Arhiv kategorij: Egotrip

Nagovor poslancem

Ker se me danes vlači po medijih, ker se marsikaj o meni ugiba, ker sem sita osebnih diskreditacij in ker ne bom mogla prisostvovati na dogodku, kjer se bo odločalo o upravljanju Zavoda, ki ga vodim od njegove ustanovitve (s to isto dejavnostjo pa se ukvarjam že 13 let), na osebnem blogu objavljam osebni nagovor za poslance Študentskega zbora ŠOU v Ljubljani, ki bi jim ga želela predati v premislek;

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci,

žal mi je , ker danes ne morem biti z vami, a za današnji dan imamo v Študentski svetovalnici že dlje časa napovedani obisk profesorjev iz Belgije in Fakultete za socialno delo, ki jih zanima primer dobre prakse, eden od projektov Zavoda Študentska svetovalnica, študentska hiša SRCe.

Vseeno mi dovolite, da v nekaj stavkih komentiram predlagane spremembe, o katerih boste glasovali na današnji seji;

Veseli me, da budno spremljate delovanje našega Zavoda in da ste zaskrbljeni, ko gre za našo strokovnost, uspešnost in delo na splošno. Malo manj me veseli, da danes glasujete o spremembah, o katerih ne jaz, kot direktorica Zavoda, ne člani našega sveta Zavoda ali sodelavci zavoda uradno nismo bili obveščeni. Prav tako na današnjo sejo uradno nismo bili povabljeni in tudi želja, da bi delovno telo Študentskega zbora za zavode lahko sklicalo sejo in podalo svoje mnenje, ni bila uslišana. O transparentnosti, s katero se tako radi hvalimo v naši hiši, tako tu težko govorimo.

Predlagana sprememba, s katero bi spremenili število in razmerje članov v svetu Zavoda Študentska svetovalnica, ni sprememba na bolje, kot trdi predlagatelj, saj sedanji svet zavoda že zagotavlja večinsko udeležbo študentov pri odločanju (4 od 7) in večinski nadzor ustanovitelja, ŠOU v Ljubljani (prav tako, 4 od 7). Predlagana sprememba pomeni le eno – popolno izključitev predstavnikov sodelavcev Zavoda, ki najbolj dobro poznajo naše delo in ukinitev še tistega dela avtonomije, zaradi katere se je Zavod sploh ustanovil. In ustanovil ga je, s popolno podporo, prav Študentski zbor ŠOU v Ljubljani.

Spremembi, ki govori o zahtevani izobrazbi direktorja, ne morem oporekati. V kolikor ste mnenja, da bi, z dodatnimi tremi izpiti in oddano diplomo, Zavod vodila bolje, spremembo izglasujte. Dovolite le, da vas pred tem seznanim, da moja funkcija v nobenem smislu ni strokovne, ampak organizacijske narave. Za strokovnost dela našega Zavoda v skladu z vsemi akti skrbijo ustrezno izobraženi, usposobljeni in imenovani strokovni mentorji, med katerimi imamo tudi doktorja prava.

Uspešnost pridobivanja sredstev na razpisih se preverja z dejanskimi zbranimi sredstvi – v osmih mesecih leta 2011 je tako Zavod, ki ne deluje še niti dve leti, na razpisih že pridobil 70.000 evrov, kar predstavlja tretjino razpoložljivih sredstev. Glede na to, da je zavod neprofitne narave, da skrbi za socialno ogrožene in kot tak ne trži svojih storitev, je to uspešen rezultat – še pred zaključkom koledarskega leta. Močno dvomim, da bi diploma iz slovenskega jezika in primerjalne književnosti  dejansko lahko vplivala na končno številko zbranih sredstev.

Sama svoje prednosti pri delu v Svetovalnici ne vidim v kakršnikoli izobrazbi, ampak v svoji življenjski zgodbi; Dejstvo, da sem na fakulteto prišla kot mamica študentka, dejstvo, da sem se skozi študij preživljala sama, dejstvo, da sem od blizu spoznala vse štipendijske sheme, denarne socialne pomoči, bivanjske stiske in stiske drugih posameznikov, dejstvo, da na ŠOU v Ljubljani in v Študentski svetovalnici delam že 13 let, mi dajejo izkušnjo, znanje in moč, da vodim zavod, po svojih najboljših močeh.

Te iste izkušnje, ta ista zgodba, mi prav tako daje moč, da grdim, osebnim diskreditacijam, ki sem jim priča v zadnjih tednih in za katere sem prepričana, jih boste na moj račun tudi danes slišali veliko, ne dovolim, da bi me (preveč) prizadele ali zmedle pri tistem, kar sem do sedaj počela z največjim veseljem – delu v Svetovalnici.

Od nekdaj sem bila dovzetna za kritike in predloge, zato me v vsej zgodbi najbolj bega dejstvo, da se z menoj, v kolikor moje delo ni korektno ali sem zanj preveč plačana, do danes nihče ni pogovoril ali vsaj z besedo omenil, da ni zadovoljen z delom Zavoda, ki se lahko pohvali z edino študentsko hišo, s 23.000 svetovanji na letni ravni in ki sodeluje s številnimi organizacijami doma in v tujini.

V kolikor ste mnenja, da moje delo ni dobro, bi vas iskreno prosila, da preko sveta Zavoda predlagate mojo razrešitev. Nikakršnega namena nimam, da bi ji oporekala. Hkrati pa vas še bolj iskreno prosim, da ne dovolite, da parcialni interesi posameznikov spremenijo svet Zavoda Študentska svetovalnica in na ta način prevzamejo in obvladajo zgodbo, ki je dobra, edinstvena in ki v prvi vrsti skrbi za socialno ogrožene mlade v Sloveniji.

Sanja Leban, (zaenkrat še) direktorica Zavoda Študentska svetovalnica.

Monolog (zate).

Te pogrešam? Že dolgo več ne.

Si te želim? Mogoče, čisto malo. Takole, krvavo, meseno malo. Kolikor pač premorem krvi v žilah.

Večino krvi je spila siva rutina, večina je odtekla za viharje zadnjih tednov, mesecev. Službenih, da ne bo pomote. Drugače je tam, kjer tebe zanima, vse tako zelo pod kontrolo, da se že malo dolgočasim.

Pa v resnici – lažem. Ne dolgočasim se. Tako zelo dobro sem, kot že dolgo ne. Čeprav je telo izmučeno in um na trenutke sploh ne funkcionira, je moja čustvena barka našla svoj pristan, trdno sidrišče, tam in takrat, ko ga sploh ni iskala.

V resnici oklevam, mencam. Ker me malo skrbi zate. Ker ti ne morem čisto glasno in hladno povedati, da te ne potrebujem. Da ne potrebujem mimobežnih dotikov, niti hlastajočih objemov. Ne potrebujem te, da me pobiraš, ne potrebujem, da me čuvaš, še manj, da se me lačno dotikaš.

Hočem nekaj več. Hočem veliko več. Ni mi do seksa. Hočem se ljubiti. S tabo?

Spet – ne. Predolgo že traja vse skupaj, predolgo trajava midva, da bi se lahko še enkrat zaljubila.

Nisi vedel? Trap, seveda sem se zaljubila. Prvi trenutek, ko sem te videla, ko si mi stisnil roko in mi zadišal svoje ime. Takrat sem se zaljubila. In se ljubila s teboj.

Sedaj? Sedaj je vse površno. Polovičarsko. Toliko bi me lahko poznal, da bi vedel, ne zadostuje mi. Niti približno.

Moja barka je tako trdno zasidrana, da ne potrebuje bližine samo zato, da je ne odplakne vsak majhen val, vsak piš vetra.

Moja barka je tako trdno zasidrana, da mi je prvič v življenju jasno, da bližina nima nikakršne zveze z ljubeznijo. Bližina me samo tu in tam opomni, da še čutim, da se še pustim zmesti. Nič več od tega. Nobene iluzije več, da bližino potrebujem za preprosto preživetje.

Oklevam, mencam, ker ne vem, če ti, v vsej svoji površni odločnosti, zmoreš kaj veš od površnosti. Če zmoreš razumeti, da si nekdo želi več, ker sam – ne zmoreš nič več od tega, kar daješ. In predvsem – kar jemlješ.

Če bi to zmogel, bi razumel, da sem že davno končala najino zgodbo. Da sem bila samo še lupina človeškega telesa, ki se je pustila božati. In v tem – uživala. Lupina, koža, ne jaz.

Jaz sem tu. In zdaj.

Pozibavam se na valovih sedanjosti in si domišljam prihodnost. Toplo, krvavo in čutno. S prepletenimi dlanmi na sprehodu skozi istrske vasi, s palačinkami v ponvi in dolgočasnim filmom v nedeljo zvečer. Prihodnost, v kateri se ljudje dotikajo in čutijo, kjer ljudje ljubijo s poljubi, ne telesi.

Ne, ne pogrešam te. In tudi ne oklevam več.

Lahko ti povem. Govorim ti. Glasno, a ne čisto hladno, ker to ne bi bila jaz, da me že dolgo ni več. Da že dolgo sanjam neke druge sanje.

Govorim ti. Pravkar. In ti spet ne slišiš. Ne čutiš. A vendarle – zahtevaš ljubezen.

Trap moj, ljubezni se ne zahteva. Ljubezen se daje. Ko boš to dojel, me boš mogoče slišal, mogoče razumel. Mogoče celo – dotaknil.

Če razmišljaš kot poraženec, ne smeš biti preveč presenečen, ko izgubiš.

Na prenos nogometne tekme med Anglijo in Slovenijo sem ‘kliknila’ natančno trikrat; v 25. minuti, ko sem preverila rezultat in mesto, kjer se nahaja žoga (ko igrajo Slovenci je ta vedno več nad glavami kot med nogami), v trenutku, ko je Rooney našega igralca skorajda slekel, se v svojem slogu zvalil po tleh in za nagrado dobil enajstmetrovko ter med polčasom, ko sem ujela debato o sodniških napakah (plus famozni stavek ‘Začeli smo odlično’). Vse je bilo tako, kot mora biti, le rezultat na koncu me je presenetil. V iskreno pozitivnem smislu in na način, ki za sekundo spodbija vse, kar sem se namenila zapisati.

A vseeno – naši so (pričakovano) izgubili in ko igraš nogomet, dejstvo, da si izgubil le za en zadetek ali pa da si začel dobro – ne šteje. Vsaj kje drugje ne bi. V Sloveniji bomo vseeno naslednjih 14 dni poslušali, kakšno krivico nam je naredil sodnik, kako ni pošteno, da nas ne marajo, ker smo majhni in kako zelo dobro nam je kazalo, a žal – spet – sreča ni bila na naši strani.

No, če se mene vpraša, je sreča Slovence zapustila že davno. Nekje v času, ko smo pozabili na slovanske bogove ali pa še prej, ko smo (baje) lezli nekje izza Karpatov. Ta ista sreča nas je verjetno večkrat ponovno obiskala, a smo jo vedno lepo nazaj poslali, ker, oh joj, mi smo pa ja majhni, nesrečni, povprečni, obdani z groznimi Hrvati in še bolj groznimi Nemci, mi, reveži, pošteni.

O ja, to pa smo. Pošteni. Pridni, marljivi in lepo vzgojeni. Mi ne mečemo po tleh raznih Roonijev, mi ne mlatimo sosedov in mi prav prijazno pozivamo italijanske in avstrijske ministre, če bi nam mogoče podarili kako dvojezično tablo ali ne zgradili kakega terminala. Tudi naši športniki so pridni, marljivi in lepo vzgojeni. Šport je nenazadnje kolektivna stvar. Oni, ki kladivo meče skorajda čez naše meje, naj bo pridno tiho in ne zahteva ničesar zase, saj vendar sme nositi državni dres. Vujačič, otrok razvajen, nič hudega, če je dovolj dober za neumne Američane, ki, čisto mimogrede, igrajo malo boljšo ligo kot jo mi sploh lahko sanjamo, ko pride v Slovenijo, naj se obnaša kot Slovenec. Nobenih arogantnih mladcev ne bomo prenašali. Mi že ne. Bistvo športa je kolektiv. Ekipa. Ekipni duh.

Mogoče v tretji vaški ligi, mogoče celo v prvi slovenski ligi, a ljubčki moji, vsaj ko gre za nogomet, košarko in rokomet ter nastope državne reprezentance, dajte, vsaj delajte se, da verjamete v zmago.

Koliko let že vztrajamo v tem ekipnem duhu in koliko let smo isti luzerji? Od kar vemo zase, z eno samo izjemo – Katančevo četo, ki ji je uspel čudež. Ki ji je sicer verjetno od Karantanije naprej preganjana sreča skoncentrirano stala ob strani, a imeli s(m)o – svojih nekaj minut slave. In s kom? Z najbolj razvajenimi, vase zagledanimi otročaji.

Ne, ne trdim, da je bila taka cela ekipa, a hej, imeli smo par posameznikov s prevelikim egom, par norcev, ki so dejansko verjeli – vase. Danes bi marsikdo rekel, da so se precenjevali, a nihče jim ni očital. Ničesar. Ker so zmagali.

In zakaj? Ker so premogli kanček tiste ego/športne/ameriške energije, samoprecenjevanja, če hočete, ko se deset dedcev dere v garderobi, ko se tolčejo po svojih prepotenih prsih in obljubljajo spolne odnose materam vseh, ki bi jim slučajno stopili na pot.  Ker se zmage najprej zmagujejo v glavah in šele potem na igriščih.

No, spet, ne v Sloveniji. Nam ne pade na pamet, da bi (noremu) Katancu ponudili selektorsko mesto, mi Kozmusa ne bi plačevali in ja, mi bi Vujačiča poslali  nazaj čez lužo, ker je prevelik egoist za našo sofisticirano, uigrano Ekipo.

Nisem modrec, nisem športni teoretik, a nekako se mi dozdeva, da bi naš trud rodil kak sadež, če bi bila naša vera tako zelo dobra, skorajda – pravilna. Mogoče sem spregledala kak tak sadež, a zdi se mi, da je čas, da se spet zamenja kako božanstvo. Da se mogoče sestavi ekipo iz ljudi, ki imajo poleg športnih predispozicij še prevelik ego. Ali pa vsaj kanček borbenega duha.

Zaradi mene se lahko med seboj tepejo, koljejo in pljuvajo. Mi je čisto vseeno, koliko se imajo radi, zanimajo me zgolj tiste minute, ko so na igrišču. Ko imajo med nogami ali rokami žogo in ko sveto verjamejo, da so tako zelo dobri, da bodo – zmagali. Če se motim, nam hudega ne bo. Strategijo se da vedno zamenjati, več kot izgubiti nihče ne more (in to je edini rezultat, ki ga gledamo sedaj), nenazadnje pa – zabavno bo; Raje namreč gledam dva dedca, ki se tepeta, kot pa dva, ki baje igrata nogomet, izgledata pa igralca v slabi ponovitvi Cvetja v jeseni.

Isto priporočam tudi kakemu našemu ministru. Tistemu recimo, ki piše otožna pisma v Italijo, čeprav je že vsakemu degenu jasno, da so nas nategnili, kolikor smo dolgi in široki (majhni in ozki) ali onemu, ki ni pripravljen dobrih medsosedskih odnosov menjati za nekaj dvojezičnih tabel. Isti nasvet sem imela tudi za vrhovnega poglavarja, pa je ravno tako zelo usklajen s hrvaško kolegico, da mu dajem kak mesec časa, da mi dokaže, da ve, kaj počne. Drugemu vrhovnemu poglavarju ne bi svetovala nič, tako ali tako je odsoten in s svojim pristopom sesuva celotno mojo teorijo, da je velik ego dobra stvar. Čeprav – verjetno in predvsem zase – zmaguje.

Na koncu koncev tako lahko svetujem le sebi. Prijaznost, uvidevnost in dobra vzgoja so me v zadnjem času stali nekaj sivih las, pogrizenih nohtov in neprespanih noči, prinesle pa niso nobene zmage. Zato – hvala lepa, prijaznost je fina stvar, če si za cilj ne zastaviš zmage. Športne, politične ali osebne. Športniki in politiki bi si jo morali, mi, smrtniki, pa jo – hočemo. Vsaj nekateri.

6-6-0

Presnete verižne igrice. Že pred časom me je ‘namočila’ Sparkica, ki mi je podarila črko O, ki naj bi jo z igro besed vpela v meni posebno zgodbo. Danes mi je ponagajal še Sosed, ki hoče šesto fotografijo iz šestega albuma fotografij, ki jih hranim na svojem računalniku. In zgodbo o tej sliki/fotografiji. Razlog, da je namočil ravno mene (no, in še 5 drugih) je v tem, da skoraj nikoli ne objavljam slik. Do danes sem jih natančno – enkrat.

No ja, pa dajmo, oboje skupaj, besede in eno sliko; Tole je šesta fotografija iz šestega albuma, ki nosi naslov ‘Kr neki’.

sdc10009

Naslov albuma precej pove o njegovi vsebini, vsebuje slike iz vseh vetrov, brez kakega globljega pomena. Vseeno, čevlji na zgornji sliki so z mano že 12 let. Od nekdaj imajo svoje mesto na mojih knjižnih policah in verjeli ali ne, svoj čas so bili črne barve. Kupil mi jih je moj bivši, obula sem jih samo enkrat (nikoli pa niso stopicljali po trdih tleh:), od takrat služijo precej posebnemu namenu – iritiranju morebitnih obiskovalcev, ki me vedno znova sprašujejo, zakaj hudiča imam čevlje na polici.

Preprosto; Ker so mi všeč. Ker se da vanje skriti marsikaj: Plišasto kravo, ki mi jo je podaril ljub prijatelj, iz kamna izklesano srce, zaradi katerega sem si življenje zakomplicirala za celo leto in še nekaj malenkosti, ki mi pomenijo veliko. In nenazadnje, ker tile čevlji lahko povedo veliko zgodb:

Bili so na polici, ko sem otroško iskreno objemala njega, ki sem ga ljubila, ko sem si nadevala oklepe in maske, da sem skrivala solze. Čuvali so me, ko je na kavču obljubljal, da se ne bo razblinil v nič in bili so tam, ko sem vanje skrivala objokano, kamnito srce. Z mano so tudi danes, ko sem na trenutke še vedno otožna zaradi neizrečenih besed in ukradenih občutij, ko se počasi spet sestavljam in iščem vero v ukradene sanje. In vem, izpred odloženih knjig me bodo spremljali tudi jutri, ko bom spet – obljubljala, objemala, osvajala in osrečevala.

O tišini in Poetu.

Od nekdaj je ljubila umetnike. Pesnike in pisatelje, slikarje, kiparje, glasbenike. Vse posebneže, ki so znali iz nič delati nekaj. V njihovih zasanjanih očeh, razmršenih frizurah in skrivnostnih nasmehih je iskala tisto, česar v sebi nikoli ni našla; edinstvenosti. Drugačnosti. Popolnosti.

Sanjarila je o njih, se z njimi zapletala v neskončne debate, jim sledila na vsakem koraku in se vanje zaljubljala. Ni je motilo, da ko si jim vzel njihovo ‘umetnost’, od njih ni ostalo prav veliko, ni jim zamerila, da so bili brez svojega talenta polomljene, neuporabne človeške lutke, ker jim nikoli ni pustila dovolj blizu.

Zanimali so jo zgolj od daleč. Kot slike. Slike popolnosti. Postavljala jih je na nedosegljive piedestale, zapirala v kristalne omare, jim postavljala ledeno hladne oltarje. Potrebovala jih je, kot vsak človek potrebuje sanje; nedotakljive, nedosegljive in neuresničljive. Zgolj zato, da sanja. Verjame.

Najraje med vsemi je imela tiste, ki so čarali z besedami. Tem je lahko vsaj malo sledila, tekmovala z njimi in se zapletala v neskončne pogovore: Od vseh umetnosti so ji bile besedne najbližje, poeti najljubši.

In jim je pisala. Sebi in njim. Iz dneva v dan, iz meseca v mesec. Začela je že zgodaj, še pred koncem osnovne šole. Besede so bruhale iz nje, po njej in po drugih, po vseh kosih papirja, zvezkih in knjigah, prtičkih in robčkih, reali in virtuali. Besede so postale njeno orožje in njena maska, njen izraz in njena vsebina.

In seveda je nenehno poslušala druge. Kradla njihove besede in misli, dovolila, da jo zasipajo s svojimi stavki in sestavki, občutji in dvomi. Jemala je od njih, tlačila vase, žrla jih je, kar vse po vrsti. Postala je odvisna od besed. Kakršnihkoli. Katerihkoli. Pogovori ob kavi, debeli, dolgočasni romani, kratke zgodbe, časopisi, spletne strani, filmi, poročila, nadaljevanke, telefoni … besede, besede, besede. Ona. En kup besed, nobenega bistva več. Natlačena, zasuta, prepojena, zasičena. Z besedami, občutji, stavki, ne več njenimi … njihovimi.

In je – ugasnila. Meni nič, tebi nič, ugasnila. Niti besede ni več spravila iz sebe. In ni je želela slišati. Ne besede in ne čustva. Ničesar. Hotela je mir in popolno tišino. Kolikor je ta dandanes sploh še mogoča. Zaprla se je vase, v svoj svet, zaprla oči in umolknila. Poskušala je najti sebe, našla pa je – kaos.

Poplavo nedoločljivih občutij, presežke izkušenj, dobrih in slabih, gore težav, ki niti niso bile njene, kup obveznosti in obljub, nedokončanih zgodb, ukradenih besed in vsiljenih misli, poplavo, v kateri se je nekje izgubilo bistvo, ona sama. Nič več ni govorila, nič več ni poslušala, samo še – iskala je. Sebe. Verjela je, da se bo našla v tišini. Verjela, da je potrebno molčati, ker ni nič več za povedati.

Dokler se ni zgodil On. Njena mala simpatija izpred nekaj let, njen skriti posebnež, se je nekega dne spremenil v poeta in jo zasul z besedami. On, ki nikoli ni bil umetnik, samo človek, v katerega se je prav potiho zaljubila, je iz sebe izbruhal goro pesmi in jo navdušil.

Z besedami je razkril del, ki ga nikoli ni videla niti poznala, iz malega, ljubkega, povprečnega človeka se je rodil On. Poet. Besede so ga slekle, pesmi raztrgale do golega bistva in naredile – presežek.

Besede ga niso zapackale, besede ga niso zadušile, tišina bi bila tista, ki bi ga ubila. Kot je – ubila njo.

Če je hotela, da se spet najde, da se izprazni in ponovno sestavi, je morala pisati. Govoriti. Kričati. Spraviti iz sebe vso navlako preteklih mesecev in let, vse tisto, kar jo je tlačilo in dušilo, kar ji ni pustilo, da bi spet zaživela. Zavlekla se je v posteljo, od nekje privlekla star zvezek in spet začela pisati.

Najprej počasi in okorno, kot da ne bi več znala, kot da bi se vse prave besede poskrile v najtemnejše kotičke njene duše, brez smiselnih stavkov, brez repa in glave. A z vsako zapisano besedo, z vsako najdeno mislijo, je bilo lažje. In bolj iskreno.

Zdaj leži v postelji. In piše. Mogoče bo nekoč spet tudi – čutila.

2008 vs. 2009 oziroma: O pričakovanjih

Stvar je zelo preprosta: Leto 2008 je z mojega trenutnega zornega kota ter podprto s počutjem, občutji in dogodki zadnjega meseca ali dveh najbolj ‘zafukano’ leto v vsem mojem štetju.

Če pustimo ob strani službo in stvari, ki nikogar ne zanimajo (in ki tudi niso najbolj prijetne, ampak, nema veze), mi je v tem letu na glavi pognalo toliko sivih las kot v vseh letih prej skupaj. Seveda se da ta pojav zelo preprosto pojasniti z dejstvom, da nisem iz dneva v dan mlajša, a ker mi preprostost nikoli ni bila povšeči, moram iskati globlje razlage in smisle.

Zato: Prepričana sem, da je pojav sivih las na glavi nekako povezan z dejstvom, da sem v letu 2008 zavoljo utopičnih sanj o velikih in predvsem večnih ljubeznih uspela iz svojega življenja pregnati vse dobro vzgojene ljubimce, večino preverjene pivopivske prijateljske družbe, zanemarila pa sem tudi nekaj zelo trpežnih prijateljic z rameni za jokanje.

Za piko na i sem izgubila lastno alkoholno kilometrino, kar pomeni, da tudi ob morebitnih prijetnih druženjih predčasno bežim domov, ker mi presežek alkohola v krvi ne dovoljuje niti približno normalnega funkcioniranja (govorim zgolj o motoričnih motnjah, za vse ostalo mi dol visi).

Posledica? Manjka mi odklopov vseh vrst in vseh tipov, večino dni sem tečna, nasikana in nezadovoljna, kar od mene prežene še tista bitja, ki me pogojno prenašajo. Seveda mi potem ostane dovolj časa le zase, ki ga absolutno maksimalno izkoriščam za faze samopomilovanja, obupovanja in tarnanja, namesto, da bi se družila, zabavala in recimo seksala. To definitivno ne bi bilo slabo.

Pomanjkanje vseh oblik socialnega življenja (in volje do tega tudi) se pozna tudi pri kvaliteti in kvantiteti blog zapisov. V resnici – nimam o čem pisati. Razen o svojih privatnih travmah, ki, roko na srce, še mene dolgočasijo.

Zato se v času, ko vsi delamo neke velike zaključke in načrte za naslednje leto soglasno odločam, da bo leto 2009 drugačno. Za začetek bo prijazno, nestresno in zadovoljivo na vseh področjih.

V letu 2009 si bom lahko privoščila vsaj enomesečni oddih na enem od tropskih otokov, brata na Irskem bom še pred poletjem obiskala vsaj dvakrat (potem se bo itak on preselil nazaj, pa če to to hoče ali ne), vsak mesec si bom privoščila eno masažo in dva obiska savne, vsak teden bom imela dovolj časa, da preberem vsaj dve knjigi.

Leto 2009 mi bo podarilo goro lepo vzgojenih prijateljev, nekaj kvalitetnih ljubimcev in nepredstavljive količine kvalitetnega seksa. Prineslo mi bo kup denarja, nov avtomobil (za katerega ne bom plačevala jaz, ampak eden od ljubimcev), precej špičastih čevljev z visoko peto ter popolnoma novo garderobo.

Leto 2009 mi bo podarilo tudi ustrežljivo hišno pomočnico, ki bo namesto mene opravila čisto vsa gospodinjska sranja, pocenilo mi bo najemnino, ukinilo zimo ter sneg in da mi ne bo kdo očital materializma; seveda bomo jaz in vsi moji bližnji v letu 2009 zdravi, veseli in srečni.

Tako, to so moja začetna pričakovanja, kar se prihajajočega leta tiče. Zagotovo bi jih lahko naštela še precej, ampak nekako imam občutek, da – pretiravam. Tako kot definitivno pretiravam s sovraštvom do leta, ki se izteka. Kakorkoli namreč obračam, je bilo to leto izjemnih izkušenj, zelo prijetnih, srčnih ljudi in predvsem čustev, ki se zbudijo le redko. Doživela sem svoje sanje in dosegla svoje dno. Jebat ga, tudi to je včasih treba. Nenazadnje nas to dela večje, močnejše in boljše.

Od leta 2009 tako iskreno pričakujem le eno; Da bo polno. Izkušenj. Čustev. Ljubezni in bolečine. Brez tega pač ne znam živeti.

Sedem resnic

Homerun me je izzval. 7 resnic hoče. Hmmm … Sklepam, da moram o sebi zapisati sedem stvari, ki jih še nisem zapisala na blogu. To je pri moji blogerski kilometrini zanimiv izziv. Vseeno lahko poskusim:

Resnica št. 1: O glasbi ne vem – nič. Moj glasbeni okus temelji na tem, kar mi servirajo drugi in je odvisen od mojega trenutnega razpoloženja. Edine izjeme so Rambo Amadeus, Bijelo dugme in Nick Cave. In ja, tudi to troje je posledica vpliva tistih, s katerimi sem se predolgo družila.

Resnica št. 2: Težko me je motivirati, zato vedno iščem izzive in skorajda nedosegljive cilje. Fascinirajo me zgolj ‘presežki’, kar pomeni, da sem velikokrat razočarana. Obenem se stvari in ljudi hitro naveličam.

Resnica št. 3: Bojim se – zobozdravnikov, frizerjev in ginekologov. Vse bi naredila, da se jim v življenju izognem. Vedno znova se izogibam tudi konfliktom, kar se nikoli ni izkazalo za najbolj pametno stvar, pa to še vedno počnem.

Resnica št. 4: Niti ene pižame nimam, a še vedno velikokrat spim v nogavicah.

Resnica št. 5: Ne znam plesati v paru. Nikoli nisem znala in nikoli ne bom. In ja, velikokrat se zaradi tega znajdem v zadregi. Še vedno.

Resnica št. 6: Jočem redko, če pa že – ob najbolj neprimernih trenutkih. Sredi sestanka, na avtobusu, sredi trgovine. In ob solzavih filmih, jasno.

Resnica št. 7: Nekoč sem verjela, da bom (ko bom odrasla) – zdravnica s petimi otroki in zelo prijaznim možem. Živela bom v hiši z vrtom in ob večerih pisala pravljice za otroke. Očitno še vedno – odraščam:)

Takole, na hitro 7 resnic o Zlobi. Jaz pa bi kaj novega izvedela o: Ireni, GartijuAlešu, Razbojniku, doktorju Onyxu, Človeku in Srečkici.

Hvala vsem!

Gospod, težko sem ponižen ….

Odkar vem zase, sem lepo vzgojen otrok. Vzorno vedenje, sodelovanje na vseh proslavah, iskreno spoštovanje vseh uniformiranih stricev, pisanje domoljubnih pesmic, izogibanje konfliktom, igranje posrednika v mladostnih prepirih, vse kar pač pritiče ljubki, nekoliko debelušni mamini punčki.

In ko iz punčke zrase baba, se seveda ne more čez noč spremeniti. Ne da bi preveč o tem razmišljala, se strašno trudi biti prijazna do sveta okoli sebe. Ne trobi po cesti, ne vrta si po nosu (vsaj ne v javnosti), ne zamuja, lepo stoji v vrsti na vseh blagajnah, se za vsak drek prijazno zahvali in posiljeno smehlja.

Podobno ‘vljudno’ se obnaša v vseh odnosih; prijateljskih, partnerskih, starševskih, teta Zloba je nenehno strašno prijazna. Vse bi naredila, da se ljudje počutijo dobro, da se nihče ne bi znašel v kakem konfliktu in ko se vseeno zgodi kaka neprijetna situacija, je lepo vzgojena Zloba vedno tista, ki prva popusti, se umakne in naredi vse, da je svet lep in prijazen.

A zadnje čase ima teta Zloba občutek, da svet v resnici sploh ni prijazen. Še huje, po njem se sprehaja horda sebičnih, vase zagledanih posameznikov, ki jim dol visi, kako se kdo počuti, kako se koga prizadane ali samo izrine iz vrste. Svet je poln komolčarjev, ki samo hočejo, hočejo, hočejo.

Zadnje čase se teti Zlobi dogaja, da se nanjo zdirajo prodajalke v trafikah, jo iz vrste izrivajo gospe v krznenih plaščih, se vanjo zaletavajo nevzgojeni mulci, ji parkiršče kradejo samozavestne starke, ki imajo svojo garažo dva metra stran. Teti Zlobi ‘prijatelji’ razlagajo, kaj vse hočejo, želijo in pričakujejo, teti Zlobi ljudje jemljejo stvari izpred nosa, ja, teto Zlobo sebični ljudje zadnje čase precej jezijo.

Nič hudega, Zloba je prijazna. Lepo vzgojena. Vljudna. Mirna. Sproščena. Nekonfliktna. Dokler ji ne poči film. Kar tako, kot strela z jasnega, se Zlobi utrga. Pred trafiko na Bavarskem dvoru se začne dreti kot bi jo kdo iz kože dajal.

Ko pridno stoji v vrsti, da si bo nabavila svoje omiljene cigaretne smotke in ko že preklinja počasnost prodajalca, duhamorno štetje kovancev že tretje trgovke iz bližnje štacune in dež, ki ji kaplja za vrat, se od nekje vzame gospa srednjih let.

Natupirana, nabarvana in nalakirana, zamotana v krzneno kučmo in prav tak plašč, v našpičenih čeveljcih in lisasto torbico. Na čelu ji piše, da je gospa. In gospe ne čakajo. Te preskočijo celo vrsto, uspejo grdo odriniti nič hudega slutečo cigaretno odvisnico, ki ima zadnje čase težave z obvladovanjem svojih čustev (ja, to bi bila Zloba), skoraj na cesto vržejo še staro mamo s tremi cekarji, se pririnejo do trafikanta in ravno želijo nabaviti svoj žeton, ko se jim zgodi nekaj precej čudnega.

Nekdo zraven njih začne – tuliti. Kričati na ves glas. Ne, to ni  kričanje, s katerim razlagamo, kaka krivica se nam je zgodila, tudi ni to kričanje, s katerim nekoga pošiljamo v temačne odprtine, je zgolj preprosto, živalsko proizvajanje glasov, ki nimajo nobenega smisla, razen – da preprečijo, da bi trenutno kričeči doživel kak napad panike ali lažjo obliko srčne kapi.

Kar tako, ‘z lepega’ in za brez zveze se dotični posameznik dere kot jesihar, ne da bi o tem sploh razmislil. V trenutku ni nikjer nobene vrste, v trenutku vsi stopijo vsaj deset korakov stran in presneto debelo gledajo.

Priznam, ko sem zajela sapo, sem najbolj debelo verjetno pogledala prav jaz, dežurni kričač na Bavarskem dvoru. Ampak – samo za trenutek. Občutek je bil v resnici precej prijeten, sproščujoč. Iz sebe sem spravila precejšnjo dozo slabe volje, ki se je v meni nabirala zadnje tedne.

Nabavila sem svoje cigarete, gospe v krznenem plašču, ki se je skrivala nekje za improvizirano avtobusno postajo, podarila še en prezirljiv pogled in odkorakala nazaj proti parkirišču. Doma sem seveda prav nesramno zaparkirala še tečno sosedo, ki ne mara svoje garaže in se spravila – na čik.

Gleda nekaj vso prijaznost, vljudnost in ponižnost tega sveta. S silo se doseže več, predvsem pa manj boli glava. Po tem popoldanskem eksperimentu sem namreč nadvse sproščena in tudi čik na balkonu, s pogledom na sosedo, ki se v avto tlači na sopotnikovi strani, prija mojemu trenutnemu razpoloženju.

Preventivno vseeno danes ostajam doma. Na sumu se namreč imam, da bi se lahko te nevzgojenosti in nevljudnosti navadila in komu kaj grdega naredila.

PS: Ne, nisem nora. Res ne. Včasih je pač treba odklopit. Priporočam še komu. Za vzdušje si lahko zavrtite še komad iz naslova, če vam ga le uspe kje najti.

Če slučajno koga zanima, zakaj sem tečna …

Popis današnjega dne/kupčka položnic na mizi:

Stanovanjske storitve: 67,55 EUR
Zdravstveno zavarovanje: 22,66 EUR
Kabelska televizija: 15, 49 EUR
RTV prispevek: 11,00 EUR
Stacionarni telefon: 11,49 EUR
Elektrika: 11,54 EUR
Prehrana za malega: 24,20 EUR
Modelarski krožek: 40,00 EUR
Nezgodno zavarovanje: 19,00 EUR
Najemnina: 500 EUR
Obrok za računalnik: 100 EUR
Obrok kredita (za 12 let star avto): 128 EUR

Tri vrečke v enem od nakupovalnih centrov (zgolj hrana za nekaj dni): 69,95 EUR.

Skupaj: 1009,39 EUR.

Katerega v mesecu smo??