blodim, blodiš, blodi

Prizor: Večji prostor neznano kje. Mogoče učilnica neke stare šole ali pa dvorana za vaške proslave nekega preteklega režima. Stoli v krogu, nekje v ozadju tiha glasba. Na stolih ljudje vseh starosti in obeh spolov, sključenih hrbtov, v tla uprtih pogledov. Nekje vmes mlajši moški z mapo v rokah. Govori:

‘Dragi moji, danes je z nami novinka. Bi se predstavila?’
‘Zdravo. Moje ime je Zloba. Odvisna sem od Traviana!”
‘Zdraaaaaaaaaaaavo Zloba, radi te imamo.’

Prizor zaenkrat nosi še prizvok znanstvene fantastike, a priznati moram, da je vse skupaj v nekem trenutku že postajalo drama, posneta po resničnih dogodkih. Začelo se je čisto nedolžno:

Gospod Otrok: ‘Mami, mami, lej ku fajn igrica! Nič se ne streljajo, zihr ti bo všeč!’
Mati Zloba: ‘Ah, daj no, sej veš, da ne igram igric. Ti kr …’

Prvič, drugič, tretjič … Čez dva dni sem zvedavo opazovala to strategijo od daleč, potem že ločevala Galce od Rimljanov, čez dober teden sittala račun gospoda Otroka in ja, priznam, ni minilo nekaj dni, ko sem odprla svojega. Na slovenskem serverju številka 4.

Čisto mogoče je, da kdo ne ve, kaj je to server 4 in kaj sitanje, dopuščam celo možnost, da obstajajo ljudje, ki ne vedo, kaj je Travian, a v krogu ljudi, v katerem se gibljem, so to pač običajne besede, skoraj toliko kot dialog pred spanjem: ‘Ej, a maš kej gline viška na enki? Na kolk moram že spravit herojevo rezidenco za drugo oazo?’

Nepoznavalcu bi Traviana najlažje opisala kot strateško igrico, v kateri razvijaš svojo civilizacijo in vojsko, lahko bi o tej igri napisala cel spis in zraven utemeljevala, kaj neki lahko najde tridesetletna babnica v spletni strategiji, pa bi še vedno ne povedala – ničesar.

Traviana pač igraš ali pa ne igraš. Sama sem v nekaj mesecih šla skozi zelo različne faze. Od učenja na serverju 4 in slovenskemu speedu do ustanavljanja lastne alianse, preverjanja različnih civilizacij, sestavljanja agresivne vojske, čisto pasivne igre, osvajanja oaz in ustanavljanja naselij. Igrala sem na treh svojih računih, podedovala vse otrokove (seveda se je vmes že naveličal), potem še bratovega in kar naenkrat je bilo vsega preveč.

Preveč časa je vse skupaj požrlo in začela sem kazati znake hude odvisnosti; Čas se je začel meriti v času razvoja kakega surovinskega polja ali času napadov tvoje vojske, nedeljski sprehodi po poljih so se vedno prelevili v razmišljanja, koliko žita bi sproducirala katera njivica, pogled na ljubljanski magistrat pa je recimo izsilil misel: Koliko kulturnih točk pa tu dobijo?

Ko sem si prvič sredi noči nastavila budilko, da se spopadem z nekimi katapulti, sem ugotovila, da je vse skupaj šlo resnično predaleč in da sem enostavno – malo prevelika za take štose. V hudih mukah sem oddala dva največja računa, večino ostalih pa zaprla. Obdržala sem le še tista dva, kjer imam največje možnosti, da kaj dosežem, predvsem pa – oba se igrata pri normalni hitrosti in ne vzameta preveč časa.

S tem sem se vsaj tolažila. Na tistem serverju, kjer še igram, smo pravkar vstopili v vojno. In tu ni zajebancije. Vojsko se dela cele noči, strategije se sestavlja cele dneve, debatira se, dopisuje in če je panika, tudi koga pokliče. Če je vojna, je pač vojna. Za vse. Tudi za tridesetletne Zlobe, ki so zadnjih nekaj let preživele v utvari, da so odrasle.

Seveda niso. Ljudje nikoli čisto zares ne odrasemo, nam pa večino časa uspeva zatirati otroke v sebi. Moj trenutno brca na vse kriplje in pretege in se ob tem neskončno zabava. Sploh, ker podobni otroci brcajo tudi v meni zelo ljubih ljudeh.

Zato, ja, priznam: ‘Moje ime je Zloba in odvisna sem od Traviana.’ In če ima kdo težave s tem, naj tega ne pove naglas; Nekaj katapultov mi ostaja:)

... komentarjev: 50

Seks. Seks. Seks. Ponovimo te besedo glasno vsaj še trikrat. Seks. Seks. Seks. Kako se sliši? Kaj pomeni?

Večini se v tem trenutku pred očmi rišejo podobe s spleta ali televizije, nage riti, veliki joški, postavni moški grdih obrazov iz kakega švabskega pornjaka, vse različice Pamele Anderson ali pa vsaj kaka poskočna turbofolk pevka.

Seks je danes vsepovsod. Ne da se mu izogniti. Seksajo ženske z moškimi in moški z ženskami, seksajo moški z moškimi, ženske z ženskami, ljudje z živalmi, odrasli z otroki, žene z možmi in njihovimi najboljšimi prijatelji, možje z ženami in svojimi tajnicami, seksajo ljudje z maskami in biči, o seksu se riše, piše in govori. Vsepovsod.

Ljudje se samozadovoljujejo, ljudje prakticirajo trojčke in menjavajo partnerje, nekateri poznajo le seks za eno noč, spet drugi pristajajo na ljubimce. Seksajo filmski junaki, seksi so gospe na plakatih, seks išče mladina v diskotekah, o seksu se učijo otroci v osnovni šoli. Seks, seks, seks. Vsepovsod, samo – ne doma.

Seks že dolgo (baje) ni več tabu. Seks je vseprisotna in vseizkoriščana dobrina, ki pa se nas, kot posameznikov, ne tiče. Mi tega ne počnemo, mi smo ‘čisti’. Nekateri se celo še vedno zgražajo ob podobah golih ljudi, vseh asociacijah na spolnost, hej, nekateri še besede seks ne morejo izustiti.

Kako je torej mogoče, da v družbi, ki je preplavljena s seksom, ljudje še vedno tako zelo težko sprejemajo – seks ali, bog ne daj, priznajo, da tu in tam celo sami skočijo med rjuhe in počnejo ’tiste stvari’? Zakaj so ‘sprejemljivi’ vsi Big brotherji, ves vojarizem sodobne družbe, ne pa tudi preprosto dejstvo, da smo ljudje seksualna bitja in da je seks sestavni del naših življenj?

Preprosto, ker smo ljudje še vedno – hinavci in strahopetci. Navzven je tako lahko biti ‘kul’, toleranten in dojemljiv, sploh, če nas družba oziroma kultura na vsakem koraku posiljujeta z navodili (beri oglasi) za to, kaj je ‘kul’, kaj dobro in kaj zanimivo. Malce težje je odkrito spregovoriti o tem, kdo smo, kaj nas žene in kaj si želimo.

Koliko bi stalo gospodično tridesetih priznati, da menja partnerje na mesec ali dva in v tem neskončno uživa? Bi zelo bolelo poslovneža srednjih let priznati, da je že dolgo nesrečen v zakonu in da živi za trenutke, ko ga vtika v svojo tajnico? Mogoče tajnika? Bi gospodinja iz malega mesta res toliko izgubila, če bi priznala, da ima v predalu dva vibratorja, ki si ju je po dolgih, neprespanih nočeh vendarle naročila iz nekega kataloga?

Seveda bi bolelo. Seveda bi izgubili. Snemanje mask in priznanje laži vedno boli. Ker smo ljudje navajeni lagati in predvsem – živeti zlagano življenje. Ker kljub vsem seksualnim revolucijam in navideznem sesutju tabuja seksa še vedno na seks gledamo kot na nekaj skrivnega, nelepega, celo umazanega.

Svet bi bil neskončno lepši in bolj prijazen, ljudje pa toliko manj sitni, če bi enostavno sledili gonu, ki je del nas. Če bi si priznali svoje skrite želje in fantazije ter če bi dovolili, da te želje vsaj deloma vodijo naše življenje.

Ne, nisi pacient, če ti pride ob gledanju filma. Ne, nič ni narobe s tabo, če bi najraje slekel svojo tajnico ali pa porinil jezik v grlo svojega sodelavca. Prav tako je čisto normalno in sprejemljivo, če po desetih letih zakona še vedno rad objameš svojo ženo in ne, ni nujno, da jo podiraš samo ob sobotnih dopoldnevih.

Seks je nekaj normalnega, seks je nekaj zelo prijetnega in seks bi moral biti del našega življenja, ne življenja nekoga drugega. Ker – seks niso joškata dekleta na koledarju v mehanični delavnici, seks ni lizarjenje dveh junakov kvazi resničnostnega šova, seks niso postavni filmski junaki na platnu lokalnega kina in ne, seksati ni isto kot o seksu govoriti.

Seks je stvar nas, naše izbire, naših užitkov, naših želja. Seks ni nekaj, kar se gleda, seks se pač – seksa. Seks se ljubi.

In ko smo že ravno pri tem: Pikoooo … Kdaj nehaš delat?:)

... komentarjev: 30

Danes sem po dolgem času spet stopila do svojih knjižnih polic. Knjig ni toliko, kot bi si želela, a še vedno verjetno več, kot jih bo marsikdo v svojem življenju, videl, kaj šele – prebral.  Sama sem od nekdaj mahnjena nanje, že kot otrok sem jih dobesedno žrla in cefrala živce vsem lokalnim knjižničarkam, ko sem skoraj vsak dan prinašala in odnašala kupe romanov, težila za novosti in jih poskušala prepričati, da si smem že kaj sposoditi iz polic za odrasle.

V resnici se otroštva in mladosti brez knjig skorajda ne spomnim. Bile so del mene, del mojega življenja, sanj in upanj. Tako lahko se je bilo preleviti v junakinjo iz črk, tako preprosto reševati detektivske romane ali pluti po južnih morjih. Vse tisto, po čemer sem v življenju hrepenela, čisto vse, česar nisem imela, sem našla v knjigah. Vse in še več.

Včasih se vprašam, v kakšnega človeka bi odrasla, če ne bi toliko brala in zraven sanjarila. Bi bila še vedno jaz, tisti idealist, ki verjame v iskrene ljubezni, analitik, ki cerfa vse odnose in uganke na prafaktorje? Bi tudi brez knjig tako odprto sprejemala vse pravljice, prežvečila vse travme in znala v najbolj ogabni stvari najti nekaj dobrega?

Tovrstna vprašanja so ravno tako zelo nesmiselna, kot če bi se vprašala, kakšen človek bi bila pri tridesetih, če pri devetnajstih ne bi imela otroka ali kakšna hči bi bila, če ne bi rasla ob bratu. So stvari, ki so dane, ki so se zgodile in ki so tako zelo del nas, da se jih od nas ne da oddvojiti.

In ravno zato me je danes ob pogledu na moje ljubice, po abecednem in barvnem redu razporejene knjige, malce stisnilo pri srcu. Kdaj sem zadnjo vzela v roke? Kdaj sem si vzela dve, tri ure, se s knjigo zavalila na posteljo in jo požrla v enem dahu? Kdaj sem zadnjič z užitkom razprla kakega starega Borgesa ali mogoče Poja in pustila, da mi vonj antikvariata in tisočih prstov, ki so se pred mano sprehajali po straneh, zapolni nosnice?

Ne vem, ne spomnim se. Knjige zgolj še ležijo na policah in čakajo na boljše čase. Čakajo na dan kot je današnji, da se s krpo v rokah sprehodim mimo njih. Ne, da bi jih brala, da bi z njih obrisala prah, ki se tam nabira že predolgo.

Prah, skorajda tak, ki ga čutim na sebi, na svojem telesu in umu, prah, ki ga odlagajo leta, službene in družinske obveznosti, prah odraslosti. Za knjige zmanjkuje časa. Za vse tisto, kar je včasih bistrilo moje misli in podžigalo mojo domišljijo, kar naenkrat ni več dovolj časa in prostora. Kar naenkrat je pomembno vse drugo, vse ‘resno’, ‘odgovorno’ in na nek način – prazno.

A prav to prazno in odraslo, trapasto pospravljanje stanovanja, me je danes spet popeljalo nazaj … v sanje, v otroštvo, med moje knjige. Zdaj greva na kavč. Poležavat in uživat. Jaz in knjiga. Jutri gremo do prve knjigarne in v antikvariat. Na policah je še nekaj prostora, nekje v meni pa se je prebudila stara ljubezen.  Ljubezen do knjig.

Priporoča kdo kak naslov?

... komentarjev: 30

Naj se mi ne zameri lenobe in nepisanja prispevkov v teh dneh … Čeprav še pred dobrim mesecem nismo tega načrtovale, si (očitno) tudi Zlobe tu in tam privoščimo oddih.

Trenutno izležavamo nekje na obali enega od italijanskih jezer, se skrivamo pred soncem, namakamo telesca v ne preveč hladni vodi, pljuckamo pivo in se navdušujemo nad kulinaričnimi dosežki moškega dela počitniške ekipe.

Temu istemu delu ekipe se tudi iskreno zahvaljujemo za zanimivo elektro-žično-umetniško strukturo, ki krasi naš balkon in s pomočjo katere nič hudega slutečim Italijanom z drugega brega jezera krademo wifi, toliko, da preverimo, ali svet še stoji in ali naše Travian četice opravljajo svoje poslanstvo.

Za vse ostalo bo čas – po dopustu. Do takrat, malce portpljenja, prosim. Poležavanje je sila naporna zadeva, ki zahteva celega človeka:)

... komentarjev: 10

Kaj naj rečem? Pir obožujem. Ne, ne pijem piva in ne, nimam v mislih kakega decilitrčka v malih, pecljatih kozarcih in tudi ne kake temne brozge, ki se lepi na zobe in ki bi jo najlažje pojedel z žlico. Jaz pijem pir, kar pomeni – nekaj hladnega, svetlega, po možnosti v zeleni, pollitrski steklenici, na kateri se nabirajo hladne kapljice, nekaj, kar zlivaš vase v poletni vročini ali ob rundi biljarda.

Pir je več kot le pijača. Je skorajda način življenja. Ob piru (več ga je, boljši je učinek), se da najbolje preživeti precej časa, ob piru se vedno rojevajo najbolj nore debate in še bolj nore ideje, pir je velikokrat kriv, da koga sploh lahko prenašaš ali se kam spraviš iz varnega zavetja domačega kavča in televizije.

Ljudje, ki pijejo pir, so prav tako kot kadilci – drugačni od ostalih smrtnikov. Bolj so sproščeni, znajo se zabavati, cenijo čas in znajo si ga vzeti, običajno so dobri sogovorniki in nenazadnje; če v moji družbi ne piješ pira, ti zna postati precej dolgčas. Odveč je torej razlagati, da je velika večina mojih prijateljev piropivcev, tisti, ki to niso, pa še postanejo.

Kaj torej storiti, ko se na smrt zatrapaš v nepiropivca? Najprej se moraš vprašati, kako hudiča se ti je to sploh lahko zgodilo in ali si povsem prepričan, da si te ljubezni želiš. Obstaja namreč zelo velika možnost, da so prevelike količine zaužite hmeljeve tekočine pustile svoje posledice ter da si samo pijan in ne zaljubljen. Zato je nujno uvesti vsaj tridnevni pirovski post, se z nepiropivsko dušo srečati vsaj trikrat popolnoma neodvisno od vseh opojnih substanc in preveriti dejansko stanje.

V kolikor tudi pri popolnoma trezni buči metulji še vedno vzletajo južno od popka, si v resnih težavah. Naslednji priporočljivi korak je preveriti preteklost nepiropivkse duše. Zna se namreč zgoditi, da je abstinenca zgolj prehodne narave in da še obstaja upanje, da bosta kdaj skupaj srebala opojno tekočino. V kolikor ta možnost obstaja, velja človeka poljubiti in takoj odpeljati – v prvo gostilno.

Tam se lahko preveri dve stvari: Najprej, ali je sogovornik dovolj labilne narave, da se bo že po tvojem prvem požirku začel sliniti in peniti, ob naročilu druge runde pa se bo glasno drl, da hoče tudi sam steklenico piva. Če se izkaže za dovolj načelno bitje (beri: ne podleže čarom piva in tvoje malenkosti), je zelo pomembno ugotoviti, kako prenaša dejstvo, da ti vase zlivaš pir. V kolikor ob tem ne zavija z očmi in ne podaja preveč neumestnih pripomb, obstaja minimalno upanje, da bi se s takim človekom še dalo shajati.

Če je oseba bolj trmaste sorte, če ob vsakem pogledu na pirovsko flaško dobiva roza pike in blebeče neprijetne opazke (ker se tako ali tako že celo življenje sklicuje na zdrav način življenja), ostane le eno – zbeži, kolikor te noge nesejo. Človek, ki svojega jezika ni pripravljen niti namočiti v pir, je zagotovo v otroštvu doživel hude travme, ki jih pač ne moreš pozdraviti. Niti z zabojem pira ne. Zaboj nabavi zase in v njem utopi žalost.

Je že tako, da se brez nekaterih stvari ne da živeti. Če se mene vpraša, je pir ena od njih. Tisti, ki tega ne dojamejo, pač ne vedo, kaj zamujajo. Prav nič me ne moti, če ti čudaki živijo svoje zdravo življenje nekje daleč stran od mene, tisti pa, ki hočejo vsaj malo moje pozornost, jo najlažje dobijo – preko piva. Pa čeprav tujega, temnega in v majhnih kozarcih. Vse je bolje kot pa nič:)

... komentarjev: 50

Včasih nas življenje iskreno – preseneti. Ves siv in naveličan se odpraviš na porcijo čevapčičev in piva, namesto tega dobiš – novo poznanstvo, na glavo postavljen svet in predvsem – ljubezen.

Najprej cepetaš, se otepaš, tipaš in preverjaš. Ker si ‘ziheraš’ po naravi, najprej nisi pripravljen sprejeti ničesar, na mestu stopicljaš in omahuješ, prepričuješ se, da se tebi take stvari pač ne dogajajo. Zaveš se bremen vseh izkušenj, ki jih nosiš s sabo in panično začneš graditi zid, za katerega se boš skril, da slučajno spet ne boš ranjen ali prizadet.

Nekdo pa se ti še kar nasmiha na drugi strani, iz pravkar zgrajene stene puli opeke in prihaja vse bližje in bližje … Nekje na pol poti se predaš, ker enostavno nimaš več razloga, da bi se skrival, ker ne moreš več tajiti čustev, ki se budijo v tebi.

V tistem trenutku in v tistem objemu ti potegne, kak trap si, ker zaradi preteklosti ne znaš uživati v sedanjosti, ker zaradi drugih ne moreš ljubiti niti sebe. Kar naenkrat so stvari tako jasne, preteklost pa samo še nek daljni spomin, sanje, ki si jih nekoč sanjal.

Odločiš se, da boš pusti vso kramo za seboj, da si boš upal in si dal priložnost. Čas je – za danes, za nekaj novega. Čas je zame in za moj prostor pod soncem.

Selitev bloga enostavno – sodi v ta kontekst. Pravi trenutek je, da pustim za seboj popotovanja po slovenski blogosferi, naslanjanja na razne agregate in životarjenja v bolj ali manj posrečeni družbi. Upam, da moji najljubši bralci ostanete z mano tudi tukaj, čeprav vas že v naprej opozarjam;

Zloba sicer ostaja Zloba, a zadnje čase ima občutek, da bo ta blog nekega lepega dne gladko  ‘prefarbala’ na roza.

Jebat ga, samo jednom se živi:)

... komentarjev: 38

Moja Nokia je dokončno poginila. Seveda si je izbrala precej zanimivo smrt – ekran je izdihnil, vse ostalo pa je ostalo nedotaknjeno, kar pomeni, da sem dolžna kakih 20 razlag, zakaj nisem prebrala nobenega sms-a ali se oglasila, ko me je kdo klical. Predvidoma bom ostala tudi brez vseh telefonskih številk, ki niso shranjene na sim kartici (mimogrede: ima kdo kako idejo na to temo?), zaradi česar se že v naprej počutim nekoliko hendikepirano.

Ampak dobro, bomo zmogli. Za začetek smo se odpravili po nov telefon. Iz meni neznanega razloga sem še vedno zvesta Mobitelu in kljub temu, da pri Tuš mobilu ponujajo precej bolj poceni in precej bolj zanimive aparate ter da na Simobilu zaposlujejo veliko bolj prijazen kader, se sama vedno znova zataknem pri svojem prvem ponudniku. Zvestoba do groba ali kaj že pravijo?

Vseeno je moja zvestoba vsakič, ko prestopim prag katere od Mobitelovih trgovin, na preizkušnji. Dragi moji, ne vem, kje vi živite, ampak telefoni so potrošni material, tržišče se odpira in ja, vi mu ne sledite.

Če moram za kak res zanimiv telefon odšteti skoraj toliko, kot če bi ga kupila v trgovini (pri ceni 500 evrov mi popust 50 evrov res ne pomeni veliko), mi ni čisto jasno, zakaj hudiča naj z vami podpišem še pogodbo za dve leti? Se bojite, da vam pobegnem?

Najboljši razlog za to mi dajete sami. Tisto, čemur vi rečete ‘akcija’, je nakup predragih mobilnikov s predolgimi roki vezave, tisto, čemur vi pravite ‘ponudba’, pa je nekaj grdih, plastičnih telefonov, ki jih nihče, niti desetletni otrok ne bi prenašal naokoli. In prav nič ne pomaga, če mi te telefone prodajajo ljudje s tečnimi obrazi, ki jim je očitno odveč priti v službo.

Da ne bom delala krivice vsem; Dečko, ki je skakal okoli razstavljenih telefonov je bil nadvse prijazen in povedal mi je vse, kar sem želela vedeti, tetke na blagajni in tiste, ki mi v roke molijo papirje v podpis, pa se držijo tako, kot da jih nekdo nenehno pita s kislimi kumaricami. Ko jih čisto prijazno prosim, če lahko preberem to, kar bom podpisala, me gledajo, kot da sem z Marsa padla. Emm, kaj vsi ostali dejansko puščajo svoje podpise kar vsepovsod?

Kakorkoli že, samo dečku s telefoni gre zahvala, da mi je od nekje privlekel čisto spodobno, novo Nokio (ja, tudi tej sem iskreno zvesta) in samo dejstvu, da telefon res nujno in takoj potrebujem, gre pripisati, da sem skozi vrata odkorakala z novo igračko v žepu. Nasmeh, ki ga mi ga niste uspeli izbrisati, pa se mi riše predvsem zato, ker bo moja Nokia tako lepo sedla zraven še bolj seksi igračke, mojega novega Maca, zaradi katerega včeraj nisem niti nosu pomolila iz stanovanja.

Zdaj imam torej dve novi igrački, brezžično povezavo s svetom in cele popoldneve za igranje. Še dobro, da tehnika še vedno ne zamenja debat (in vsega ostalega) – v živo, sicer bi se v kratkem spremenila v zavaljeno kosmato bunko, ki sploh ne bi več zlezla iz postelje. Hmmm … čeprav, sliši se mamljivo. Ali Mac in Nokia premoreta tudi kak program za virtualni seks?

... komentarjev: 24

Za začetek se jo čisto nepričakovano povabi na morje. Stlači se jo v staro usnjeno jakno, ki sonca ni videla že precej let, na glavo se ji povezne čelado in jo zategne v nekaj, čemur se reče – ledvični pas. Ker imajo gospa tremo (česar ne bi priznali niti privezani na natezalnico), jim je treba pomagati prav pri vsem, zraven spregledati gospejino cepetanje, jih skoraj dvigniti na motor in ignorirati dejstvo, da bo živčna gospa zdaj zdaj prekucnila motor, šoferja in še sebe.

Da bi rešili, kar se rešiti da (kako dragoceno življenje, recimo), se že po nekaj kilometrih gospe v roke porine kavo in čik ter se jo čisto prijazno pouči, kako se stvari streže. Posadi se jo nazaj na motor in upa, da je dojela sporočilo. V kolikor se gospa uspe ne prekucniti in s seboj povleči še vseh vpletenih, se jo hvali in bodri, se jih piha na dušo in posledično celo sprosti njen zategnjen fris.

Ja, gospa začnejo uživati. Ob prvem naslednjem postanku se ji prijazno namigne, da ima obraz kot speštano kumarico, a se to naredi tako mimogrede, da gospa uspejo celo pogoltniti cmok in pogumno nadaljevati pot. Na cilju se gospo spet nalije s kavo, poskrbi se za dozo res zanimivih debat, se ji dovoli čvekati, smešiti, kaditi in naokoli hoditi kot malemu kmetiču, ki v življenju še ni stopil iz svoje vasi.

Potem se jo zvleče na plažo, se ji odstopi polovico svoje brisače, neopazno popravlja ‘listke’, ki visijo iz kopalk in se ne dela norca iz njenega že rahlo opečenega frisa. Ne, gospe se prav tako ne tunka, ne žgečka, ne namaka, drži se ji pipo, da se lahko po mili volji tušira in se ji potem prižge naslednji čik.

Vmes se ji ponovno servira pravšnjo dozo zabavnih, poučnih informacij, poskrbi se, da gospa točijo solze smeha, se valjajo po travi in pogruntajo, da napihljive otročke igrače, tiste, ki jih mulci vlačijo po plaži, zagotovo prodajajo v sex shopih.

Ko se gospa Zloba zaradi bližine golih človeških teles in lastne vročekrvnosti uspejo spraviti v popolno zadrego, se iz njih izvleče grozna priznanja na najbolj neboleč način in se jih zraven neopazno prisili, da se počutijo prav trapasto v svoji otroški trmoglavosti.

Po tem, ko gospo Zlobo zabavate cel dan, ji privoščite še eno kavo, z besedami preprečite, da bi se njen fris spremenil v nerazpoznavno rdečo bunko (jebi ga, alergije pa to), jo posadite nazaj na motor in odpeljete proti domu. Vmes v čisto pravem trenutku ugotovite, da se je gospa že povsem sprostila, da je njen strah izginil neznano kam in takrat malce bolj privijete motor, da gospa dojame, kako zelo fajn je drveti po cesti, ko okolica šviga mimo tebe in ko ne obstaja nič – le cesta, motor in veter.

Gospo se čisto srečno in zadovoljno skipa pred blokom, v tišini se spije kozarec vode. Ne javka se in ne stoka ob razmetanem stanovanju in nepomiti posodi, par minut se še čveka in se potem gospe zahvali. Halo? Gospa Zloba se v tistem trenutku spremeni v malo, krotko plišasto žival, ki ji ni čisto jasno, od kje se jemljejo ti prijazni, zanimivi ljudje, ki nenehno dajejo in se potem za to še zahvalijo.

Ko se vrata za prijaznimi, zanimivimi ljudmi zaprejo, Zloba ni več Zloba, ampak samo še Sanja, s trapastim nasmehom na obrazu in samo še eno mislijo – jst bi še!!! Odvleče se pod tuš, s sebe spere mrtve muhe in zadnje sledi morja. Ko vseeno nekoliko utrujena pade v posteljo, se ji na ustih še vedno riše trapast nasmeh. Nekomu bi rekla – hvala. Za to gre in napiše – blog.

... komentarjev: 22

Vsakdo od nas ima sezname. Take in drugačne. Eden od mojih je seznam stvari, ki se jih bojim. Seznam strahov.

Na prvem mestu stvari, ki me plašijo, je zagotovo – smrt. Že kot otrok sem veliko razmišljala o smrti, pa nikakor nisem prišla do kakega pametnega zaključka. Vzgojena v popolnem ‘brezverju’, obremenjena z nenehnim iskanjem razumskih razlag, nisem tej zgodbi nikoli prišla do konca. Niti blizu konca. Pojma nimam, kaj je smrt. Pojma nimam, kaj človek pred smrtjo čuti, če sploh kaj. Ve, da bo umrl? Vsaj sluti? Je miren? Ni? Ga je strah? Se počuti popolnoma osamljenega? In kaj je po smrti? Nekaj, karkoli? To bi imelo nek smisel, verjetno … Ali pa tudi ne. Nekje v najstniških letih sem smrt odrinila stran od sebe in se začela prepričevati, da se me ne tiče, da se samo zgodi, ko se zgodi. Nekaj časa je bil pristop pravi, ko pa je gospa s koso prvič usekala zelo blizu, se je strah vrnil. Vsake toliko časa se zalotim, ko mi leze po žilah, dviguje kocine in me sili misliti čudne misli. Bojim se stvari, ki jih ne razumem.

Druga stvar na seznamu strahov je višina. Občutek, da nimam tal pod nogami, neskončna praznina in potem misel na – padanje. Ko se ti želodec dvigne nekam pod pljuča, ko se vse telo stisne v krču, ko bi najraje bruhal, ti pa kar padaš in padaš … Kot otroci smo se večkrat izzivali. Nobena skala ni bila previsoko za skok v vodo, nobena stena, da si se dokazal pred prijatelji. Skakali smo in lezli, eden bolj ‘pogumen’ od drugega, a vsakič, ko sem stopila v prazno, me je zvilo od panike. Danes samo pomislim, da bi kako podobno vajo ponovila, pa mi postane slabo.

Eden od strahov, ki me je v mladosti zagotovo najbolj zaznamoval, je bil strah pred zaprtimi prostori. Dvigalo? Klet? Že tesni hodniki so me spravljali ob živce. Za razliko od strahu pred višino so tu radikalni pristopi pomagali. Ob pomoči (in prisili) zelo dobrih prijateljev sem začela lazit po slovenskih jamah. Po prvih kritičnih urah in nekaj napadih panike se je strah izgubil neznano kam in začeli smo laziti po takih luknjah, ki si jih prej nisem upala niti v sanjah predstavljati. Zgodba se je končala nekje pod Kaninom, ko so mi jamarski kolegi razložili, da močno deževje zgoraj v nekaj desetih minutah zalije rove, po katerih smo se v tistem trenutku potikali. Ko sem pomislila, da me od vhoda ločita vsaj dve uri, se mi je skoraj utrgalo. Pojma nimam, kako smo zlezli iz tiste jame, vrnili se nikoli nismo. Vsaj jaz ne. A strah pred zaprtimi prostori je vseeno (čudežno) ostal nekje pod Kaninom.

Če sem strah pred smrtjo vsaj deloma pozdravila z zanikanjem, če strah pred višino omejujem z izogibanjem situacijam, v katerih bi moje noge bingljale kam v prazno in če sem strah pred zaprtimi prostori uspela celo premagati, se zadnje čase trudim spopasti še z zadnjim od strahov na mojem seznamu, to je otopelost, apatija.

Slednja me plaši predvsem, ko gre zame. Pri drugih me zgolj moti in tam se ji lahko izognem. Ko pa začutim, da se mi dogajajo dnevi, ko moji možgani funkcionirajo na minimumu, ko pred sabo ne vidim nobenega izziva in kar je najhuje, ko ne čutim popolnoma nič, me začne grabit panika. Je mogoče, da ljudje z odraslostjo otopimo? Verjetno obstaja celo kaka zelo pametna razlaga, ki potrjuje to mojo paranojo. A zgolj misel na to, da bi se jaz, vse moje življenje in čutenje spremenilo v neko apatijo, sivino, da bi življenje blisknilo mimo mene, ko bi se jaz ukvarjala sama s seboj, me spravlja na obrate. Kar posledično pomeni, da nekaj čutim in da začnem spet – migati. Poskušam iskati izzive, brcam se v rit in kukam iz svojega gnezda.

Pri vsem skupaj najbolj pomagajo – novi izzivi. Službeni, človeški, miselni, kakršnikoli. Nekaj, kar osmisli bivanje, nekaj, kar te spravi ob živce in zaposli, nekaj, kar prevrtinči tvoje zaspane možganske valove, nekaj, kar te zbudi. Zadnje tedne se intenzivno ukvarjam prav z iskanjem izzivov in iskanjem nečesa bolj pisanega na moji življenjski paleti.

Zaenkrat – precej neuspešno, z eno samo izjemo. Pustimo se presenetiti. Mogoče mi v kratkem pade kak kamen na glavo ali pa enostavno končno že obrnem tisto cifro na koledarju življenja in neham travmirat. Jebi ga, staramo se:)

... komentarjev: 37

Zver je bila ranjena. Hudo ranjena. Rana jo je prebudila in jo spremenila v nenasitno pošast.

Zver v meni žre, žre in samo žre. Že kakšna dva tedna se skušam mirno pogovoriti z njo, pa si ne pusti do živega. Čisto vseeno ji je za vse okoli nje, vseeno za to, da sem naveličana, utrujena in popolnoma otopela, vseeno, da me njeno pizdakanje izčrpava in še podpihuje ves bes, ki se nabira v meni.

Zver je že davno požrla vsakršno sposobnost čustvovanja, nenehno krade vse simpatične trenutke in prijazne nasmehe in kar je najhuje, maliči spomine. Iz čisto vsega ustvarja gmoto sivine, pači lepe stvari in v njih išče razloge za še večjo jezo in prezir, podpihuje vse, kar je slabega v meni in me sili, da naokoli hodim kot zombi.

Zver pravi, da sem bila čisto prevečkrat v življenju prijazna in potrpežljiva, zver prezira mojo ranljivost in pravi, da so kakršnakoli čustva stvar slabičev in norcev. Zver trdi, da me ima rada, a da ji grem s svojo občasno cmeravostjo že na živce in da je treba moji življenjski naivnosti narediti konec.

Zver je prepričana, da je zgolj moja sanjava in idealistična plat kriva za vse slabe dni mojega življenja in prepričana je, da nima smisla. Uči me, da je v življenju potrebno biti sebičen, zahteven in nedostopen. Da je potrebno na ves svet gledati zviška, ga izkoriščati zgolj v sebične namene. Ne zgolj stvari, tudi ljudi, oziroma – predvsem ljudi. Nima smisla, da si prijazen do njih, nima smisla, da jih imaš rad, pravzaprav – nima smisla, da se z njimi sploh ukvarjaš. Ljudje prizadenejo, ljudem je vseeno.

Zver pravi, da se včasih pogovarja tudi z drugimi zvermi. In da so te že davno opravile svoje poslanstvo. Da so svoje lastnike vzgojile v hladne, pokončne ljudi, ki strumno korakajo po svoji poti in se ne ozirajo na nikogar in nič. Ti ljudje zgolj jemljejo in jemljejo. Bolj malo dajo. Če sploh. Ko jo vprašam, če so srečni, zmajuje s svojo kosmato glavo. Ni ji čisto jasno, kaj beseda sreča pomeni.

Zveri v resnici marsikaj ni jasno. Njen edini namen, cilj in sredstvo je – hladnokrvno preživetje močnejšega. Brez kakršnihkoli čustev, brez kakršnegakoli obžalovanja ali stokanja. Zver prezira trenutke nemoči, kakršnakoli občutenja. Če se na robu očesa slučajno poskuša narisati solza, zver zarjove in začne rezati krvave rane po moji notranjosti. Od mene zahteva, da žalost spremenim v jezo, obup v prezir.

Zver je iz dneva v dan večja in boljša. Popuščam in ji in ji začenjam verjeti, da ranljivost ne pelje nikamor. Počasi ji želim biti podobna v njenem hladnem preziru in sebičnosti. Postati želim ona, pregnati vse daleč stran od sebe in poskrbeti, da se nihče več ne približa. Kot zver želim ždeti v zatohli luknji in pametovati do nezavesti.

Zver je zajebano bitje. Nekateri ji pravijo ‘ego’, vsi pa vedo, da ranjen ego ni najbolj prijetna stvar na tem svetu. Moj ego je moja zver in moja zver močno krvavi. Utrujena sem, naveličana in jezna, a to bitko moram izbojevati sama. Naključnim mimoidočim vseeno svetujem, naj se me do nadaljnjega – izogibajo.

... komentarjev: 14