blodim, blodiš, blodi

Ko povprečni slovenski smrtnik pomisli, da vendarle obstajajo politiki s hrbtenico (beri Türk zavrne Ruplovo kandidaturo za veleposlanika na Dunaju) in da je v Sloveniji vendarle še nekaj prostora za zdravo pamet, se gospod mandatar odloči, da bo v skladu s svojo ‘spravitveno’ politiko vseeno našel delo za večnega Rupsija in mu podeli mesto posebnega odposlanca za zunanje zadeve. Wtf?

Kaj v Sloveniji res nihče nima dovolj jajc, da bi izkoreninil obstoj večnih zajedalcev ali pa vsaj nehal nagrajevati te ljudi z nekimi trapastimi funkcijami, katerih edini namen je ta, da političnim dinozavrom omogočijo ‘dostojno’ nadaljevanje politične farse?

In obrazložitev? “Dimitrij Rupel je ob osamosvojitvi Slovenije postavil na noge slovensko diplomacijo. Zaključil je prizadevanja za vključitev Slovenije v Nato in EU, vodil je OVSE. Gre za človeka z izjemnim zunanjepolitičnim opusom, zato sem ga tudi izbral za to funkcijo.”

Mogoče sem slepa in neumna, a dejansko ne dojamem nikakršne izjemnosti Ruplovega zunanjepolitičnega opusa, razen v primeru, da izjemnost pomeni, da si gospod upa kandidirati za veleposlanika v državi, kjer se mu nikoli niti približno ni ljubilo reševati težav tam živeče slovenske manjšine ali pa da ima izjemnost kaj opraviti z grožnjami s tožbo. To zadnje bi v resnici lahko dojeli kot nekaj zelo ‘izjemnega’, ker enostavno nima nikakršne podlage, razen gole neumnosti ali pa egoizma.

Če je bila Türkova poteza (vsaj po mojem mnenju) lep pokazatelj pokončne drže (ne gre namreč pozabiti, da je predsednik jasno in glasno povedal, da Ruplu ne zaupa), je poteza pravkar ustoličenega mandatarja dokaz, da zadnje volitve v resnici ne obljubljajo prav nobenih sprememb. Vsaj ne – na boljše.

Vse skupaj je zgolj malce premešana politična mineštra, stara toliko, kot Republika Slovenija (ali pa še malo več), v kateri je za določene ljudi vedno prostor in vedno služba. Razen redkih in zelo ‘pogojno’ novih imen, ki so v vladi predvsem zato, da vse skupaj lepše zgleda, smo Slovenci sami sebe na zadnjih volitvah prav lepo – nategnili.

Izvolili smo to, kar smo že imeli, dobili mandatarja, ki stoji pokonci natančno toliko, kolikor ga drži obleka, vsi tisti, ki se smehljajo izza njegovega hrbta, pa imajo na glavi toliko političnega masla, da bi z njim lahko nafutrali polovico lačne Afrike.  In ja, spet smo dobili Dimsija Rupsija. Hotel je mesto veleposlanika, dobil pa – še nekaj boljšega.

Nekaj novega, neznanega, nejasnega, a vseeno verjetno dobro plačanega. Delo, kjer ne bo nobene manjšine, s katero bi se bilo potrebno ukvarjati, nobene oprijemljive stvari ali vsebine, da bi kdo opazil, kaj je Rupsi spet zajebal, zgolj simpatična, prijetna in seveda dobro plačana službica. Kaj več si človek še lahko zaželi? Bivši zunanji minister in novi posebni odposlanec za zunanje zadeve verjetno nič, povprečni slovenski smrtnik pa le – da na Zemljo pade komet. Če je bil dovolj dober za dinozavre, bo mogoče tudi za naše politike.

... komentarjev: 18

Popis današnjega dne/kupčka položnic na mizi:

Stanovanjske storitve: 67,55 EUR
Zdravstveno zavarovanje: 22,66 EUR
Kabelska televizija: 15, 49 EUR
RTV prispevek: 11,00 EUR
Stacionarni telefon: 11,49 EUR
Elektrika: 11,54 EUR
Prehrana za malega: 24,20 EUR
Modelarski krožek: 40,00 EUR
Nezgodno zavarovanje: 19,00 EUR
Najemnina: 500 EUR
Obrok za računalnik: 100 EUR
Obrok kredita (za 12 let star avto): 128 EUR

Tri vrečke v enem od nakupovalnih centrov (zgolj hrana za nekaj dni): 69,95 EUR.

Skupaj: 1009,39 EUR.

Katerega v mesecu smo??

... komentarjev: 40

Resnici na ljubo se mi ne sanja, ali naj se človek smeje ali joče, ko gleda vse povolilne zaplete in razplete, cmerave in jokave obraze, tako poražencev kot kvazi zmagovalcev.

Kar se mene tiče so zmagali zgolj in le tisti, ki so prejšnjo nedeljo oddali svoj glas in odločili:
-    da mora JJ zaključiti svoj absolutistični mandat,
-    da mora neartikulirani Bajuk s svojimi črnimi brati zapustiti parlament,
-    da si Jelinčič z vso svojo nestrpnostjo ne zasluži več kot 5 sedežev,
-    da si barbi Pahor ni prislužil gotove zmage in zanesljivega mandata,
-    da morajo tako LDS-ovci kot SLS-ovci prekleto dobro razmisliti, kaj bodo sami s seboj, če ne želijo doživeti usode NSI-ja,
-    da je izgubila mandat večina bivših šarlatanov … no … ministrov.

Po drugi strani so tudi poraženci tisti, ki so na volitvah v državni zbor oddali svoj glas in odločili;
-    da si JJ še vedo zasluži skoraj 30 odstotkov glasov,
-    da si nestrpni Zmagec še vedno zasluži 5 sedežev v parlamentu,
-    da si preimenovani LDS-ovci, ki jim priznam zgolj umetelno zavijanje starega sranja v malo lepši darilni papir, zaslužijo celih 9 poslanskih mest,
-    da cirkusant Korel s svojo povsem neizdelano strankarsko vizijo spet dobi možnost odločati o usodi koalicije in opozicije.

Kar se mene tiče – priznam, na volilno nedeljo sem do polnoči spremljala rezultate vseh vzporednih volitev, štetje glasov Državne volilne komisije, večino novinarskih prispevkov in bolj ali manj modrih strokovnih mnenj. Priznam tudi, da sem občutila precejšnje olajšanje, ko je kvazi levici kazalo bolje od kvazi desnice in ja, ploskala sem, ko se Bajuk ni uspel pririniti do svojega sedeža v državnem zboru. To pa je bilo tudi vse.

Nobenega prevelikega navdušenja, nobene evforije, s katero so se ponašali predvsem v taboru SD-ja in stranke Zares. Zakaj neki le? SD je dobil zelo majav mandat, tako ali tako pa v njihovih vrstah ne vidim prav nobenega presežka.

Kako naj pričakujem kakršnokoli spremembo, če se mi z obcestnega plakata za to isto stranko reži gospod, ki je že vodil slovensko politiko, le da v ‘drugi’ politični opciji? Kako naj pričakujem svež veter od stranke, ki že od samega začetka kroji slovenski politični vrh, pa še nikoli ni prinesla nič posebej svežega?

In če Pahorju priznam vsaj to, da mi nikoli ni obljubljal nič več od zmernosti (kar v mojem prevodu pomeni – povprečnosti in že videnega), potem najbolj glasnim med zmagovalci, Zaresovcem, še tega ne morem priznati.

Obljubljajo mi novo politiko, prodajajo pa mi prežvečene LDS-ovske obraze in pamflete, ki so jih sicer uspeli zamaskirati v nekoliko boljše marketinške pristope. A oprostite, preveč ‘zaresnih’ privržencev poznam, da bi verjela v tole novo politiko. Niti še niso dobro glav iz enih riti potegnili, ko so jih že v druge zatlačili. Iskreno mi je žal predvsem mladih, sposobnih ljudi, ki so za ‘novo politiko’ zelo poceni prodali svoje izjemne talente in tudi imena.

Ob LDS-u se skoraj ne zdi vredno izgubljati besed, čeprav gospe Kresalovi mirno priznam, da je iz vsega dreka uspela potegniti maksimum. Česar za gospoda Šrota in njegovo SMS podporo ne morem trditi.

Desus je tako ali tako zgodba zase. Brez kakršnihkoli izdelanih stališč in z nenehnim praznim navijanjem ‘za upokojence in pokojnine’ so pravzaprav najboljši pokazatelj stanja slovenske politike. Mešanje megle in izogibanje tako odločitvam kot odgovornosti očitno še vedno zmaga in prinaša celo najtrdnejšo pozicijo v parlamentu doslej.

Volitve so mimo in slej ko prej bo mimo tudi SDS-ovsko javkanje okoli nepravilnosti, nepoštenosti in napačnosti volilnih rezultatov. Pahor bo dobil tako želeni mandat, skupaj bo spraskal kolikor toliko poslušen glasovalni aparat, ki ga bodo vsi lepo imenovali levosredinska koalicija, JJ pa se bo ponovno lotil vloge, v kateri je bil najboljši – opozicije.

In kaj lahko pričakujemo mi, navadni smrtniki? To, kar smo imeli do sedaj. Mlačno, povprečno politiko, sestavljeno iz starih imen, ki so si nadela nove barve. To je vse. Isto sranje, drugo pakovanje. Če me kdorkoli uspe prepričati v karkoli drugega, mu bom iskreno hvaležna.

... komentarjev: 14

Nekoč sem se že razpisala o tem, da je politična neopredeljenost ‘vrlina’ tistih posameznikov, ki niso sposobni imeti lastnega mnenja in se najraje skrivajo v senci vsedružbene apatije. Kljub bedni ponudbi na slovenski politični tržnici naj bi bila dolžnost vsakega polnoletnega državljana, da gre na volitve in podpre svojo stranko, svojega kandidata. Čeprav je zanič, je mogoče manj zanič od nekoga oziroma nečesa drugega.

Tako nekako sem doslej gledala tudi na svoje državljansko poslanstvo. Čeprav moja politična opredeljenost temelji predvsem na principu zavračanja in čeprav od enih do drugih volitev predvsem beležim napake posameznikov in strank, se volitev redno udeležujem. Moj glas dobi ta, ki ima na seznamu manj političnih zablod.

Jebat ga, sem pač odgovoren (to se lahko bere tudi naiven) državljan. Tudi od mene izvoljeni politični veleumi pa na svojo odgovornost gledajo nekoliko drugače; Njihova največja državljanska obveza je ta, da na ogled postavijo svoje riti in imena, trobezljajo bedarije brez repa in glave, potem pa 4 leta grejejo stole  v eni od političnih pisarn ali dvoran.

Zelo odgovorno se tudi redno in čedno postavljajo pred kamerami, zelo radi se nasmihajo na vaških veselicah, se trepljajo po prsih ob otvoritvi kake hudo pomembne zgradbe in se hvalijo s svojimi dosežki, ki jih (razen njih) ne razume prav nihče.

Največjo stopnjo politične odgovornosti pa naši vrli politiki zagotovo pokažejo ob vseh ‘političnih krizah.’ Ko jim na glavo pade kak omet recimo. Ali ko se kdo zatakne v kakem dvigalu. Takrat strumno strnejo svoje vrste in zelo odgovorno zavračajo vsakršno krivdo.  Pod svoje politične perutničke skrijejo take in drugačne zidarje in namesto, da bi koga fino prijeli za vrat, zavoljo miru v državi vse po spisku prepričujejo, kako dobro in lepo se nam godi.

Ne vem, zakaj jim ne verjamem. Ne vem, zakaj v Sloveniji več ne vidim politične opcije, ki bi bila manjše zlo od katerekoli druge. Ne vem, zakaj več ne ločim med desnico in levico, med pozicijo in opozicijo, med politiki in tajkuni.

Mogoče zato, ker v Sloveniji ničesar takega več ni? Ker je vse skupaj ena in ista politično-gospodarska mineštra, v kateri z roko v roki plavajo vsi, ki smo jim kadarkoli podelili kakršenkoli mandat? Ker v naši dolini Šentflorjanski več ni politika, ki bi razumel pojem ‘odgovornost’ in bi se v skladu s tem tudi obnašal?

Kakorkoli že, september je pred vrati in z njim nove državnozborske volitve. Kljub temu, da še vedno verjamem v princip aktivnega državljanjstva in državljanske odgovornosti, me te volitve ne bodo videle. Zame ni več dilema – voliti ali ne voliti, ampak zgolj še – kandidirati ali ne.

Se kdo spozna na politične manifeste?

... komentarjev: 28

Ko si slučajno drzneš pomisliti, da je smo Evropejci z omejevanjem s strani veleumnih politikov prišli do skrajnih meja, se od nekje (baje z Irske) vzame tetka, ki se ji zdi smiselno predlagati, da se v Evropi do leta 2025 v celoti prepove prodajo tobačnih izdelkov.

Kar se mene tiče, to sicer ni čisto isto kot popolna prepoved kajenja, je pa zelo blizu. Kaj bom kadila potem? Travo? Tako kot Nizozemci? Lahko si zvijem ‘joint’ brez tobaka in ga popuham ob kavici, cigarete pa si ne smem prižgati? Se še komu to sliši trapasto?

Razumem, kajenje je škodljivo in prišli smo do točke, ko na javnih mestih, v lokalih in zaprtih prostorih ne smem zastrupljati ljudi okoli sebe. V redu. Živite zdravo, jejte drek in dihajte smog, meni ne morete več očitati, da vas zastrupljam.

A vseeno, če se meni ljubi kaditi, piti alkohol, žvečiti meso ali pa doma viseti na glavo s stropa – je to moja in samo moja stvar. Da mi slučajno kdo na tem mestu sedaj ne navrže očitka, da moje nezdravo življenje slabo vpliva na kak državni zdravstveni proračun, ker so to bedarije, s katerimi lahko opletajo zgolj butasti politiki.

Nikjer ne piše, da kadilci od vseh pokajenih cigaret ne plačamo državi dovolj, da si vsako leto zgradi kako bolnišnico in nikomur še nisem preveč oporekala, ko so se dvignile cene tobačnih izdelkov. Naredite s tem denarjem kaj pametnega, pa smo zmenjeni, samo ne prepovedujte in zapovedujte mi spet, kaj smem in česa ne.

Če je bila pred nekaj stoletji cerkev in pred desetljetji politični režim tisto, kar je določalo vsa pravila in omejitve za narod, se mi namreč dozdeva, da se počasi približujemo novemu totalitarnemu režimu, nekakšni diktaturi zdravega življenja. Najprej mi prepovejte kaditi, potem piti, nekje vmes omejite seks na nedelje in na koncu še zapovejte dietno prehrano in športne aktivnosti.

Še malo, pa me boste želeli stlačiti v kako uniformo, mi na čelo vtetovirali črtno kodo in me nadzorovali med tuširanjem, da boste prepričani, ali sem res ‘čista’.

Ne morem, da se mi ne bi po glavi vrteli vsi evropski in slovenski slogani o enakosti, strpnosti in spoštovanju posameznika, ki ob tovrstnih prebliskih seksualno zatrtih evrobirokratov izgubijo ves smisel (kolikor so ga sploh kdaj imeli).

Nočem živeti v svetu, kjer mi politika razlaga, kaj smem in česa ne, še manj pa si želim živeti v državi, ki je že neštetokrat dokazala, da je bolj papeška od papeža. Predlog irske evroposlanke se namreč zaenkrat res sliši ‘daleč’ in precej ‘nadrealističen’, a ob prebliskih naših vrlih politikov me ne bi preveč presenetilo, če bi Slovenija malo ‘pohitela’, pa kako prepoved uvedla že čez par let.

Do leta 2025 še nimam hudo izdelanih planov, v bližnji prihodnosti pa se še vedno vidim s cigaretom, pivom in kavo, pa tudi seksati ne nameravam zgolj ob nedeljah.

Grem, preventivno – v mesto na pir ali dva. Škodit ne more:)

... komentarjev: 42

Včasih nas življenje iskreno – preseneti. Ves siv in naveličan se odpraviš na porcijo čevapčičev in piva, namesto tega dobiš – novo poznanstvo, na glavo postavljen svet in predvsem – ljubezen.

Najprej cepetaš, se otepaš, tipaš in preverjaš. Ker si ‘ziheraš’ po naravi, najprej nisi pripravljen sprejeti ničesar, na mestu stopicljaš in omahuješ, prepričuješ se, da se tebi take stvari pač ne dogajajo. Zaveš se bremen vseh izkušenj, ki jih nosiš s sabo in panično začneš graditi zid, za katerega se boš skril, da slučajno spet ne boš ranjen ali prizadet.

Nekdo pa se ti še kar nasmiha na drugi strani, iz pravkar zgrajene stene puli opeke in prihaja vse bližje in bližje … Nekje na pol poti se predaš, ker enostavno nimaš več razloga, da bi se skrival, ker ne moreš več tajiti čustev, ki se budijo v tebi.

V tistem trenutku in v tistem objemu ti potegne, kak trap si, ker zaradi preteklosti ne znaš uživati v sedanjosti, ker zaradi drugih ne moreš ljubiti niti sebe. Kar naenkrat so stvari tako jasne, preteklost pa samo še nek daljni spomin, sanje, ki si jih nekoč sanjal.

Odločiš se, da boš pusti vso kramo za seboj, da si boš upal in si dal priložnost. Čas je – za danes, za nekaj novega. Čas je zame in za moj prostor pod soncem.

Selitev bloga enostavno – sodi v ta kontekst. Pravi trenutek je, da pustim za seboj popotovanja po slovenski blogosferi, naslanjanja na razne agregate in životarjenja v bolj ali manj posrečeni družbi. Upam, da moji najljubši bralci ostanete z mano tudi tukaj, čeprav vas že v naprej opozarjam;

Zloba sicer ostaja Zloba, a zadnje čase ima občutek, da bo ta blog nekega lepega dne gladko  ‘prefarbala’ na roza.

Jebat ga, samo jednom se živi:)

... komentarjev: 38

Hipotetična situacija: Si ženska v tridesetih letih, imaš redno službo in včasih sestanke tudi bolj proti večeru. Med enim od takih sestankov dobiš sms, v katerem prijatelji napovedo večerni obisk. Seveda si navdušena in seveda najprej pomisliš, da je tvoj hladilnik prazen. Sestanek še kar traja in traja in počasi postajaš sitna, ker veš, da moraš končati pred deveto, če želiš nabaviti pir ali dva.

Iz minute v minuto si bolj tečna, ker si resnično ne želiš prijateljev pričakati s cedevito in jaffa keksi in ko se sestanek zaključi 15 minut pred deveto, kot zmešana zdrviš v prvo trgovino. Ta je seveda v centru mesta in seveda je tam že nešteto ljudi, ki prav tako želijo nabaviti pivo, vodko, vino ali kaj podobnega.

V košaro na hitro zmečeš dva ‘six packa’ in nekaj slanega ter se postaviš v vrsto, ki se vije preko polovice trgovine. Do tebe pristopi varnostnik in te poduči, da ni nujno, da boš lahko kupila želene artikle. Wtf?

Ja, gospa veste, je vrsta in če ne boste mogli plačati do devetih, vam alkohola ne moremo prodati. Tak je zakon. Gospa se zaradi nekaj pločevink piva seveda počuti kot kak kriminalec, a se vseeno odloči, da bo tvegala. Nenazadnje – cedevita je še vedno v igri.

Vrsta se vleče kot kurje črevo, ne toliko, ker bi prodajalke delale počasi ali ker bi ljudje kupovali zaloge za vesolji potop, ampak zato, ker drugi varnostnik in vse prodajalke ob vsakem nakupu preverjajo osebne dokumente. Kdorkoli želi alkohol ali cigarete, je ‘legitimiran’.

Nič zato, če prav vsi v vrsti premorejo več kot 18 let in tudi dokument, ki to potrjuje, zakon je zakon in red mora biti. Pa čeprav slab in precej ponižujoč.

Ko se gospa s pločevinkami in svojimi tridesetimi leti le priplazi do blagajne, jo prodajalka premeri od glave do pete in kljub temu, da dotična gospa ne izgleda ravno najstnica, prodajalka od nje zahteva dokument.

Ponižno ga položi na stekleni pult in bulji v svojo sliko, staro kakih deset let. Zraven se počuti prav bedno in najraje bi tiste piksne komu zmetala v glavo. Hvala bogu je gospa dovolj prisebna, da ve, da uboga prodajalka ni nič kriva, prav tako ne zmedeni varnostnik, ki teži mulariji z vodko.

Končno prodajalka pogleda še na uro, potem pa prikima in da dovoljenje, da se gospe prodajo tiste pločevinke in zraven še škatlica cigaret. Gospa očitno vseeno ni zločinka in zasluži si, da po napornem dnevu spije svoje pivo. Še več; Tako zelo odrasla je, da si zraven lahko prižge še cigareto. Seveda ne kjerkoli, lahko v parku ali doma, mogoče na vrtu kakega lokala, a to je že druga zgodba, z drugimi organi nadzora.

Gospa stlači pločevinke in slano pecivo v vrečko, se ozre proti eni od mnogih nadzornih kamer in pobegne skozi vrata. Še dobro, da ima dovolj let, sicer bi jo verjetno kak policist pobaral, kaj počne zunaj tako pozno.

Na poti proti domu razmišlja, da bo od sedaj naprej alkohol kupovala na zalogo, ker se ji resnično ne ljubi še kdaj stati v vrsti z vsemi alkoholiki tega sveta in z osebnimi dokumenti dokazovati, da je dovolj stara za pitje piva.

Med tem se bo morala pogovoriti še z gospodom Otrokom, čemu pivo v hladilniku in čemu cigarete v predalu. Nekoč pride na vrsto še razlaga o večernih (ne)izhodih, (ne)uživanju česarkoli alkoholnega ali cigaretnega (ne)dotikanju deklet in (ne) početju česarkoli.

Ker, jebi ga, ta situacija ni prav nič hipotetična in tudi prepovedi v Sloveniji prav lepo držijo. Pa vedno več jih je. Me prav zanima, kdaj mi bodo prepovedali seks pred osmo uro zvečer.

... komentarjev: 22

Po novem – poslušam radio. Stanovanja se namreč še vedno nisem navadila in tisti ogromni prostori brez zvočne kulise delujejo precej prazno. Če sem prej v enem prostoru spala, jedla, štocala po računalniku, gledala TV in poslušala glasbo, sedaj premorem cele 4 sobe in v vsaki je nekaj – v eni računalnik, v drugi televizija, radio pa je pristal v kuhinji.

V resnici sem prav nad radiem najbolj navdušena. Pozabila sem že, kako simpatična napravica je to, ko nikoli ne veš, s katero pesmijo te bodo presenetili, ko čisto nepričakovano slišiš komad iz svojega otroštva, ob katerem ti gredo še vedno kocine pokonci. Informativne oddaje so obvladljivo kratke in postrežejo z ravno dovolj podatki in kar je najboljše – ni butastih, trapastih, kričečih oglasov v stilu ‘top-shopa’.

Ko sem danes zjutraj stikala po kuhinji za ostanki kave sem seveda najprej navila radio do konca, v upanju, da me bodo strici spet prijetno presenetili s kako spodbudno pesmico za dobro jutro. Namesto tega se je iz črne škatle izvilo opozorilo, da naj se čim prej odpravimo na Brnik (če slučajno imamo tam kaj početi), ker se z današnjim dnem začenjajo izredne razmere. V goste prihaja sam vladar sveta, gospod Grmiček.

Moje navdušenje je bilo brezmejno. Ob zadnjem obisku predsednika Amerike sem živela še v študentskem domu, v Rožni dolini. In ker je obstajala minimalna možnost, da se bodo gospod morali zapeljati do vile Podrožnik, so nam v študenta spustili hordo specialcev, ki so pretaknili naše sobe, zapečatili vsa okna, iz katerih bi kdo teoretično lahko le videl cesto, po kateri se bo vozila njegova gnada in nam prepovedali premikanje kamorkoli v smeri proti Rožniku. Otrokom so zaprli vrtec, ceste so bile zabarikadirane, vse zato, da se potem po tisti cesti nihče ni peljal, niti blizu ni prišel.

Ko je nekomu potegnilo, da gospoda pod Rožnik ne bo, se je življenje na hitro vrnilo v stare tire in spet smo vsi normalno dihali. Smo se pa malo zamislili nad vsemi protokoli in rompompomom, ki spremlja obiske tako pomembnih gostov, kot je predsednik ZDA. Mi smo takrat v študentu zgolj ‘živeli’ in čisto nikogar motili, pa so nam fino omejili naše ozemlje, zato prav nič ne zavidam vsem poslovnežem in popotnikom, ki se v teh dneh odpravljajo kamorkoli.

Še manj zavidam tistim ljudem, ki čisto slučajno živijo ob katerikoli od točk, po katerih bodo vlačili velepomembnega gosta. Njihovo življenje bo v naslednjih nekaj dnevih precej zaporniško in nadzorovano. Svojevrsten Big brother show bodo imeli.

Pojma nimam, kake načrte sploh imajo z gospodom Grmičkom in pošteno povedano – dokler ga ne bodo vlačili po poteh, po katerih stopa moja noga, mi je čisto vseeno. Veseli me, da se bodo naši politikanti naslednjih nekaj dni počutili blazno pomembne in da bo marsikateri od njih osmislil večino svojega življenja. Veseli me, da bodo polno zaposleni vsi novinarji naše podalpske deželice, da bodo mastno služili hotelirji in da bo kje v nezavest padla kaka uniformirana uradnica, ki ji bo pot prekrižal postaven varnostnik.

Vsako tele ima pač svoje ‘vesele’. Jaz bom najbolj vesela, ko bo ves trušč mimo in ko bom na radiu spet ujela kako simpatično pesmico. Ob raznih opozorilih in omejitvah namreč postanem rahlo – sitna.

... komentarjev: 13

Danes baje v veljavo stopa Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varnosti cestnega prometa, ki naj bi zmanjšal število mrtvih na naših cestah. Priznati moram, da sem ‘navdušena’. Za večino prekrškov je zagrožena kazen, precej večja od polovice mojega osebnega dohodka, tako da bo verjetno najbolj pametno, da svoje vozilo prodam in od sedaj naprej – hodim peš.

Ne glede na to, da imam vozniško dovoljenje že trinajsto leto, da sem v življenju zabeležila vsega skupaj dve kazni za napačno parkiranje in eno za prehitro vožnjo (+ 15 kilometrov na uro) in da nisem opraskala niti enega od svojih jeklenih konjičkov, se mi po spremenjeni zakonodaji zdi vožnja po slovenskih cestah svojevrstna loterija.

Čeprav očitno ‘varen’, zanesljiv in celo dolgočasen voznik, si lahko tu in tam privošči kak spodrsljaj, spregleda kako tablo in hej, gre moja plača v maloro. In sem mrzla. Dobesedno. Ne morem plačati najemnine, ne morem pokriti tekočih stroškov, hej, še otroka ne morem nahraniti. Torej ne bom vozila. Tveganje je preveliko.

Bodo pa zato na cesti ostali vsi naduti junaki, ki jim 500 ali 1.000 evrov pač ne pomeni veliko, naokoli bodo še vedno noreli tipčki, ki jih je očka obdaril z jeklenim konjičkom (in kritjem stroškov za vse morebitne prekrške) ter oni, ki jim je tako ali tako vseeno, ali za volan sedajo trezni ali pijani. Same cvetke torej.

In kaj smo dosegli? Povprečne ljudi smo spremenili v drugorazredne državljane, katerim vsak najmanjši prekršek resno ogrozi preživetje. V prvorazredne državljane pa smo povzdignili vse tiste, ki jim denar že tako ali tako ne pomeni nič, odgovornosti nimajo nikakršne, če naredijo kako ‘pizdarijo’, pa se tako ali tako izvlečejo.

Sistem kazni bi funkcioniral, če bi veljal za vse, če bi bile kazni tako zastavljene, da vsem odžrejo primeren znesek iz računa. Meni skoraj celo plačo, torej tudi vsem ostalim – celo plačo. Nekaj pač, kar bo gospod s sfriziranim kabriem občutil ravno tako kot jaz v svojem razcvetelem Poldiju.

Ne, seveda ne. Kdo od tistih bogatih norcev bi se namreč lahko še oglasil. Protestiral. Zahteval spremembo zakona. A ne mali človek. Ta bo do nadaljnjega pridno cijazil po cesti, pazil na vse znake in vse policijske zasede, upal, da je vse naredil prav in molil, da ne bo česa plačal. Kot se za malega človeka spodobi.

Res, hlapčevska je duša slovenska, ki dan za dnem tiho sprejema nove in nove pogruntavščine veleumnih politikov, in fevdalna je duša politikov, ki vsepovsod skrbi za tiste, ki že tako ali tako vse imajo. Ne razumem, resnično ne razumem.

Kaj je narobe s plačevanjem kazni glede na višino osebnega dohodka? So največji norci na cesti res tisti, ki avto kupujejo na nekaj deset obrokov? Je res treba do konca obrati tiste, ki imajo najmanj? Bomo resnično zmanjšali število mrtvih na cestah ali bomo le malce krpali kako luknjo v eni od državnih blagajn?

Na koncu koncev niti ni važno. Še en bedast zakon je sprejet, kazni so napisane, policaji pripravljeni. Jaz pa bi se tudi že lahko sprijaznila, da sem drugorazredni državljan, katerega edino poslanstvo je to, da pridno dela, plačuje davke in kazni ter skrbi, da se imajo vsi ostali – fino in fajn.

Zakaj se ob vsem skupaj torej še jaz ne počutim – fajn?

... komentarjev: 23

Priznam, iskreno priznam, da so mi všeč prav vse oblike izražanje nezadovoljstva s katerokoli obliko oblasti: sedanjo, bivšo, levo, desno, politično, gospodarsko ali pa cerkveno. Priznam, všeč so mi stavke, protestni shodi, grafiti, karikature, zbori, tribune, politične satire, kritike in gledališke igre.

Še huje; Priznam, da sem se kakega shoda tudi udeležila, skoraj nekam vrgla jajce, potem pa obupano ugotovila, da se ne znam dreti skupaj z množico, da so mi voditelji shodov s svojimi ‘prilagojenimi’ govori ravno tako zoprni kot vsi oblastniki in kar je najhuje; Večina protestnikov tako ali tako nikoli ne ve, zakaj točno sploh protestira.

In sem nehala. Hoditi na shode in vzdihovati ob prizorih ljudskih množic z rdečimi zastavami in slabimi slikami Cheja na majicah. Nekje vmes se je korektna družbena kritika izgubila tudi v medijih, grafiti so vse bolj dolgočasni, karikature pa tako ali tako rišejo le še zavaljene tete.

Dolgčas, apatija, povsem slovensko razpoloženje torej. Dokler iz naftalina ne zleze Marjan Podobnik in na račun nekega Joška Jorasa ter njegove domačije na (napačnem) bregu Dragonje podžge vso nestrpnost, ki jo Slovenci premoremo, pošlje dva avtobusa nacionalistov na hrvaško mejo in naredi cel halo. Že enkrat videno, če se ne motim, le da je takrat ‘v luknjo padal’ njegov brat, Janez Podobnik.

Ljudje božji, ste lahko še bolj ogabni, kot da podpihujete sovraštvo in se pod krinko skrbi za našo zemljo ter naše meje mečete po tleh? O ja, lahko ste še hujši. Celo teorijo zarote si izmislite, z zastrupljenimi posamezniki in odprtimi vrati otroških sob. Bolj patetično pač ne gre, kajne? Janez Janša je zagotovo angažiral vse svoje specialce, ki sedaj lazijo po domovih članov Zavoda 25. junij in otrokom iz postelj kradejo igrače, staršem pa v čaj stresajo strup.

Pa dajte no. Ne glede na to, kako zelo ne maram gospoda JJ-a, mu v tem trenutku lahko zgolj čestitam za umirjen pristop. Ne glede na to, kako preziram strahopetno in na trenutke prav hlapčevsko vodenje slovenske zunanje politike, se na ‘način Podobnik&Joras’ pač ničesar ne rešuje.

Marjan Podobnik je v svojem novem poskusu vstajenja iz političnega pepela prestopil vse meje dobrega okusa in vsem politikom, ki se shoda niso udeležili, se potiho priklanjam. Gospodu Jorasu prav nič ne zavidam njegove situacije in ker je ne poznam, zelo težko sodim zgodbo, v kateri se je znašel. Da bi si lahko ustvarila mnenje, bi gospoda Jorasa najprej vprašala, od kdaj točno živi na spornem ozemlju, od koga je zemljo kupil in za koliko denarja.

Ob vsem skupaj se mi namreč dozdeva, da nekateri pač radi provocirajo, čeprav na račun sebe in svoje družine. Mogoče gospodu delam krivico, mogoče je bil rojen na tistem ozemlju, mogoče je kdo res mejo premikal in ukradel kos zemlje, a to nikakor ne opravičuje v soboto videnih provokacij.

Če se gospodu Jorasu resnično godi krivica, je čas, da to nekdo popravi, a ta nekdo definitivno ni Marjan Podobnik ali kateri od baje zastrupljenih članov Zavoda 25. junij, ki situacijo ob Dragonji zgolj izkoriščajo za nabiranje političnih točk. Vsi Jorasi tega sveta so zgolj priročno sredstvo v ta namen, nič več in nič manj.

Me prav zanima, kateri od udeležencev sobotnega protesta dejansko pozna Jorasov položaj in zgodovino prerekanj na meji ob Dragonji. Res bi rada slišala še koga, razen gospoda Podobnika, da mi razloži, kako je z zastrupljenimi želodci in odprtimi vrati v otroške sobe. Želela bi si, da odstop ministra Mateja zahteva nekdo, ki dejansko zna našteti pet pametnih razlogov zanj in ne pozabljeni Feniks, ki v soju kamer skoraj potoči solzico obupa.

Ja, želela bi predvsem to, da ljudje razmišljajo s svojo glavo, kolikor jim ta to dopušča. Da se nehajo obnašati kot trop ovac, sploh pa ne ovac, s tako pritlehnimi pastirji. A zdaj spet pričakujem preveč, kajne? Ljudje smo v svojem bistvu ovce, ki nujno potrebujejo pastirja, da se ne izgubijo.

Ko smo že pri tem; Le kam se je izgubil moj? Malce lačna postajam.

... komentarjev: 19