Sedim v kopalni kadi in gledam, kako se voda izgublja v petih srebrnih luknjicah na dnu. Belina sten okoli mene, odsev ogromnega ogledala, svetloba sitne neonke … pljuvajo mi v obraz in kljujejo utrujene oči.
Sedim v kopalni kadi, s pokrčenimi nogami in čutim vodo, kako polzi po mojem telesu. Skoraj tako topla je kot tvoji prsti včeraj. Vsaka kaplja počasi, vztrajno briše vonj po tebi.
Na dlani nosim milo in z njim rišem sled po telesu. Vsaka sled, del tebe manj, vsaka črta, dotik stran. Spiram te s prsi, trebuha, nežno božam s stegen, brišem te, utapljam te.
Tvoj vonj. Še vedno je povsod. Lasje? Kot da ne bi bili moji. Kot da bi vanje celo noč skrival svoje prepoteno telo. Koža? Še nikoli ni imela toliko drobnih por, ki bi skrivale sled tebe.
Povsod si. Na vsakem koščku kože, v vsakem kotičku mojega telesa. Kot so bili včeraj tvoji prsti. Tvoje ustnice in jezik. Prebožal in predotikal si se me. Našel vse, kar si iskal in še več. Ure si se utapljal v meni, ure sem cepetala pod teboj in se zvijala v nasladi. Ure si me jemal in čisto vse si vzel.
Povsod si. Na vsakem koščku kože, v vsakem kotičku mojega telesa. V moji glavi. Še vedno te slišim, kako mi bereš misli in mi na uho šepečeš, kaj vse bi še počel. Kaj počneš. Kaj boš počel. Vsak dotik napoveš z besedo, vsak poljub z dotikom. Govoriš, kar hočem slišat, dotikaš, kar hočem čutiti.
Jutro je in ne morem te sprati s sebe. S svojimi poljubi si se zagrizel vame, se razlezel po meni in napolnil vse, kar sem.
Sedim v kopalni kadi in čutim kaplje, ki mi rosijo po obrazu. Čutim jih, kako mi drsijo preko razpokanih ustnic, utrujenih vseh poljubov. Čutim jih na vratu, kjer se riše sled, ki jo tako rad puščaš za sabo. Čutim jih na prsih, ki zatrepetajo vsakič, ko se spomnijo, kako so včeraj po njih drseli tvoji prsti.
Na dlani nosim milo in z njim rišem sled po telesu. Vedno močneje, vedno bolj odločno te preganjam, spiram te s sebe in te skrivam v vonjih stekleničk, razporejenih na robu kadi. Ne maraš jih. Praviš, da se skrivam za njimi. Praviš, da me ne začutiš zares, ko jih nosim na sebi.
Končno se mi zazdi, da je zadnji del tebe zdrsnil v eno od srebrnih luknjic na dnu.
Dvignem telo, dvignem obraz in še zadnjič zaprem oči, ko se po meni zlivajo težke kaplje vroče vode. Opran si, spran in pozabljen, prevlečen z milom in zbrisan z vročim tušem. Skupaj z zadnjo kapljo si spolzel z mene.
Belina ni več tako bela, svetloba je znosna, ogledalo skrito v oblaku pare. Z roko narišem sled, da v njej vidim pordel obraz in kodre mokrih las, ki ga obkrožajo. Čisto na hitro si čez utrujene ustnice potegnem balzam in se zavijem v brisačo.
Stopim iz kopalnice, pohitim čez hladen hodnik in odprem vrata v sobo.
Buden si. Čakaš.
Brisača zdrsne na tla. Medtem ko lezem k tebi, ujamem tvoj nasmeh in ti povem: Dišim. Milo moraš sprati z mene.