraznil in postal telo. Vedela je, da pod tisto hladno kožo, pod vsemi maskami, še vedno utripa krvavo srce in v tistem trenutku si je zaželela, da bi ga izkopala. Iztrgala. Da bi ga prebudila in se še enkrat uzrla v željnih, toplih očeh.

Bil je samo trenutek, preblisk. Spomin na nekaj, kar je že davno poginilo in kar je živelo le še v njeni glavi, v srcu že dolgo ne več. Še enkrat ga je poljubila na vrat in se potiho pobrala iz postelje. Cunje niso več ležale razmetane vsepovsod, kot nekoč, lepo zložene je pobrala z nočne omarice in se na hitro oblekla.

Stopila je na hladno ulico, si prižgala cigareto in puhnila dim v ulično svetilko. V bližnjem zvoniku je ura ravno odbila tri, ko je v roke vzela telefon in ga poklicala. Vedela je, da se bo oglasil. Vedno jo je čakal, vedno je bil tam. Pripeljal se je v nekaj minutah, ji brez besed pridržal vrata in jo odpeljal domov. Besede nista spregovorila, ko sta se mimo otroške sobe povzpela v spalnico, besede ni rekel, ko jo je v kopalnici gledal, kako s sebe spira ljubimčevo sled.

Tudi ko je mokrih las stopila do postelje, ni rekel nič. Samo k sebi jo je povlekel, jo skoraj grobo objel, se zazrl v njene prazne oči in jo poljubil. Poljubljal jo je tako dolgo, da mu je poljub vrnila. Objeta sta se zavlekla v posteljo. Ni je izpustil, ko je njeno tresoče telo pokrival s težko svilo, ni je odrinil, ko je trudno zaprla oči in zaspala.

Le malce se je odmaknil, si glavo podprl z desnico in se zagledal v njeno golo telo. Rjuha je pokrivala noge in zadnjico, hrbet se je svetil v soju uličnih svetilk, na vratu so se ji risale temne sence.

... komentarjev: 6

Presnete verižne igrice. Že pred časom me je ‘namočila’ Sparkica, ki mi je podarila črko O, ki naj bi jo z igro besed vpela v meni posebno zgodbo. Danes mi je ponagajal še Sosed, ki hoče šesto fotografijo iz šestega albuma fotografij, ki jih hranim na svojem računalniku. In zgodbo o tej sliki/fotografiji. Razlog, da je namočil ravno mene (no, in še 5 drugih) je v tem, da skoraj nikoli ne objavljam slik. Do danes sem jih natančno – enkrat.

No ja, pa dajmo, oboje skupaj, besede in eno sliko; Tole je šesta fotografija iz šestega albuma, ki nosi naslov ‘Kr neki’.

Naslov albuma precej pove o njegovi vsebini, vsebuje slike iz vseh vetrov, brez kakega globljega pomena. Vseeno, čevlji na zgornji sliki so z mano že 12 let. Od nekdaj imajo svoje mesto na mojih knjižnih policah in verjeli ali ne, svoj čas so bili črne barve. Kupil mi jih je moj bivši, obula sem jih samo enkrat (nikoli pa niso stopicljali po trdih tleh:), od takrat služijo precej posebnemu namenu – iritiranju morebitnih obiskovalcev, ki me vedno znova sprašujejo, zakaj hudiča imam čevlje na polici.

Preprosto; Ker so mi všeč. Ker se da vanje skriti marsikaj: Plišasto kravo, ki mi jo je podaril ljub prijatelj, iz kamna izklesano srce, zaradi katerega sem si življenje zakomplicirala za celo leto in še nekaj malenkosti, ki mi pomenijo veliko. In nenazadnje, ker tile čevlji lahko povedo veliko zgodb:

Bili so na polici, ko sem otroško iskreno objemala njega, ki sem ga ljubila, ko sem si nadevala oklepe in maske, da sem skrivala solze. Čuvali so me, ko je na kavču obljubljal, da se ne bo razblinil v nič in bili so tam, ko sem vanje skrivala objokano, kamnito srce. Z mano so tudi danes, ko sem na trenutke še vedno otožna zaradi neizrečenih besed in ukradenih občutij, ko se počasi spet sestavljam in iščem vero v ukradene sanje. In vem, izpred odloženih knjig me bodo spremljali tudi jutri, ko bom spet – obljubljala, objemala, osvajala in osrečevala.

... komentarjev: 14

Priznam, do stand up komedije nikoli nisem gojila kakšnega posebnega odnosa. Vedela sem, da nekaj takega obstaja in slišala sem, da imajo nekatere gledališke hiše po Sloveniji težave z igralci, ki so preveč ’stendaperski’, da bi se lahko igrali pravi teater. Nekajkrat se mi je besedna zveza stand up zataknila v grlu v povezavi z Jerryem Seinfeldom, ob katerem sem se vedno spraševala, kaj hudiča je tu smešnega in to je bilo to.

Stand up in jaz si torej nisva bila blizu vse do novoletne zabave pred dvema letoma, ki jo je popestril angleški dramatik, Richard Bean. Po nekaj popitih kozarcih vina in zavoljo zelo ekskluzivne (beri: zahtevne) družbe natančno dveh babnic je popustil in demonstriral delčke nastopov iz njegove standaperske preteklosti.

Še danes me bolijo trebušne mišice (kolikor jih pač premorem) ob spominu na Richardovo angleško komedijo sredi kuhinje in še danes vem, kaj me je takrat ‘zmotilo’. Jezik. Čeprav govorim in pišem tekoče angleško, je angleščina zame še vedno tuj jezik in zame je nemogoče v tujem jeziku zares dojeti dvoje – humor in debate o religiji. Slej ko prej se nekje ustavi.

Richardov nastop je bil zame (zaradi kvalitete vsebine in tudi zaradi želje po iskanju stand up-a v maternem jeziku) vseeno zadostna brca, da sem začela ugotavljati, kje in kdaj lahko stand up spremljam tudi v Sloveniji. Ugotovila sem dvoje: Da je stand up-a v Sloveniji precej in da zna celo presegati moja pričakovanja. Kar je, če si zahtevnež in zadrtež moje sorte, precej fascinantno spoznanje.

Ne zadovoljijo me namreč razne Županove Micke in vse njihove izpeljave, še manj humor na nivoju vaške gostilne, kjer je nujno potrebno ‘kozlati, rigati in prdeti’. Tudi pri stand up-u me velikokrat zmoti prav to; Komiki, ki so prepričani, da je smešno edino tisto, kar se tako ali drugače povezuje s telesnimi odprtinami, izločanjem in spolnostjo.

To njihovo prepričanje preveč pogosto potrjuje tudi publika, ki je za razvoj še bolj kvalitetnega stand up-a v Sloveniji po mojem mnenju preveč nezahtevna, pasivna in na trenutke enostavno – preneumna. Ko največji aplavz požanje vic okoli gledanja ‘lastnega dreka v školjki’ ali pa vic na račun študentke s Fakultete za družbene vede, ob kateremkoli poskusu komika komunicirati s publiko pa le-ta zmrzne, do veliko drugačnih zaključkov pač ne moreš priti (Medklic: okej, vici o FDV-jevcih, ki dejansko izzovejo salve smeha, povedo predvsem to, da je publika večinoma študentska in da je stand up očitno najbolj priljubljen na Filozofski fakulteti).

Obstajajo pa seveda tudi presežki. Med do danes videnim je zame to predvsem Vid Valič, katerega največja odlika je to, da je dečko enostavno – nadarjen. Nič namreč ne pomaga zaloga naučenih šal, še manj kilogram preveč ali dejstvo, da spiš s predstavniki istega spola (iz meni neznanega razloga se za tem skrivajo predvsem ženske), važno je, da se v vsakem trenutku znajdeš, znaš komunicirati s publiko in predvsem – da si kolikor toliko pameten. Bister, prodoren um je vsaj zame nujen predpogoj za kakršenkoli humor, sploh takega, ki te do solz nasmeje.

In tu smo spet pri nezahtevni (neumni?) publiki. Ko gospod na odru v en stavek stlači besedi nekrofilija in shizofrenija, med občinstvom namreč zavlada strahotna tišina, v kateri bi večina ljudi vse dala za kak slovar, ki bi pomagal dojeti pravkar povedano šalo. Nekaj redkih posameznikov se začne sicer krohotati, a vse skupaj samo še bolj sesuje ritem, ki ga nek stand up pač mora držati. Samo upaš lahko, da se bo nastopajoči znašel in znal potegniti zabavo naprej.

Valiču to uspeva, nekaterim drugim malo manj. Tako se mi je še na vseh predstavah, ki sem jih videla do sedaj, uspelo nasmejati enemu ali maksimalno dvema nastopajočima, ostali so se izvlekli prav na njegov (njun) račun. Pogrešala sem tudi udarne zaključke, ki jih vedno znova uspejo pokvariti ‘povezovalci’ s kako razvlečeno, neposrečeno šalo, tako da skozi vrata slučajno ne odideš z rdečimi očmi in od smeha zabuhlim obrazom.

Dozdeva se mi, da slovenski stand up v tem trenutku potrebuje eno samo stvar, na dveh nivojih – med publiko in med nastopajočimi: Ekskluzivo. Iz povprečnih nastopajočih bi bilo nujno izluščiti presežke, iz nezahtevne publike tisto, ki gre na stand up zaradi stand up-a in ne zgolj zato, ker je predstava v Drami razprodana ali Global mogoče zaprt. V tej smeri sicer že delajo predvsem posamezne stand up skupine, a po mojem skromnem mnenju še vedno dopuščajo preveč padalcev v svojih vrstah.

Kljub vsemu; Na vseh predstavah do sedaj sem uživala in ob večini sem se nasmejala do solz. Kar je ob napolnjenem, stresnem delovniku in sploh sredi turobne zime precej dobra terapija za preganjanje depresije, definitivno veliko boljša od tablet, ki jih kar po spisku žrejo moji depresivni znanci. Torej, če ne veste, kaj bi sami s sabo, jaz navijam za stand up.

Več na:

http://www.standupsi.com/

http://www.komikaze.si/komikaze.html

http://www.standup.si/

... komentarjev: 10

Evo, staknili smo glave in rekli, da je ta četrtek pravi dan, da se blogerji malo družimo med sabo, spijemo pivo ali dve in kakšno rečemo. Ker pa bo srečanje zelo ekskluzivne sorte, je prav, da določimo vstopnino. Pobirali jo bomo ta isti dan, torej v četrtek, 19. 2. 2009, ob 16.00 na Šlajmerjevi 6 v Ljubljani.

In kaj je vaš prispevek? Kak deciliter čiste blogerske – krvi:)

Ja, jasno, govorim o novi blogerski krvodajalski akciji, tokrat že četrti po vrsti (se mi vsaj zdi)). Torej – vsi, ki premorete malce krvi in veliko dobre volje, pridružite se nam v četrtek, 19. 2. 2009 ob 16.00 pred Zavodom RS za transfuzijsko medicino na Šlajmerjevi 6, v Ljubljani.

Po oddaji krvavečih prostovoljnih prispevkov izgubljeno tekočino nadomestimo v bližnjem lokalu, Povodni mož imenovanem.

Jaz pridem, Had pride, kdo še?

PS: Ne veste, kdo lahko daruje kri? Dodatne informacije najdete tu!

... komentarjev: 20

Vsakič, ko se spravim k pisanju blog zapisa, se ukvarjam s tem, kako bom kako besedo ali stavek obrnila, kako bom zapletla uvod, da bosta vrh in razplet bolj zanimiva, kako bom eno besedo zamenjala z drugo, ki ima še kak dodaten pomen. Vedno znova premislim, kaj in zakaj hočem objaviti in čeprav včasih mislim hitreje kot tipkam, torej mi pisanje bloga ne predstavlja kake hude obremenitve, se za vsak zapis vsaj malo potrudim.

Čeprav se ne slepim, da so moji teksti kak hud umetniški presežek, so v prvi vrsti – moji. Za njimi stojim, vanje verjamem, za nastanek marsikaterega sem se prekleto potrudila, zapisano čutila in doživela. Brez pretiravanja torej trdim – blog je velik del mene, mojih čustev, mojih doživetij, blog je – jaz.

In prav zato sem včeraj kar malo debelo pogledala, ko sem na Drugem svetu opazila precej znan naslov: ‘Vzgoja je pranje možganov.’ Novica je izpostavljala blog nekega Tomaža, ki očitno o vzgoji razmišlja tako zelo podobno kot jaz, da zapiše celo popolnoma identičen naslov, kot sem ga sama uporabila že pred dobrim letom in pol. Seveda me je zanimalo, kaj ima gospod Tomaž povedati in seveda sem našla to, kar sem slutila, da bom.

Svoje stavke, sicer deloma iztrgane iz konteksta, ‘obogatene’ z dvema linkoma in nekaj besedami, ki jih nisem napisala jaz. Vse ostalo je bilo prekopirano iz mojega zapisa tako natančno, da se gospodiču ni ljubilo niti ’slavnih’ tropičij spremeniti v kako drugo ločilo ali presledek. Vir ‘inspiracije’ (beri: od kje so bile besede ukradene) seveda ni bil nikjer niti omenjen. Kot da je slavni Tomaž vse napisal sam.

Brez prehudega razburjanja sem gospodiču pustila komentar, v katerem sem se prijazno zahvalila za ‘povzemanje’ in prilepila povezavo do svojega originalnega teksta, nekaj podobnega pa sem pripisala tudi k novici na Drugem svetu.

Že tri minute po komentarju na Drugem svetu me je v elektronskem nabiralniku pričakalo opravičilo uredništva, ki ga nisem niti najmanj pričakovala. Kristalno jasno mi namreč je, da fantje ne morejo slediti vsem blog zapisom, sploh pa ne ob vsakem ugibati, ali je mogoče kdo komu kaj ukradel. Že to, da jim uspeva dnevno prebirati celotno slovensko blogosfero, iskati kakršnekoli presežke in jih izpostavljati, zraven pa še prispevati z lastnimi (zelo kvalitetnimi zapisi), nagradnimi igrami, natečaji in vsem ostalim, je več kot preveč.

Med tem ko so fantje z Drugega sveta spet opravili svojo ‘nalogo’ nad vsemi pričakovanji, se kradljivi Tomaž na moj komentar ni odzval. Čez kako uro je naslov blog zapisa skrajšal iz ‘Vzgoja je pranje možganov’ na ‘Pranje možganov’, pobrisal moj komentar in to je bilo to. Tekst še vedno ostaja, brez povezave na izvirnik, z vsemi mojimi besedami in tropičji. Slab priokus v mojih ustih pa tudi.

Ne bom niti poskušala razumeti, od kje ljudem ideja, da mirno vzamejo nekaj, kar ni njihovo, se pod to podpišejo in prodajajo naprej. Očitno je prazne glave in prazne strani treba z nečim napolniti in če sam nič nimaš, vzameš drugemu. Okej, razumem. Zajebano je biti trot. A da si tak trot, da niti dobronamernega komentarja ne poskušaš dojeti, ampak ga raje zbrišeš in malce popraviš naslov, to pa presega še meje mojega potrpljenja in dobre volje.

Umika objave še ne bom zahtevala, ker jo lahko izkoriščam za zgražanje in bolj oprijemljivo dokazovanje neke neumnosti in omejenosti, prav tako pa še moram premisliti, kaj naj s trotom Tomažem sploh počnem. Nekako ga imam na sumu, da mu niti dolgotrajno razlaganje, argumentiranje in vzgajanje ne bi koristilo. Vzgoja je namreč res pranje možganov, a če nimaš kaj prati, tudi od vzgoje preveč ne pričakuj.

... komentarjev: 25

Prejšnji vikend sem si privoščila dan in še malo popolne tišine. Najprej sem izklopila mobitel, potem iz stene izvlekla kabel domačega telefona, se zavalila na kavč in začela brati knjigo. V istem trenutku je poleg mene nekaj začelo piskati; Jasno, prenosnik je bil še vedno živ in maili so še vedno padali v nabiralnik.

Ko sem enkrat preverila privatno elektronsko pošto, sem seveda prestregla še tri službena sporočila, neprebranih je bilo nekaj pisem na Facebooku, inbox na Travianu je tako ali tako vedno poln, nekaj je ‘utripalo’ na Koorniku, komentarjev na blogu nisem hotela niti prebrati.

Vsem je že dolgo jasno, da internet hudo spreminja naše socialno življenje, a šele ko sem se hotela popoplnoma izklopit iz svojih ’socialnih mrež’, mi je potegnilo, kako zelo zajeban projekt je to. Ni dovolj odpovedati vse sestanke in srečanja s kolegi, ni dovolj izklopiti telefon, treba je še zapreti vse maile in spletne strani, ugasniti računalnik in iz stene potegniti telefonski kabel.

Ja, potem imaš uro, dve ali dan mir, a ko se spet povežeš s svetom, plačaš davek tudi za tistih par ur odklopa. Mail je poln, telefon utripa, ljudje te začudeno sprašujejo, kaj se dogaja s tabo, ker nisi dve uri na neko sporočilo odgovoril, ker je bil telefon nedosegljiv.

Veste kaj, jaz imam dovolj! Tako, kot mi v resničnem življenju nekateri ljudje pomenijo več in drugi manj, tako kot v resničnem življenju vem, kaj je nujno, kaj prijetno in kaj zgolj obveza, tako bom počasi začela selekcionirati tudi virtualni svet.

Ljudje zlorabljajo spletno komunikacijo. Za vsak drek ti napišejo sporočilo in potem čakajo odgovor. Zakaj me nekdo ne pokliče, če je tako nujno? Zakaj me ne ustavi na cesti ali povabi na kavo, da me nekaj vpraša? Ker je veliko lažje natipkati tistih par črk in potem naslovniku prepustiti vse ostalo.

In zakaj, jaz, kot naslovnik, čutim dolžnost, da slej ko prej na vse odgovorim? Verjetno zato, ker je beseda zapisana in ker se ne morem izgovarjati na to, da je nisem prebrala ali sploh prejela. Ali še bolj iskreno – ker imajo zapisane besede svojo težo in bi precej tečno izpadlo, če bi zapisala to, kar si velikokrat mislim: Pejte mi nekam s temi svojimi brezveznimi sporočili.  Ne da se mi odgovarjat na vse.

V trenutku, ko človek nekaj napiše, ve, da bo naslovnik to prebral in pričakuje odgovor. Ne glede na to, ali napiše hudo pameten mail, ki dejansko potrebuje odgovor, ali pa ti le na steno Facebooka napiše 26 črk brez smisla, ali še huje – na MSN-ju nalepi eno od tistih smejočih, iz črk in ločil sestavljenih slikic, in potem pričakuje neko reakcijo.

Prav MSN mi je od nekdaj najbolj sitna stvar. Ravno nekaj delam, ko začne neusmiljeno piskati, ker ima eden od mojih prijateljev tri minute časa in bi mi pod nujno nekaj sporočil. Krava kot sem, bi še odgovarjala. Ker je MSN najbolj vsiljiv, ga že dolgo več ne uporabljam, prav tako ne gmail talka in kar je še podobnih instant pizdarij. A vseeno – treba bo še bolj jasno postaviti meje.

Ljudje v zadnjem času precej kritizirajo predvsem Facebook. Ker jim baje vzame preveč časa, ker jih razgalja in razoseblja. Vedno znova si rečem: Pa kdo vam je kriv, da to uporabljate in če že, zakaj hudiča si ne vzamete 5 minut časa in spremenite nastavtive tako, da vam bodo ustrezale?

A isto je z mano in mojo uporabo spletne komunikacije; Zakaj pizdim, če pa sem sama tista, ki dopušča, da ji ljudje puščajo sporočila vsepovsod, da rinejo v moje malo življenje skozi najbolj bizarne spletne odprtine, kot so maili, spletni portali in socialne mreže? In zakaj hudiča – odgovarjam?

Ker sem pička, zato. Ker neodgovarjanje naslovniku zelo nazorno pove, da ga – ne jebem in da se mi z njim v nekem določenem trenutku pač ne da ukvarjati. Mogoče čez par ur, mogoče naslednji dan, mogoče sploh ne.

Če smo v vsakdanji komunikaciji vajeni reči ne, če smo na sestankih in ob pivu sposobni nekoga nekam poslati ali pa sploh ne opaziti, bo to počasi potrebno sprejeti tudi v virtuali. Dejstvo namreč je, da iz dneva v dan bolj determinira naš svet in vse naše odnose, zato je prav, da si jo prikrojimo, kot si krojimo vse svoje življenje. Izogniti se ji, vsaj po mojem mnenju, več ne da. Sama si tega niti ne želim. Ne v celoti.

Na službeno pošto tako odgovarjam samo še v službenem času. Na privatna sporočila takrat, ko mi paše in samo na tista, na katera hočem. MSN ostaja izklopljen, prav tako gmail talk in Facebook chat. Tudi telefon zadnje čase pogosteje izklapljam in ne, nimam vklopljene funkcije, ki me preko  SMS-a obvesti, kaj vse sem v času nedosegljivosti zamudila.

Nedosegljivost namreč potrebujem. Svoj mali, nedostopni svet, v katerem je prostor le zame in za meni zelo ljube ljudi. V poplavi virtuale je pač to drobno, a zelo srčno realo potrebno – čuvati.

... komentarjev: 7

Od nekdaj je ljubila umetnike. Pesnike in pisatelje, slikarje, kiparje, glasbenike. Vse posebneže, ki so znali iz nič delati nekaj. V njihovih zasanjanih očeh, razmršenih frizurah in skrivnostnih nasmehih je iskala tisto, česar v sebi nikoli ni našla; edinstvenosti. Drugačnosti. Popolnosti.

Sanjarila je o njih, se z njimi zapletala v neskončne debate, jim sledila na vsakem koraku in se vanje zaljubljala. Ni je motilo, da ko si jim vzel njihovo ‘umetnost’, od njih ni ostalo prav veliko, ni jim zamerila, da so bili brez svojega talenta polomljene, neuporabne človeške lutke, ker jim nikoli ni pustila dovolj blizu.

Zanimali so jo zgolj od daleč. Kot slike. Slike popolnosti. Postavljala jih je na nedosegljive piedestale, zapirala v kristalne omare, jim postavljala ledeno hladne oltarje. Potrebovala jih je, kot vsak človek potrebuje sanje; nedotakljive, nedosegljive in neuresničljive. Zgolj zato, da sanja. Verjame.

Najraje med vsemi je imela tiste, ki so čarali z besedami. Tem je lahko vsaj malo sledila, tekmovala z njimi in se zapletala v neskončne pogovore: Od vseh umetnosti so ji bile besedne najbližje, poeti najljubši.

In jim je pisala. Sebi in njim. Iz dneva v dan, iz meseca v mesec. Začela je že zgodaj, še pred koncem osnovne šole. Besede so bruhale iz nje, po njej in po drugih, po vseh kosih papirja, zvezkih in knjigah, prtičkih in robčkih, reali in virtuali. Besede so postale njeno orožje in njena maska, njen izraz in njena vsebina.

In seveda je nenehno poslušala druge. Kradla njihove besede in misli, dovolila, da jo zasipajo s svojimi stavki in sestavki, občutji in dvomi. Jemala je od njih, tlačila vase, žrla jih je, kar vse po vrsti. Postala je odvisna od besed. Kakršnihkoli. Katerihkoli. Pogovori ob kavi, debeli, dolgočasni romani, kratke zgodbe, časopisi, spletne strani, filmi, poročila, nadaljevanke, telefoni … besede, besede, besede. Ona. En kup besed, nobenega bistva več. Natlačena, zasuta, prepojena, zasičena. Z besedami, občutji, stavki, ne več njenimi … njihovimi.

In je – ugasnila. Meni nič, tebi nič, ugasnila. Niti besede ni več spravila iz sebe. In ni je želela slišati. Ne besede in ne čustva. Ničesar. Hotela je mir in popolno tišino. Kolikor je ta dandanes sploh še mogoča. Zaprla se je vase, v svoj svet, zaprla oči in umolknila. Poskušala je najti sebe, našla pa je – kaos.

Poplavo nedoločljivih občutij, presežke izkušenj, dobrih in slabih, gore težav, ki niti niso bile njene, kup obveznosti in obljub, nedokončanih zgodb, ukradenih besed in vsiljenih misli, poplavo, v kateri se je nekje izgubilo bistvo, ona sama. Nič več ni govorila, nič več ni poslušala, samo še – iskala je. Sebe. Verjela je, da se bo našla v tišini. Verjela, da je potrebno molčati, ker ni nič več za povedati.

Dokler se ni zgodil On. Njena mala simpatija izpred nekaj let, njen skriti posebnež, se je nekega dne spremenil v poeta in jo zasul z besedami. On, ki nikoli ni bil umetnik, samo človek, v katerega se je prav potiho zaljubila, je iz sebe izbruhal goro pesmi in jo navdušil.

Z besedami je razkril del, ki ga nikoli ni videla niti poznala, iz malega, ljubkega, povprečnega človeka se je rodil On. Poet. Besede so ga slekle, pesmi raztrgale do golega bistva in naredile – presežek.

Besede ga niso zapackale, besede ga niso zadušile, tišina bi bila tista, ki bi ga ubila. Kot je – ubila njo.

Če je hotela, da se spet najde, da se izprazni in ponovno sestavi, je morala pisati. Govoriti. Kričati. Spraviti iz sebe vso navlako preteklih mesecev in let, vse tisto, kar jo je tlačilo in dušilo, kar ji ni pustilo, da bi spet zaživela. Zavlekla se je v posteljo, od nekje privlekla star zvezek in spet začela pisati.

Najprej počasi in okorno, kot da ne bi več znala, kot da bi se vse prave besede poskrile v najtemnejše kotičke njene duše, brez smiselnih stavkov, brez repa in glave. A z vsako zapisano besedo, z vsako najdeno mislijo, je bilo lažje. In bolj iskreno.

Zdaj leži v postelji. In piše. Mogoče bo nekoč spet tudi – čutila.

... komentarjev: 15