letos večina mojih prijateljev in znancev rojeva kot po tekočem traku, vabijo me na poroke in silijo kupovati darila za njihove mulčke, tako da … hočem, nočem – baby boom spremljam od blizu. ko sem bila še malce mlajša, sem si želela – reci, piši – pet otrok. tri deklice in dva fanta. celo vrstni red rojevanja glede na spol sem imela izbran. no … začeli smo dobro … s fantom pri devetnajstih (tako, kot je bilo načrtovano) … pa se je … na hitro zataknilo. ne pri otroku … sploh ne … ko pogledam njegove vrstnike … bi ga verjetno lahko ‘izvažala’ … tudi pri meni se ni zataknilo … še vedno mirim svoje hormone s čuvanjem večjih in manjših človečkov … in ob tem – neizmerno uživam. ampak potem – jih vrnem lastnikom in oddidem svojo pot.
zakaj torej ne več?
najprej sem šokirano ugotovila, da nekateri starševstvo jemljejo približno tako kot sobotne nakupe – nekaj, kar se zgodi enkrat na teden, nekaj, kar je malce sitno, ampak hej – šta se mora – mora se. pa ni bil samo ‘moj’ tak … ko sem pogledala malo naokoli, sem ugotovila, da ljudje rojevajo otroke, ne da bi sploh pomislili, da so otroci živa bitja … ki si zaslužijo vso ljubezen, podporo in varnost tega sveta.
eh … kje pa … otroka se ima … ker ga je potrebno imeti. otroka se rodi … ker ‘utrdi zvezo’. otroka je fajn roditi takrat … ko začutimo, da se nam partner oddaljuje … otrok je super sredstvo za preprečevanje varanja in še boljše … za nabijanje slabe vesti. otrok je super izgovor za vse življenjske neuspehe, slabo voljo, utrujenost in naveličanost.
poseben fenomen se mi zdijo ‘inteletualci’ (samooklicani, jasno), ki v prvih tridesetih letih življenja zelo dobro poskrbijo za lastno rit – dobra izobrazba, dobra služba, potovanja, žurke in po možnosti – relativno dolgotrajna zveza. potem pa jim kar naenkrat naredi ‘klik’ v glavi in hej … otrok je tu. seveda pa tudi – služba, želja po potovanjih in zabavah … vse je še tu. še dobro, da so nekje neke stare mame, čeprav mogoče že precej utrujene, ampak halo … če pa ni časa. otroka stari mami, v šolo in na tisoč krožkov … potem, čez kakih deset, petnajst let, ko se življenje malo ‘umiri’ … pa bomo imeli čas za mulce. jasno … za vse psihiatre in psihologe, ki jih bo mali takrat že potreboval. ampak – važno, da šestletnik hodi na tečaj kitajščine (btw … ta je zadnje čase med ambicioznimi starši zelo priljubljena).
poznam tudi pare, ki se po desetih, petnajstih letih skupnega življenja razidejo, vsak posebej takoj začnejo novo zvezo in hopa … dejmo imet še enega otroka. takoj. ker … zdaj gre pa ‘zares’. seveda gre zares … tudi prej je šlo … ampak … ja, tam pri petindridesetih je pač fajn poskrbeti še za narščaj. nič hudega, če se bomo po parih letih razšli, ker se pred otrokom nismo uspeli niti spoznati, važno, da se rod nadaljuje.
osebno so mi ‘najljubši’ fakerski pari. tako pravim tistim zvezam, kjer je moški prototip velikega ljubimca … ki celo življenje podira vse kar leze in gre … potem pa najde dovolj trpežno (neumno?) žensko, ki mu kuha, lika in pere … pa miži na obe očesi. volk je sit in koza cela … in rodi se malo dete. kaj je lepšega, kot biti veliki ponosni ata? cele tri mesece hodi naokoli kot petelin, čuva svoje dete in ženičko, se ga napija na zdravje žene ter otroka … potem pa … eh ja … life goes on … vrnemo se k ljubicam … otroka in ženo pa imamo za okras. me zanima, koliko drugačen bo sin takega fakerja … ali hči mame, ki relativno mirno prenaša vse skupaj.
ne vem, nočem biti najbolj pametna … ker pač – nisem. se mi pa zdi, da sem otroku nekaj dolžna. veliko … v resnici. zdravo, toplo okolje, objem, nasvet in ljubezen. dolžna sem narediti vse, da zrase v samostojnega, zdravega človeka. otrok je zame življenjski ‘bonus’ … je darilo, ki ga sprejmeš z odprtimi rokami … ne pa breme … ali izhod v sili. niso vse družine popolne … niso vse ljubezni večne … ampak … starševstvo je nekaj, kar traja od otrokovega rojstva … do tvoje smrti.
in če nisem prepričana, da bom to darilo res sprejela odprtih rok … hvaležno in neobremenjeno … potem … ne, hvala. dedce lahko mečem čez prag … z mamo se lahko prerekam in prijatelje nekam pošiljam. mali … je svoj svet. in zaenkrat … mi ta eden … povsem zadošča.
pa vam?