Arhiv kategorij: Aktualno

Kakšno jamstvo za mlade je v resnici – Jamstvo za mlade?

V zadnjih tednih skorajda ne mine dan, ko v kontekstu zaposlovanja mladih ne slišimo za Jamstvo za mlade. Prevečkrat se ob Jamstvu za mlade izrisujeta dve pričakovanji, in sicer, da bo država v letih 2014 ter 2015 za zaposlovanje mladih namenila 157 milijonov evrov in da bo vsaki mladi osebi,* 4 mesece po prijavi v evidenco brezposelnih oseb pri Zavodu RS za zaposlovanje – ponujena zaposlitev, pripravništvo, usposabljanje na delovnem mestu, vključitev v formalno izobraževanje ali krajša oblika usposabljanja. Pa to drži?

Začnimo na začetku:

Jamstvo za mlade je v prvi vrsti resolucija, ki jo je 16. 1. 2013 sprejel Evropski parlament in ki pravi, da naj se vsaki mladi brezposelni osebi, stari do 24 let, ter novim diplomantom, starim do 30 let, zagotovi kakovostno zaposlitev, nadaljevanje šolanja ali pripravništvo (oz. vajeništvo) v roku štirih mesecev po nastopu brezposelnosti. Resolucija je postala politični dogovor dober mesec dni kasneje, 28. februarja 2013, ko so jo potrdili ministri Evropske unije, zadolženi za zaposlovanje in združeni v Svet EU za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov.**

Ministri, ki so dogovor podpisali (v imenu Slovenije takratni minister za delo, družino in socialne zadeve, g. Vizjak), so tako svoje države zavezali, da bodo same pripravile ukrepe, ki bodo zadostile ciljem resolucije – torej mladim v 4 mesecih po prijavi na Zavod zagotovile obliko zaposlitve ali izobraževanja. Kakšni bodo ukrepi posameznih držav , je stvar držav samih. Evropa se je v zgodbo ponovno vpletla junija 2013, ko so bile v Bruslju postavljene Smernice jamstva za mlade in v katerih je zapisano, da bo Evropska komisija za realizacijo Jamstva za mlade državam namenila določena sredstva, a le v primeru, da brezposelnost mladih v državah članicah EU presega 25 %.

Slovenija takrat ni beležila tako velike brezposelnosti mladih, jo je pa v kratkem pričakovala, zato si je vseeno izpogajala dvoje; Da se zaradi hudega porasta števila brezposelnih mladih Sloveniji vseeno namenijo sredstva v višini 9 milijonov evrov za programe Jamstva za mlade in da se lahko v Sloveniji ta sredstva porabijo za mlade do 29. leta, ker ta starostna skupina pri nas predstavlja še večji problem kot le mladi do 25. let.* Ker je v času pogajanj za ta sredstva najhitreje naraščala brezposelnost mladih v t.i. vzhodni slovenski kohezijski regiji, se teh 9 milijonov lahko uporabi pri aktivni politiki zaposlovanja mladih le na tem področju.

In zdaj k Jamstvu za mlade v Sloveniji;

V Sloveniji se je v procesu kreiranja evropskih politik Jamstva za mlade močno aktivirala t.i. mladinska stran, to so mladinske organizacije – Mladinski Svet Slovenije, Študentska organizacija Slovenije, Mreža MaMa, Zavod Ypsilon in Sindikat Mladi plus, ki so ob pomoči širše javnosti zahtevale čim boljšo implementacijo Jamstva za mlade ter (še bolj pomembno!) kreiranje celovite politike aktivnega zaposlovanja mladih.

Sestanki s predsednico vlade, resornimi ministri in strokovnimi službami so prinesli predvsem zelo široko debato o problematiki brezposelnosti in osamosvajanja mladih, veliko predlogov, kaj bi se dalo storiti in še več kritik – česa vsega še nismo naredili. Končni rezultat pogovorov je dokument Jamstvo za mlade, ki ga sestavlja 36 ukrepov, ki naj bi izboljševali položaj mladih na trgu dela.

Na tem mestu se zdi nujno poudariti (zato tudi tako obsežen uvod:), da dokument, ki ga v Sloveniji poznamo kot Jamstvo za mlade, ni isto kot evropska resolucija Jamstvo za mlade. Če ta govori o zaposlovanju (dodatnem izobraževanju) mladih 4 mesece po prijavi na Zavod za zaposlovanje, je slovensko Jamstvo za mlade popis vseh ukrepov, ki si jih posamezna ministrstva razlagajo kot prispevek k zaposlovanju mladih in ki se večinoma že izvajajo. Slovensko Jamstvo za mlade je torej popis čisto vseh, večinoma že obstoječih ukrepov, kateremu je dodanih nekaj novih ukrepov in le eden izmed teh, tj. ukrep številka 18 z imenom Youth Employment Initiative (krajše YEI), je ukrep, ki ga predpisuje/pričakuje evropska resolucija Jamstvo za mlade.

Youth Employment Initiative (YEI) kot 18. od 36 ukrepov Jamstva za mlade je za leti 2014 in 2015 ocenjen na 20 milijonov evrov, od katerih jih bo 9 prispevala Evropa, v sklopu programa/resolucije Jamstvo za mlade. Ukrep YEI obljublja vključitev 3.400 mladih v letih 2014 in 2015 v vzhodni kohezijski regiji, v usposabljanje na delovnem mestu ter plačano pripravništvo. Ukrep YEI še najlažje opišemo z javnosti že poznanim in izvajanim ukrepom ‘Prvi izziv’, ki mu bo YEI še najbolj podoben, da ne rečemo – enak.

Pa se vrnimo k Jamstvu za mlade – po slovensko;

Zdaj že vemo; Slovensko Jamstvo za mlade je – en ukrep v skladu z evropsko resolucijo Jamstva za mlade, imenovan YEI, in še 35 drugih ukrepov, med katerimi najdemo; karierne centre, delovne preizkuse, napovedovanje potreb na trgu dela, vajeništvo, kadrovske štipendije, obšolske dejavnosti za spodbujanje podjetništva v šolah, štipendije za mednarodno mobilnost, spremembo zakonodaje na področju študentskega dela, mentorske sheme, univerzitetne inkubatorje, storitve mreže EURES in še in še.

Vsi ukrepi skupaj so predvideni za leti 2014 in 2015 in vredni – 157 milijonov evrov. To pa ne pomeni, da bo država sedaj zagotovila novih 157 milijonov evrov za zaposlovanje mladih, ampak da bodo vsi ukrepi na tem področju in v tem času (2014 in 2015) vredni 157 milijonov evrov, a – večina med njimi bi se tako ali tako izvajala oz. se že izvaja in nekateri med njimi z zaposlovanjem mladih niti nimajo velike zveze. Tisti ukrepi, ki so novi, bodo vsi po vrsti financirani iz t.i. nove finančne perspektive za obdobje 2014 – 2020 (po domače – iz novega kupčka denarja iz Evropske unije), za katero pa se Slovenija še pogaja in prav nobenega resnega jamstva še nimamo, da bomo vse ukrepe res lahko izvedli.

Namesto zaključka:

Dokument Jamstvo za mlade po mojem mnenju ni nikakršno – jamstvo, da bodo vsi mladi 4 mesece po prijavi na Zavod vključeni v neko obliko zaposlitve ali izobraževanja, še manj pa je jamstvo, da bomo s tem naborom ukrepov resno zmanjšali število brezposelnih mladih v Sloveniji.

Osebno me tudi hudo skrbi, da dokument, ki predstavlja (vsaj zaenkrat) edini popis politike zaposlovanja mladih pri nas, niti na enem mestu ne govori o kreiranju novih delovnih mest, ampak še najbolj spominja na popis šolskih in obšolskih dejavnosti. To kaže na domet vseh nas, ki smo tako ali drugače vključeni v kreiranje politik za mlade in ki, prepogosto, ne zmoremo pogledati niti tako daleč, kot do Tobačne ulice 2 v Ljubljani, kjer cvetijo ideje mladih v okviru Poligona, ali na splet, kjer se rojevajo projekti kot so Ondu, Musguard, Chipolo, FlyKly …. brez kakršnekoli finančne pomoči države, zgolj zaradi sposobnih in kreativnih mladih.

Moje jamstvo za mlade mladim torej pravi; Ne čakaj, da ti bo država ustvarila in ponudila delo – ne bo. V najboljšem primeru ti bo ponudila kako subvencijo, krožek ali izobraževanje. Enkrat – v prihodnosti. Ker, ko gre za državo, stvari tečejo strašno počasi.

Imam pa tudi apel za vse ‘kreativce in inovativce’, ki dejansko ustvarjajo, podirajo meje in postavljajo zgled za mnoge; Ne zaprite se v slonokoščene stolpe svoje kreativnosti. Čeprav vas je država na vaši poti predvsem ovirala, ne zamerite ji preveč. Država je pač – država. Nerodna, okorela in včasih trmasta kot star vol. A mladi vas potrebujejo. Država vas potrebuje. Jaz vas potrebujem.

Ko naslednjič sedim na nekem ministrstvu in ko me vprašajo za primere dobre prakse; saj vas znam našteti, saj vas poznam, a želim si, da bi kdaj sedeli z mano in povedali, jasno in glasno, česa si želite, kaj potrebujete, kaj znate in kaj zmorete. Jaz nisem vi. Jaz ne morem govoriti za vas.

Si pa želim, da bi lahko. Da bi znala – povezati vse dobre ideje in jih znati predstaviti. Da bi birokracija, ki je vedno prisotna, včasih pa tudi nujna – imela dovolj informacij, dovolj vsebine – da bi kreirala jamstva za mlade, ki bi dejansko nekomu nekaj jamčila.

Sanja L. Trojar

PS: Zapisane misli so izključno moji osebni pogledi na dogajanje okoli zaposlovanja mladih, v seriji sestankov na temo Jamstvo za mlade pa sem sodelovala kot predstavnica Sindikata Mladi plus.

 

*V kontekstu Jamstva za mlade v Sloveniji se kot mlada oseba razume vsaka mlada oseba v starosti od 15 do 29 let, na nivoju EU resolucije Jamstvo za mlade pa je mlada oseba stara od 15 do 25 let.

**Celotna časovnica in povezave na dokumente so na razpolago tukaj.  

Nagovor poslancem

Ker se me danes vlači po medijih, ker se marsikaj o meni ugiba, ker sem sita osebnih diskreditacij in ker ne bom mogla prisostvovati na dogodku, kjer se bo odločalo o upravljanju Zavoda, ki ga vodim od njegove ustanovitve (s to isto dejavnostjo pa se ukvarjam že 13 let), na osebnem blogu objavljam osebni nagovor za poslance Študentskega zbora ŠOU v Ljubljani, ki bi jim ga želela predati v premislek;

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci,

žal mi je , ker danes ne morem biti z vami, a za današnji dan imamo v Študentski svetovalnici že dlje časa napovedani obisk profesorjev iz Belgije in Fakultete za socialno delo, ki jih zanima primer dobre prakse, eden od projektov Zavoda Študentska svetovalnica, študentska hiša SRCe.

Vseeno mi dovolite, da v nekaj stavkih komentiram predlagane spremembe, o katerih boste glasovali na današnji seji;

Veseli me, da budno spremljate delovanje našega Zavoda in da ste zaskrbljeni, ko gre za našo strokovnost, uspešnost in delo na splošno. Malo manj me veseli, da danes glasujete o spremembah, o katerih ne jaz, kot direktorica Zavoda, ne člani našega sveta Zavoda ali sodelavci zavoda uradno nismo bili obveščeni. Prav tako na današnjo sejo uradno nismo bili povabljeni in tudi želja, da bi delovno telo Študentskega zbora za zavode lahko sklicalo sejo in podalo svoje mnenje, ni bila uslišana. O transparentnosti, s katero se tako radi hvalimo v naši hiši, tako tu težko govorimo.

Predlagana sprememba, s katero bi spremenili število in razmerje članov v svetu Zavoda Študentska svetovalnica, ni sprememba na bolje, kot trdi predlagatelj, saj sedanji svet zavoda že zagotavlja večinsko udeležbo študentov pri odločanju (4 od 7) in večinski nadzor ustanovitelja, ŠOU v Ljubljani (prav tako, 4 od 7). Predlagana sprememba pomeni le eno – popolno izključitev predstavnikov sodelavcev Zavoda, ki najbolj dobro poznajo naše delo in ukinitev še tistega dela avtonomije, zaradi katere se je Zavod sploh ustanovil. In ustanovil ga je, s popolno podporo, prav Študentski zbor ŠOU v Ljubljani.

Spremembi, ki govori o zahtevani izobrazbi direktorja, ne morem oporekati. V kolikor ste mnenja, da bi, z dodatnimi tremi izpiti in oddano diplomo, Zavod vodila bolje, spremembo izglasujte. Dovolite le, da vas pred tem seznanim, da moja funkcija v nobenem smislu ni strokovne, ampak organizacijske narave. Za strokovnost dela našega Zavoda v skladu z vsemi akti skrbijo ustrezno izobraženi, usposobljeni in imenovani strokovni mentorji, med katerimi imamo tudi doktorja prava.

Uspešnost pridobivanja sredstev na razpisih se preverja z dejanskimi zbranimi sredstvi – v osmih mesecih leta 2011 je tako Zavod, ki ne deluje še niti dve leti, na razpisih že pridobil 70.000 evrov, kar predstavlja tretjino razpoložljivih sredstev. Glede na to, da je zavod neprofitne narave, da skrbi za socialno ogrožene in kot tak ne trži svojih storitev, je to uspešen rezultat – še pred zaključkom koledarskega leta. Močno dvomim, da bi diploma iz slovenskega jezika in primerjalne književnosti  dejansko lahko vplivala na končno številko zbranih sredstev.

Sama svoje prednosti pri delu v Svetovalnici ne vidim v kakršnikoli izobrazbi, ampak v svoji življenjski zgodbi; Dejstvo, da sem na fakulteto prišla kot mamica študentka, dejstvo, da sem se skozi študij preživljala sama, dejstvo, da sem od blizu spoznala vse štipendijske sheme, denarne socialne pomoči, bivanjske stiske in stiske drugih posameznikov, dejstvo, da na ŠOU v Ljubljani in v Študentski svetovalnici delam že 13 let, mi dajejo izkušnjo, znanje in moč, da vodim zavod, po svojih najboljših močeh.

Te iste izkušnje, ta ista zgodba, mi prav tako daje moč, da grdim, osebnim diskreditacijam, ki sem jim priča v zadnjih tednih in za katere sem prepričana, jih boste na moj račun tudi danes slišali veliko, ne dovolim, da bi me (preveč) prizadele ali zmedle pri tistem, kar sem do sedaj počela z največjim veseljem – delu v Svetovalnici.

Od nekdaj sem bila dovzetna za kritike in predloge, zato me v vsej zgodbi najbolj bega dejstvo, da se z menoj, v kolikor moje delo ni korektno ali sem zanj preveč plačana, do danes nihče ni pogovoril ali vsaj z besedo omenil, da ni zadovoljen z delom Zavoda, ki se lahko pohvali z edino študentsko hišo, s 23.000 svetovanji na letni ravni in ki sodeluje s številnimi organizacijami doma in v tujini.

V kolikor ste mnenja, da moje delo ni dobro, bi vas iskreno prosila, da preko sveta Zavoda predlagate mojo razrešitev. Nikakršnega namena nimam, da bi ji oporekala. Hkrati pa vas še bolj iskreno prosim, da ne dovolite, da parcialni interesi posameznikov spremenijo svet Zavoda Študentska svetovalnica in na ta način prevzamejo in obvladajo zgodbo, ki je dobra, edinstvena in ki v prvi vrsti skrbi za socialno ogrožene mlade v Sloveniji.

Sanja Leban, (zaenkrat še) direktorica Zavoda Študentska svetovalnica.

Zakaj bom na referendumu glasovala PROTI Zakonu o malem delu?

Če gredo v tej državi komurkoli v nos študentski servisi in študentske organizacije, naj jih ukine. Prvim naj država neha podeljevati koncesije za opravljanje dela, za druge velja Zakon o skupnosti študentov, ki se ga da spremeniti/povoziti na zelo preprost način.

Če se je v naši državi študentsko delo razpaslo do nezavesti, če nadzor ne deluje in če prihaja do zlorab, naj se nemudoma uvede enotna evidenca vpisov (na vse, tudi in predvsem – višje šole) in naj, za božjo voljo, ta, ki ima vsa pooblastila v rokah, to je država, začne izvajati nadzor, ki ga je že davno predpisala sama sebi.

Zelo malo – enotna evidenca vpisov in nadzor, ki je v obstoječi zakonodaji boljši, kot ga predvideva Zakon o malem delu – to je vse, kar je potrebno, da se uredi področje študentskega dela. Če na to kdo doda še primerno obdavčitev vseh oblik dela, kar pomeni – nižjo za redno zaposlovanje in višjo za vse začasne oblike dela – ne bo imel nihče čisto nič proti.

Zakon o malem delu ni niti v eni od zgornjih točk boljši od obstoječih aktov in niti enega od naštetih problemov ne rešuje. Kvečjemu – z metanjem različnih skupin v isti koš ter širjenjem možnosti opravljanja tovrstnih začasnih oblik dela iz manj kot 200.000 na 800 in več tisoč posameznikov povečuje možnosti zlorab.

Ob dejstvu, da Zakon o malem delu ne prinaša nobene od nujno potrebnih sprememb na področju študentskega dela, me v celotni zgodbi najbolj moti to, da morebitno sprejetje Zakona (pod populistično krinko ukinjanja študentskih organizacij in študentskih servisov) predvsem napoveduje spremembo trga delovne sile, celovito reformo trga dela, v smeri prekernih, začasnih, nezanesljivih in nezaščitenih oblik dela.

Na tem mestu pa se zame, ki se več kot 10 let ukvarjam s socialno ogroženimi mladimi, zgodba šele zares začne;

Kot argument za malo delo se vseskozi pojavlja fraza, da naj študenti študirajo, delavci pa delajo. S to trditvijo bi se seveda strinjala, če ne bi poznala realnega stanja; Samo na področju Univerze v Ljubljani je med 10 in 20 tisoč socialno ogroženih študentov. Velika večina teh študentov opravlja študentsko delo in ob tem pridno in predvsem – redno študira. Večina teh študentov ne dela zato, ker v tem neskončno uživa ali ker hoče ‘nategovati’ državo, ampak ker rešuje stisko – ne le sebe, ampak vedno bolj pogosto – stisko svoje matične družine.

Res je, študentsko delo se je uvedlo kot socialni korektiv, res pa je tudi, da je študentsko delo – prav v zadnjih mesecih in letih – še vedno socialni korektiv, ki sedaj celotnim družinam omogoča preživetje. Potopi velikih podjetij, vse več staršev brez dela, vse več družin na robu preživetja, to je realnost velikega števila študentov in to realnost mladi rešujejo z delom. Študentskim delom.

Zgolj ena petina jih prejema štipendijo, manj kot desetina jih ima možnost bivanja v študentskih domovih in socialni transferji, za katerimi se tako radi skrivajo govorci Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, in ki naj bi pomagali ljudem v stiski  – mladim pač niso na razpolago.

Podoba o povprečnem študentu, ki so jo v zadnjih letih uspeli sproducirati določeni politiki in predvsem mediji, ki se zabava, popiva in od sebe ne da nič – je zmotna in predvsem žaljiva za velik del mladih, ki se šolajo.

Mladim ni v interesu, da s študentskim delom preživljajo sebe in svoje družine, mladim ni v interesu, da študij podaljšujejo. Še več – večina tistih, ki dela preko napotnic in ki je v socialni stiski, študija ne podaljšuje. Uspe jim oddelati vse in zaključiti izobraževanje v zastavljenih letih. Do sedaj so bili delodajalci te mlade dolžni po diplomi zaposliti, sedaj bodo mladi diplomanti opravljali malo delo – kot brezposelne osebe. Halo?

Napake, odstopanja in zlorabe, ki se na področju študentskega dela pojavljajo, so plod slabega nadzora (če o njem sploh lahko govorimo) in nedopustno se mi zdi, da bodo zavoljo tistih, ki izkoriščajo napake v sistemu (teh bo ob morebitnem sprejetju Zakona o malem delu še več), najkrajšo potegnili prav tisti, ki imajo – najmanj.

Več kot deset let že spremljam mlade v stiski in na podlagi desetletnih izkušenj lahko z gotovostjo trdim, da se njihov položaj iz leta v leto poslabšuje. Če so študenti pred desetimi leti kot stisko prepoznali dejstvo, da si ne morejo privoščiti računalnika ali študija v tujini, v zadnjih letih za mlade zbiramo denar za položnice in hrano za – osnovno preživetje!

Nora (in presneto neumna) bi bila, če bi trdila, da spremembe niso potrebne. So! Nujno potrebne. A spremembe na bolje, ne na slabše. Mladi potrebujejo socialno varnost, mladi potrebujejo dovolj sredstev, da mirno doštudirajo in se redno zaposlijo. Mladi potrebujejo neprofitna stanovanja, štipendije in možnost, da si ustvarijo družino.

Dokler država ne bo sposobna ponuditi alternative, ki bo pomenila aktivno politiko zaposlovanja, nižanje prispevnih stopenj za redne zaposlitve, olajšave za zaposlovanje težje zaposljivih/ranljivih skupin, zadostnega števila dovolj visokih štipendij in možnosti cenovno sprejemljivega bivanja, si država ne sme privoščiti, da še tistim, ki z lastnim delom in iznajdljivostjo zmorejo preživeti sebe in marsikdo še svoje starše – jemlje pravico do dela.

Dokler država ne bo sposobna spoštovati pravil in izvajati nadzora, ki ga sama predpisuje, imam pravico (in dolžnost), da glasno in jasno nasprotujem spremembam – na slabše.

Zakon o malem delu ni nikakršna reforma obstoječega stanja, je zgolj širjenje polja možnosti zlorab na tri velike, socialno ogrožene skupine, poskus kozmetičnega popravka statistik brezposelnih v državi in napoved vrnitve mezdnega dela.

Zakon o malem delu je strokovno in vsebinsko neprimeren, njegove morebitne posledice pa škodljive za najbolj ranljiv del populacije, zato bom na referendumu, 10. aprila, brez pomislekov glasovala PROTI.

PS: Tekst ni namenjen prepričevanju prepričanih, ampak je zgolj predstavitev mojega pogleda na aktualno dogajanje. To baje smem početi na svojem blogu:) Tečnih debat ne želim spodbujati, bom pa skušala odgovarjati na vsebinska vprašanja. Hvala za sodelovanje:)

PS2: Ker sem pridna, ubogljiva in spoštljiva državljanka, zapiram možnost komentiranja na blogu; sicer s skoraj polurno zamudo, a prej mi pač ni uspelo priti do računalnika.

Če razmišljaš kot poraženec, ne smeš biti preveč presenečen, ko izgubiš.

Na prenos nogometne tekme med Anglijo in Slovenijo sem ‘kliknila’ natančno trikrat; v 25. minuti, ko sem preverila rezultat in mesto, kjer se nahaja žoga (ko igrajo Slovenci je ta vedno več nad glavami kot med nogami), v trenutku, ko je Rooney našega igralca skorajda slekel, se v svojem slogu zvalil po tleh in za nagrado dobil enajstmetrovko ter med polčasom, ko sem ujela debato o sodniških napakah (plus famozni stavek ‘Začeli smo odlično’). Vse je bilo tako, kot mora biti, le rezultat na koncu me je presenetil. V iskreno pozitivnem smislu in na način, ki za sekundo spodbija vse, kar sem se namenila zapisati.

A vseeno – naši so (pričakovano) izgubili in ko igraš nogomet, dejstvo, da si izgubil le za en zadetek ali pa da si začel dobro – ne šteje. Vsaj kje drugje ne bi. V Sloveniji bomo vseeno naslednjih 14 dni poslušali, kakšno krivico nam je naredil sodnik, kako ni pošteno, da nas ne marajo, ker smo majhni in kako zelo dobro nam je kazalo, a žal – spet – sreča ni bila na naši strani.

No, če se mene vpraša, je sreča Slovence zapustila že davno. Nekje v času, ko smo pozabili na slovanske bogove ali pa še prej, ko smo (baje) lezli nekje izza Karpatov. Ta ista sreča nas je verjetno večkrat ponovno obiskala, a smo jo vedno lepo nazaj poslali, ker, oh joj, mi smo pa ja majhni, nesrečni, povprečni, obdani z groznimi Hrvati in še bolj groznimi Nemci, mi, reveži, pošteni.

O ja, to pa smo. Pošteni. Pridni, marljivi in lepo vzgojeni. Mi ne mečemo po tleh raznih Roonijev, mi ne mlatimo sosedov in mi prav prijazno pozivamo italijanske in avstrijske ministre, če bi nam mogoče podarili kako dvojezično tablo ali ne zgradili kakega terminala. Tudi naši športniki so pridni, marljivi in lepo vzgojeni. Šport je nenazadnje kolektivna stvar. Oni, ki kladivo meče skorajda čez naše meje, naj bo pridno tiho in ne zahteva ničesar zase, saj vendar sme nositi državni dres. Vujačič, otrok razvajen, nič hudega, če je dovolj dober za neumne Američane, ki, čisto mimogrede, igrajo malo boljšo ligo kot jo mi sploh lahko sanjamo, ko pride v Slovenijo, naj se obnaša kot Slovenec. Nobenih arogantnih mladcev ne bomo prenašali. Mi že ne. Bistvo športa je kolektiv. Ekipa. Ekipni duh.

Mogoče v tretji vaški ligi, mogoče celo v prvi slovenski ligi, a ljubčki moji, vsaj ko gre za nogomet, košarko in rokomet ter nastope državne reprezentance, dajte, vsaj delajte se, da verjamete v zmago.

Koliko let že vztrajamo v tem ekipnem duhu in koliko let smo isti luzerji? Od kar vemo zase, z eno samo izjemo – Katančevo četo, ki ji je uspel čudež. Ki ji je sicer verjetno od Karantanije naprej preganjana sreča skoncentrirano stala ob strani, a imeli s(m)o – svojih nekaj minut slave. In s kom? Z najbolj razvajenimi, vase zagledanimi otročaji.

Ne, ne trdim, da je bila taka cela ekipa, a hej, imeli smo par posameznikov s prevelikim egom, par norcev, ki so dejansko verjeli – vase. Danes bi marsikdo rekel, da so se precenjevali, a nihče jim ni očital. Ničesar. Ker so zmagali.

In zakaj? Ker so premogli kanček tiste ego/športne/ameriške energije, samoprecenjevanja, če hočete, ko se deset dedcev dere v garderobi, ko se tolčejo po svojih prepotenih prsih in obljubljajo spolne odnose materam vseh, ki bi jim slučajno stopili na pot.  Ker se zmage najprej zmagujejo v glavah in šele potem na igriščih.

No, spet, ne v Sloveniji. Nam ne pade na pamet, da bi (noremu) Katancu ponudili selektorsko mesto, mi Kozmusa ne bi plačevali in ja, mi bi Vujačiča poslali  nazaj čez lužo, ker je prevelik egoist za našo sofisticirano, uigrano Ekipo.

Nisem modrec, nisem športni teoretik, a nekako se mi dozdeva, da bi naš trud rodil kak sadež, če bi bila naša vera tako zelo dobra, skorajda – pravilna. Mogoče sem spregledala kak tak sadež, a zdi se mi, da je čas, da se spet zamenja kako božanstvo. Da se mogoče sestavi ekipo iz ljudi, ki imajo poleg športnih predispozicij še prevelik ego. Ali pa vsaj kanček borbenega duha.

Zaradi mene se lahko med seboj tepejo, koljejo in pljuvajo. Mi je čisto vseeno, koliko se imajo radi, zanimajo me zgolj tiste minute, ko so na igrišču. Ko imajo med nogami ali rokami žogo in ko sveto verjamejo, da so tako zelo dobri, da bodo – zmagali. Če se motim, nam hudega ne bo. Strategijo se da vedno zamenjati, več kot izgubiti nihče ne more (in to je edini rezultat, ki ga gledamo sedaj), nenazadnje pa – zabavno bo; Raje namreč gledam dva dedca, ki se tepeta, kot pa dva, ki baje igrata nogomet, izgledata pa igralca v slabi ponovitvi Cvetja v jeseni.

Isto priporočam tudi kakemu našemu ministru. Tistemu recimo, ki piše otožna pisma v Italijo, čeprav je že vsakemu degenu jasno, da so nas nategnili, kolikor smo dolgi in široki (majhni in ozki) ali onemu, ki ni pripravljen dobrih medsosedskih odnosov menjati za nekaj dvojezičnih tabel. Isti nasvet sem imela tudi za vrhovnega poglavarja, pa je ravno tako zelo usklajen s hrvaško kolegico, da mu dajem kak mesec časa, da mi dokaže, da ve, kaj počne. Drugemu vrhovnemu poglavarju ne bi svetovala nič, tako ali tako je odsoten in s svojim pristopom sesuva celotno mojo teorijo, da je velik ego dobra stvar. Čeprav – verjetno in predvsem zase – zmaguje.

Na koncu koncev tako lahko svetujem le sebi. Prijaznost, uvidevnost in dobra vzgoja so me v zadnjem času stali nekaj sivih las, pogrizenih nohtov in neprespanih noči, prinesle pa niso nobene zmage. Zato – hvala lepa, prijaznost je fina stvar, če si za cilj ne zastaviš zmage. Športne, politične ali osebne. Športniki in politiki bi si jo morali, mi, smrtniki, pa jo – hočemo. Vsaj nekateri.

Je pranje možganov nujno slaba stvar?

Pred kratkim smo se odpravili na Metelkovo, da si pogledamo nek stand-up, pa smo ob informaciji, da se pred Metelkovo zbira kakih 50 skinov, preventivno šli na pivo. Tudi na Metelkovi, a ne v zaprtem prostoru, temveč na terasici, ki je omogočala pravočasen umik.

Pred kratkim so se na literarnem večeru zbrali ljudje, ki jih zanima poezija. Namenjene so jim bile ‘batine’ ter bakle in verjetno se lahko le dimenzijam strica na vratih, ki jih je najbolj skupil, zahvalijo, da so ostali odnesli celo kožo. Dejstvo, da je bila večina občinstva istospolno usmerjena, je, kar se mene tiče, tako relevantna kot podatek, koliko je bilo med njimi blondincev.

Danes sem šla po nujnih nakupih v trgovino, ki so jo preplavili glasni, umazani, a popolnoma nakulirani metalci. Bilo jih je malo morje, a nihče ni prav nikomur težil. Razen treh debilov pri vratih, ki jih poznam celo življenje in ki imajo z metalom toliko zveze kot jaz s klasično glasbo, a so si vseeno vzeli pravico navesiti nase metalsko opravo, se naliti z vinom (nope, ni bilo pivo) in ob osmih zjutraj ustrahovati vse mimoidoče, še najbolj stare mame in otroke. Odšla sem v trenutku, ko so varnostniki poskušali preprečiti pretep.

Ne, ni me strah ljudi, me je pa iz dneva v dan bolj strah človeške neumnosti. Pomanjkanja kakršnihkoli vrednot in smisla v življenju. Strah me je ljudi, ki jim mati narava ni podarila niti kančka zdrave pameti, ljudi, ki jim tudi življenje ni bilo naklonjeno, da bi v njem našli kakršenkoli smisel, ki bi se ga lahko oklenili.

Ti ljudje me plašijo, ti ljudje so nevarni. Prepričana namreč sem, da se napadalcem na Mitjo Balažica o kakršnemkoli gejevsko-lezbičnem aktivizmu niti ne sanja. Prepričana sem, da nimajo pojma, kaj istospolno usmerjeni zase zahtevajo, vedo le, da so ‘drugačni’, nekje so slišali, da so ‘pedri’ in to je zadosten razlog, da se jih razbije.

Tudi danes srečani kvazi-metalci verjetno ne znajo našteti niti treh metalskih bendov, čisto vseeno jim je, kdo kruli na odru in zakaj so vsi oblečeni v črno. Metal camp je zanje zgolj priložnost, izgovor, da se skrijejo v neko množico in tulijo z njo. Danes so bili v črnem, z zabritimi sencami, naslednji teden si bodo popravili preostanek las, se oblekli v malo bolj pisane cote in si prižgali joint. Ker – naslednji teden bodo regejaši.  Če bi živeli v Ljubljani, bi bili verjetno skini.  V Mariboru navijači Viol.

Ne, ne mečem vseh navijačev, skinov in metalcev v isti koš, govorim zgolj o ljudeh, ki ob pomanjkanju kakršnekoli vrednote, smeri v življenju, izkoristijo prav vsako obliko druženja, prepričanja, življenjskega sloga za svojo masko. O ljudeh, ki obupno potrebujejo občutek pripadnosti čemurkoli. In ker je ta pripadnost le navidezna, tako mimobežna kot njihova pamet, jo je potrebno potencirati. In za to je nabolj ‘praktična’ stvar – nasilje.

Nisem blazno preplašen človek, ne bojim se sama hoditi po cesti ali zahajati na koncerte na Metelkovi. Ne bojim se ljudi v črnem in ne ljudi z obritimi glavami, a zadnje čase – postajam previdna. Okoli mene je namreč vse več neumnih, nesrečnih ljudi, ki enostavno ne vedo, kaj bi sami s seboj.

Kolikor zelo se mi gabi kakršnakoli cerkvena institucija, kolikor zelo nasprotujem političnim enoumnim sistemom, se včasih vprašam, ali ne bi bilo morda bolje, če bi nekdo še vedno znal ljudem prati možgane?

Vprašanje, nevredno človeka z eno samo možgansko celico, vem, a vseeno, naj mi nekdo pojasni; Zakaj se ravno v času demokracije, kot tako radi pravimo, v svetu proste izbire in (recimo) popolnoma svobodne volje tako pogosto pojavljajo nasilni izpadi? Kako je mogoče, da v svetu, ki naj bi že zdavnaj premagal vse nacistične vrednote, komunistične manifeste in dombranske pamflete, še vedno čisto vsi prepirajo prav o ‘naših in vaših’? Zakaj je ravno v demokraciji največ nestrpnosti?

Zaradi demokracije same? Ker ponuja možnost izbire? Ker je človek lahko to, kar je? Ali mogoče zato, ker človek več ne ve, kdo in kaj je? Kaj sme in česa ne, kam hoče in zakaj? Si človek zasluži možnost svobodne izbire, če svoboda rezultira v nasilju?

Seveda bi v tem primeru morala reči – ne. Človek si ne zasluži svobode. A, roko na srce, s tem bi naredila krivico tistim, ki so v resnici drugačni. Tistim, ki v nekaj verjamejo in se za to borijo. Na tistih leži ves trud in vse delo obdobja, demokracija imenovano. Tisti bodo morali, s svojimi argumenti in predvsem strpnostjo dokazovati, da smo vredni sveta, ki nam je dan in da so izrodki, prepričani, da se z nasiljem oblikujejo vrednote, zgolj obrobni pojavi, ki bodo slej ko prej izginili.

Iskreno upam, da jim bo uspelo. Da nam bo uspelo. Čeprav za ceno kake batine, bakle ali zlorabljene črne majice. Nekdo mora verjeti, ker sicer – ni vredno.

Praprotno zrno.

Včasih si zaželim, da bi v žepu nosila praprotno seme, zaradi katerega ne bi le v kresni noči, ampak čisto vsak dan videla stvari take, kot v resnici so. Brez laži, brez balasta mask, pretiravanj, skrivalnic in PR prijemov, zaradi katerih včasih res ne vem, kaj gledam. Še večkrat si zaželim, da bi praprotno seme v žep podtaknila komu drugemu, komu, veliko bolj izpostavljenemu, komu, ki je recimo plačan, da se izpostavlja. Tistim ljudem, ki so tako slepi, da tega že dolgo več ne opazijo.

Verjamem, težko je opaziti (priznati) lastno slepoto, težko je v svetu, ki ga vodi PR, opaziti, da prodajaš meglo, da še sam več ne veš, kaj govoriš. Dejstvo je, da je dandanašnji informacij preveč. Dejstvo je, da je selekcija zahtevna, če sploh še mogoča. Dejstvo je, da dobrih (beri: objektivnih) novinarskih prispevkov skorajda več ni, tako kot skorajda nihče več ne ve, kaj naj bi dobro novinarstvo bilo.

Roko na srce, o čem naj bi novinarji sploh objektivno poročali? Kaj je objektivno? To, kar rodijo PR službe posameznih politikov in gospodarstvenikov? Tristokrat prežvečeno sranje, zapakirano v darilni papir? In če slučajno kateremu od ‘onih, ki so plačani, da se izpostavljajo’ iz ust pobegne kakšna resnica ali neumnost (v čem je že razlika?), se jo takoj prepakira, pojasni, secira, pretlači, skratka – iz nje naredi tisto, kar bi nekdo moral povedati in ne to, kar je zares povedal.

In na drugi strani imaš ‘uporabnika’, bralca ali gledalca, malega človeka moje pasme, ki si želi vedeti, ki si želi razumeti. Kje naj iščem? V poplavi kvazi informativnih portalov, ki bi zavoljo obiskanosti še papeža razglasili za porno divo? V neverjetni poplavi nestrpnih, vsebinsko popolno nepovezanih komentarjev? Mogoče na televiziji? Ki utripa od barv in kričečih besed, ekskluzivnosti in rumenosti? Kje iskati? Komu še verjeti? Sploh komu? Kje najti svoje praprotno zrno, ki bo ločilo resnico od vsega ostalega? Kako najti način, da bi stvari vsaj približno videl take, kot v resnici so?

A prav vsak od nas ima svoje zrno. Ni praprotno, je pa zrno. Zrno zdrave pameti, sposobnosti razmišljanja, odločanja in presojanja. Ko se na nič drugega ne moreš zanesti, ti pač ostane tvoja lastna pamet, tvoj občutek za prav in narobe, tvoja lastna volja.

In moj občutek mi v zadnjih dnevih pravi: Čisto vseeno je, če obstaja tisoč zakonskih podlag in podzakonskih aktov, ki kateremukoli ministru na tem svetu dovolijo, da zataji lastništvo podjetja. Čisto vseeno je, če obstaja tisoč razlogov, da se zatajeno podjetje ukvarja prav s področjem, ki ga dotični minister želi spraviti pod svoje ministrstvo.

Čisto vseeno je, če obstaja tisoč dokazov, da je dotični minister vsem uradnikom tega sveta celo življenje pridno prijavljal svoje dohodke, še bolj vseeno, če ta isti minister daje častno Titovo, da privatni interesi in prijateljske vezi nimajo nič opraviti s katerimkoli poslom. So stvari, ki se jih sme početi in so stvari, ki enostavno niso higienične. Sploh, če si minister.

No ja, ali pa se vse to počne in sme početi ravno zato, ker si minister. Ker tako ali tako ni važno, kaj je res in kaj ne, kaj je kdo rekel ali kaj naredil. Gre zgolj zato, kako bo stvar predstavljena javnosti in katera PR služba bo bolje opravila delo. Zato so nekateri plačani.

Niso pa plačani navadni smrtniki, ljudje, ki jim zdrave pameti definitivno ne manjka. Ljudje, ki jih moja malenkost spoštuje. In ko ti ljudje začnejo naštevati argumente, ki govorijo v prid prestavljanju področja telekomunikacij pod Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ko ti ljudje v dveh dnevih zapišejo tri ‘oranžne’ blog zapise, takrat si zaželim praprotno zrno.

Če tisti, ki imajo glavo zato, da z njo razmišljajo, če tisti, ki za razliko od večine javnosti, imajo sposobnost ločevati prav in narobe, tako vneto trobijo v bran ‘onih, ki so plačani, da se izpostavljajo’, kaj sploh še ostane? Kdo je sploh še kritičen? Kdo sploh še razmišlja z lastno glavo? In kdo bo dotičnemu ministru povedal, da dotično početje ni sprejemljivo?

Nihče. Ker si tisti, ki bi lahko, ne upajo, in ker tisti, ki si upajo, nočejo. Ker zbirajo orožje za naslednjo bitko. Za naslednje volitve. Do takrat bo narod ravno prav razočaran, da bo spet volil ‘drugačno’ politiko.

O ‘drugačnosti’ smo se uspeli prepričati pred kratkim. O obljubljenih spremembah tudi. Edina sprememba, ki jo opažam jaz, je ta: Do kakorkoli odločne politike (zgrešene ali ne, to zdaj ni vprašanje) se človek lahko opredeli, do zmernosti in stalnega poskušanja ugajati, precej težje. Ja, ljudje izgubljajo kritičnost in ne, to  ni sprememba na boljše.

Toda; Nimam praprotnega zrna in mogoče stvari ne vidim takih, kot v resnici so. Si pa lahko želim. In upam.

Največja recesija je recesija zdrave pameti.

Se še komu zdi noro, da najbolj kičast, razsvetljen in pompozen medij v Sloveniji ljudi prepričuje, naj ugašajo luči? Mislim, halo, če POP TV samo pol svojega novega studia zatemni, bo prihranil več energije kot pa bi jo prinesla ukinitev dobave električne energije za vsa slovenska gospodinjstva. V celem letu, da se razumemo.

Potem kup dobrodelnih organizacij. Gospodarstvo je tako ali tako v k****, nekateri nimajo kaj jesti (dobesedno), vse ‘humanitarne’ ustanove pa pozivajo narod, naj donira. Za Karitas in Rdeči križ, za pediatrijo, pa zapornike, pse, mačke, zdravstveno opremo in kaj vem kaj še.  Tisti, ki imajo malo, naj donirajo tistim, ki imajo še manj, ker tisti, ki imajo veliko (in so plačani, da bi skrbeli za ostale), nočejo dati nič.

Odpiramo SOS trgovino, ki jo po enem tednu zapremo, ker ljudem nimamo kaj ponuditi. Karitas in Rdeči križ tulita, da so police prazne, ker je narod v stiski, po drugi strani bo MIP še tisto, kar je proizvedel, zmetal v smeti, ker gre podjetje v stečaj in se s pametno porabo  že proizvedenega pač nihče ne bo ukvarjal.

In potem pokojnine. Tretji sveženj gospodarskih ukrepov (jao, kako lepo se to sliši), sklepam da, proti zloglasni recesiji, se poigrava z mislijo, da bi ljudje šli v penzijo pri 65 letih. Če vsepovsod odpuščamo delavce in subvencioniramo podjetja, ki krajšajo delovni čas, to zame pomeni, da je dela – premalo. Še za tiste, ki bi lahko, ki bi morali in ki bi celo želeli delati.

Zakaj naj potem delajo tisti, ki tega niti ne zmorejo več? Verjetno zato, ker se nam je pokojninski sistem že davno sesul in pokojnin ne moremo izplačevati. Torej, obremenimo še malo delodajalce s hordo verjetno že precej neučinkovitih delavcev, samo zato, ker so za državo zaposleni cenejši od penzionistov.

No, ne pozabimo, da zaposleni (za razliko od razvajenih penzionistov) veliko prispevajo tudi v zdravstveno blagajno. Tudi ta je zadnje čase sumljivo prazna in nekdo jo mora polniti. Ker smo v recesiji, bomo ‘just in case’ še malo dvignili premijo za zdravstvena zavarovanja in ukinili še nekaj malega pravic iz osnovnega paketa (čeprav, roko na srce, nikomur že dolgo ni več jasno, kaj sploh krije osnovno zdravstveno zavarovanje in je dodatno že zdavnaj postalo osnovno). Vsi vemo le to, da iz dneva v dan prispevamo več, dobimo manj, kriza pa je vedno večja. Razumi, če moreš. Ne moreš, jasno.

Še dobro, da imamo Bavčarja. Ta je namreč sinonim za vse slabo v naši državi in z njim se toliko ukvarjamo, da pozabljamo na vse ostalo. Njegov milni mehurček je že počil. Princip kredit za kredit za kredit se očitno ne obnese, s fiktivnim denarjem se v tem času ne da poslovati.

Nič hudega, če je zafural prav lepo stoječe podjetje. Živimo v pravni državi, kjer se stvari rešujejo po pravnih predpisih. Beri: Bavčar se bo sicer spokal, a za primerno odpravnino. Za Istrabenz bo že nekdo poskrbel. Tako kot za MIP in njihove pršute. Kje ste pa že videli, da bi pršute kar razdelili?? Jih je treba popisat in porisat, sklicat sejo nadzornega odbora, sestavit zapisnik in zbrati ponudbe. Če vmes že vse razpade, nič hudega, je treba delat po zakonu.

Kot recimo s tisto razpadlo ladjo v pljunku slovenskega morja. Bog ne daj, da bi kdo nafutral mornarje, tam zaprte že 3 mesece. Bog ne daj, da bi jim kdo nakazal kak denar. Je pa le treba spoštovati zakone. Prodati staro železo in povrniti stroške državi. Ker je tak red in ker tako piše v zakonu.

Jebeš tak zakon in tako državo, kjer naj ugašam luči, da rešim planet, doniram naj Karitasu, da bo imel za jesti odpuščeni MIP-ov delavec, ki ste ga še včeraj silili stran metati salame s pretečenim rokom. Jebeš državo, kjer naj moji starši garajo do smrti, ker jim ne morete izplačati pokojnine, jaz in brat pa naj bova brez službe, ker morata delati starša.

Adijo pamet in narobe svet. Pa truma neumnih ljudi, ki dejansko verjame v spremembe na bolje in učinkovit boj z recesijo. Me prav zanima, če že imajo svojo Facebook skupino.

Ustanavljanje le teh je namreč ultimativno izražanje mnenja novodobnega človeka. Nimaš za jest – ustanoviš Facebook skupino, ne maraš Bavčarja, ustanoviš Facebook skupino, hočeš novo frizuro, ti kolegi postavijo Facebook skupino, vržejo te na cesto, spremeniš svoj Facebook status. Misliš, da nisi najbolj glup – napišeš nov blog zapis.

Eh ja, nisem več najbolj prepričana v nič. Grem za vsak slučaj ugasiti luč, donirat nekaj Karitasu in preverit Facebook status. Recesija, sploh tista v glavi, je zajebana stvar.

PS: In ko že misliš, da si videl vso neumnost tega sveta, 24ur.com po srbski zajebantski spletni strani ‘povzame’ novico.

*se gre butat z glavo v zid*

Slovenija gre naprej!

Bravo fantje! Bravo Doc, Benđo, Slave, Šoba, bravo vsi, ki ste verjeli vase, dali vse od sebe in kljub velikim kritikam po neuspehu v Laškem dosegli tisto, v kar so tokrat verjeli le redki– uvrstitev na evropsko prvenstvo, ki bo naslednje leto na Madžarskem.

Verjamem, da so v tem trenutku pozabljeni vsi neplačani dopusti, vsa odrekanja in neskončne vožnje na treninge po 100 kilometrov daleč. Verjamem, da so pozabljene ‘odžrte’ dnevnice in vsa ignoranca s strani medijev ter vodstva NZS. S precej pomlajeno ekipo, brez velikih zvezd vam je uspelo tisto, o čemer bodo slovenska nogometna reprezentanca in njeni navijači še nekaj časa le sanjali.

Ja, futsal reprezentanca je tista, ki se je uvrstila naprej, futsal reprezentanca je tokrat že drugič prilezla na evropsko prvenstvo, futsal reprezentanca je tista, ki ob minimalnih sredstvih, z neverjetnimi odrekanji in skoraj brez medijske pokritosti dosega odmevne rezultate. Futsal reprezentanca je tista, ki gre naprej, med tem ko večina Slovencev rabi wikipedio, da ugotovi, kaj to futsal sploh je.

Čas bi že bil, da Slovenija spozna, kaj je futsal, čas bi bil, da slovenski medijski prostor ponudi vsaj malo pozornosti športu, v katerem se Slovenci enakopravno kosamo z evropskimi in tudi svetovnimi tekmeci. Čas bi že bil, da futsal opazijo sponzorji, ki bi našim fantom pomagali stopiti še korak naprej in ki bi lahko olajšali marsikateri trening ali priprave.

Spomnim se fantov iz Litije, ki so na daljnem vzhodu, nekje sredi Rusije, dosegli neverjeten klubski uspeh, uvrstitev med 8 najboljših klubov v Evropi. S precej posebno taktiko, z igro z vratarjem v polju, ki jo je ob bolezni v klubu prevzel kar sam trener, so izločili favorizirane Italijane, ki so na mesec zaslužili več, kot so naši fantje videli v celem letu. Vsi skupaj. A vseeno so imeli nekaj, česar manjka marsikateremu veliko večjemu klubu – srce.

Prepričana sem, da je tudi tokrat, v Parizu, zmagalo srce. Denarja namreč ni bilo veliko, priprav tudi ne toliko, kot jih imajo ostale reprezentance, profesionalcev, ki bi se ukvarjali izključno s futsalom, pa pri nas skorajda ni. Fantom je ta šport, čeprav nosijo reprezentančne drese, bolj kot ne – hobi. Prostovoljna obveza ob službi in vsem, kar je pač v življenju nujno potrebno početi.

In ravno zato je rezultat toliko bolj presenetljiv, zaradi vseh podcenjevanj po izpadu na zadnjih kvalifikacijah v Laškem pa še toliko bolj cenjen. Če je takrat zmanjkalo predvsem sreče (in profesionalnosti nekaterih pri preračunavanju gol razlike, potrebne za napredovanje), je tokrat poleg izjemne borbenosti na našo stran stopila tudi sreča. Po prigarani zmagi nad domačini, Francozi, ko so naši že izgubljali z 2 – 0, po častnem porazu s favoriti Rusi in sesutju črnogorske reprezentance s 7- 1, so naši namreč potrebovali tudi ugoden razplet tudi v ostalih skupinah. In ja, končno se je enkrat seštelo. Slovenija gre naprej. Na evropsko prvenstvo, na Madžarsko.

Prav vsem, ki so se potili na igrišču, in selektorju Dobovičniku privoščim, da bi se jim seštelo tudi na Madžarskem, da bi jih končno opazili mediji in da bi jim tudi NZS priznala mesto, ki jim pritiče. Danes jim sicer čestitajo vsi. Skoraj ni medija, ki ne bi poročal o fenomenalnem uspehu naše izbrane vrste in prepričana sem, da se bo kar nekaj ‘kravatarjev’ prilepilo ob naše igralce in se kitilo z njihovim perjem.

Srčno upam, da bodo vztrajali tudi takrat, ko bodo fantje rabili priprave, ko bodo potrebovali dopust in čim več tekem. Upam, da se bo našel kdo, ki bo vsaj kako futsal tekmo spravil na male ekrane, kdo, ki bo za razvoj futsala prispeval več kot le prazne obljube.

Kar so včeraj dosegli fantje, gre v slovensko nogometno (ja, tudi futsal je nogomet) zgodovino, pa če vam je to všeč ali ne. Naj se tja zapiše še kak uspeh, reprezentančni ali klubski, vseeno.  Za to pa lahko v prvi vrsti poskrbijo tisti, ki se bodo še nekaj dni hvalili s tem, kar so prigarali zgolj in le – fantje na igrišču.

Dečki, kapo dol!

Dober recept za preganjanje slabe volje: stand up!

Priznam, do stand up komedije nikoli nisem gojila kakšnega posebnega odnosa. Vedela sem, da nekaj takega obstaja in slišala sem, da imajo nekatere gledališke hiše po Sloveniji težave z igralci, ki so preveč ‘stendaperski’, da bi se lahko igrali pravi teater. Nekajkrat se mi je besedna zveza stand up zataknila v grlu v povezavi z Jerryem Seinfeldom, ob katerem sem se vedno spraševala, kaj hudiča je tu smešnega in to je bilo to.

Stand up in jaz si torej nisva bila blizu vse do novoletne zabave pred dvema letoma, ki jo je popestril angleški dramatik, Richard Bean. Po nekaj popitih kozarcih vina in zavoljo zelo ekskluzivne (beri: zahtevne) družbe natančno dveh babnic je popustil in demonstriral delčke nastopov iz njegove standaperske preteklosti.

Še danes me bolijo trebušne mišice (kolikor jih pač premorem) ob spominu na Richardovo angleško komedijo sredi kuhinje in še danes vem, kaj me je takrat ‘zmotilo’. Jezik. Čeprav govorim in pišem tekoče angleško, je angleščina zame še vedno tuj jezik in zame je nemogoče v tujem jeziku zares dojeti dvoje – humor in debate o religiji. Slej ko prej se nekje ustavi.

Richardov nastop je bil zame (zaradi kvalitete vsebine in tudi zaradi želje po iskanju stand up-a v maternem jeziku) vseeno zadostna brca, da sem začela ugotavljati, kje in kdaj lahko stand up spremljam tudi v Sloveniji. Ugotovila sem dvoje: Da je stand up-a v Sloveniji precej in da zna celo presegati moja pričakovanja. Kar je, če si zahtevnež in zadrtež moje sorte, precej fascinantno spoznanje.

Ne zadovoljijo me namreč razne Županove Micke in vse njihove izpeljave, še manj humor na nivoju vaške gostilne, kjer je nujno potrebno ‘kozlati, rigati in prdeti’. Tudi pri stand up-u me velikokrat zmoti prav to; Komiki, ki so prepričani, da je smešno edino tisto, kar se tako ali drugače povezuje s telesnimi odprtinami, izločanjem in spolnostjo.

To njihovo prepričanje preveč pogosto potrjuje tudi publika, ki je za razvoj še bolj kvalitetnega stand up-a v Sloveniji po mojem mnenju preveč nezahtevna, pasivna in na trenutke enostavno – preneumna. Ko največji aplavz požanje vic okoli gledanja ‘lastnega dreka v školjki’ ali pa vic na račun študentke s Fakultete za družbene vede, ob kateremkoli poskusu komika komunicirati s publiko pa le-ta zmrzne, do veliko drugačnih zaključkov pač ne moreš priti (Medklic: okej, vici o FDV-jevcih, ki dejansko izzovejo salve smeha, povedo predvsem to, da je publika večinoma študentska in da je stand up očitno najbolj priljubljen na Filozofski fakulteti).

Obstajajo pa seveda tudi presežki. Med do danes videnim je zame to predvsem Vid Valič, katerega največja odlika je to, da je dečko enostavno – nadarjen. Nič namreč ne pomaga zaloga naučenih šal, še manj kilogram preveč ali dejstvo, da spiš s predstavniki istega spola (iz meni neznanega razloga se za tem skrivajo predvsem ženske), važno je, da se v vsakem trenutku znajdeš, znaš komunicirati s publiko in predvsem – da si kolikor toliko pameten. Bister, prodoren um je vsaj zame nujen predpogoj za kakršenkoli humor, sploh takega, ki te do solz nasmeje.

In tu smo spet pri nezahtevni (neumni?) publiki. Ko gospod na odru v en stavek stlači besedi nekrofilija in shizofrenija, med občinstvom namreč zavlada strahotna tišina, v kateri bi večina ljudi vse dala za kak slovar, ki bi pomagal dojeti pravkar povedano šalo. Nekaj redkih posameznikov se začne sicer krohotati, a vse skupaj samo še bolj sesuje ritem, ki ga nek stand up pač mora držati. Samo upaš lahko, da se bo nastopajoči znašel in znal potegniti zabavo naprej.

Valiču to uspeva, nekaterim drugim malo manj. Tako se mi je še na vseh predstavah, ki sem jih videla do sedaj, uspelo nasmejati enemu ali maksimalno dvema nastopajočima, ostali so se izvlekli prav na njegov (njun) račun. Pogrešala sem tudi udarne zaključke, ki jih vedno znova uspejo pokvariti ‘povezovalci’ s kako razvlečeno, neposrečeno šalo, tako da skozi vrata slučajno ne odideš z rdečimi očmi in od smeha zabuhlim obrazom.

Dozdeva se mi, da slovenski stand up v tem trenutku potrebuje eno samo stvar, na dveh nivojih – med publiko in med nastopajočimi: Ekskluzivo. Iz povprečnih nastopajočih bi bilo nujno izluščiti presežke, iz nezahtevne publike tisto, ki gre na stand up zaradi stand up-a in ne zgolj zato, ker je predstava v Drami razprodana ali Global mogoče zaprt. V tej smeri sicer že delajo predvsem posamezne stand up skupine, a po mojem skromnem mnenju še vedno dopuščajo preveč padalcev v svojih vrstah.

Kljub vsemu; Na vseh predstavah do sedaj sem uživala in ob večini sem se nasmejala do solz. Kar je ob napolnjenem, stresnem delovniku in sploh sredi turobne zime precej dobra terapija za preganjanje depresije, definitivno veliko boljša od tablet, ki jih kar po spisku žrejo moji depresivni znanci. Torej, če ne veste, kaj bi sami s sabo, jaz navijam za stand up.

Več na:

http://www.standupsi.com/

http://www.komikaze.si/komikaze.html

http://www.standup.si/

Blogerski miting z vstopnino.

Evo, staknili smo glave in rekli, da je ta četrtek pravi dan, da se blogerji malo družimo med sabo, spijemo pivo ali dve in kakšno rečemo. Ker pa bo srečanje zelo ekskluzivne sorte, je prav, da določimo vstopnino. Pobirali jo bomo ta isti dan, torej v četrtek, 19. 2. 2009, ob 16.00 na Šlajmerjevi 6 v Ljubljani.

In kaj je vaš prispevek? Kak deciliter čiste blogerske – krvi:)

Ja, jasno, govorim o novi blogerski krvodajalski akciji, tokrat že četrti po vrsti (se mi vsaj zdi)). Torej – vsi, ki premorete malce krvi in veliko dobre volje, pridružite se nam v četrtek, 19. 2. 2009 ob 16.00 pred Zavodom RS za transfuzijsko medicino na Šlajmerjevi 6, v Ljubljani.

Po oddaji krvavečih prostovoljnih prispevkov izgubljeno tekočino nadomestimo v bližnjem lokalu, Povodni mož imenovanem.

Jaz pridem, Had pride, kdo še?

PS: Ne veste, kdo lahko daruje kri? Dodatne informacije najdete tu!