blodim, blodiš, blodi

Od nekdaj je ljubila umetnike. Pesnike in pisatelje, slikarje, kiparje, glasbenike. Vse posebneže, ki so znali iz nič delati nekaj. V njihovih zasanjanih očeh, razmršenih frizurah in skrivnostnih nasmehih je iskala tisto, česar v sebi nikoli ni našla; edinstvenosti. Drugačnosti. Popolnosti.

Sanjarila je o njih, se z njimi zapletala v neskončne debate, jim sledila na vsakem koraku in se vanje zaljubljala. Ni je motilo, da ko si jim vzel njihovo ‘umetnost’, od njih ni ostalo prav veliko, ni jim zamerila, da so bili brez svojega talenta polomljene, neuporabne človeške lutke, ker jim nikoli ni pustila dovolj blizu.

Zanimali so jo zgolj od daleč. Kot slike. Slike popolnosti. Postavljala jih je na nedosegljive piedestale, zapirala v kristalne omare, jim postavljala ledeno hladne oltarje. Potrebovala jih je, kot vsak človek potrebuje sanje; nedotakljive, nedosegljive in neuresničljive. Zgolj zato, da sanja. Verjame.

Najraje med vsemi je imela tiste, ki so čarali z besedami. Tem je lahko vsaj malo sledila, tekmovala z njimi in se zapletala v neskončne pogovore: Od vseh umetnosti so ji bile besedne najbližje, poeti najljubši.

In jim je pisala. Sebi in njim. Iz dneva v dan, iz meseca v mesec. Začela je že zgodaj, še pred koncem osnovne šole. Besede so bruhale iz nje, po njej in po drugih, po vseh kosih papirja, zvezkih in knjigah, prtičkih in robčkih, reali in virtuali. Besede so postale njeno orožje in njena maska, njen izraz in njena vsebina.

In seveda je nenehno poslušala druge. Kradla njihove besede in misli, dovolila, da jo zasipajo s svojimi stavki in sestavki, občutji in dvomi. Jemala je od njih, tlačila vase, žrla jih je, kar vse po vrsti. Postala je odvisna od besed. Kakršnihkoli. Katerihkoli. Pogovori ob kavi, debeli, dolgočasni romani, kratke zgodbe, časopisi, spletne strani, filmi, poročila, nadaljevanke, telefoni … besede, besede, besede. Ona. En kup besed, nobenega bistva več. Natlačena, zasuta, prepojena, zasičena. Z besedami, občutji, stavki, ne več njenimi … njihovimi.

In je – ugasnila. Meni nič, tebi nič, ugasnila. Niti besede ni več spravila iz sebe. In ni je želela slišati. Ne besede in ne čustva. Ničesar. Hotela je mir in popolno tišino. Kolikor je ta dandanes sploh še mogoča. Zaprla se je vase, v svoj svet, zaprla oči in umolknila. Poskušala je najti sebe, našla pa je – kaos.

Poplavo nedoločljivih občutij, presežke izkušenj, dobrih in slabih, gore težav, ki niti niso bile njene, kup obveznosti in obljub, nedokončanih zgodb, ukradenih besed in vsiljenih misli, poplavo, v kateri se je nekje izgubilo bistvo, ona sama. Nič več ni govorila, nič več ni poslušala, samo še – iskala je. Sebe. Verjela je, da se bo našla v tišini. Verjela, da je potrebno molčati, ker ni nič več za povedati.

Dokler se ni zgodil On. Njena mala simpatija izpred nekaj let, njen skriti posebnež, se je nekega dne spremenil v poeta in jo zasul z besedami. On, ki nikoli ni bil umetnik, samo človek, v katerega se je prav potiho zaljubila, je iz sebe izbruhal goro pesmi in jo navdušil.

Z besedami je razkril del, ki ga nikoli ni videla niti poznala, iz malega, ljubkega, povprečnega človeka se je rodil On. Poet. Besede so ga slekle, pesmi raztrgale do golega bistva in naredile – presežek.

Besede ga niso zapackale, besede ga niso zadušile, tišina bi bila tista, ki bi ga ubila. Kot je – ubila njo.

Če je hotela, da se spet najde, da se izprazni in ponovno sestavi, je morala pisati. Govoriti. Kričati. Spraviti iz sebe vso navlako preteklih mesecev in let, vse tisto, kar jo je tlačilo in dušilo, kar ji ni pustilo, da bi spet zaživela. Zavlekla se je v posteljo, od nekje privlekla star zvezek in spet začela pisati.

Najprej počasi in okorno, kot da ne bi več znala, kot da bi se vse prave besede poskrile v najtemnejše kotičke njene duše, brez smiselnih stavkov, brez repa in glave. A z vsako zapisano besedo, z vsako najdeno mislijo, je bilo lažje. In bolj iskreno.

Zdaj leži v postelji. In piše. Mogoče bo nekoč spet tudi – čutila.

... komentarjev: 15

Stvar je zelo preprosta: Leto 2008 je z mojega trenutnega zornega kota ter podprto s počutjem, občutji in dogodki zadnjega meseca ali dveh najbolj ‘zafukano’ leto v vsem mojem štetju.

Če pustimo ob strani službo in stvari, ki nikogar ne zanimajo (in ki tudi niso najbolj prijetne, ampak, nema veze), mi je v tem letu na glavi pognalo toliko sivih las kot v vseh letih prej skupaj. Seveda se da ta pojav zelo preprosto pojasniti z dejstvom, da nisem iz dneva v dan mlajša, a ker mi preprostost nikoli ni bila povšeči, moram iskati globlje razlage in smisle.

Zato: Prepričana sem, da je pojav sivih las na glavi nekako povezan z dejstvom, da sem v letu 2008 zavoljo utopičnih sanj o velikih in predvsem večnih ljubeznih uspela iz svojega življenja pregnati vse dobro vzgojene ljubimce, večino preverjene pivopivske prijateljske družbe, zanemarila pa sem tudi nekaj zelo trpežnih prijateljic z rameni za jokanje.

Za piko na i sem izgubila lastno alkoholno kilometrino, kar pomeni, da tudi ob morebitnih prijetnih druženjih predčasno bežim domov, ker mi presežek alkohola v krvi ne dovoljuje niti približno normalnega funkcioniranja (govorim zgolj o motoričnih motnjah, za vse ostalo mi dol visi).

Posledica? Manjka mi odklopov vseh vrst in vseh tipov, večino dni sem tečna, nasikana in nezadovoljna, kar od mene prežene še tista bitja, ki me pogojno prenašajo. Seveda mi potem ostane dovolj časa le zase, ki ga absolutno maksimalno izkoriščam za faze samopomilovanja, obupovanja in tarnanja, namesto, da bi se družila, zabavala in recimo seksala. To definitivno ne bi bilo slabo.

Pomanjkanje vseh oblik socialnega življenja (in volje do tega tudi) se pozna tudi pri kvaliteti in kvantiteti blog zapisov. V resnici – nimam o čem pisati. Razen o svojih privatnih travmah, ki, roko na srce, še mene dolgočasijo.

Zato se v času, ko vsi delamo neke velike zaključke in načrte za naslednje leto soglasno odločam, da bo leto 2009 drugačno. Za začetek bo prijazno, nestresno in zadovoljivo na vseh področjih.

V letu 2009 si bom lahko privoščila vsaj enomesečni oddih na enem od tropskih otokov, brata na Irskem bom še pred poletjem obiskala vsaj dvakrat (potem se bo itak on preselil nazaj, pa če to to hoče ali ne), vsak mesec si bom privoščila eno masažo in dva obiska savne, vsak teden bom imela dovolj časa, da preberem vsaj dve knjigi.

Leto 2009 mi bo podarilo goro lepo vzgojenih prijateljev, nekaj kvalitetnih ljubimcev in nepredstavljive količine kvalitetnega seksa. Prineslo mi bo kup denarja, nov avtomobil (za katerega ne bom plačevala jaz, ampak eden od ljubimcev), precej špičastih čevljev z visoko peto ter popolnoma novo garderobo.

Leto 2009 mi bo podarilo tudi ustrežljivo hišno pomočnico, ki bo namesto mene opravila čisto vsa gospodinjska sranja, pocenilo mi bo najemnino, ukinilo zimo ter sneg in da mi ne bo kdo očital materializma; seveda bomo jaz in vsi moji bližnji v letu 2009 zdravi, veseli in srečni.

Tako, to so moja začetna pričakovanja, kar se prihajajočega leta tiče. Zagotovo bi jih lahko naštela še precej, ampak nekako imam občutek, da – pretiravam. Tako kot definitivno pretiravam s sovraštvom do leta, ki se izteka. Kakorkoli namreč obračam, je bilo to leto izjemnih izkušenj, zelo prijetnih, srčnih ljudi in predvsem čustev, ki se zbudijo le redko. Doživela sem svoje sanje in dosegla svoje dno. Jebat ga, tudi to je včasih treba. Nenazadnje nas to dela večje, močnejše in boljše.

Od leta 2009 tako iskreno pričakujem le eno; Da bo polno. Izkušenj. Čustev. Ljubezni in bolečine. Brez tega pač ne znam živeti.

... komentarjev: 31

Sedela je na okenski polici in zrla v novembrsko jutro. Snežinke so naletavale na parkirane avtomobile, oskubljena drevesa in ostanke neke očitno študentske žurke pretekle noči. Vsa pločevinasta in barvasta packarija je izginjala pod belo odejo, kot bi narava hotela skriti vse živo in umazano.

Želela si je postati zmečkana pločevinka piva ob rdečkastem avtomobilu ali pa suha, utrujena bilka, ki se je borila s težo pravkar zapadlih snežink. Želela si je, da bi tudi nanjo padala mokra belina, ki bi pokrila razbrazdano dušo in razbolelo telo. Želela si je, da sneg pokrije njo, njeno bistvo in njeno bolečino, otopi njene čute in prežene sanje.

Utrujena je bila od vseh želja preteklih mesecev, neuresničenih pričakovanj in poteptanih sanj. Utrujena od nenehnega dokazovanja, da zmore in da bo, od nenehnega padanja in pobiranja, od upanja, da bo tokrat vendarle drugače. Seveda ne. Seveda se bo treba še enkrat pobrati in spet začeti znova.

Kolikokrat bo še zmogla? Kolikokrat zmore kdorkoli? Stokrat? Tisočkrat? Kdaj človek enostavno obupa? Kdaj neha živeti v iluziji, da so otroške sanje nekaj, kar se slej ko prej uresniči?

Verjetno nikoli. Ker bi sicer vsi že davno obupali. Ljudje nosimo v sebi čudno vero v življenje, v sanje, v srečo. Ne glede na to, kolikokrat in kako grdo pademo, se spet poberemo in živimo dalje. V upanju, da bo naslednjič drugače. Da bo otrok v nas našel svojo pravljično deželo.

Pločevina pod oknom je že skoraj izginila pod belo odejo, suha bilka je klonila pod težo snežink, drobna solza pa si je dovolila spolzeti po licu. Deklica se je spraskala z okenske police, obula škornje, si nataknila rokavice in šla postavit snežaka.

Jebat ga, v Ljubljani ne sneži dovolj pogosto in cestarji prehitro iz beline naredijo snežno brozgo.

... komentarjev: 22

Površen je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika človek, ki opravlja svoje delo, naloge nepopolno, površno je tisto, ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti. Osebno mi je ‘najljubši’ tisti del definicije, ki pravi, da je površen ta, ki ni sposoben močno občutiti, ki ne izraža oziroma kaže globlje čustvene prizadetosti.

Danes me namreč obkrožajo površni ljudje s svojimi površnimi pristopi. To je edina beseda, ki jo najdem za vsa zamujanja, pozabljene obljube in prazne besede, s katerimi so me obdarili nekateri čudoviti primerki človeške rase.

Resnično ne razumem, zakaj moram na dogovorjeni sestanek čakati pol ure, ne da bi se vmes kdo opravičil ali vsaj najavil zamudo. Zamujanje razumem kot nespoštovanje in kakorkoli obračam, sem ga bila danes deležna v precejšnji količini. Ker ni šlo za osebno zadevo, sem še nekako požrla, a dan se ni začel najbolj prijazno.

Ko pa se za površne in nespoštljive izkažejo ljudje, ki jih imam iskreno rada, se resno vprašam o ’smislu in cilju’ mojih čustev. Zakaj ljudje obljubljajo nekaj, česar ne izpolnijo? Zakaj je tako težko držati besedo ali vsaj poklicati in se opravičiti? Sploh, če jih nisem ničesar prosila?

Ljudje sploh razmišljajo, kaj govorijo, kaj obljubijo ali je vse skupaj zgolj mlatenje prazne slame? Tole je verjetno izpadlo kot retorično vprašanje, kar je v resnici tudi bilo. Besede so zgolj še mašilo, nekaj, s čimer opletamo, ker in ko ravno nimamo nič pametnejšega početi.

Se iskreno opravičujem – jaz ne. Besede in obljube slišim, jemljem jih (preveč?) resno in mogoče prav zato iz mojih ust padejo toliko bolj redko. Če že, potem tudi naredim to, kar sem obljubila, čeprav mi to povzroči kak siv las ali dva.

Na kaj pa se človek še lahko zanese, če ne na prijatelja in na njegovo obljubo? Kaj še ostane, če požremo vsako dano besedo? Ne prav veliko. Svet površnih, nezanesljivih ljudi in praznih besed pač ni zame. Ne znajdem se med ljudmi, ki govorijo stvari, ki jih ne mislijo, predvsem pa ne maram ljudi, ki jim niti pod razno ne potegne, kdaj razočarajo in kdaj prizadenejo.

Če iz takega sveta in takih odnosov ne pobegnem dovolj hitro, tvegam, da še sama postanem površna, da podrobnosti izgubijo svoj smisel, besede pomen. Zato, dragi prijatelj, upam, da se ti je pivo zataknilo v grlu in ja, privoščim ti nesramno grdega jutranjega mačka. Iskreno, resno in povsem – nepovršno. Iz srca.

... komentarjev: 35

Ti. Pa ti. In ti. Pa ti tudi kompliciraš. Ti ne pišeš. Ti tudi ne. Še kdo??? Jasno, ti.

Fak of.

... komentarjev: 27

Imam se za človeka, ki trdno stopa po zemlji. Nobenih težav nimam s kakimi bogovi, angeli in demoni, ne ukvarjam se s črno magijo, ne verjamem v usodo, zvezde, horoskope, še manj vedeževanje iz kave ali fižola. Verjamem, da je vsak od nas krojač svojega življenja in zanašanje na kako konstelacijo zvezd ali planetov v trenutku rojstva se mi zdi zgolj izgovor za naše lastne neuspehe.

Edina, kolikor toliko ‘abstraktna’ stvar, ki jo v življenju sprejemam, je nekakšno ravnovesje, h kateremu po mojem teži celotno stvarstvo in z njim tudi jaz. Ne rečem, da se dobro vedno povrne z dobrim in slabo s slabim, a verjamem, da se mora vsak posameznik truditi dati od sebe svoj maksimum.

Jasno je, da moj maksimum ni enak maksimumu kateregakoli drugega posameznika, ne verjamem, da je moj ‘prav’ tudi univerzalni prav in ne, ne verjamem, da obstaja kaka hudo splošna ‘morala’. Gre zgolj za to, da imam kot relativno odrasel posameznik približno razdelan svoj ‘prav in narobe’ in da se v skladu s tem ravnam. Če poenostavim – zvečer hočem zlesti v posteljo in zaspati z občutkom, da sem ta dan dala vse od sebe. Simpl as that.

Do sedaj se je princip obnesel. Noben kamen mi ni padel na glavo, kolikor vem, me nihče še ni poskušal umoriti, v življenju so se mi dogajale večinoma lepe stvari in obdajali so me fajn ljudje. Tu in tam se mi je kaka stvar celo tako zelo ‘posračkala’, da sem za trenutek celo pomislila, da sem rojena pod srečno zvezdo.

No, očitno je mojo srečno zvezdo pred kratkim zagrnil nek temen oblak, mogoče je od dolgotrajnega mučenja z menoj poginila ali pa enostavno – jaz delam nekaj hudo narobe. Na vsakem koraku in skorajda vsako uro se mi dogajajo stvari, ki me spravljajo ob živce. Zamaši se mi pipa v kuhinji. Na bradi mi požene križanec med mozoljem in herpesom. Na avtu me pričakajo lisice. Bankomati mi žrejo kartice. Elektro mi izstavlja dvojne račune. Crkujejo mi računalniki. Ne eden. Trije. Odtok v veceju je začel puščati. Sestanke imam ob najbolj nemogočih urah. Z računa mi izgine nekaj evrov. Napadajo me vse stare alergije. Kašljam kot stara lokomotiva. Ob najbolj nemogoči uri mi zmanjka cigaret. Trgovino mi zaprejo pred nosom. Klošarji me nategujejo. Naštevala bi lahko v nedogled, pa nisem čisto prepričana, da bi obdelala kaj več kot dogodke zadnjega tedna ali dveh.

Pozornemu bralcu seveda ni ušlo, da so vse skupaj malenkosti, ki resnično ne sodijo v kategorijo ‘življenjske težave’, a vseeno, kar je preveč, je pa preveč. (A sem povedala, da sem danes prišla v službo po celem frisu namazana z zobno pasto?). Človek preživi mozolj ali dva, ampak ženska ne more dobre volje začeti dneva s herpesom čez pol brade in tremi lisami na čelu. Enostavno, ne gre. Pika. Ženska postane sitna. Ženska se začne znašati nad naključnimi mimoidočimi, pogrize si nohte, skadi pol škatle čikov in samo še poslabša vse skupaj.

Da se ti utrga. Jaz in moja srečna zvezda se morava resno pogovoriti, ker moja slaba volja že ogroža zdravje in počutje mojih najbližjih, predvsem pa najeda mene in mi krati zaslužen spanec. Sprašujem se, kaj hudiča se mi dogaja in zakaj. Dozdeva se mi, da grem nekomu pošteno na **** in da si je omislil vudu lutko, v katero vneto zabada igle in se ob tem neskončno zabava.

(Hmmm … pa sem rekla, da ne verjamem v te bedarije. A kdo rabi še kak dokaz, da se mi je v zadnjih dneh resnično poslabšalo?)

Še dobro, da je vikend. Preležala ga bom v postelji, izogibala se bom vsem računalnikom ter vodovodnim cevem in razmišljala, komu in kaj sem v zadnjih tednih grdega naredila. Gospoda (ali gospo) z iglami pa prav lepo prosim, naj počasi neha. Tako zelo grozna pa spet nisem.

... komentarjev: 32

Prosim, če za trenutek zaprete oči in si predstavljate najbolj neumen, debilen, butast, kretenski obraz, ki ste ga kadarkoli v življenju ugledali. Lepo vas prosim, potrudite se, ker je ta vaša predstava bistvenega pomena za dojemanje mojega trenutnega počutja in razumevanja zapisanega. Ste? Zelo neumen, zelo butast obraz? Mogoče nekoliko odprtih ust in začudenega pogleda?

No, fino, ugledali ste mene. Kretena in debila prve klase. To, da nisem najbolj brihtna buča, mi je že dolgo jasno, a da sem tako zelo neumna, pač nisem vedela. Hvala bogu so me danes razsvetlile slovenske banke, ki so me končno postavile na realna tla, mi pridržale ogledalo moje omejenosti in v trenutku razblinile še zadnjo iluzijo okoli lastniškega stanovanja.

In kaj so mi banke naredile?

Preprosto, ponudile so mi informativne izračune za hipotekarne in stanovanjske kredite. Za približno 150 tisoč izposojenih evrov, bi banki v tridesetih letih vrnila teh 150 tisočakov plus 200 tisoč in še nekaj obresti. Vsak mesec bi plačala približno 1000 evrov, od tega precej več kot polovico obresti. A ste vi zmešani?

Verjamem, da je veliki večini Slovencev in vsem mojim bralcem to že dolgo jasno in znano, sama pa sem bila ob tej informaciji šokirana (na tem mestu si, prosim lepo, ponovno prikličite pred oči tisti debilni in kretenski obraz). Ker sem po naravi idealist, sem za trenutek celo pomislila, da sem se zmotila, da nečesa ne razumem pravilno, pa so me tete na banki hitro potolažile – vsaj eno stvar sem pravilno razumela. Obresti dejansko so 100 in več odstotne, članki na netu pa si me celo drznejo ‘tolažiti’, da naj bom s to cifro kar lepo zadovoljna, preplačilo hipotekarnega kredita lahko znaša namreč tudi do 300 odstotkov.

Pa kdo je tako zelo nor, da sploh vzame tak kredit? Hvala lepa, tole bom pač preskočila. Tako kot tudi sanje, da redno zaposlena, relativno dobro izobražena in delavna oseba brez blazno premožne familje kadarkoli v življenju živi na svojem. Nadaljnja tri do sedem let bom prav pridno plačevala najemnino nekomu, ki je v življenju očitno precej bolj brihten kot jaz in ima v lasti nekaj stanovanj, vestno bom hodila v službo (hvaležna za to, da jo sploh imam) in vzgajala povprečnega državljana.

Kak idealizem, kake sanje, lepo vas prosim. Za to ob takih številkah pač ni prostora. Čez nekaj let pa pokam iz te podalpske sivine. Nekam na jug ali pa vzhod, mi je čisto vseeno. Važno, da sije sonce in važno, da se imam fino. Pa če ležim pod palmo in čakam, da me odnese val. Definitivno bolje to, kot pa samomor z najemom kakršnegakoli kredita za klinčevih nekaj kvadratnih metrov parketa in ploščic.

... komentarjev: 31

Želim si, da bi bil moj inboks vsaj približno tako prazen kot moja glava po teh dolgih praznikih.

Želim si, da bi Blogos delal malo boljše kot moje zadnje tri sive celice.

Želim si, da bi bili danes ljudje do mene vsaj toliko prijazni, kot bom jaz do njih – sitna.

Verjetno dodatna razlaga o tem, da sem danes precej tečna, res ni potrebna. To je dejstvo, s katerim sem se že skoraj sprijaznila. Isto priporočam vsem nesrečnikom, ki mi bodo danes slučajno prekrižali pot. Lajam, grizem, piham in stokam že od prvega poskusa odpiranja oči.

Zakaj? Ker sem se med prazniki neskončno razvadila. Ker sem se lahko valjala po postelji, cepetala od užitka, spala, kolikor se mi je zljubilo, počela, kar mi je padlo v rit, si vzela čas za tiste, ki jih imam rad in uživala v njihovi družbi. Med prazniki ni bilo nobenega hitenja, trapastih sestankov, norih obveznosti in nenehnih prilagajanj. Popolnoma sem odklopila televizijo, razne novice, internet, celo telefon je bolj redko piskal. Pozabila sem na slabo vest, če posoda ni bila pomita, če cunje niso bile zlikane ali če sem namesto kosila na mizo vrgla juho iz vrečke. In kar mi je pomenilo največ – imela sem veliko srečo; med prazniki so me obdajali ljudje, na katere lahko nasloniš svojo utrujeno bučo, odložiš še zadnjo skrb in si srečen. Neskončno srečen.

Ampak prekleto, prazniki niso večni, posoda ne more dolgo ostati nepomita in nihče ne more v neskončnost čuvati moje utrujene buče. Treba je nazaj, domov, v službo, v ustaljene tirnice. In vse tisto, na kar smo med prazniki pozabili, nas pridno počaka.

Mene recimo dva pralna stroja že opranih cunj, en večji kup še čaka na pranje. Dve mrtvi rastlini v dnevni sobi in zanimive crkovine v hladilniku. Prepolno korito posode, kup šolskih obveznosti, nekaj čez 50 elektronskih sporočil, na katera je potrebno nujno in takoj odgovoriti, večje število pogodb, ki se nočejo same pregledati in podpisati, malo morje dokumentov, kupček nepregledane papirnate pošte, nekaj neurejenih računov in nevšečen urnik sestankov. K temu je potrebno nujno dodati še grd mozolj na čelu, podočnjake do kolen in čuden občutek praznine v želodcu. Ne pomaga niti pekoča bolečina nekje pod lopatico, še manj vsak slinast fris, ki zahteva še kak novoletni poljub.

A to sem vedela že pred prazniki. Vedela sem, da bo popolni odklop terjal svojo ceno. Vedela, da pred obveznostmi in sitnobo ne morem zbežati, lahko se le umaknem in za nekaj časa na polno zadiham. Zdaj je, kar je. Kupček sranja, ki ga je potrebno prežvečiti, me je pridno počakal, toplina ljudi, ki so me čuvali med prazniki, je z razdaljo nekoliko izgubila svojo pomirjujočo moč in od tod – današnja sitnoba.

A, kot pravijo, ‘što se mora, nije teško’. Sploh, če pred seboj zelo jasno vidiš cilj. Grem odgovarjat na pošto in urejat račune. Grem do konca pomit posodo in pregnat slabo voljo. Komaj čakam naslednji vikend, naslednji prost dan, dan, ko bo svet ponovno izpuhtel v nič in ko se bo, vsaj upam, toplina zlila z bližino.

... komentarjev: 44

Evo ga, božič. Na MTV-ju se (oh, surprise, surprise) vrti komad Last Christmas, Wham, ki me vedno vrže na božični večer pred parimi leti, ko je moja takratna zveza komajda še držala skupaj. In na božični večer, ko naj bi ljudje odpuščali, vse razumeli, bili strašno prijazni in dobro nahranjeni, sem jaz tlačila hrano v hladilnik.

Nisem bila najboljše volje, vedela sem, da sta bila s ‘prijateljico’ spet skupaj, ampak nekako – na božični dan se ne ukvarjamo z neprijetnimi stvarmi. Tam, na zgornji polici sem ju zagledala. Kisla smetana in majoneza, ena ob drugi. Brezzvezna fora, a meni je obrnila želodec. V petih letih skupnega življenja je bilo toliko zapovedi in prepovedi, toliko omejitev, nekaterih celo tako zelo bizarnih, kot je – majoneze in kisle smetane ne uporabljamo. Nikoli, nikdar, fuj, fej.

Nekako se sprijazniš. Z neuporabo kisle smetane, z ignoriranjem prijateljev zavoljo ljubega miru, z odsotnostjo nežnosti, ker pač nismo vsi enako čustveni, sprijazniš se, da si veliko nimaš povedati, sprijazniš se, da imaš pač otroka in da je zavoljo tega mogoče in (takrat sem to res verjela) potrebno potrpeti marsikaj.

Potem pa se od nekje vzame neka smrklja, ga popolnoma okupira, mu postane najboljša prijateljica in čeprav ne zleze v njegovo posteljo, ga začne popolnoma spreminjati. Čustva kar naenkrat niso več tabu, skupaj se počne marsikaj, hrana s kislo smetano je boljša. V tistem drobnem trenutku, buljenju v hladilnik me je spreletelo – da v tistem filmu nimam več kaj početi. Da je tam prostor za nekoga drugega, da enostavno več ne gre.

Zaprla sem hladilnik, niti ust nisem odprla, pobrala sem svoj mali nahrbtnik, poklicala starše, se dogovorila za varstvo gospoda otroka in – pobegnila. S 500 tolarji sem se spravila na bus in odšla v Ljubljano. Zaklenila sem se v svoje malo študentsko stanovanje, na ves glas navila Jinxe in 8 dni nisem govorila z nikomer. Po osmih dnevih sem se vrnila po malega in začela znova. Sama. Niti za trenutek se nisem obračala nazaj, niti za trenutek obžalovala.

Mislim, da mu še danes ni jasno, kaj se je v tistem božičnem dnevu zgodilo, mislim, da bi se danes oba režala, če bi vedela, kako bizaren povod sem potrebovala, da sem končala najino agonijo. Onadva sta še vedno skupaj, videti sta srečna in verjetno si kislo smetano mažeta tudi na kruh. Jaz še vedno diham. Na vsa pljuča. Božič pa še vedno bolj slabo prenašam.

In vedno poskrbim, da tam okoli božiča sebi ali komu drugemu prav fino zatežim. Z razlogom ali brez. Če ljudje v teh dneh iščejo bližino, jaz bežim stran od njih. Mogoče sem strahopetec, mogoče si samo želim biti sama, mogoče … mogoče … mogoče.

Last Christmas se je že davno izpel. Jinxe mi je nekdo zaplenil, jaz pa sem še vedno – jaz. Ne znam iz svoje kože. Ali pa nočem. Še dobro, da je božič le enkrat na leto.

... komentarjev: 47

Danes je en tak ogabno meglen dan. Meglo bi lahko rezal z nožem ali pa gladko odkorakal vanjo iz balkona desetega nadstropja, ne da bi se bal kakega padca. Mogoče je ravno decembrska megla kriva, da se mi po glavi podijo meglene misli.

Posedam doma. Čaka me en kup gospodinjskih opravil, ki jih preziram iz dna duše. Čaka me kuhanje kosila, ribanje kopalnice in sestavljanje lego kock. Kava in čik na balkonu. Če si bom želela, bom malega malo zvlekla na luft. Če si bom želela, se bom odvlekla do mesta po nekaj drobnarij. Če si bom želela, bom ležala na postelji in brala knjige. Če si bom želela.

Pa si ne želim. Danes ne. Danes je tak meglen dan, ko bi človek najraje zavlekel svoje ude nekam pod toplo odejo in gladko prespal do naslednjega jutra. A obstaja verjetnost, da bo naslednje jutro ravno tako hladno in megleno, saj je december. In jaz – bom jutri še vedno isti človek kot danes. Meglen človek. Dolgočasen človek.

Kdaj ljudje postanemo megleni? Pride to v paketu z leti? Ko odrasemo? Ko imamo redno službo in ne razmišljamo o preživetju prav vsak dan? Ko se nehamo ukvarjati s pretiranimi čustvi, ko se nehamo sekirati zaradi bedarij? Ko nekaj v nas pogine? Ko se izgubita otroška nagajivost in iskrenost?

Ne spomnim se več, kdaj sem se na koga res glasno zdrla. V resnici se ne spomnim, kdaj sem se zares sploh s kom sprla. Niti tega ne vem, kdaj me je kakšna stvar resnično in do konca iztirila. Ne dejanje in ne čustvo, ne beseda in ne tišina. Zadnji meseci so prijetni. Ja, prijetni so. Varni. Predvidljivi.

In meni gre to na živce. Evo. Točno to. Hočem, da se nekdo zdere name, hočem, da me kdo brcne v rit, hočem prebrati knjigo, ob kateri se mi bo obrnil želodec ali videti film, ob katerem bom cvilila kot zblojena najstnica. Hočem nazaj svet, nabit s čustvi, hočem noreti in delati bedarije.

Nočem biti stara trideset, nočem biti popolnoma predvidljiva, zaupljiva mati, na katero se lahko zanese vsak in ki ima vedno rešitev za vse okoli sebe. Nočem kuhati kosila in nočem prati cunj. Nočem sestavljati lego kock in nočem buljiti v megleno jutro. Hočem en odklop. Potrebujem ga.

Mogoče jutri, mogoče pojutrišnjem. Danes so gospod otrok bolni in verjetno bodo jutri tudi. Danes moram kuhati čajčke in sestavljati kocke, danes bi se spodobilo pomiti, jutri pobrisati prah in čez dva dni – spet iti v službo in oddelati svoje. Odklopi bodo morali počakati. Kak teden, dva, mesec … Saj je vseeno.

Odrasli smo. Odrasli smo resni, pridni in zanesljivi. Odrasli smo predvidljivi in dolgočasni. Megleni kot današnji dan in hladni kot december. Jebemti meglo. Jebemti december.

... komentarjev: 40