Arhiv kategorij: Dedci

Seks.

Seks. Seks. Seks. Ponovimo te besedo glasno vsaj še trikrat. Seks. Seks. Seks. Kako se sliši? Kaj pomeni?

Večini se v tem trenutku pred očmi rišejo podobe s spleta ali televizije, nage riti, veliki joški, postavni moški grdih obrazov iz kakega švabskega pornjaka, vse različice Pamele Anderson ali pa vsaj kaka poskočna turbofolk pevka.

Seks je danes vsepovsod. Ne da se mu izogniti. Seksajo ženske z moškimi in moški z ženskami, seksajo moški z moškimi, ženske z ženskami, ljudje z živalmi, odrasli z otroki, žene z možmi in njihovimi najboljšimi prijatelji, možje z ženami in svojimi tajnicami, seksajo ljudje z maskami in biči, o seksu se riše, piše in govori. Vsepovsod.

Ljudje se samozadovoljujejo, ljudje prakticirajo trojčke in menjavajo partnerje, nekateri poznajo le seks za eno noč, spet drugi pristajajo na ljubimce. Seksajo filmski junaki, seksi so gospe na plakatih, seks išče mladina v diskotekah, o seksu se učijo otroci v osnovni šoli. Seks, seks, seks. Vsepovsod, samo – ne doma.

Seks že dolgo (baje) ni več tabu. Seks je vseprisotna in vseizkoriščana dobrina, ki pa se nas, kot posameznikov, ne tiče. Mi tega ne počnemo, mi smo ‘čisti’. Nekateri se celo še vedno zgražajo ob podobah golih ljudi, vseh asociacijah na spolnost, hej, nekateri še besede seks ne morejo izustiti.

Kako je torej mogoče, da v družbi, ki je preplavljena s seksom, ljudje še vedno tako zelo težko sprejemajo – seks ali, bog ne daj, priznajo, da tu in tam celo sami skočijo med rjuhe in počnejo ’tiste stvari’? Zakaj so ‘sprejemljivi’ vsi Big brotherji, ves vojarizem sodobne družbe, ne pa tudi preprosto dejstvo, da smo ljudje seksualna bitja in da je seks sestavni del naših življenj?

Preprosto, ker smo ljudje še vedno – hinavci in strahopetci. Navzven je tako lahko biti ‘kul’, toleranten in dojemljiv, sploh, če nas družba oziroma kultura na vsakem koraku posiljujeta z navodili (beri oglasi) za to, kaj je ‘kul’, kaj dobro in kaj zanimivo. Malce težje je odkrito spregovoriti o tem, kdo smo, kaj nas žene in kaj si želimo.

Koliko bi stalo gospodično tridesetih priznati, da menja partnerje na mesec ali dva in v tem neskončno uživa? Bi zelo bolelo poslovneža srednjih let priznati, da je že dolgo nesrečen v zakonu in da živi za trenutke, ko ga vtika v svojo tajnico? Mogoče tajnika? Bi gospodinja iz malega mesta res toliko izgubila, če bi priznala, da ima v predalu dva vibratorja, ki si ju je po dolgih, neprespanih nočeh vendarle naročila iz nekega kataloga?

Seveda bi bolelo. Seveda bi izgubili. Snemanje mask in priznanje laži vedno boli. Ker smo ljudje navajeni lagati in predvsem – živeti zlagano življenje. Ker kljub vsem seksualnim revolucijam in navideznem sesutju tabuja seksa še vedno na seks gledamo kot na nekaj skrivnega, nelepega, celo umazanega.

Svet bi bil neskončno lepši in bolj prijazen, ljudje pa toliko manj sitni, če bi enostavno sledili gonu, ki je del nas. Če bi si priznali svoje skrite želje in fantazije ter če bi dovolili, da te želje vsaj deloma vodijo naše življenje.

Ne, nisi pacient, če ti pride ob gledanju filma. Ne, nič ni narobe s tabo, če bi najraje slekel svojo tajnico ali pa porinil jezik v grlo svojega sodelavca. Prav tako je čisto normalno in sprejemljivo, če po desetih letih zakona še vedno rad objameš svojo ženo in ne, ni nujno, da jo podiraš samo ob sobotnih dopoldnevih.

Seks je nekaj normalnega, seks je nekaj zelo prijetnega in seks bi moral biti del našega življenja, ne življenja nekoga drugega. Ker – seks niso joškata dekleta na koledarju v mehanični delavnici, seks ni lizarjenje dveh junakov kvazi resničnostnega šova, seks niso postavni filmski junaki na platnu lokalnega kina in ne, seksati ni isto kot o seksu govoriti.

Seks je stvar nas, naše izbire, naših užitkov, naših želja. Seks ni nekaj, kar se gleda, seks se pač – seksa. Seks se ljubi.

In ko smo že ravno pri tem: Pikoooo … Kdaj nehaš delat?:)

O ‘mojih’ moških, pričakovanjih in spoštovanju

‘Svoje’ moške sem vedno izbirala po naključju. V resnici jih sploh nisem izbirala. Zgodili so se, od nekje vzeli, vstopili v moje življenje in me vsaj za trenutek zapeljali. Šele potem sem razmišljala o njihovi ‘uporabnosti’. Za eno noč? Za kako uro? Za debato ob pivu? Za večno zvestobo in četico otrok?

Od moških prav veliko nikoli nisem pričakovala, sem pa vedno veliko vzela. Večino časa mi je to povsem ustrezalo, dobro pa je vplivalo tudi na moj nemarni ego. Če nič ne pričakuješ, ne moreš biti razočaran, če nisi razočaran, ne boli. In zakaj bi bolelo, če ni nujno potrebno, če imam opravka z ljudmi, ki so zgolj ‘mimobežnice’? Potrošni material?

‘Svojih’ moških nisem načrtno takole degradirala, šlo je zgolj za pomanjkanje fascinacije, malokdo me je tako pritegnil, da bi se mi zdelo vredno potruditi, malo kdo tako očaral, da bi ga naslednji dan še hotela videti.

Seveda so bile tudi izjeme. Vedno so. Ljudje, od katerih želiš več. So ljudje, ki se te dotaknejo in katerih se želiš dotakniti tudi sam. In ne glede na to, kaj rečeš ali trdiš, takrat v nebo zrasejo tudi pričakovanja.

Nikoli si nisem želela moškega, ki bi me za roko vozil naokoli, me v vsakem trenutku in v vsaki odločitvi podpiral, me trepljal po ramenih in tolažil, ko mi bo hudo. Nikoli si nisem preveč želela dedca v svojem stanovanju, še manj v kopalnici ali kuhinji, nikoli nisem preveč potrebovala moške roke, da bi se prebila skozi življenje. Seks? Luštna stvar, za zvezo bistvenega pomena, primarna potreba, ki pa se jo da zadovoljiti tudi kako drugače, brez jutranjega crkljanja in nedeljskih izletov.

Vedno znova sem trdila, da par sestavljata dve osebi in vsaka mora imeti svoje življenje. Zaradi moškega se ne bom odrekla svojim prijateljem, zaradi moškega ne bo trpelo moje življenje, še manj moja svoboda. In obratno. Ob sebi nisem želela človeka, ki bi mi dihal za ovratnik, ki ne bi zmogel nekaj dni preživeti sam ali ki ne bi imel družbe, v kateri ne bi bilo prostora zame.

Principi pač. Vsak jih ima. Tudi ko v tvoje življenje vstopi Nekdo, nekdo, ki rodi čustva, želje in pričakovanja, nekateri principi ostanejo. Ker so del tebe. Ker si to ti.

Nikoli nisem zmogla brez svobode, nikoli nisem prenesla prevelike bližine in nikoli se nisem prav veliko spreminjala. Sem pa vedno postala – ranljiva. Občutljiva. Nežna. In posesivna. Moj moški je moj moški. In jaz njegova ženska.

Vseeno, kje hodi, kaj počne, s kom se druži in zakaj, vem, da sem z njim. Na tak ali drugačen način. In on je z mano. Kjerkoli, kadarkoli. Ker je moj. Ker ga ljubim in ker mu zaupam. Ker ga spoštujem.

In točno to, spoštovanje, je za zvezo, vsaj po moje, bistvenega pomena. Spoštovanje tega, kar sva, oba, spoštovanje obeh, kot posameznikov s svojo zgodbo, s svojimi čustvi in svobodo. Spoštovanje odločitev, besed in dejanj. Spoštovanje človeka ob tebi.

In spet sem na začetku. Pri mojih moških, ki to nikoli niso bili. Pri mimobežnicah, potrošnemu materialu, ki je degradiral samega sebe prav zato, ker ni fasciniral in ker ga nikoli nisem mogla spoštovati.

Spoštujem ljudi, ki vedo, kdo so in zakaj. Fascinirajo me ljudje, ki so pokončni, celi in ponosni, še bolj tisti, ki so v svojem ponosu tudi ranljivi. Ljubim ljudi, ki so in ki se tega zavedajo.

Razočaranje dneva: 12 nagih dedcev.

Dejstvo je, da je internet poln slik nagih bab, dedce pa najdeš bolj kot ne po naključju. Sploh dobre dedce na dobrih fotkah. To ne pomeni nujno, da hočem gledati moške lulčke, ampak kaka črno-bela fotka čvrstega moškega telesca bi pa kdaj prav prišla. Recimo na turoben, decembrski ponedeljek, kot je današnji.

In če na tak turoben, decembrski ponedeljek zasledim novico, da se je za koledar slekla cela ekipa velenjskih rokometašev, so moja pričakovanja seveda velika. Moja domišljija takoj pričara čvrsta športna telesca, široka ramena, močne roke … Saj je vse jasno, ane?

No, pa očitno ni. Jasno namreč. Vsaj ne tistemu, ki je tale koledar naredil. Namesto postavnih rokometnih teles sem našla nekaj kričečih obrazov, namesto čvrstih riti le slutnjo širokih ramen in namesto, da bi ob klikanju na dvanajst črno-belih fotografij vzdihovala od ugodja, sem stokala od razočaranja.

Priznam, na fotografijo se spoznam toliko kot na krilate matice, ampak vseeno, meni se fotke zdijo zanič. Komu je namenjen koledar dvanajstih slečenih tipov? Poslovnim partnerjem, športnemu direktorju sosednjega kluba, drugim rokometašem ali mogoče tudi kaki navijačici, torej ženski?

Kot reprezentativna predstavnica svojega spola glasno protestiram ob tej potrati ljubkih moških telesc. Že tako redko zgodi, da recimo 12 slovenskih športnikov zbere pogum in se sleče, a še takrat … Nekdo prav konkretno zajebe. Jasno, če pa moški fotka moške.

Naslednjič naj nalogo zaupajo ženski ali pa naj vsaj slike pred objavo dajo v pregled kaki skupinici navdušenih navijačic. Prepričana sem, da bo rezultat boljši, izkupiček pa tudi.

Zdaj pa grem v kopalnico. Jokat od obupa.

ko ti je odveč … tvoj sin.

v ponedeljek me je malce na rit vrgla mama enega od otrokovih sošolcev. prosila me je, če se lahko njen mali uči pri meni v službi, ker ima ona neke neodložljive obveznosti in pride domov šele ob petih. okej … ni panike … do petih … bosta mulca v moji pisarni … ob petih pa ti ga pripeljem domov.

no … pa sta mulca prišla … tam … okoli dveh … in  bila sta lačna kot psa. jasno. od malice je minilo že nekaj ur in gospod otrok običajno je kosilo … ob dveh. gospod sošolec je v pisarno privandral z dvema paketoma keksov, veliko čokolado in vrečko nedoločljive vsebine. očitno je bilo to … njegovo kosilo.

grozna kot sem … sem mu zaplenila vse packarije … otroka strpala v avto in predčasno pobegnila iz službe … kuhat kosilo za dva lačna otroka. seveda je to porušilo plan oddajanja gospoda sošolca pred vrati njegovega bloka … zato smo poskušali s spremembami seznaniti še gospo mamo. zaman. na telefon se ni javljala. ne ob treh in ne ob štirih … ne ob petih in ne ob šestih … tudi ob sedmih ne … ko nas je že pošteno skrbelo.

ob osmih je pridrvela direktno v najino stanovanje … naložila nekaj o kopici dela in zahtevala … kavo. a? še preden sem ji uspela razložiti … da nas je skrbelo … ali pa … da smo jo klicali celo popoldne … jo je zanimalo … koliko matematike smo predelali in če znamo dovolj za test naslednji dan.

znamo? seveda znamo. in siti smo in igrali smo se in brali in zabavali. imeli smo super popoldne in ne … nismo ti pustili otroka pred vrati … da bi te 3 ure čakal sam in prestrašen … ker ne bi vedel … kje si. ni se ti sanjalo, da je mali na varnem in toplem … pustila bi ga samega doma … brez kosila … z vrečko keksov in navodilom … naj se nauči matematiko.

da ne bo pomote … gospod otrok so večkrat sami doma. on je rad sam … in jaz tudi. a vedno … ve … kje sem, kdaj pridem. telefon je vedno pri roki in ja, na telefon se javljam. tudi domov pridem, če mali to hoče. takoj.

ampak …  očitno je to spet ena od mojih starševskih zablod … razvajam otroka in pretirano zaščitniška sem. pa … preveč se z njim ukvarjam in ne razumem … da je komu otrok lahko odveč.

lastnemu očetu, recimo. ko je včeraj gospod otrok očetu razložil … da bi rad … da tisto uro, ki jo vsak drug teden preživita skupaj … rad kaj počel s svojim fotrom … da ne bi bil več sam … mu je ta gladko razložil (citiram): ‘ej mali … jst res ne vem, kaj naj s tabo sploh počnem.’

mali je debelo pogledal … vzel nahrbtnik … in šel k fotru brat knjige. ta je namreč imel ‘neodložljive opravke’. tako kot vsakič, ko ga mali obišče. dvakrat na mesec. najraje bi malega odvlekla nazaj domov … in z njim počela to … kar pač … počnem vsak dan.  pa nisem. ker mi je gospod otrok pred tem razložil … da ‘bi bila tudi jaz žalostna, če me nikoli ne bi prišel pogledat.’

prekleto prav je imel. žalostna bi bila. dvomim pa … da bi bil žalosten njegov foter … ali pa mati tistega sošolca, če bi nekega dne .. ta mirno odkorakal skozi vrata.

pa ljudje … a vi veste … da so kondome že davno izumili???

ženska. amazonka, muza ali oboje?

moški so na prvi pogled vsestransko uporabna bitja. baje ti lahko popravijo pokvarjen avtomobil, odmašijo odtočno cev pod umivalnikom, zamenjajo žarnico, lahko ti razložijo pravila košarke, rokometa in nogometa, lahko te zabavajo ob pivu … lahko ti polepšajo dan s trapastim mailom ali sms-om … precej uporabni znajo biti v postelji … običajno plačujejo vse pijače in večerje … če najdeš dovolj norega … te lahko do smrti preživlja.

res pa je tudi … da za popravljanje avtomobila obstajajo avtomehaniki … žarnice in odtoke … nekatere ženske zrihtamo same … pravila (vsaj) nogometa poznam boljše od večine tipov … za pivo zadnje tedne zmanjkuje časa … maili in sms-i me bolj kot ne iritirajo … vibratorje so že davno izumili … pokroviteljskih tipov, ki bi radi vse častili … ne maram … preživljam pa se tako ali tako sama.

takih žensk … je iz dneva več … ki zmorejo in hočejo … same … ki se ne butajo nujno z glavo v steno, če se v nedeljsko jutro ne prebudijo z moškim ob sebi … vse več je žensk … ki jih ni strah – hoditi v službo, voliti … nositi hlače … in zraven vzgajati mulca ali dva.

in take ženske … moške plašijo. pika. uporabne so kot ‘fantastične’ ljubimke (fantastične se nanaša na pričakovanja moškega) … izjemne sogovornice in neverjetno zabavna družba za večere, ko zataji ‘pridna in ubogljiva žena’ … nikakor pa se o njih ne razmišlja kot o prijateljicah, potencialnih partnerkah ali čem približno podobnem … ker hej … kdo pa bi rad imel opravka z nečim … kar ni popolnoma obvladljivo in samo moje? in … je ženska, ki stoji na svojih dveh nogah … sploh še ženska?

bože moj … pa v katerem stoletju mi živimo? in v kakšnem svetu? nihče ni nikogaršnja last … nikogar se ne sme popolnoma podrediti in če želimo vsaj približno uspešen odnos, kakršenkoli že, je fino, da ga sestavljata dva enakopravna … enakovredna … in vsaj približno samostojna posameznika.

samostojnost pa seveda ne pomeni nujno tudi popolne nadutosti, neranljivosti in neobčutljivosti … pomeni le … da človek zna poskrbeti sam zase. kam hudiča pa bi posameznik prišel, če bi bil nenehno odvisen od drugih? prav daleč … zagotovo ne.

ko mi bo nekdo naslednjič predaval o enakopravnosti spolov … se mu zna zgoditi kaj neprijetnega. enakopravnost namreč pride v poštev, ko gre za opravljanje gospodinjskih del (jups, dedci lahko kuhajo) …. volilno pravico pa zasedanje delovnih mest. ko gre za odnos med dvema posameznikoma (različnih spolov) … naj bi ženske še vedno bile … nežne … ranljive … krotke in ubogljive.

v resnici … smo oboje. na pol amazonke in na pol … ranljive muze. le … dedci ste včasih tako prekleto slepi … ali pa … sebični … da vidite le to … kar želite videti. malce podcenjujoče … se vam ne zdi?

poljub.

včeraj sem nekej med obešanjem perila, pomivanjem posode in preklinjanjem vijoličnih madežev na kuhinjskem pultu (posledica otrokovih kemijskih navdihov) … ujela prizor nekega filma, v katerem dekle razloži fantu … da je med telesnim užitkom in ljubeznijo zelo težko ločiti … ljudje to precej pogosto zamešamo … da pa zagotovo oboje lahko ločiš … na podlagi … poljuba. poljub naj bi bil tista malenkost, ki iz seksa naredi ljubezen … in iz užitka … popolnost.

seveda mi je potem v glavi takoj zadonela (zelo glasno in vztrajno) … pesem, ki mi jo je skozi otroštvo prepevala cher … it’s in his kiss … pesem … ki govori povsem isto … da je pomemben … edino poljub. seveda mi teorija ni dala miru … in začela sem brskati po svojih bolj ali manj zaprašenih spominih.

prvi poljub. ravno … v pravem, najstniškem trenutku … s pravim … nekoliko starejšim, luštnim fantom, v katerega sem bila neskončno zaljubljena … in da je bila slika popolna … tudi on je bil nor name. bila sva klasičen najstniški par … ki mu pritiče tudi to … da se ne dotika prav pogosto … če odštejemo sramežljivo držanje za roke. kakorkoli že … prvi poljub sem precej nestrpno pričakovala … v skladu z vso prebrano strokovno (okej, ljubezensko) … literaturo … sanjarila sem o njem in pričakovala … da se bo vsaj svet ustavil v trenutku, ko se bo mojih ustnic dotaknil moj ‘moški’ in ko bo mene zalil val sreče in užitka.

verjetno ni potrebno prav na veliko razlagati, da je bila edina popolna stvar tistega večera … šok ob mokrem, mrzlem slinjenju po moji faci, ki ni imelo prav nobene zveze s tistim, kar je ustvarila domišljija … ko pa se je v kotičku mojih ust znašlo še nekaj sluzastega, kači podobnega (jezik??:) … sem enostavno … pobegnila. konec je bilo velike ljubezni … uničene so bile svetovne sanje … poteptana otroška domišljija.

ob svojih naslednjih ‘fantih’ sem bila seveda zelo previdna in vztrajna … lahko so me vozili v kino, na limonado in držali za roko … ampak ne, poljubiti me pa niso smeli. vsaj … dokler nisem malce odrasla … se prvič zares zaljubila … in v nekem zelo lepem trenutku bližine … planila … po svojem ljubem … ter starim sanjam o poljubih povrnila ves svoj ugled.

od takrat naprej … je dejansko … začela obstajati razlika med ‘Poljubom’ in poljubom … z leti, izkušnjami … in moškimi … pa se je ta razlika … samo še potrdila. so ljudje, s katerimi … lahko spiš … se ljubiš … in v tem tudi uživaš … lahko jih poljubljaš in se jih dotikaš … a nekje … nekaj zmanjka. in so ljudje … s katerimi počneš prav isto … a ko se tople ustnice prisesajo nate … ko nežno zagrizeš vanje … ne potrebuješ … nič več in nič manj … poljub je popolnost. usta, ustnice … so zame najobčutljivejši del telesa … in nič ni lepšega, kot z usti drseti po telesu moškega, ki ga ljubiš … se nežno dotikati njegovih ustnic, prepletati … telesi in jezika.

ko v zvezi nekaj ‘škripne’ … ko stvari niso več ‘prave’ … je prva stvar … ki izgine … čar poljuba. vsaj … pri meni je bilo tako. kar naenkrat … postane mučno … gledati obraz tebi nekoč tako drage osebe … ga ljubkovati … in božati … kar naenkrat … postane poljubljanje mučno … veliko bolj … od objema ali kateregakoli drugega telesnega stika.

poljub je stvar svojevrstne bližine … mogoče zato … ker so vsa čutila skoncentrirana na obrazu … mogoče zato … ker so oči tako blizu … mogoče … zaradi vonja, okusa … ne vem … ampak zame je poljub prva in osnovna … iskrenost ter bližina. če te ne morem poljubiti … zbeži. in obratno.

torej ja, mislim, da teorija drži … poljub je tisti korak … ki loči spolnost od ljubezni … ali pa vsaj spolnost ljubezni močno približa. uf …

… does he love me I wanna know
how can I tell if he loves me so
is it in his eyes?
oh no you’ll be deceived
is it in his eyes?
oh no he’ll make believe
if you wanna know if he loves you so
it’s in his kiss
that’s where it is …

fetiši?

obožujem oglata očala. nora sem na usnjene plašče in na visoke tipe, ki to dvoje stlačijo nase.

nora sem na besede, predvsem zapisane in že od malih nog se zaljubljam v najbolj čudne avtorje in literarne junake (tudi junakinje).

fascinirajo me visoke pete in špičaki (na ženskih nogah, jasno) … in trepetam ob ljudeh, ki o čemerkoli vedo veliko več kot jaz.

vedno znova me iztirijo komunikativni ljudje, ki me s plazom besed utišajo in prisilijo … da jih v oboževanju poslušam … ne da bi se počutila povsem trapasto.

ko me nekdo prebere kot odprto knjigo … se v vsej goloti počutim … noro dobro.

obožujem moške roke … ki segajo v lase in jih kuštrajo … obožujem moške roke, ko elegantno prižigajo cigarete ali dvigujejo steklenico piva.

je to normalno … sem čudna … ali moram govoriti že o fetiših in fetišizmu?

hja … čudna že … normalno je precej relativen pojem … torej ostanejo le še fetiši.

slovar slovenskega knjižnega jezika je, ko gre za razlago besede fetiš, precej okoren … kot se za slovar skorajda spodobi. težko namreč splošno rabo besed fetiš in fetišizem primerjam s slovarsko definicijo … ‘predmet, ki ima nadnaravno moč in se časti po božje’ aliza posameznika ali skupino nedotakljiva, slepo oboževana, priznana stvar’ … še težje pa sprejmemkdor čuti bolezensko seksualno nagnjenost do dela telesa ali oblačila osebe drugega spola’ … za opis ‘fetišista’.

ker naj bi pisci slovarja vseeno bolje vedeli, o čem govorijo … jim pač moram zaupati … da so fetiši predmeti z nadnaravno močjo, fetišisti pa ljudje, ki te predmete častijo … oziroma tisti, ki so nekoliko ‘bolno seksualno nagnjeni’ do določenih delov telesa, oblačil in verjetno še česa.

same sebe vseeno ne dojemam kot kake nore bolnice, ki ji gladko zavre kri, kadarkoli ugleda oglata očala ali visoke pete … še vedno pa do določenih telesnih posebnosti, delov oblačil in predvsem … ljudi … gojim simpatije … ki jih ne morem niti nočem zatajiti. mojim ‘simpatijam’ prav tako ne pripisujem nobenih nadnaravnih sposobnosti, čeprav … me v določenih oblikah … spravljajo v skorajda … nadnaravne sfere.

na koncu koncev je čisto vseeno … ali sem čudna ali pa fetišistka (ali pa nič od tega) … važno je … da imam svoje simpatije … in da so te … nadvse prijetne. če se uspem še izogniti uživanju teh simpatij v preveliki količini, ugotovim, da problema slploh nimam.

ali pač?

PS: kakršnakoli podobnost z realnimi osebami ali dogodki … je zgolj naključje … častna titova.

ženske vs. moški

debata o tem, kdo je boljši, ženske ali moški … je povsem nesmiselna, prežvečena in kot taka … nadvse dolgočasna. tudi o tem, ali je prijateljstvo med moškim in žensko mogoče … je bilo toliko povedanega, da bi kakršnokoli razmišljanje v tej smeri … pomenilo odkrivanje tople vode.

ampak … jaz imam toplo vodo nadvse rada … in za piko na i …  me je danes pogled na mojo blogorolo … pa razmišljanje o tem, koga bi rada brala kot hišnega blogerja na siolu … ‘ruknilo’. na mojem seznamo ‘omiljenih’ blogerjev je namreč le 5 žensk … za hišne blogerje pa sem predlagala … 3 tipe. no … pa taka lepa ženska kolegialnost.

lahko se izgovorim na to, da moje priljubljene ženske blogerke ne pišejo na siolu, ampak … siol premore precej ženskih avtoric … ki pa jih bolj poredko berem. ko se zapičim v sosedove veleume … vzdihujem ob doktorju oniksu … in povsem zavidam marsikateremu tekstu meni dragega ipsilona … mi res zmanjka volje po iskanju morebitnih novih presežkov … čeprav meni enakega spola.

sem površna? sem lena? pa v resnici … sem res, priznam … ampak … na trenutke se mi resnično zazdi … da moški pišejo boljše kot ženske. seveda … ne zaletavajmo se prehitro. če gledamo človeško populacijo na splošno … je odstotek pišočih in berljivih žensk po mojem skromnem mnenju veliko večji od moških, ki so sposobni skupaj spacati pet berljivih stavkov. ko pa izluščimo tiste redke posameznike kosmatega spola, ki znajo s prsti urno drseti po tipkovnici … dobimo čiste presežke.

v prvi vrsti so pišoči moški … razgledana bitja. seveda tu nimam v mislih nujno šestih diplom v žepu … ampak raznolik nabor tem, o katerih moški lahko debatirajo. tu je politika, pa šport … kuhinja … avtomobili, fotografija, seks … skratka nebroj tem, ki so teoretično na voljo tudi vsem ženskam, ampak … iz meni neznanega razloga se večina ženskih avtoric (kamor, hočem nočem, prištevam tudi sebe) … vrti okoli precej podobnih tem – moška telesa, odnosi moški-ženska, otroci, kuhinja pa težave v življenju. tu in tam se najde kaka pogumnica, ki zakorači globoko v moški svet … običajno po službeni dolžnosti ali pod vplivom kakega moškega … prostovoljnih analiz političnih spletk in športnih rezultatov ne najdemo prav veliko.

seveda dopuščam možnost, da sem kot bralka precej čudna … in da mi bolj ležijo ‘moške teme’ … pa da raje berem o nogometu kot negi otroka in spolni vzgoji najstnikov … in da zato ženske avtorice … po krivem zapostavljam … ampak … je že tako … da vsak lahko sodi le s svojega zornega kota. in moj je očitno … precej ‘moškoljubno’ nastrojen.

to stanje duha trenutno povezujem z nekajtedensko izolacijo, ki jo prekinjajo predvsem ženski ‘posegi’, ki od mene zahtevajo mukotrpno debatiranje o sosedovi mulariji, žlikrofih in organizaciji rojstnodnevne zabave. dolgčas, vam rečem. še dobro … da je danes na sporedu košarka … da je foter obnovil zaloge piva v kleti … in da se moja prisilna izolacija čez kak teden izteče.

kljub vsemu … glasovi so oddani … in v blogoroli … še vedno … le 5 žensk. čeprav dopuščam možnost … da o vsem skupaj … nimam pojma … napovedujem vsaj nekaj komentarjev ogorčenih žensk … in par pokroviteljskih moških opazk.

pismo nekemu (bivšemu) očetu …

ugotovil si, da te mali nikoli ne pokliče. ugotovil si, da te mali sploh ne potrebuje. vprašal si … zakaj.

bravo ata, moder postajaš. malce pozno sicer, ampak vseeno. prav imaš … mali te ne potrebuje … mali skoraj ne pomisli nate. zakaj? si upaš sploh vprašati?

ko so se najine poti razšle, sva rekla … da bova oba stala ob malemu … da bova še vedno … mama in tata. pa sva bila?

na papirju že. jaz sem zraven ostala še sitna mama, ki sili otroka v šolo, ga poslijuje s knjigami, zdravo hrano … jaz sem bila tista, ki ga tlači pod tuš, prepoveduje sladkarije, striže nohte in nenehno teži. ti si bil ‘stric iz amerike’ … ki pride … vsak mesec … kolikokrat? dvakrat? mogoče. bil si stric, ki vse dovoli, ima kup knjig in stripov na zalogi … pa alice v čudežni deželi. se spominš … edina igrica, ki sta jo kadarkoli skupaj igrala?

vajino druženje je bilo vedno bolj redko … ti pa kar nisi in nisi zmogel zlesti iz kože ledenega človeka, ki je pregnala tudi mene. mali je do tebe začutil neko čudno strahospoštovanje … ob tebi je bil vedno resnoben … vljuden … utesnjen … ni bilo več alice v čudežni deželi … tudi stripi niso odtehtali tvoje hladnosti. nikoli nisi poklical, vprašal, kako sva, kako gre malemu v šoli. nisi vedel, kdo je njegova učiteljica, kdo zdravnik, še danes ne veš, koliko zob smo izgubili, koliko kolen potolkli, na katere krožke zahajali … v resnici … malega sploh ne poznaš.

ko je padal … te ni bilo, da bi ga pobiral, ko ga je bilo strah, te ni bilo ob njem, da bi ga podpiral … ko so tekle solze, še vedel nisi. sitna mama je bila edina izbira. sitna mama … in njena družina … je bila tam, ko je mali to potreboval. počasi je nehal čakati … da prideš … počasi … se je odvadil klicati … počasi … je bil naveličan tvojih izgovorov … počasi … je dojel … da te pač ni.

nekaj let sem ga opominjala nate … nekaj let nosila telefon za njim, da te je vsaj poklical. zakaj? vsak koncert je bil dovolj pomemben, da si odpovedal popoldne z malim, vsaka knjiga bolj zanimiva od pol ure igranja. oba sva se naveličala. ne moreš prositi nekoga, da naj bo oče. in ne moreš ga … prisiliti.

zdaj, ko je bilo malemu najhuje … nekaj časa sploh nisi prišel blizu. potem … si se narisal s kupom velikih knjig in fotoaparatom. poslikal si malega, od njega zahteval, naj knjige prebere … in si šel. halo? mali se še obrniti ni mogel sam … pa naj bi bral enciklopedije? mali še jesti ni mogel … ti pa si skrbel za knjige. za duhovno hrano …

dragi ata … dolgo časa sem se spraševala … dolgo časa … upala … in priznam … obtoževala. danes …. se mi res ne ljubi. ne trudim se več … da bi iz tebe naredila očeta in ne silim več malega … naj dela očeta iz tebe. veš, kje sva. vedno te toplo sprejmeva … vedno vzamemva knjige od tebe … in tu pa tam … celo kako prebereva. in na nek čuden način … te imava oba zelo rada. čeprav te ni.

vem … počasi ti postaja jasno … počasi … obžaluješ. upam, da ti bo potegnilo, preden bo prepozno … preden … boš zamudil prav vse.

veš … jaz nisem več mama … po novem sem mima … mima … ki si nabaše malega na hrbet in z njim pride prav povsod … na koncu pa dobi … najlepši objem in poljub … od hrčka. mima ima neskončno srečo … in mima … bi ti podarila košček te sreče … z največjim veseljem. ko bi ti le …. zmogel … karkoli sprejeti.

ah ata … včasih bi te tepla … res …

… če bi pomagalo.