A vseeno – naši so (pričakovano) izgubili in ko igraš nogomet, dejstvo, da si izgubil le za en zadetek ali pa da si začel dobro – ne šteje. Vsaj kje drugje ne bi. V Sloveniji bomo vseeno naslednjih 14 dni poslušali, kakšno krivico nam je naredil sodnik, kako ni pošteno, da nas ne marajo, ker smo majhni in kako zelo dobro nam je kazalo, a žal – spet – sreča ni bila na naši strani.

No, če se mene vpraša, je sreča Slovence zapustila že davno. Nekje v času, ko smo pozabili na slovanske bogove ali pa še prej, ko smo (baje) lezli nekje izza Karpatov. Ta ista sreča nas je verjetno večkrat ponovno obiskala, a smo jo vedno lepo nazaj poslali, ker, oh joj, mi smo pa ja majhni, nesrečni, povprečni, obdani z groznimi Hrvati in še bolj groznimi Nemci, mi, reveži, pošteni.

O ja, to pa smo. Pošteni. Pridni, marljivi in lepo vzgojeni. Mi ne mečemo po tleh raznih Roonijev, mi ne mlatimo sosedov in mi prav prijazno pozivamo italijanske in avstrijske ministre, če bi nam mogoče podarili kako dvojezično tablo ali ne zgradili kakega terminala. Tudi naši športniki so pridni, marljivi in lepo vzgojeni. Šport je nenazadnje kolektivna stvar. Oni, ki kladivo meče skorajda čez naše meje, naj bo pridno tiho in ne zahteva ničesar zase, saj vendar sme nositi državni dres. Vujačič, otrok razvajen, nič hudega, če je dovolj dober za neumne Američane, ki, čisto mimogrede, igrajo malo boljšo ligo kot jo mi sploh lahko sanjamo, ko pride v Slovenijo, naj se obnaša kot Slovenec. Nobenih arogantnih mladcev ne bomo prenašali. Mi že ne. Bistvo športa je kolektiv. Ekipa. Ekipni duh.

Mogoče v tretji vaški ligi, mogoče celo v prvi slovenski ligi, a ljubčki moji, vsaj ko gre za nogomet, košarko in rokomet ter nastope državne reprezentance, dajte, vsaj delajte se, da verjamete v zmago.

Koliko let že vztrajamo v tem ekipnem duhu in koliko let smo isti luzerji? Od kar vemo zase, z eno samo izjemo – Katančevo četo, ki ji je uspel čudež. Ki ji je sicer verjetno od Karantanije naprej preganjana sreča skoncentrirano stala ob strani, a imeli s(m)o – svojih nekaj minut slave. In s kom? Z najbolj razvajenimi, vase zagledanimi otročaji.

Ne, ne trdim, da je bila taka cela ekipa, a hej, imeli smo par posameznikov s prevelikim egom, par norcev, ki so dejansko verjeli – vase. Danes bi marsikdo rekel, da so se precenjevali, a nihče jim ni očital. Ničesar. Ker so zmagali.

In zakaj? Ker so premogli kanček tiste ego/športne/ameriške energije, samoprecenjevanja, če hočete, ko se deset dedcev dere v garderobi, ko se tolčejo po svojih prepotenih prsih in obljubljajo spolne odnose materam vseh, ki bi jim slučajno stopili na pot.  Ker se zmage najprej zmagujejo v glavah in šele potem na igriščih.

No, spet, ne v Sloveniji. Nam ne pade na pamet, da bi (noremu) Katancu ponudili selektorsko mesto, mi Kozmusa ne bi plačevali in ja, mi bi Vujačiča poslali  nazaj čez lužo, ker je prevelik egoist za našo sofisticirano, uigrano Ekipo.

Nisem modrec, nisem športni teoretik, a nekako se mi dozdeva, da bi naš trud rodil kak sadež, če bi bila naša vera tako zelo dobra, skorajda – pravilna. Mogoče sem spregledala kak tak sadež, a zdi se mi, da je čas, da se spet zamenja kako božanstvo. Da se mogoče sestavi ekipo iz ljudi, ki imajo poleg športnih predispozicij še prevelik ego. Ali pa vsaj kanček borbenega duha.

Zaradi mene se lahko med seboj tepejo, koljejo in pljuvajo. Mi je čisto vseeno, koliko se imajo radi, zanimajo me zgolj tiste minute, ko so na igrišču. Ko imajo med nogami ali rokami žogo in ko sveto verjamejo, da so tako zelo dobri, da bodo – zmagali. Če se motim, nam hudega ne bo. Strategijo se da vedno zamenjati, več kot izgubiti nihče ne more (in to je edini rezultat, ki ga gledamo sedaj), nenazadnje pa – zabavno bo; Raje namreč gledam dva dedca, ki se tepeta, kot pa dva, ki baje igrata nogomet, izgledata pa igralca v slabi ponovitvi Cvetja v jeseni.

Isto priporočam tudi kakemu našemu ministru. Tistemu recimo, ki piše otožna pisma v Italijo, čeprav je že vsakemu degenu jasno, da so nas nategnili, kolikor smo dolgi in široki (majhni in ozki) ali onemu, ki ni pripravljen dobrih medsosedskih odnosov menjati za nekaj dvojezičnih tabel. Isti nasvet sem imela tudi za vrhovnega poglavarja, pa je ravno tako zelo usklajen s hrvaško kolegico, da mu dajem kak mesec časa, da mi dokaže, da ve, kaj počne. Drugemu vrhovnemu poglavarju ne bi svetovala nič, tako ali tako je odsoten in s svojim pristopom sesuva celotno mojo teorijo, da je velik ego dobra stvar. Čeprav – verjetno in predvsem zase – zmaguje.

Na koncu koncev tako lahko svetujem le sebi. Prijaznost, uvidevnost in dobra vzgoja so me v zadnjem času stali nekaj sivih las, pogrizenih nohtov in neprespanih noči, prinesle pa niso nobene zmage. Zato – hvala lepa, prijaznost je fina stvar, če si za cilj ne zastaviš zmage. Športne, politične ali osebne. Športniki in politiki bi si jo morali, mi, smrtniki, pa jo – hočemo. Vsaj nekateri.Similar Posts:

nogomet pa slovenci? ma lepo vas prosim …

Slovenija gre naprej!

fuzbal ali futsal?

ženske na nogometnih igriščih?

spolniki, nespolniki in sanjski moški

Verjamem, da so v tem trenutku pozabljeni vsi neplačani dopusti, vsa odrekanja in neskončne vožnje na treninge po 100 kilometrov daleč. Verjamem, da so pozabljene ‘odžrte’ dnevnice in vsa ignoranca s strani medijev ter vodstva NZS. S precej pomlajeno ekipo, brez velikih zvezd vam je uspelo tisto, o čemer bodo slovenska nogometna reprezentanca in njeni navijači še nekaj časa le sanjali.

Ja, futsal reprezentanca je tista, ki se je uvrstila naprej, futsal reprezentanca je tokrat že drugič prilezla na evropsko prvenstvo, futsal reprezentanca je tista, ki ob minimalnih sredstvih, z neverjetnimi odrekanji in skoraj brez medijske pokritosti dosega odmevne rezultate. Futsal reprezentanca je tista, ki gre naprej, med tem ko večina Slovencev rabi wikipedio, da ugotovi, kaj to futsal sploh je.

Čas bi že bil, da Slovenija spozna, kaj je futsal, čas bi bil, da slovenski medijski prostor ponudi vsaj malo pozornosti športu, v katerem se Slovenci enakopravno kosamo z evropskimi in tudi svetovnimi tekmeci. Čas bi že bil, da futsal opazijo sponzorji, ki bi našim fantom pomagali stopiti še korak naprej in ki bi lahko olajšali marsikateri trening ali priprave.

Spomnim se fantov iz Litije, ki so na daljnem vzhodu, nekje sredi Rusije, dosegli neverjeten klubski uspeh, uvrstitev med 8 najboljših klubov v Evropi. S precej posebno taktiko, z igro z vratarjem v polju, ki jo je ob bolezni v klubu prevzel kar sam trener, so izločili favorizirane Italijane, ki so na mesec zaslužili več, kot so naši fantje videli v celem letu. Vsi skupaj. A vseeno so imeli nekaj, česar manjka marsikateremu veliko večjemu klubu – srce.

Prepričana sem, da je tudi tokrat, v Parizu, zmagalo srce. Denarja namreč ni bilo veliko, priprav tudi ne toliko, kot jih imajo ostale reprezentance, profesionalcev, ki bi se ukvarjali izključno s futsalom, pa pri nas skorajda ni. Fantom je ta šport, čeprav nosijo reprezentančne drese, bolj kot ne – hobi. Prostovoljna obveza ob službi in vsem, kar je pač v življenju nujno potrebno početi.

In ravno zato je rezultat toliko bolj presenetljiv, zaradi vseh podcenjevanj po izpadu na zadnjih kvalifikacijah v Laškem pa še toliko bolj cenjen. Če je takrat zmanjkalo predvsem sreče (in profesionalnosti nekaterih pri preračunavanju gol razlike, potrebne za napredovanje), je tokrat poleg izjemne borbenosti na našo stran stopila tudi sreča. Po prigarani zmagi nad domačini, Francozi, ko so naši že izgubljali z 2 – 0, po častnem porazu s favoriti Rusi in sesutju črnogorske reprezentance s 7- 1, so naši namreč potrebovali tudi ugoden razplet tudi v ostalih skupinah. In ja, končno se je enkrat seštelo. Slovenija gre naprej. Na evropsko prvenstvo, na Madžarsko.

Prav vsem, ki so se potili na igrišču, in selektorju Dobovičniku privoščim, da bi se jim seštelo tudi na Madžarskem, da bi jih končno opazili mediji in da bi jim tudi NZS priznala mesto, ki jim pritiče. Danes jim sicer čestitajo vsi. Skoraj ni medija, ki ne bi poročal o fenomenalnem uspehu naše izbrane vrste in prepričana sem, da se bo kar nekaj ‘kravatarjev’ prilepilo ob naše igralce in se kitilo z njihovim perjem.

Srčno upam, da bodo vztrajali tudi takrat, ko bodo fantje rabili priprave, ko bodo potrebovali dopust in čim več tekem. Upam, da se bo našel kdo, ki bo vsaj kako futsal tekmo spravil na male ekrane, kdo, ki bo za razvoj futsala prispeval več kot le prazne obljube.

Kar so včeraj dosegli fantje, gre v slovensko nogometno (ja, tudi futsal je nogomet) zgodovino, pa če vam je to všeč ali ne. Naj se tja zapiše še kak uspeh, reprezentančni ali klubski, vseeno.  Za to pa lahko v prvi vrsti poskrbijo tisti, ki se bodo še nekaj dni hvalili s tem, kar so prigarali zgolj in le – fantje na igrišču.

Dečki, kapo dol!Similar Posts:

fuzbal ali futsal?

Slovenija vs. Brazilija?

domžale – maribor? o moj bog!

nogomet pa slovenci? ma lepo vas prosim …

referendum? volja ljudstva ali metanje denarja skozi okno?

Svoje favorite imam že izbrane, album z nalepkami je že skoraj poln, pivo je tako ali tako vedno v hladilniku in če bi bilo vse tako kot mora biti, bi mirno odštevala dneve do najbolj napetih tekem. Pa jih ne. Zakaj?

Zato, ker bo vse tekme prvenstva prenašala TV3. Načeloma nimam čisto nič proti temu programu, marsikdaj edino na trojki najdem kak razlog za zabijanje časa pred tevejem, a ko gre za prenose nogometnih tekem ali spremljevalni program, komentatorji in voditelji starim, preverjenim mačkom ne sežejo do kolen.

Ne glede na to, da se je recimo Andrej Stare že večkrat vpisal v zgodovino bedastih izjav in ne glede na to, da mi je bil Igor E. Bergant bolj všeč kot komentator zimskih športov, sem še vedno pristaš preverjenih imen, tistih, ki so jih moja ušesa navajena. Priznam, trudim se, a ko Obrez ne ve, kdo je vratar Barcelone, postanem precej slabe volje.

Prenos nogometnih tekem na nacionalki zagotavlja kolikor toliko kvaliteten komentar, solidno dozo preverjenih informacij, relativno zanimive goste, predvsem pa spodoben spremljevalni program. Seveda se tudi tu dogajajo napake, a (vsaj meni se zdi) bolj redko ali pa vsaj manj opazno.

Kadarkoli sem si vzela čas za kako tekmo lige prvakov (jups, tudi to si lasti TV3), so mi kocine šle pokonci predvsem ob ženskih voditeljicah v studiu, ki so skušale modro krmariti med kvazi nogometnimi strokovnjaki in zvezdniki in ki sem jim pri milem bogu ni sanjalo, kaj hudiča je prepovedani položaj, koliko ljudi dirja po igrišču in kdo je dosegel zadetek, a jim je bilo zaradi videza odpuščeno prav vse.

Drage dame (ne vem, ali je ena ali jih je več, meni so vse iste), čeprav bi vas morala kot predstavnica naše vrste sedaj vneto zagovarjati, si tega nikoli ne bi odpustila. Nogomet je resna in spoštovanja vredna stvar, veliko več kot samo šport in jebi ga, Bergantu ne sežete do kolen. Niti z vso šminko na faci ne.

Mogoče mi bo kak predstavnik moškega spola sedaj oporekal in zatrdil, da je zavoljo simpatičnega dekolteja mogoče prebaviti izjave v stilu: »Kdo je najlepši na igrišču?«, a resnično me ne zanima, kaj si kak bivši slovenski reprezentant misli o videzu kateregakoli od tistih, ki letajo po igrišču.

Kolikor sem preverila napovedi na TV3, naj bi studijski program med evropskim prvenstvom 2008 vodila Dani Bavec in Gregor Petrnel, kar pomeni, da mi ne bo vsaj s komentarji o simpatičnosti nogometašev prizaneseno, a še vedno ostajam skeptik. Ne znam si pomagati.

Seveda mi ostane še možnost spremljanja tekem na Eurosportu ali HTV-ju, a vseeno; Velika večina Slovencev je, tako kot ostalih Zemljanov, navdušenih ljubiteljev nogometa in škoda je, da si moramo za prenose tako pomembnih in zanimivih obračunov iskati alternative – v tujini. Če naša nacionalka zmore zbrati sredstva za Evrosong in vse predizbore (da o vseh ostalih potratah denarja in butastih oddajah v ‘piramidnem’ stilu niti ne govorim), bi bila res srečna, če bi se malo bolj potrudili tudi pri zakupu pravic za prenos kakega nogometnega prvenstva.

Sem (spet) prezahtevna?Similar Posts:

pogrešam … nogomet

ne kruha in iger … košarko nam dajte!

ženske na nogometnih igriščih?

fuzbal ali futsal?

Slovenija gre naprej!

V Slovenijo resnično prihaja brazilska izbrana vrsta, a ne nogometna, ampak – malonogometna. Futsal reprezentanca. Objavo se da zaslediti na spletni strani Puntarjev, nekaj malega je zapisanega na portalu Kapodol, uradna novica pa je objavljena tudi na spletni strani Nogometne zveze Slovenije, kjer so zapisali celo tole:

‘Brazilci so tudi na področju futsala pojem svetovnih razsežnosti in Slovenci si lahko štejemo v čast, da bomo imeli možnost iz prve roke videti na delu virtuoze brazilske izbrane vrste.’

Ne morem, da se ne bi z zapisanim strinjala. Brazilce sem do sedaj imela priložnost videti le na malih ekranih in glede na to, da futsal spremljam že precej let, bi seveda z veseljem šla v Halo Tivoli in si njihove mojstrovine pogledala v živo. Še bolj kot to bi naši izbrani vrsti privoščila tri tekme na vrhunskem nivoju in predvsem – v nabito polnem Tivoliju, Lukni in Bonifiki. Ker so fantje dobri, ker v ta amatersko organizirani šport vlagajo neverjetno energijo in ker si to enostavno – zaslužijo.

A glej ga zlomka, obračuna med slovensko in brazilsko izbrano vrsto ne promovira nihče, razen malih, zelo specifično usmerjenih medijev, ki imajo omejen doseg. Spremljajo jih le najbolj zvesti ljubitelji futsala, njihove ljubice in mame. Nihče drug. Tekma pa bo v Tivoliju. Že čez teden dni. In potem še dve.

Prav predstavljam si beden prizor, ko bodo v Slovenijo prišli Brazilci, vajeni nabito polnih športnih dvoran in ko bodo igrali v eni največjih v Sloveniji pred koliko, stotimi gledalci? Seveda se bodo tam narisali novinarji in kamere, da bodo na hitro zabeležili dogodek in se še enkrat prepričali, da se s futsalom pač nikomur ne splača ukvarjati, ker ta šport nikogar ne zanima.

Glede na to, da je futsal, mali nogomet, tudi v Sloveniji med najbolj priljubljenimi (rekreativnimi) športi z žogo, ta podatek seveda ne drži. Večina pokretnih moških brca in ne verjamem, da bi bilo tako težko vsaj približno spodobno zapolniti Halo Tivoli, kasneje pa še Lukno v Mariboru in Bonifiko v Kopru. Ljudi bi bilo potrebno le obvestiti o tem, jih povabiti in spodbuditi k obisku.

Komisija za mali nogomet, kot krovna organizacija v Sloveniji ima še teden dni časa, da poskrbi za to in da enkrat za spremembo dokaže, da je sposobna izpeljati vsaj en medijsko dovolj zanimiv in odmeven dogodek. Da ji je v interesu futsal in promocija tega športa ter da ni vse skupaj le samo sebi namen.

Pustila se bom presenetiti in v dobri veri upala, da bo v četrtek v Tivoliju vsaj nekaj pravih navijačev. Jaz bom zagotovo med njimi. Prideš tudi ti?Similar Posts:

Slovenija gre naprej!

fuzbal ali futsal?

ženske na nogometnih igriščih?

nogomet pa slovenci? ma lepo vas prosim …

domžale – maribor? o moj bog!

v resnici … imam raje italijansko ligo. še raje od te … slovensko futsal ligo … kokic ne maram … pivo pijem v (pre)velikih količinah … med nogami … pa mi še vedno ni pognal kak bingelj moške sorte. ženska sem. in ja, iz meni ne povsem znanega razloga … imam rada futsal. nogomet. nogometaše. vse, kar je s tem povezano. ne samo, da precej redno spremljam dogajanje na igriščih, poznam tudi večino ekip ter igralcev, z njimi se družim in žuram, tu in tam postavim celo kako hudo neumestno teorijo o ljubezni do fuzbala. licenca za sodnico mi je sicer že potekla, ampak … sodniški dres, piščalko in grb še vedno hranim … za posebne priložnosti.

kljub vsemu temu (baje) precej neženskemu pogledu na svet … ne maram … ženskega nogometa. bljak. bruh. odsodila sem natanko eno žensko tekmo in od tam … skoraj pobegnila. če je precej nemogoče soditi veteranske lige … kjer si skorajšnji upokojenci lomijo noge, imajo ženske težavo že z orientacijo v prostoru. okej … tisto je bila revijalna tekma, a nikoli ne bom pozabila vprašanja ene od igralk: ‘na kateri gol moramo igrati?’

seveda na tem mestu delam krivico nekaterim res dobrim igralkam, ki sem jih uspela spoznati, in tem se iskreno opravičujem … ostaja pa velika večina tistih, ki bi jih raje tepla … kot pa gledala na igrišču. gre večinoma za mlajše sestre bolj ali manj dobrih nogometašev … hčerke staršev, ki so si želeli sina, punce zajebanih žogobrcarjev … skratka one, ki bi želele delati vtis … pa začnejo igrati nogomet. druga runda … so moški … ujeti v ženskih telesih … nabildane … kosmate in nekoliko zadrte športnice, običajno s hudo nabitimi in krivimi nogami … ki letajo po igrišču s tako ihto, da vsak gledalec … malce zamiži in si pokrije glavo, vsakič, ko te ženske pridejo blizu žoge.

kolikor sem spremljala ženske tekme … je vedno znova izginil ves čar nogometa … vso kombinatoriko in preigravanja so zamenjali brezupni poskusi brcanja proti golu in neverjetno hitrih podaj (ne zaradi hitre in taktične igre, ampak zgolj zato … ker ženska ni vedela, kaj naj z žogo počne). prekrški so pri ženskem nogometu neverjetno grobi, prekinitve prepogoste … in sodnikov bi moralo biti vsaj pet … ne dva … da bi tekma kolikor toliko normalno potekala.

nikoli mi ni bilo čisto jasno, zakaj si nekatere ženske želijo biti … moški. saj je fino in fajn … enakopravnost pa to … ampak … zakaj … prav povsod? zakaj ne bi nekatere stvari ostale … samo ženske in druge … samo moške? zakaj bi si ženske želele polomljene, mišičaste noge v športnih copatih … ko pa se nam toliko bolj podajo … visoke pete … pa mini kikle? zakaj … se moramo prav dokazati prav povsod … na vsakem moškem poligonu … potem pa javkamo … ko se na drugi strani naši moški spreminjajo v depilirane, suhljate … metro seksualce?

eh ja … verjetno sem v prvi vrsti sama poklicana … da na tole odgovorim. kateri svet je še bolj moški … od nogometnega in katere baba še bolj zmešana kot jaz … da grem delat izpit za futsal sodnico … in sodim izključno moške tekme? odgovor je preprost: ker je tako zelo fajn … izzvati moške tam, kjer se počutijo najbolj varne in najbolj srečne. v popolnoma njihovem svetu … v nogometu. meni je bila ta možnost ponujena in izkoristila sem jo do konca.

zdaj se puncam ponuja … zimska malonogometna liga. preventivno bom do ogleda prve tekme počakala kako leto ali dve, da se punce uigrajo, vseeno pa … jim tale novi poligon … od srca privoščim. samo … nekaj bi jih prosila … naj se po tekmi vseeno spravijo v špičake … si oblečejo krilo in ostanejo … ženske. ker je preprosto … fajn.Similar Posts:

pogrešam … nogomet

fuzbal ali futsal?

domžale – maribor? o moj bog!

Slovenija vs. Brazilija?

Kdo bo komentiral EURO 2008?

sploh ne vem, kje se najde prostor še za košaro za umazano perilo, pa pincete, škarjice, sušilec za lase, taoletni papir … in … o moj bog … še pralni stroj … vece školjko … umivalnik in kad … v katero se da stlačiti celo mojo rit … pa noge … in še nekaj placa ostane. bolj kot uganka … kako vse to sploh stlačim v prostor, ki meri bore malo kvadratnih metrov (centimetrov?) … me je presunil pogled na polico z žavbami … mažami … pa čistili.

glede na to, da večino časa hodim naokoli nenaličena … da se mi običajno na telo ne da stlačiti ničesar, razen mila in vode … ter da … uporabljam zgolj in le … eno kremo za obraz … mi res ni jasno … od kje toliko stvari. še manj mi je jasno … od kje hudiča … toliko čistil … vsaj glede na mojo dobro voljo … pa frekventnost … ko gre za pomivanje in čiščenje … česarkoli.

ampak … na čistilu za školjko piše … da je samo za školjko … in nekako … se mi ne zdi primerno … to zlivati v kad … po kateri bom čez pol ure drsala z golo ritjo. podobno velja za packarijo … ki sicer lepo diši … ampak … na njej so narisane ploščice in parket … ne pa okna in tudi ne umivalnik. me prav zanima, kakšen bi bil rezultat … če bi čistilo za tla … poskušala nekako spraviti na okna … ali pa s tem recimo … zdrgniti umivalnik. zagotovo bi bila cela štala … in potem bi nekje našla kak droben tisk … v katerem bi pisalo … da kaj vem kako čistilo … lahko mažem po keramiki … les pa zagotovo uniči.

v resnici … sem nekaj podobnega nekoč že poskusila … z neko šprico za čiščenje stekel sem bivšemu ‘očedila’ avto. no … vsaj meni se je zdel čeden … čeprav je imel neke sumljive črte na pokrovu motorja (bivši mi je poskušal razložiti, v čem je fora … ampak … priznam … tistega vpitja resnično nisem dobro razumela). bila sem tudi priča čiščenju kuhinjskega pulta z nekim meni neznanim sredstvom … ki je dobesedno … razžrlo kake štiri plasti barve … in se zaključilo … z menjavo večine kuhinjskih elementov … tako da sem … ko gre za nenamensko uporabo čistil … precej skeptična.

podobna čustva gojim tudi do uporabe razno raznih žavb … čeprav mi nikoli ni jasno … zakaj recimo …  z barvo za lase ne smem barvati obrvi … ali zakaj si depilacijsko kremo lahko naneseš na določene dele telesa … na druge pa spet ne. še manj mi je jasno … zakaj za pranje las … potrebuješ najprej šampon … potem balzam … v kompletu istega proizvajalca … in iste barve … pa ti prodajajo še kremo … masko … vosek … olje … nekaj za konice … nekaj za rast … pa verjetno še … nekaj za pojest.

namesto vseh teh pičkarij … za katere tako ali tako ne vem, čemu služijo (in še manj … v kakem zaporedju si jih kam natakneš) … bi kdo lahko izumil … večje in bolj praktične embalaže za vse skupaj. prav srce me boli … vsakič … ko na svojo naglavno okrasje … zlijem pol embalaže balzama … da lase sploh lahko razčešem … že naslednjič … pa je to stvar potrebno odnesti v smeti. po mojem štetju … in kjlub temu, da sem relativno nezahteven kozmetični potrošnik … samo zaradi las … na teden proizvedem vsaj tri plastenke smeti. svašta.

kje so časi … ko smo v kopalnici imeli en sam šampon (mislim, da je bil brezov) … eno veliko ’subrino’ … in eno ‘žajfo’ … ki je bila dovolj dobra … tako za mamo … kot za fotra … pa še … zame in za brata. mama je stanovanje počistila z enim ali dvema čistiloma … eno je ‘špricalo’ … drugo je zlivala v vodo (in ja, bilo je isto, kot za pomivanje posode). hiša je bila vedno bolj čista … kot je moje malo stanovanje … pa tudi mi vsi … smo bili … po isti ‘žajfi’ … čisti in dišeči.

ker se bojim, da mi bo kako ekološko društvo slej ko prej potrkalo na vrata in izdalo račun za uničenje pol favne in flore vzhodne ljubljanske kotline … in ker me tu pa tam vseeno zgrabi … da bi malce manj packala svet okoli sebe …. sem včeraj v največji ljubljanski štacuni poskušala najti … šampon ali balzam … v litrski embalaži … pa eno … univerzalno čistilo. karkoli … kar bi čistilo … tla … kopalnico … pa recimo še … štedilnik. če bi bilo zapakirano v nečem … kar vsebuje več kot pol litra … toliko bolje. rezultat? ga ni bilo. domov sem privlekla … staro dozo šamponov in žajf … vse skupaj stlačila v plastične vrečke … in ponovno nabasala vse police. čakam, da mi zeleni mirovniki pozvonijo na vratih in me pošljejo k vragu. upravičeno.Similar Posts:

potovalke, kopalke in kocine … ali … baba gre na morje

zlati sralci

poletna jutra za zaspance

ljubezen … je draga reč.

Puščanje krvi sredi trgovine?

čeprav je skoraj vsak slovenec med petim in petedesetim letom starosti že kdaj odigral kako futsal tekmo … jih razmeroma malo ve … da se pri nas futsal igra na precej solidnem nivoju. imamo dve ligi … prvo in drugo (slednja ima vzhodno in zahodno skupino) … premoremo nekaj resnično kvalitetnih klubov (v preteklosti je dolga leta štafeto najboljšega kluba nosila svea lesna iz litije, sedaj jo je prevzel puntar casino safir iz tolmina) … naša reprezentanca pa je celo med desetimi najboljšimi po uefa rangiranju … na svetu. v kvalifikacijah za naslednje svetovno prvenstvo, ki bo drugo leto v braziliji, je tako naša reprezentanca nosilka ene izmed desetih kvalifikacijskih skupin … prav v kratkem pa bo naša izbrana vrsta gostovala na turnirju v braziliji, kjer bo igrala proti tako močnim reprezentancam kot so brazilija, argentina, urugvaj pa slovaška, nizozemska, belgija in druge (več: slofutsal)

čeprav je naša futsal reprezentanca prav letos zabeležila enega največjih’kiksov’ v vsej slovenski futsal zgodovini (zapravili so že skoraj priborjeno karto za evropsko prvenstvo) … čudi, da v javnosti, predvsem pa v medijih … za ta šport ni nobenega pravega interesa … sploh če primerjamo … rezultate pa domet … naše nogometne pa futsal reprezentance. pozicija med desetimi najboljšimi reprezentancami na svetu … vabila na najmočnejše svetovne turnirje … dejstvo, da smo nosilci skupine … vse to so za našo nogometno reprezentanco … bolj sanje … kot kaj drugega. ne rečem, da sta nogomet in futsal povsem primerljiva … a vseeno … ta šport obstaja … in ta šport je zanimiv. vsaj za kako novico.

no ja … če nič drugega … je zanimiv za navijače (predlagam kak ogled tekme v izoli … z ribari … ali v tolminu … s tminskimi grafi). teh se na bolj zanimivih srečanjih zbere kar precej, nekatere ekipe imajo organizirane svoje navijaške ekipe … definitivno pa je vzdušje na futsal tekmah 1. slovenske lige … boljše od onega na nogometnih igriščih v primerljivi ligi. zanimiv pa je futsal tudi … za ženske … preverjeno. čvrste moške riti si lahko pogledaš zelo od blizu (kje boš na bežigrajskem ali celjskem stadionu lahko ocenil čvrstost recimo napadalčeve riti?) … večina igralcev futsala je zelo komunikativnih … in pijača po tekmi je skoraj stalnica. tudi preverjeno.

nekateri (predvsem najbolj zvesti nogometni navijači) radi ‘ozmerjajo’ futsal s ‘ping pongom’ … v smislu … podajanja žoge sem ter tja … brez kake prave akcije … a to lahko reče samo tisti … ki futsala … apriori ne mara. futsal je definitivno bolj hitra, dinamična igra, z več zadetki … zanimivimi preigravanji … ki poteka na manjšem prostoru … kar predvsem gledalcem ponuja veliko užitkov. mogoče ne vsaka tekma druge lige … zagotovo pa kvalifikacije za svetovno prvenstvo … finalni obračuni državnega prvenstva … pa turnir … ki naše fante čaka v braziliji. škoda … ker … bom o njem spet lahko le brala … na dveh spletnih portalih pa mogoče … v ekipi.

kljub medijskemu mrku in neodzivnosti … zame osebno … ni debate … futsal je boljši … zaradi igre … vzdušja, predvsem pa pa zaradi nekaterih posameznikov, ki sem jih v letih spremljanja futsala uspela spoznati. ‘mojim’ fantom … tako v braziliji želim … čim več sreče … dobre igre … pa nobenih bedarij … brazilke so nevarne;) (in če ne dobim kartice … bom koga tepla;)Similar Posts:

Slovenija gre naprej!

Slovenija vs. Brazilija?

pogrešam … nogomet

domžale – maribor? o moj bog!

nogomet pa slovenci? ma lepo vas prosim …

če nosi fraza ‘kruha in iger’ kakršnokoli težo … in če vemo … da so nam kruh tako ali tako podražili … potem je logično, da slovenci padamo na ‘igre’ … in med vsemi igrami nas najbolj rajcajo … kolektivni športi.

naj mi ne zamerita čop in špik … ob njunem finalu sem se drla kot jesihar … naj mi ne zameri gimnastični dvojec PP … tudi ob njunem zmagoslavju sem visoko dvigala roke in ploskala … hej … še met kladiva sem spremljala prvič v življenju. ampak … oprostite … nič se ne more primerjati z norim vzdušjem, ki spremlja kolektivne športe … s huronskim navijanjem na nogometnih tekmah (okej … ne slovenske prve lige niti reprezentance zadnje čase) … nič ne odtehta skupinskega švicanja … norega občutka, ko te preplavi mehiški val … ali pa ga vsaj … zaužiješ preko televizijskih ekranov.

pri individualnih športih … atletiki … tenisu … gimnastiki … me vse skupaj bolj spominja na ‘športno gledališče’ … nekaj zelo prefinjenega … kjer živalski kriki s tribun resnično ne pridejo v poštev ali pa izpadejo zelo bizarno. ravno to … živalskost (in ne v slabem pomenu besede) pa je tisto najboljše pri navijanju … ko sprostiš vse svoje zavore … se poistovetiš z neznanci na tribuni … igralci na igrišču … tuliš … skačeš … jočeš … pa čeprav … pred ekranom.

in kar je tudi pomembno … nogometne, košarkaške tekme … trajajo … niso stvar trenutka ali minute, dveh … prinašajo začetke .. konce … prekinitve, prekrške … vzpone in padce … napete končnice in polčase … ko greš na vece … brez občutka … da boš kaj zamudil. če pri nogometni tekmi lahko v vsem poskakovanju in kričanju še mirno stočiš pivo, dve, tri … živčno prežvečiš vrečko čipsa … pri metu kladiva … še vrečke kokic ne uspeš odpreti, ko je že vse mimo.

ljudje potrebujemo dogajanje … ljudje potrebujemo svoje ventile in ja, ljudje potrebujemo zmage … ter z njimi športne pravljice. ena takih se trenutno piše v španiji in ne znam si predstavljati … kako lepo bi bilo … če bi …

eh … ne upam si reči. vraževerna sem. že to, da pred koncem prvenstva sploh pišem o naši reprezentanci … ni v skladu z mojim vraževerjem. ampak hej … fantom dogaja na polno … meni tudi … in dogaja nam vsem … ko grem v štacuno … kjer ljudje šepetajo o košarki …. v lokalnem kafiču je tema dnevno na sporedu.

fantje niso prvič v četrtfinalu … so pa tam tako prekleto suvereno … da se jim klanja ‘vesoljna’ slovenija … z mano v prvi vrsti. danes … jim dovolim … da izgubijo … naj bo to kiks prvenstva … ki (če) se mora zgoditi … samo … potem … potem poteptamo hrvate/grke … in gremo … do konca. enkrat … se mora tudi slovenskim ’skijašem’ sešteti … in rada bi videla slovenijo … v kolikor se ena od njenih reprezentanc (ne posameznikov) … vrne … s kolajno.

klinc … če imamo zanič politike … zanič zdravstvo in zanič socialo … naj nam nekdo nakloni še malo športne sreče … da pipanovo četo ulijemo v bron … jim obesimo kolajne okoli vratu in praznujemo … v nedogled.Similar Posts:

naj crkne … sosedu krava … nam pa blogosfera

Kdo bo komentiral EURO 2008?

čutiti ali ne čutiti … to je zdaj vprašanje.

Oprostite gospod, ampak jaz NE plešem. Ne z vami.

Smo starši sposobni vzgajati in zaščititi svoje otroke?

o ti moj bog!

o ti moj bog! saj ne morem verjeti. pojedli so jih. ponižali, razcefrali, sesuli, dotolkli in povozili. s samo devetimi igralci. po napaki sodnika (baje). pa kaj takega človek vidi samo v kaki italijanski ligi. pri nas, netemperamentnih slovencih, takih tekem ni. zato zloba – ne hodi na tekme. zato si komaj zapomni imena prvoligaških klubov. zato … gre raje na tekmo tretje slovenske lige … in gleda mularijo, ki rije po blatu.

ampak ne … tokrat … je bil temperament. tokrat so padali zadetki in kartoni. tokrat … je en klub naredil nemogoče … drugi se je plazil po blatu ponižanja. to je nogomet … to je živa igra … ki jo imam rada. mater vola … a lahko to bolj pogosto počnete? prosim, prosim, prosim? obljubim, da bom začela spremljati tekme. obljubim, da na kako celo pridem. in s sabo zvlečem vse svoje znance.

slovenci rabimo nogomet. slovenci rabimo katance in zahoviče. pa očitno – stojanoviče. (okej … tega rabim jaz. seksi je). kakorkoli že … domžale in maribor … hvala za včerajšnjo izkušnjo. puntarji … hvala, ker ste me zanjo ogreli. se vidimo – v gospiču.

ps: če komu ni jasno, o čem govorim … puntar, slofutsal in kapodol.Similar Posts:

fuzbal ali futsal?

nogomet pa slovenci? ma lepo vas prosim …

pogrešam … nogomet

Kdo bo komentiral EURO 2008?

Slovenija gre naprej!

huh … ne bo držalo. imam se za precej normalno žensko … in rada imam nogomet. bolj natančno … dvoranski nogomet. futsal, za tiste, ki malo bolj spremljajo šport. vsa ta čudna ljubezen se je sicer začela z – grdim nogometnim posilstvom v obliki brata nogometaša in fotra – največjega oboževalca … nadaljevala v preživljanju vikendov na bratovih nogometnih tekmah in vseh vaških turnirjih … končala pa … v povsem prostovoljnem malikovanju van bastna, gulita, lotarja mateusa (jups … še danes imam nekje skrit plakat iz prvenstva v italiji) … navijanja za inter (samo zato, ker je bil brat juventin) … pa šolskih stav v angleškem in italijanskem prvenstvu. vrhunec svoje navijaške kariere sem doživela z osvojitvijo gajbe laškega piva (glavna nagrada na neuradni šolski stavnici) … vrhunec svoje fuzbal ljubezni pa z objavo prvega članka, ki je fuzbal primerjal z mehiškimi telenovelami.

ker je večina mojih prijateljev in znancev igrala futsal … ker je to šport mojega rojstnega kraja in ker se mu enostavno – ne moreš izogniti … sem večino svojega prostega časa začela preživljati v športnih dvoranah … in se iz laične opazovalke spremenila v komentarko tekem (najprej bolj babjo … potem malo bolj zaresno) … in nenazadnje … sem zaradi čudne stave opravila še sodniški izpit … in odpiskala nekaj tekem in turnirjev. črno-vijolično uniformo … štucne in piščalko si še vedno lastim … rdeče kartone pa delim … bolj poredko.

kljub temu, da mi za aktivno spremljanje tekem v živo zmanjkuje časa … fuzbal še vedno obožujem. zakaj? ker je to najlepša matematika izmed vseh. premišljen je kot šah … začrtan kot kriminalni romani … čustven … kot najbolj solzava nanizanka … lep … kot balet in preprost … kot ljudje, ki ga igrajo.

točno to … od vsega, kar je lepega pri nogometu … so mi največ v vsem tem času dali – ljudje. igralci. trenerji. navijači. ljudje … katerih svet je tako prekleto črno-bel … kot moj ne bo nikoli, ljudje, ki jim je v življenju vse jasno – pravila (igre namreč), cilj (zadeti in zmagati), sovražnik (nasprotnik), delo (igranje ali navijanje) … in nenazadnje – zabava. z nogometaši so žurke veliko boljše kot z vsakim poštirkanim kulturnikom, zadrtim filozofom in razgledanim politikom. nogometaši pač – ne komplicirajo.

in odkar … manj hodim na tekme … to najbolj pogrešam. ljudi … ki ne komplicirajo … ljudi … ki živijo za – zmago. tukaj in zdaj. in ker imam že prav polno kapo razno raznih težakov … grem ta vikend … na fuzbal. pa naj stane … kar hoče.Similar Posts:

domžale – maribor? o moj bog!

fuzbal ali futsal?

ženske na nogometnih igriščih?

nogomet pa slovenci? ma lepo vas prosim …

Kdo bo komentiral EURO 2008?