Če gredo v tej državi komurkoli v nos študentski servisi in študentske organizacije, naj jih ukine. Prvim naj država neha podeljevati koncesije za opravljanje dela, za druge velja Zakon o skupnosti študentov, ki se ga da spremeniti/povoziti na zelo preprost način.
Če se je v naši državi študentsko delo razpaslo do nezavesti, če nadzor ne deluje in če prihaja do zlorab, naj se nemudoma uvede enotna evidenca vpisov (na vse, tudi in predvsem – višje šole) in naj, za božjo voljo, ta, ki ima vsa pooblastila v rokah, to je država, začne izvajati nadzor, ki ga je že davno predpisala sama sebi.
Zelo malo – enotna evidenca vpisov in nadzor, ki je v obstoječi zakonodaji boljši, kot ga predvideva Zakon o malem delu – to je vse, kar je potrebno, da se uredi področje študentskega dela. Če na to kdo doda še primerno obdavčitev vseh oblik dela, kar pomeni – nižjo za redno zaposlovanje in višjo za vse začasne oblike dela – ne bo imel nihče čisto nič proti.
Zakon o malem delu ni niti v eni od zgornjih točk boljši od obstoječih aktov in niti enega od naštetih problemov ne rešuje. Kvečjemu – z metanjem različnih skupin v isti koš ter širjenjem možnosti opravljanja tovrstnih začasnih oblik dela iz manj kot 200.000 na 800 in več tisoč posameznikov povečuje možnosti zlorab.
Ob dejstvu, da Zakon o malem delu ne prinaša nobene od nujno potrebnih sprememb na področju študentskega dela, me v celotni zgodbi najbolj moti to, da morebitno sprejetje Zakona (pod populistično krinko ukinjanja študentskih organizacij in študentskih servisov) predvsem napoveduje spremembo trga delovne sile, celovito reformo trga dela, v smeri prekernih, začasnih, nezanesljivih in nezaščitenih oblik dela.
Na tem mestu pa se zame, ki se več kot 10 let ukvarjam s socialno ogroženimi mladimi, zgodba šele zares začne;
Kot argument za malo delo se vseskozi pojavlja fraza, da naj študenti študirajo, delavci pa delajo. S to trditvijo bi se seveda strinjala, če ne bi poznala realnega stanja; Samo na področju Univerze v Ljubljani je med 10 in 20 tisoč socialno ogroženih študentov. Velika večina teh študentov opravlja študentsko delo in ob tem pridno in predvsem – redno študira. Večina teh študentov ne dela zato, ker v tem neskončno uživa ali ker hoče ‘nategovati’ državo, ampak ker rešuje stisko – ne le sebe, ampak vedno bolj pogosto – stisko svoje matične družine.
Res je, študentsko delo se je uvedlo kot socialni korektiv, res pa je tudi, da je študentsko delo – prav v zadnjih mesecih in letih – še vedno socialni korektiv, ki sedaj celotnim družinam omogoča preživetje. Potopi velikih podjetij, vse več staršev brez dela, vse več družin na robu preživetja, to je realnost velikega števila študentov in to realnost mladi rešujejo z delom. Študentskim delom.
Zgolj ena petina jih prejema štipendijo, manj kot desetina jih ima možnost bivanja v študentskih domovih in socialni transferji, za katerimi se tako radi skrivajo govorci Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, in ki naj bi pomagali ljudem v stiski – mladim pač niso na razpolago.
Podoba o povprečnem študentu, ki so jo v zadnjih letih uspeli sproducirati določeni politiki in predvsem mediji, ki se zabava, popiva in od sebe ne da nič – je zmotna in predvsem žaljiva za velik del mladih, ki se šolajo.
Mladim ni v interesu, da s študentskim delom preživljajo sebe in svoje družine, mladim ni v interesu, da študij podaljšujejo. Še več – večina tistih, ki dela preko napotnic in ki je v socialni stiski, študija ne podaljšuje. Uspe jim oddelati vse in zaključiti izobraževanje v zastavljenih letih. Do sedaj so bili delodajalci te mlade dolžni po diplomi zaposliti, sedaj bodo mladi diplomanti opravljali malo delo – kot brezposelne osebe. Halo?
Napake, odstopanja in zlorabe, ki se na področju študentskega dela pojavljajo, so plod slabega nadzora (če o njem sploh lahko govorimo) in nedopustno se mi zdi, da bodo zavoljo tistih, ki izkoriščajo napake v sistemu (teh bo ob morebitnem sprejetju Zakona o malem delu še več), najkrajšo potegnili prav tisti, ki imajo – najmanj.
Več kot deset let že spremljam mlade v stiski in na podlagi desetletnih izkušenj lahko z gotovostjo trdim, da se njihov položaj iz leta v leto poslabšuje. Če so študenti pred desetimi leti kot stisko prepoznali dejstvo, da si ne morejo privoščiti računalnika ali študija v tujini, v zadnjih letih za mlade zbiramo denar za položnice in hrano za – osnovno preživetje!
Nora (in presneto neumna) bi bila, če bi trdila, da spremembe niso potrebne. So! Nujno potrebne. A spremembe na bolje, ne na slabše. Mladi potrebujejo socialno varnost, mladi potrebujejo dovolj sredstev, da mirno doštudirajo in se redno zaposlijo. Mladi potrebujejo neprofitna stanovanja, štipendije in možnost, da si ustvarijo družino.
Dokler država ne bo sposobna ponuditi alternative, ki bo pomenila aktivno politiko zaposlovanja, nižanje prispevnih stopenj za redne zaposlitve, olajšave za zaposlovanje težje zaposljivih/ranljivih skupin, zadostnega števila dovolj visokih štipendij in možnosti cenovno sprejemljivega bivanja, si država ne sme privoščiti, da še tistim, ki z lastnim delom in iznajdljivostjo zmorejo preživeti sebe in marsikdo še svoje starše – jemlje pravico do dela.
Dokler država ne bo sposobna spoštovati pravil in izvajati nadzora, ki ga sama predpisuje, imam pravico (in dolžnost), da glasno in jasno nasprotujem spremembam – na slabše.
Zakon o malem delu ni nikakršna reforma obstoječega stanja, je zgolj širjenje polja možnosti zlorab na tri velike, socialno ogrožene skupine, poskus kozmetičnega popravka statistik brezposelnih v državi in napoved vrnitve mezdnega dela.
Zakon o malem delu je strokovno in vsebinsko neprimeren, njegove morebitne posledice pa škodljive za najbolj ranljiv del populacije, zato bom na referendumu, 10. aprila, brez pomislekov glasovala PROTI.
PS: Tekst ni namenjen prepričevanju prepričanih, ampak je zgolj predstavitev mojega pogleda na aktualno dogajanje. To baje smem početi na svojem blogu:) Tečnih debat ne želim spodbujati, bom pa skušala odgovarjati na vsebinska vprašanja. Hvala za sodelovanje:)
PS2: Ker sem pridna, ubogljiva in spoštljiva državljanka, zapiram možnost komentiranja na blogu; sicer s skoraj polurno zamudo, a prej mi pač ni uspelo priti do računalnika.