blodim, blodiš, blodi

še vedno mi ne gre iz glave nedeljsko srečanje … ko sem na drugem koncu slovenije povsem nepričakovano butnila v starega znanca … in ga … očitno … zasačila v objemu z ljubico. glede na to, da njegovo ženo poznam le po imenu … bi se stric prav komot izmotal, tako pa je skoraj padel na rit in mi predstavil svojo prijateljico. he … zanimiva so tale novodobna prijateljstva … vključujejo namreč tudi tlačenje jezika v tuja usta. precej globoko. moram poskusiti s kakim prijateljem;)

skratka … tale znanec in njegova ‘prijateljica’ sta bila prav lepo zlepljena skupaj in prav nič navdušena nad mojo navzočnostjo. roko na srce, tudi jaz nisem bila najbolj srečna. ne uživam namreč v tem, da ljudi spravljam v zadrego in ja, načeloma mi dol visi za to, kaj drugi počnejo s svojim življenjem … le da to počnejo … stran od mene. ker … če vidim … si ustvarim mnenje … in če si ustvarim mnenje … sodim … in potem … spet razmišljam … in po nepotrebnem nastane cela štala. sploh … če sem dotičnega znanca zadnjič videla dva meseca nazaj, ko mi je ves ponosen razkazoval slike svojega pravkar rojenega sina. očitno je ta otrok res nastal iz čiste ljubezni, gospod znanec je namreč premore toliko, da jo mora deliti še naokoli.

seveda bi bil sedaj na mestu stavek … naj prvi vrže kamen ta, ki je brez greha … in na sumu se imam, da v tem trenutku ne bi našla dovolj kamenja za metanje … kamorkoli. v svojem življenju sem pač videla, naredila in doživela … marsikaj … in moj želodec je v tem času postal precej trpežen. karkoli pa sem že počela … sem počela … sama … zaradi sebe … in sebi. in to je razlika … in to je razlog … da živim sama.

bemti boga pa razno razna partnerstva, če so ta zgolj izgovor za životarjenje pod isto streho. kaj res tako zelo potrebujemo nekoga, da z nami deli posteljo in mizo, nas tolaži v trenutkih obupa in nam kuha kosilo … če pa vse ostalo … počnemo z drugimi – debatiramo in žuramo s prijatelji … seksamo pa z ljubimci?

ne, ne verjamem v ‘zveze odprtega tipa’ … ko se dva dogovorita, da je vse dovoljeno in ne … ne verjamem v to, da se človek tu in tam spozabi … pa naredi kako pizdarijo. če imaš željo … delati pizdarije … jih delaj sam. ja, priznam … samsko življenje je včasih prav sitna stvar. recimo … ko je potrebno plačati položnice, pomiti posodo … popraviti avto … razdreti odtok pod umivalnikom … ampak hej … zakaj pa smo izumili vodovodne inštalaterje in mehanike? za debate in za žurke so prijatelji definitivno boljša izbira kot partnerji. če nič drugega … niso tako prekleto občutljivi na vsako izrečeno besedo in če slučajno malo dlje ostaneš … se jim nos ne povesi do kolen.

očitno ljudje res ne vemo, kaj bi sami s seboj. nekje globoko v sebi nosimo željo po varnosti, stalnosti … ki jo očitno razumemo kot – življenje v dvoje. zraven dodamo še malo vzgoje naših staršev … pa pričakovanj družbe … in ergo … nujno je … da smo z nekom. seveda pa smo zraven še precej egoistična bitja … in ja … priložnost dela tatu. zakaj … si ne bi privoščili še … malo tujega ‘mesa’? posledica vsega skupaj je slaba vest in kup laži … ki rase iz dneva v dan. sklepam … da po nekaj letih več ne ločiš resnice od iluzij.

okej … dopuščam možnost … da sem sama čudna … in da je tako zlagano življenje lahko povsem sprejemljivo. mogoče celo za ženo, ki dotičnega znanca čaka doma … z otrokom v naročju. mogoče … res ne razumem vsega. vseeno pa … vem, kaj si v življenju želim in česa ne. definitvno si ne želim zvečer spati z mislijo na vse laži, ki sem jih tekom dneva natrosila … še manj … zaspati v objemu nekoga, ki je pravkar s sebe spral vonj druge ženske.

... brez komentarjev

zadnje tri tedne boleham … predvsem škripam z zobmi … hitro popizdim … pogosto me boli glava … grizem nohte in zavijam z očmi. tu pa tam kdaj težko diham … zelo glasno preklinjam in ljudi okoli sebe pošiljam v zelo temačne odprtine. najprej sem mislila, da sem pobrala kak čuden virus, potem … da me spet dajejo sinusi, pomislila sem tudi na gripo, angino, herpes, vnetje kakega notranjega organa … mogoče zlomljeno nogo ali pa celo počeno kost. seveda ne maram zdravnikov in si diagnoze postavljam sama … kar včasih malce traja.

najbolj sumljiv mi je bil glavobol, ki ga nisem znala povezati s pošiljanjem ljudi v pm … še manj s sopihanjem in preklinjanjem. po temeljiti analizi se je izkazalo – da med temi simptomi dejansko ni povezave – glava me boli – ker ga zadnje čase … preveč pijemo. strokovni izraz za to bi bil – mačkek.

naslednji poskusi zdravstvene samoanalize niso obrodili pričakovanih sadov, simptomi pa so se stopnjevali v bruhanje žolča, občasne napade cmeravosti, sumljivo dolgo buljenje v precej butaste filme, posedanje na balkonu in brezciljno tavanje po golovcu. tu in tam me tudi zgrabi, da bi kako stvar polomila (okej … včasih tudi kako … osebo) … najhuje pa je doma … stanovanje se namreč noče pospraviti samo od sebe in zadnje čase vse bolj spominja na pribežališče treh samskih moških.

hmmm … moški. moj zadnji je neznano kje, izginil brez pojasnila … brez ene same besede ali namiga. na sumu ga sicer imam, da mi je malce zameril moje ‘vunbaciteljstvo’ ob najinem zadnjem srečanju … ampak hej … imela sem svoje razloge. od tistega dne naprej … sem užaljena … in trpim pomanjkanje seksa. tuša in razno raznih pripomočkov sem že naveličana … sitnih dedcev pa tudi … torej … škripam z zobmi … preklinjam in imam občasne napade besa.

hevreka … spet so vsega … krivi dedci … pa pomanjkanje seksa. ker eno ne gre brez drugega … napovedujem še kak mesec tečnarjenja … potem pa me bo kronično pomanjkanje telesnih užitkov prisililo, da kakemu mandeljcu spet pogledam skozi prste, mu odpustim … da je moški … in ga kot sestradana levinja nekam odvlečem. revež … že danes se mi smili.

preventivno že čez dva dni bežim v london, da si malce razpiham možgane … in mogoče … naletim na kak svež kos mesa. v kolikor se ne bom uspela znesti nad nič hudega slutečimi otočani … se slabo piše slovencem. če ima kdo željo obvarovadi svoj narod … se lahko prostovoljno javi za poskusnega zajčka. prijave v obliki komentarjev sprejemam do nadaljnjega … jemljem pa si pravico … zavrniti prav vse po spisku. iz usmiljenja, jasno.

... brez komentarjev

… baje je ta fetiš med ženskami precej pogost in ja … mogoče ima kaj opraviti z dedkom, ki je skozi moje otroštvo paradiral v modri uniformi lokalnega ‘komandirja postaje milice’ … moški v uniformah … me vedno malce zmedejo. moj prvi fant … je bil policist … drugi carinik. najbolj me je razveselil, ko sem smela z njim na mejni prehod … in ko sem lahko mirno pasla svoje oči na bolj ali manj čvrstih uniformiranih ritih … širokih ramenih … postavnih telesih.

za predsodek, da so policisti neumni … mi je bilo vseeno … saj jim ni bilo potrebno odpirati ust … uniforme in uniformiranci … so bili ‘za gledat’ … pa nič drugega. seveda se je izkazalo … da sta bila tudi moj policaj in moj carinik uporabna edinole za ‘gledanje’ … pa smo se kmalu naveličali drug drugega … a ljubezen do uniforme … je ostala.

vedno znova sem rada odpirala dedkovo omaro, v kateri je po upokojitvi hranil svoje službene stvari in še danes se mi ob misli na vonj tiste omare nariše nasmeh na obraz. nekoč sem si drznila dedka prositi, če mi eno od uniform posodi … za neko predstavo. nadrl me je … kot še nikoli v življenju … uniforme je potrebno spoštovati … in moja ljubezen do njih (in dedka) je v tistem trenutku … spoštlljivo … zrasla.

rasla pa sem tudi jaz … rasle so moje zahteve … in začela sem opažati … pomanjkanje kvalitetnih uniformirancev. dandanašnji je policaj lahko prav vsak … ženske v uniformah so smešne … vojake iščejo dobesedno na cesti … s cariniki imam bolj malo opravka … pa še tisti, ki mi slučajno prekrižajo pot … so čudni in sitni. namesto … da bi uniforme videla na postavnih mladcih … jih nosijo postarani strici … namesto v velikih službenih avtomobilih … policisti paradirajo na konjih … ali še huje … se vozijo z bicikli. edina zanimiva oblika so spremljevalci diplomatov na motrojih … ko ti ustavijo promet … nikoli ne protestiram.

tudi včeraj nisem … ko mi je pred avto skočil policist v kratkih hlačah. eden od tistih … z bicikla … ki jih načeloma uvrščam v preziramo raso … ampak ta je bil tako lepo zagorel in širokopleč … tako lepo so mu kratke hlače stale na riti … da sem v trenutku pozabila na bicikl in vse grde tipe tega sveta.

ponižno … pridno in sumljivo hitro sem stopila na zavoro … kot najbolj vestna voznica nakazala smer … ko je … uniforma pred mano … zletela mimo mojega vozila … in ustavila tipa, ki je okoli ovinka pridirjal na motorju. aaaaaaaaaaaa …. krivica! žalost! obup! razočaranje!

kaj sem hotela … pridno sem se podala nazaj na cesto … in v ogledalu opazovala sočno rit v modrih hlačah … dokler … se nisem skoraj zaletela v avtomobil pred sabo.

... brez komentarjev

pravkar sva nehala debatirati. virtualno, seveda. ne morem … da mi ne bi mravljinci lezli po hrbtu … ne morem … mi ustnice ne bi risale nasmeha. bolno?
mogoče … ampak … debate z njim … me rajcajo.
ne vem, kje sva začela. mogoče … pri politiki. mogoče … pri revolti. ali pa … je bila umetnost že na začetku. mogoče literatura. pojma nimam. in niti ni važno.
pritegnil me je, ko je prvič odprl usta … pritegnil z olupkom banane v pepelniku in gostim sokom na mizi.
vsi tavamo po svetu in se zaletavamo v mrtve obraze … poslušamo prazne besede. včasih s tako praznino … preživimo svoje življenje.
tu pa tam pa imamo srečo … in nas zvije v želodcu ob prvem pogledu … prvi besedi.
in potem … se filingi stopnjujejo. enostavno veš … da obstaja Razlog.
nekateri ljudje te srečajo z razlogom.
ne sprašuješ se zakaj … kako … samo … iščeš bližino. njihovo bližino.
najina bližina … so besede.
požiram jih.
vsak njegov stavek rodi deset mojih … vsaka misel … poplavo odgovorov.
včasih sploh ne vem .. katerega naj izberem … kam naj grem naprej … toliko je poti.
zinem, napišem prvo misel, ki se sprehodi do mene … in potem obžalujem vse nespregovorjene, vse nenapisane.
kot seks je vse skupaj. vsaka beseda je kot dotik … vsak stavek poljub … za katerega želiš … da bi trajal in trajal. želis si vrniti … toplejši dotik … daljši poljub … želiš …. da se igra zaplete … stopnjuje … razživi čez vse meje.
vsakič, ko nehaš … ostane želja po še … in še … še.
in zdaj cepetam po postelji. nepotešena.
hotela bi ga poljubiti še z borgesom, ugrizniti s haikujem in objeti … z nihilizmom.
želela bi … da grize nazaj … se igra z besedami … dotika z odgovori.
pa …. saj bo …
slej ko prej …
in ker je vmes čas …
… bo igra še slajša … besede bolj igrive … debata … še bolj zapeljiva.
ja … besede lahko rajcajo.
in jaz pišem blog … da se malčk potolažim;)

... komentarjev: 1

moške primarno delim v dve skupini – brezspolnike (lepše: deževnike) in spolnike (lepše: spolnike). prvi so lahko izjemno fajn ljudje, zabavni, duhoviti, pridni in celo bogati … ampak moji hormoni ob njih zehajo. taki moški so uporabni zgolj in le za praktične namene – pomoč pri popravilu avtomobila ali računalnika … že pitje kave z njimi zna namreč biti precej dolgočasno opravilo. tu pa tam se potrudiš in včasih si prijetno presenečen nad njimi. včasih … pa tudi ne;)

spolniki so ljudje, ob katerih obstaja možnost, da se nekoč nekdaj … daš z njimi dol. v metaforičnem ali čisto konkretnem pomenu besede. seveda ‘doldajanje’ ni obvezna sestavina odnosa s spolnikom … važno je, da obstaja – kot možnost. s spolniki se da hoditi zvečer ven … da se z njimi igrati biljard in komentirati nogomet … tudi praktična opravila so veliko bolj zanimiva, če jih opravlja – spolnik.

seveda pa se tudi potencialno privlačna vrsta moških sloji … na razno razne podskupine. ena meni ljubših so moški, ki so uporabni predvsem za seks. v to katergorijo recimo uvrščam večino svojih nogometnih znancev – debate z njimi so enostavno nemogoče. njihov domet je namreč konča pri avt liniji in mogoče hitrih avtomobilih … in po dveh urah … jih je lažje prenašati kot pa poslušati. so pa neverjetno fajn družba za žurke … ker so sproščeni in se znajo zabavati.

v katergorijo spolnikov, ki so uporabni predvsem za seks, sodijo tudi filozofi – posebna kategorija moških v mojem življenju. so sicer blazno inteligentni, razgledani in govorijo po več tujih jezikov … težave pa imajo s funkcioniranjem v običajnem življenju, debatah o vsakdanjih stvareh … da na sproščene žurke niti ne pomislimo. z raznimi kanti in dekarti postanejo ravno tako dolgočasni kot nogometaši z debato o novih odbojnih žogah za dvoranski nogomet … torej … prenašaš jih lahko kako uro ali dve … potem pa jih imaš dovolj.

obstajajo tudi poročeni spolniki – to so običajno moški, ki premorejo več kot eno dimenzijo v svojem življenju, znajo biti hudičevo privlačni in uporabni … ampak hej … tudi ženo imajo. pri njih moram razrešiti še eno dilemo – ali so res nekaj posebnega … ali so seksi samo zaradi njihove nedosegljivosti.

zanimiva podvrsta so nefunkcionalni spolniki. to so nadvse seksi in duhovita bitja, ki prav tako kot poročeni spolniki premorejo več dimenzij, ampak iz razno raznih razlogov – seks z njimi ne pride v poštev … vseeno pa … je stik z njimi vedno naelektren, tako da – nam nikoli ni dolgčas. v to katergorijo recimo uvrščam res dobre prijatelje, ki jih poznaš že celo večnost, in ki jih nimaš nobenega namena stlačit v posteljo … čeprav te privlačijo. vsaj … tu pa tam. to so odnosi … kjer seks obstaja kot možnost, ki pa je nikoli ne realiziraš.

najboljša kategorija so seveda – popolni spolniki. to so moški, s katerimi se da debatirati o skoraj vsem, znajo si oprati cunje in ločijo etiko od etikete. niso poročeni in seveda niso grdi. ne živijo z mamo, ampak imajo svoje stanovanje. poslušajo dobro glasbo in te upajo izzvati v biljardu. seveda so tudi funkcionalno pismeni, zgovorni in duhoviti. ne motijo jih tvoji pogrizeni nohti, prenašajo te, ko si sitna in so … jasno … neverjetni ljubimci.
na žalost so popolni spolniki tudi in predvsem – domišljijska bitja, ki zaenkrat prebivajo le v mojem sanjskem svetu. osrečujejo me večino tistega dela življenja, ki ga posvečam spanju, mi pa prav nič ne koristijo med stanjem budnosti.

trenutno tako intenzivno razmišljam o metodah za materializacijo mojih sanjskih moških, ker imam spolnikov in nespolnikov (deževnikov), filozofov, nogometašev in vsega, kar z lulčki med nogami tlači naš planet – do vrha grla – dost.

... komentarjev: 2

pravkar sva nehala debatirati. virtualno, seveda. ne morem … da mi ne bi mravljinci lezli po hrbtu … ne morem … mi ustnice ne bi risale nasmeha. bolno?
mogoče … ampak … debate z njim … me rajcajo.
ne vem, kje sva začela. mogoče … pri politiki. mogoče … pri revolti. ali pa … je bila umetnost že na začetku. mogoče literatura. pojma nimam. in niti ni važno.
pritegnil me je, ko je prvič odprl usta … pritegnil z olupkom banane v pepelniku in gostim sokom na mizi.
vsi tavamo po svetu in se zaletavamo v mrtve obraze … poslušamo prazne besede. včasih s tako praznino … preživimo svoje življenje.
tu pa tam pa imamo srečo … in nas zvije v želodcu ob prvem pogledu … prvi besedi.
in potem … se filingi stopnjujejo. enostavno veš … da obstaja Razlog.
nekateri ljudje te srečajo z razlogom.
ne sprašuješ se zakaj … kako … samo … iščeš bližino. njihovo bližino.
najina bližina … so besede.
požiram jih.
vsak njegov stavek rodi deset mojih … vsaka misel … poplavo odgovorov.
včasih sploh ne vem .. katerega naj izberem … kam naj grem naprej … toliko je poti.
zinem, napišem prvo misel, ki se sprehodi do mene … in potem obžalujem vse nespregovorjene, vse nenapisane.
kot seks je vse skupaj. vsaka beseda je kot dotik … vsak stavek poljub … za katerega želiš … da bi trajal in trajal. želis si vrniti … toplejši dotik … daljši poljub … želiš …. da se igra zaplete … stopnjuje … razživi čez vse meje.
vsakič, ko nehaš … ostane želja po še … in še … še.
in zdaj cepetam po postelji. nepotešena.
hotela bi ga poljubiti še z borgesom, ugrizniti s haikujem in objeti … z nihilizmom.
želela bi … da grize nazaj … se igra z besedami … dotika z odgovori.
pa …. saj bo …
slej ko prej …
in ker je vmes čas …
… bo igra še slajša … besede bolj igrive … debata … še bolj zapeljiva.
ja … besede lahko rajcajo.
in jaz pišem blog … da se malčk potolažim;)

... brez komentarjev

recept za popoln začetek dneva:

vzameš sivo in deževno soboto, ko si čisto sam in brez vseh obveznosti, soboto, ki ji sledi še prosta nedelja. zbudiš se dve, tri ure kasneje kot običajno … čisto počasi pomaneš oči in se še malce valjaš po topli postelji. potem odpreš okno, spustiš v sobo sveže opran zrak in pristaviš kavo. vmes skočiš pod tuš in na postelji od mrtvih obudiš svojega prenosnika. kava … čik … net … nekje v ozadju tvoja najljubša glasba. pozvoni … odpreš vrata … in tam je tvoj ljubimec … ves topel in dišeč … tako kot čokolano pecivo, ki ga nosi s seboj. najprej odviješ in poješ ljubimca, potem pecivo … in potem … se pustiš pojesti ti … nekajkrat. čas ni pomemben … telefon je izklopljen … sveta zunaj ni. ljubimec oddide … ti pa se še naprej kot razvajena mačka preteguješ po postelji … naložiš dober film in srebaš preostanek kave. poješ še košček peciva … ki je ostal na mizi. postelja še vedno tako lepo diši … in tebi se ne da pod tuš. vsaj … ne še. zavrtiš film … in vmes … še malce predeš. pomisliš … da je pred tabo še cel vikend … in čisto mogoče … da bo na vratih spet pozvonilo. zapreš oči … in še malce odplavaš.
zbudiš se … in nasmehneš.
sanje?
niti ne;)

... brez komentarjev

čas priprave … hja … med 5 in 10 let … lahko tudi kako več ali manj …
sestavine … v resnici … precej poljubne … odvisne od tistega, ki bo kosilo pojedel
primerno … za eno osebo …

navodilo za pripravo:
v roke vzameš ravno prav zrelega moškega in najprej preveriš … ali premore vsaj meter sedemdeset. potem ga potreseš s ščepcem seksapila, zaliješ s kapljico žlehtnobe, mu dodaš sladke, mehke ustnice, tople roke in nadvse ljubek palec na nogi. nujne so nekoliko hudomoušne pa zlobne očke, ki se kasneje iskrijo izpod čela, pa malce kocin na bradi. zelo pomembno je, da čim prej najdeš tudi funkcionirajoče možgane, zdrav želodec in ledvice, pa jezik, ki se zna ‘vrteti’. na tržnici ne smeš pozabiti najti ščepa cinizma, zavojčka humorja, kilograma razgledanosti in vrečke aktivnosti. na poti domov lahko kupiš še kako luknjico v bradi, tatoo ali usnjen plašč … ampak te sestavine sploh niso nujne. iz predala vzameš še kupček črnih las, družboslovno diplomo pa nekaj začimb – recimo glasbeni talent ali pa politični potencial … z začimbami ne skopari … izdatno potresi in zalij še s pol kozarca hladnega piva. ne pozabi na nekaj velikih žlic (ne, ne vegete) – samozavesti.

sestavin ne mešaš, le na približno pravo mesto jih postaviš in potem porineš v pečico odnosov – za nekaj let. naj se roba peče, mrcvari, naj se uči na drugih in naj rase. ko se ti zazdi, da je kosilo pripravljeno, ga previdno potegni iz pečice, obleci v kake kavbojke, pisano majico ali karirasto srajco, razmrši črne lase in preveri, ali dar govora še funkcionira. opremi ga še z aktualnimi informacijami, polij z malce življenjskih izkušenj, na nos posadi nujno oglata očala … in pošlji v svet.

ni vrag … da ga nekje ne sreča teta zloba … in ga ob večji količini piva … poje.

mater … kako jst vedno padem na isto finto … in kolk po dolgem času to … paše;)
nič kriva. sam mačka mam.

... brez komentarjev

kako čudni smo ljudje … iztirijo nas sendviči … crknjen avto navsezgodaj … sredi ene najbolj prometnih vpadnic, histeričen otrok in spoznanje, da tokrat pač ni zmanjkalo bencina … pa … nas pusti popolnoma hladne. še več … dveurno stanje, obračanje ključa, krehanje motorja in božanje poldija, ki me še nikoli ni pustil na cedilu … je bilo prav zabavna izkušnja.

najprej sem ustavila večino prometa v ljubljano, potem nahecala ubogega šoferja, da mi je sredi dežja zrinil avto na pločnik … se odsprehajala na prvo pumpo in ugotovila, da atestirane posode za prenašanje vnetljivih snovi niso atestirane tudi za nalivanje teh snovi kamorkoli. sledilo je še par poskusov obujanja poldija od mrtvih in potem … iskanje moških, ki se spoznajo na avtomobile. v kolikor nimaš moža/fotra/brata v radiju 100 km in je večina tvojih frendov diplomiranih kajvemkajže ter kulturnikov, ki vedo le to, da ima avto 4 kolesa … si prisiljen … za storitve plačati. glej ga zlomka … mehaniki na poziv so prijazni, hitri … in za piko na i … še lušni. malček tudi zmedeni, ker sem med prvim in drugim ukvarjanjem z bistvom mojega švabskega fička uspela postati polnopravna članica njihovega čudodelnega servisa, kar pomeni … da ti pet minut po plačilu članarine … seveda avto zastonj odpeljejo;)

stricu sem pustila ključe in odkorakala do prvega busa. mokra ko cucek, čudno dobre volje … čeprav je moj ljubi pustil dušo na cesti. po poti sem razmišljala, kako bi bilo, če bi avto crknil nekje v bližini mojega “osebnega” mehanika. prišel bi pet ur kasneje … jamral bi … stokal in odkimaval z glavo … popravil nekaj na pol … računa seveda ne bi izstavil, ampak bi se “zmenil s fotrom” … kar pomeni … da bi mu tata še kako leto ali dve na račun tega servisa dostavljal rezervne dele in ga častil do naslednjega avtomehaničnega posega. hmmm … ni baš neke matematike … tip ni ne hiter ne zanesljiv … sploh pa ne tako simpatičen kot tale, ki mi je po vsej sili hotel še dežnik držati, med tem ko je vlekel kable izpod poldijevega pokrova.

nauk zgodbe? za čisto spodoben denar lahko zrihtaš vse … nikomur nič ne dolguješ … veš, da je narejeno, kot mora bit, zraven pa … srečaš še zanimive ljudi (izkušnja z avtomobilom je ful podobna tisti s čevljarjem, največji presežek pa so tete, ki so me odrešile največje nočne more … šivanja). razmišljam celo o teti, ki bi pomagala pospravljat stanovanje … ampak … do takrat moram pa res malo več zaslužit:)

kakorkoli že … s plačanci ni težav … razmišljam le … ali je že kdo ponudil servis za najemanje prijaznih sogovornikov, biljard partnerjev, pivopivcev in objemov za tolažbo v deževnih dneh … če ga ni … bom začela razmišljati o ustanovitvi popoldanskega s.p.-ja na to temo.

in pravkar je poklical simpatični mehanik in povedal, da je avto zrihtan. v dobri uri. ne moreš da verjameš. preden mu ulijem doprsni kip iz brona, pa bom vseeno še počakala na račun … just in case …

... brez komentarjev

… nekoč mi je starejša gospa, gospa, ki “ve, kako se živi”, rekla, da bi vse moške tega sveta zaprla na otok … ali v neko ogrado … in bi jih potem enkrat na leto izpustila, da si ženske potešimo svoje nagone. ker moški … za nič drugega pač niso uporabni.

nisem se strinjala … ne s tem … da so moški uporabni le za seks … sploh pa ne z mislijo, da bi jih izpustili enkrat letno. ok … takrat mi ni bila všeč niti misel, da bi jih sploh zapirali … ampak danes … danes bi jih vsaj ene par zaprla … zaklenila … skrila … pojedla ključ in se odselila na drug konec sveta.

kamorkoli se ozreš, tv, knjige, filmi, časopisi, revije … kamorkoli pogledaš … vedno smo ženske ožigosane za ranljive, nesamozavestne … “boljše polovice” … me cvilimo in jokamo, ko gledamo filme, me smo depresivne, ko nam ostane na riti kak kilogram preveč … me javkamo, ko je naš moški z nami odkrit … me pa seveda ne razumemo njegovih dobronamernih, iskrenih, absolutno jasnih besed. uboge reve.

my ass … dedci so veliko hujši in očitno so skozi zgodovino iznašli blazno uporabne načine, skozi katere filtrirajo to svojo občutljivost, nemoč in polovičarstvo. sploh ne vem … kje naj začnem … pri vitezih, bitkah in pretepih … kjer moški ego pljuska naokoli … pri enem od športov … kjer cviljenje navijačev (pred tv-jem ali na tribuni) ni nič manj solzavo kot jok moje matere … ko je esmeralda spregledala … naj omenim debato ob šanku in pivu, ko (v izključno moški družbi, seveda:) … bruhajo na plano družinske travme, posteljne težave … in kjer se količina zaužitega alkohola veča sorazmerno z bruhanjem čustev?

v resnici … ni bistvene razlike med moškim in ženskim … razlika je le v “načinu prikazovanja” … vsi smo ranljivi, vsi občutljivi in prav nihče od nas nima v glavo namontiranega dekoderja … s katerim bi lažje razumel sogovornika. pa je čisto vseeno … ali smo ženske ali moški.

ampak … ženske me nikoli niso pretirano zanimale … ne kot prijateljice ne kot kaj drugega … zato … sem danes besna na moške. na občutljive moške … emmm … no ja … na enega občutljivega moškega … na tistega, ki sem ga včeraj pustila samega za mizo … ker se enostavno … ni dalo zdržati ob njem. priznam … po eni uri joka in stoka … ko je bilo jasno … da je moja edina naloga ta … da “sedim” … mi je malce počil film. ok … daj … javkaj … prav … še malo javkaj … zdej pa dost. kaj lahko naredim zate? pivo? sprehod? greva pretepat tisto vrečo peska? bi mogoče poslušal … kaj ima kdo drug povedat? ne … ti bi sedel tam … in cvilil … jaz pa … jaz pa lahko poslušam … ker itak ne razumem … in potem boš šel na pivo … brez mene … in potem spat … sam, jasno … ker si ubogi revež … utrujen. prav … čuvaj se … pa oglasi … ko se boš naspal. grem jaz.

no ženske … to se pa ne sme. ne sme se puščati moških samih za mizo … ne sme se jim dati vedeti … da se vam pa res ne da poslušati njihovega javkanja … sploh … če to javkanje nima ravno nekega smisla … sploh se nič ne sme … če se prej ne vpraša in trikrat preveri.

ker … moški … tako kot me … radi kaj narobe razumejo … in so blazno občutljivi … in njihov ego … je zahrbtna, razvajena žival … ki nikoli ne spi. tako … zavoljo ljubega miru naslednji dan … vzemite si čas … nadenite si pomilujoč pogled … in počakajte … da mine. potem smete skuhati kurjo juhico … prinesti daljinca … in privzdigniti noge. njegove seveda:) sicer se vam zgodi … molk. tišina. mrak. in pričakovanje … da se boste … nerazumljive … zlobne avše … še opravičile.

no dragi moj … tale se ne bo. malčk je že naveličana tega čustvenega mesarjenja in malčk se ji dozdeva … da se ji prav ne da več. pa … malčk je besna … in kavo bi.

pejmo … na kavo;)

... brez komentarjev