blodim, blodiš, blodi

Danes je en tak ogabno meglen dan. Meglo bi lahko rezal z nožem ali pa gladko odkorakal vanjo iz balkona desetega nadstropja, ne da bi se bal kakega padca. Mogoče je ravno decembrska megla kriva, da se mi po glavi podijo meglene misli.

Posedam doma. Čaka me en kup gospodinjskih opravil, ki jih preziram iz dna duše. Čaka me kuhanje kosila, ribanje kopalnice in sestavljanje lego kock. Kava in čik na balkonu. Če si bom želela, bom malega malo zvlekla na luft. Če si bom želela, se bom odvlekla do mesta po nekaj drobnarij. Če si bom želela, bom ležala na postelji in brala knjige. Če si bom želela.

Pa si ne želim. Danes ne. Danes je tak meglen dan, ko bi človek najraje zavlekel svoje ude nekam pod toplo odejo in gladko prespal do naslednjega jutra. A obstaja verjetnost, da bo naslednje jutro ravno tako hladno in megleno, saj je december. In jaz – bom jutri še vedno isti človek kot danes. Meglen človek. Dolgočasen človek.

Kdaj ljudje postanemo megleni? Pride to v paketu z leti? Ko odrasemo? Ko imamo redno službo in ne razmišljamo o preživetju prav vsak dan? Ko se nehamo ukvarjati s pretiranimi čustvi, ko se nehamo sekirati zaradi bedarij? Ko nekaj v nas pogine? Ko se izgubita otroška nagajivost in iskrenost?

Ne spomnim se več, kdaj sem se na koga res glasno zdrla. V resnici se ne spomnim, kdaj sem se zares sploh s kom sprla. Niti tega ne vem, kdaj me je kakšna stvar resnično in do konca iztirila. Ne dejanje in ne čustvo, ne beseda in ne tišina. Zadnji meseci so prijetni. Ja, prijetni so. Varni. Predvidljivi.

In meni gre to na živce. Evo. Točno to. Hočem, da se nekdo zdere name, hočem, da me kdo brcne v rit, hočem prebrati knjigo, ob kateri se mi bo obrnil želodec ali videti film, ob katerem bom cvilila kot zblojena najstnica. Hočem nazaj svet, nabit s čustvi, hočem noreti in delati bedarije.

Nočem biti stara trideset, nočem biti popolnoma predvidljiva, zaupljiva mati, na katero se lahko zanese vsak in ki ima vedno rešitev za vse okoli sebe. Nočem kuhati kosila in nočem prati cunj. Nočem sestavljati lego kock in nočem buljiti v megleno jutro. Hočem en odklop. Potrebujem ga.

Mogoče jutri, mogoče pojutrišnjem. Danes so gospod otrok bolni in verjetno bodo jutri tudi. Danes moram kuhati čajčke in sestavljati kocke, danes bi se spodobilo pomiti, jutri pobrisati prah in čez dva dni – spet iti v službo in oddelati svoje. Odklopi bodo morali počakati. Kak teden, dva, mesec … Saj je vseeno.

Odrasli smo. Odrasli smo resni, pridni in zanesljivi. Odrasli smo predvidljivi in dolgočasni. Megleni kot današnji dan in hladni kot december. Jebemti meglo. Jebemti december.

... komentarjev: 40

če je kdorkoli kadarkoli poskušal dojeti pomen besed ironično ali cinično … bi se moral danes z mano peljati od ljubljane od tolmina. mati narava mi je postregla s cinizmom, ki si ga lahko privoščijo le vsemogočni – kar narava očitno je.

pot me do tolmina običajno pelje preko škofje loke, železnikov, skozi zali log in preko baške grape … torej točno po krajih, ki jih je ujma najbolj prizadela. jasno, da danes nisem niti poskušala prevoziti tistih koncev, čeprav je večina cest baje že za silo prevoznih.

ubrala sem pot preko vrhike, logatca in idrije do tolmina. prvi del poti poteka precej daleč od prizadetih krajev, od idrije naprej pa se pelješ tik mimo cerkna in naprej … skoraj vzporedno z baško grapo.

topel, jesenski dan … tako prekleto prijetno sončen … in poln zlatih barv … ki so do idrije zlivale po travnikih in bregovih v neverjetnih mavricah. kot … da se  štiri dni nazaj ni zgodilo nič groznega … kot da ni mati narava pokazala svojih zob in dobesedno … razcefrala pol slovenije. sonce, jesen … v svoji najboljši podobi … da človek pozabi na vse … in enostavno – uživa v dopoldnevu.

že na avtocesti me je streslo ob ‘reklami’ za bolnico franjo, ki še kar krasi izvoz pri logatcu, malo naprej, pri godoviču, se začnejo prve table z napisom ‘obvoz’ in zaprto za tovornjake. v vsem soncu kar težko dojameš … od kje so se vzele in zakaj.

največja ironija je odcep za cerkno, eno bolj uničenih slovenskih mest in mesto, ki se je še do torka lahko pohvalilo z bolnico franjo. sonce, nobenega sledu o neurju … čista tišina … ša avtomobila nobenega … milina … kot bi se svet ustavil v tem lepem trenutku …. a le kilometer stran … samo za ovinkom … popolno opustošenje. nekaj metrov naprej … potopljeni travniki … za naslednjim ovinkom … spet nič. samo jesen.

voziš se naprej … in veš … na tvoji desni je hrib, ki loči  dolino idrijce od baške grape … samo povzpneš se … kak kilometer ali dva … in tam boš … sredi opustošene grape … plazov in hudournikov … ti pa … se voziš po soncu in uživaš.

vse do tolmina je tako. ena cestna zapora, nekaj ostankov naplavin … na levi skoraj nič … na desni … se začne sranje. zdi se … kot da se je nekdo igral … vzel velik globus … ga zavrtel in s svinčnikom potegnil črto … od tolmina … po baški grapi …. malo je trznil do cerknega …. pa se hitro vrnil nazaj … na zali log … proti železnikom in naprej … na vzhod …

vse skupaj je črta …. črta … po kateri je besnelo neurje … levo in desno … pa lep … sončen dan … tako prekleto miren in jasen … da že skoraj … ni resničen.

narava je res največji cinik … posmehuje se nam … v naši majhnosti … daje nam vse lepo … smeje se nam … in nam potem to v trenutku vzame. vsakič znova nam pokaže … kako majhni … nepomembni in nemočni smo … samo … ljudje.

... brez komentarjev

ne poznam človeka, ki si ne bi tu pa tam zaželel, da bi imel v žepu posebno radirko, s katero bi lahko po mili volji brisal stvari, ki mu v življenju ne ustrezajo. še boljše bi bilo, da bi v paketu z vsemogočno radirko dobili še prav tak svinčnik, s katerim bi na platno življenja dorisali vse tisto, kar nam manjka in kar pogrešamo. sranje je, da smo ljudje neizmerno požrešna bitja in najverjetneje bi se ta svinčnik hitro obrabil … še prej pa bi izrisal malo morje nepotrebnih materialnih dobrin in povzročil nepopisno zmedo.

čeprav imam v glavi obširen spisek stvari, ki bi jih z veseljem narisala, bom danes ‘ponižna’ in se bom osredotočila zgolj na seznam stvari … za izbris.

na prvem mestu tega tedna je definitvno … šport … vse, kar je z njim povezano … sploh porazi v zadnjih sekundah … meti za tri pike … remiji, košarka, futsal … država reprezentanca … vse to bi gladko zradirala … iz svoje glave in glave vseh, ki mi pridejo blizu. kadarkoli kdo omeni košarko, sploh tekmo z grčijo … bi si najraje prerezala kako žilo … podobno je z zastreljanimi deseterci šest sekund do konca srečanja. mater.

naslednja stvar na seznamu za izbris … so ljudje, ki v križiščih, klancih, pred semaforji … stojijo na zavorah … in zaradi katerih me včasih prime, da bi sončna očala nosila tudi ponoči. če komu ni jasno, kako te lahko taka malenkost spravi ob živce, naj se poskuša v avto usesti v nedeljo zvečer in se cijaziti 100 kilometrov do ljubljane. od tistih rdečih reflektorjev me še danes boli glava.

z največjo radirko tega sveta bi zradirala vse ljudi, ki jim je ljubše vse življenje preživeti v laži kot pa imeti jajca in stati za tem, kar so naredili … sploh … če sem se prisiljena s temi ljudmi prepogosto srečevati in celo pogovarjati … in še toliko bolj … ker zaradi točno določenih ljudi … še vedno … bolj slabo spim.

v resnici … bi s svojo magično radirko … zradirala … prav vse laži … politične in privatne … velike, male … kosmate in debele … preprečila bi ljudem … da lažejo v lastno korist … da lažejo … ker bi radi nekoga ‘zaščitili’ … mulcem bi onemogočila, da zatajijo cvek v šoli …  možem … da ženi pohvalijo zanič kosilo … sebi … da kislo prikimam v znak odobravanja … čeprav … se s projektom niti pod razno ne strinjam.

zradirala bi vse stopnice v sinovi šoli, zaradi katerih bo še nekaj časa doma … zradirala bi vse avtomobile v ljubljani … zaradi katerih se zjutraj cijazim do službe kot polž … zradirala bi sitnega gospoda, s katerim sem zjutraj delila dvigalo in zradirala bi histerijo, ki jo zganjajo nekateri prijatelji povsem po nepotrebnem.

zradirala bi kumarice v solati … neodgovorjene maile … mak na makovi štručki … prah v stanovanju … neoprane cunje in neovite učbenike … zraidrala bi cifre na položnicah, ki ležijo na mizi …  vse zapisnike, ki jih moram še urediti … zradirala bi popoldanske sestanke … in šla s prijatelji na pivo … pa žulj bi zradirala, ki so ga pustili novi čevlji.

izbrisala bi vsako misel na to, da danes mali praznuje 11. rojstni dan … in da jaz ne morem biti ob njem …  izbrisala bi kadilski zakon … izbrisala … kredit za 10 let star avtomobil … pa čudno ščemenje v želodcu bi izbrisala. izbrisala bi oblake na nebu … in pogrizene nohte … zradirala bi dneve … ko se ti na glavo enostavno zlije preveč dreka.

ja … zradirala bi marsikaj … zradirala bi preveč … zato je  mogoče celo bolje, da čudežne radirke nimam … in da … radirati ne morem. nič ne pomaga … cviliti in stokati … treba bo zagristi v sitni ponedeljek … se spopasti z bolečino v želodcu in oddelati svoje.

seznam pa vseeno ostaja … za primer … da mi kdaj pride pod prste kaka čudna radirka. takrat bom izbrisala vse našteto … in mogoče … posodim radirko še kakemu znancu … ki bi tudi rad kako stvar gladko – izbrisal.

... komentarjev: 19

odločitev je padla danes zjutraj … kljub neprespani noči, preveliki količini zaužitega alkohola (o ja, spet) in obilici čudnih nočnih debat … je odločitev tehtna, premišljena in ima mojo popolno moralno podporo. živela bom v hiši z vrtom. v centru ljubljane. pika.

hočem vsaj dvosobno stanovanje z velikim vrtom, na katerem bom parkirala bicikl in ob večerih prebirala neskončne romane. hočem velik vrt, kjer se bo podil moj nori zajec skupaj z malo manj norim sinom, hočem vrt za piknike in nedeljske zajtrke. hočem sobo s pogledom na vrt, v kateri bo dovolj prostora za vse knjige, cedeje, rože in najpomembnejše – za ogromno belo posteljo, po kateri se bom valjala, ko se mi bo zljubilo. hočem veliko sobo za malega in kuhinjo s hladilnikom, v katerega lahko spraviš več kot dva litra mleka in štiri jogurte. še več – hočem tudi zmrzovalno skrinjo, dovolj polic za vse krekerje, pločevinke in zaloge sladkarij. hočem prostorno kopalnico z veliko kadjo in parkirišče za avto.

stanovanje mora biti čim bližje centru, tako da se lahko peš sprehodim do službe, tržnice in vseh lokalov ob ljubljanici. bližina trgovine je zaželjena, ne pa nujna, podobno velja tudi za pekarno, kavarno in burek-arno. stanovanja seveda ne bom kupila … halo … najela ga bom. kaj več si matere, ki same financiramo sebe in otroke … pač ne moremo privoščiti. v resnici … nam že plačevanje najemnine predstavlja precejšen zalogaj, zato bo stanovanje blazno poceni. ne, ne pristanem na najemanje stanovanja v paketu s prijaznim lastnikom in ne, ne bom okopavala solatnih gred in poslušala jamrarij kake stare mame v zameno za nizko ceno … če boste z menoj zelo prijazni se vam mogoče zahvalim na blogu.

seveda je nujno, da bom to blazno poceni in zelo veliko stanovanje z vrtom – najela za lepo število let … kakih deset bo dovolj za začetek. obljubim, da ga bom prepleskala, oprala zavese in celo pomila okna. to zadnje … celo vsako leto.

tako … sedaj bodo na moj elektronski naslov začele leteti blazne ponudbe … jaz pa se bom s težkim srcem odločila, kateremu od vas bom namenila to milost, da me bo smel imeti v svoji bližini … in za to še nekaj zaračunati. vsem tistim, ki vas bom morala zavrniti, se že v naprej opravičujem … ampak hej … upajte naprej. zagotovo je še kje kakšna mala zloba, ki se vas bo usmilila … in bo skoraj tako fajn kot jaz.

______________________________________________________

ne … ni se mi zmešalo … in ja … povsem trezna sem … le med jutranjim sprehodom po centru mesta sem neskončno uživala in si izrisala zgornjo sliko. sanje so baje dovoljene in če fejst zamižiš … pa res verjameš … se mogoče celo uresničijo. moje se bodo. itak.

... brez komentarjev

nikoli nisem bila blazno dobra šahistka, od nekdaj pa me ta igra fascinira – zaradi svoje zahtevne preprostosti, kontrastov, izzivov in predvsem – metaforičnosti. šahovska igra je ponazoritev življenja, odnosov, v katerih živimo in naše moči, da igro spremenimo sebi v prid.

vedno sem si predstavljala sebe – kot trdnjavo na šahovnici. ne kmeta … ti so preveč nepomembni, ne kraljice, ki ima največjo moč, ne kralja, ki je kronska figura, pa vendar tako nebogljen … in ne, tudi dinamični tekač nikoli nisem bila.

trdnjava? stoji v kotu in ima nevrjeten domet. na začetku zaprta, skrita … skoraj nepremična, a v ključnih potezah vedno pripravljena, z velikim dometom in še večjo močjo.

pa v resnici … nikoli nisem bila trdnjava … tudi počutila se nisem tako … želela sem si to postati.

bila sem konj. s tistim čudnim načinom gibanja po poljih, pomemben, a hkrati tako tog in vedno na vrsti, ko je nekoga potrebno žrtvovati za “višje cilje”. konj.

odveč je razlagati, da sem šah vedno igrala s črnimi figurami, odveč razlagati, da mi je všeč, če sem zgolj akcija na reakcijo. pogosto sem zmagovala, včasih celo veliko boljše nasprotnike od sebe. sem človek, ki zna odreagirati na podano situacijo, nisem pa strateg, ki lahko igro vodi.

toda … spet … le zdelo se mi je tako.

v resnici … lahko vodim svojo igro … in tudi uživam v tem. lahko načrtujem … izzivam … ali pa ždim v kotu šahovnice življenja in opazujem.

ker … nisem več figura na polju. nisem trdnjava in nisem konj.

igralec sem, ki sedi za črno-belimi polji in izbira poteze. ni me več strah začenjati igre, ne motijo me bele figure. nasprotniku lahko mirno gledam v oči in mu požrem kmeta, ki se mi je preveč približal.

priznam, ne zmagujem več tako pogosto. priznam … tudi nasprotniki niso vedno najboljši. vseeno pa – precej jasen pogled imam na igro in porazi me ne iztirijo več. vsaj – ne preveč.

življenje je šah.

kraljevska igra. ni dovolj, da obvladaš pravila, ni dovolj, da si želiš zmagati.

point je v igri sami. potrebuješ vizijo, potrebuješ pregled. ni dobro, če se prevečkrat zmotiš … če izgubiš preveč figur … potem je veliko težje zmagati. veliko boljši moraš biti, domiselen in srčen. še vedno pa – vedno se da. le nasprotnika se ne smeš bati. ravno tako krvav je pod kožo … kot ti.

šah je igra akcij in reakcij. enkrat izzivaš, spet drugič se braniš. ali pa načrtuješ. šah je življenje.

in ta trenutek … bi morala začeti novo igro … ubrati novo strategijo in požreti nekaj nasprotnikovih figur. namesto tega … sem vse figure zmetala po tleh in zbrcala pod mizo. s posebnim užitkom sem belemu kralju stopila za vrat in ga strla v prah. nasprotnik je pred mano pobegnil … ker se je zbal … moje igre.

šah mat. kralj je mrtev.

rabim novega nasprotnika … pa se bojim … strahopetcev.

... brez komentarjev