Tako nekako gre zgodba zadnjih dni:
Januarja 2010 mi je bila na naslov, kjer nikoli nisem imela prijavljenega začasnega, še manj pa stalnega prebivališča, poslana priporočena pošiljka. Ker na dotičnem naslovu ne živim, te pošte nisem ne prejela in ne prebrala. Na pošto, ki je nisem prejela, seveda nisem odgovorila, zato sem postala podjetju, ki ga ne poznam, dolžna malo manj kot dva evrska tisočaka.
S tem se je strinjalo tudi okrajno sodišče v Ljubljani, ki je moji dragi banki naročilo, naj mi z računa postrga, kar se postrgati da. Seveda se banka temu ni uprla in seveda sem ostala brez denarja. Vse se je zgodilo, ne da bi na svoj stalni naslov prejela eno samo obvestilo, izvedela sem šele, ko hotela dvigniti denar, da bi plačala najemnino.
Potem sem šla; Najprej na banko, da sem ugotovila, da sem v postopku izvršbe. Na listek papirja so mi napisali številko sklepa, s katero sem odromala na okrajno sodišče, kjer so mi pod nos pomolili sodni spis. Najprej sem opazila, da je sodišče vse skupaj požegnalo zgolj na podlagi mojega imena in priimka ter rojstnega datuma. To so vsi osebni podatki, navedeni v celem spisu. Teta na ‘šalterju’ se je takoj strinjala, da je narobe, da v celi zgodbi nisem na naslov stalnega prebivališča prejela niti enega obvestila, ampak ‘oni tega niso dolžni preverjati’. Pika. Tu se zgodba zanje konča.
Zame se seveda ne. Potrebujem dve stvari – odvetnika, ki mi ga ne bo potrebno plačati v naprej in sredstva, da prerinem skozi mesec, plačam najemnino, skratka – preživim. Z odvetniki bo, ob pomoči prijateljev in znancev, še nekako šlo, s kratkoročnim reševanjem finančne zagate pač ne. Banka mi ne bo odobrila ne limita in ne kredita, dokler ne dobi sklepa sodišča, da so moje obveznosti poravnane, da je postopek torej zaključen.
Postopek, ki je bil od začetka napačen – od naslova pa do dolžnika. Postopek za dolg, ki ni moj. Kako naj torej pridobim sklep sodišča, da je postopek končan, če mu v osnovi – oporekam? Ne samo postopku, tudi njegovi vsebini. Pojma nimam, tete na banki in na sodišču pa še manj. To ni njihova stvar (in ja, to je stavek, slišan na obeh naslovih). Znajdi se, če se moreš, v tej kafkovski zmedi.
V tiste pol ure, ko sem čakala, da mi gospa referentka na sodišču pove, komu in kaj sploh dolgujem, sem izprašala svojo vest; Po glavi mi je šlo vse, od morebitnih prometnih prekrškov do neplačanih računov, davkov, česarkoli. Nič, nada, niente. Nimam niti ene kazenske točke, nimam neplačanih računov, tej jebeni državi ne dolgujem ničesar. Bolj vzornega državljana si težko predstavljam.
A kaj mi to pomaga? Trenutno sem tako v očeh sodišča kot banke dolžnik, in čisto vseeno je, zakaj in kako sem do tega prišla. S svojimi sredstvi ne morem razpolagati, ne morem si povečati limita, ne morem najeti kredita, nič ne morem, dokler ne splezam iz birokratske črne luknje, v katero sem padla. Banko prav malo briga, da imam otroka, ki ga moram preživeti, sodišče še manj, da moram plačati položnice, najemnino in zraven še – jesti. Na razpolago imam uradno pot, naj jo izkoristim. To je nasvet tedna.
Fak of pa taki nasveti, taka birokracija, taka država. Dala bom vse od sebe, da iztožim svoj denar, skupaj z vsemi obrestmi, ki jim bom, če se bo le dalo, dodala še stroške za vse preživete čustvene pretrese. To bo, srčno upam, po tem, ko se obrne slavni slovenski sodni mlin, naneslo dovolj, da si plačam letalsko karto za tople kraje in da dokončno pobegnem iz te doline Šentflorjanske.