Arhiv kategorij: Malo mešano

Jaz sem Josef K. – ali – Kako je slovenska birokracija lahko tudi učinkovita?

Tako nekako gre zgodba zadnjih dni:

Januarja 2010 mi je bila na naslov, kjer nikoli nisem imela prijavljenega začasnega, še manj pa stalnega prebivališča, poslana priporočena pošiljka. Ker na dotičnem naslovu ne živim, te pošte nisem ne prejela in ne prebrala. Na pošto, ki je nisem prejela, seveda nisem odgovorila, zato sem postala podjetju, ki ga ne poznam, dolžna malo manj kot dva evrska tisočaka.

S tem se je strinjalo tudi okrajno sodišče v Ljubljani, ki je moji dragi banki naročilo, naj mi z računa postrga, kar se postrgati da. Seveda se banka temu ni uprla in seveda sem ostala brez denarja. Vse se je zgodilo, ne da bi na svoj stalni naslov prejela eno samo obvestilo, izvedela sem šele, ko hotela dvigniti denar, da bi plačala najemnino.

Potem sem šla; Najprej na banko, da sem ugotovila, da sem v postopku izvršbe. Na listek papirja so mi napisali številko sklepa, s katero sem odromala na okrajno sodišče, kjer so mi pod nos pomolili sodni spis. Najprej sem opazila, da je sodišče vse skupaj požegnalo zgolj na podlagi mojega imena in priimka ter rojstnega datuma. To so vsi osebni podatki, navedeni v celem spisu. Teta na ‘šalterju’ se je takoj strinjala, da je narobe, da v celi zgodbi nisem na naslov stalnega prebivališča prejela niti enega obvestila, ampak ‘oni tega niso dolžni preverjati’. Pika. Tu se zgodba zanje konča.

Zame se seveda ne. Potrebujem dve stvari – odvetnika, ki mi ga ne bo potrebno plačati v naprej in sredstva, da prerinem skozi mesec, plačam najemnino, skratka – preživim. Z odvetniki bo, ob pomoči prijateljev in znancev, še nekako šlo, s kratkoročnim reševanjem finančne zagate pač ne. Banka mi ne bo odobrila ne limita in ne kredita, dokler ne dobi sklepa sodišča, da so moje obveznosti poravnane, da je postopek torej zaključen.

Postopek, ki je bil od začetka napačen – od naslova pa do dolžnika. Postopek za dolg, ki ni moj. Kako naj torej pridobim sklep sodišča, da je postopek končan, če mu v osnovi – oporekam? Ne samo postopku, tudi njegovi vsebini. Pojma nimam, tete na banki in na sodišču pa še manj. To ni njihova stvar (in ja, to je stavek, slišan na obeh naslovih). Znajdi se, če se moreš, v tej kafkovski zmedi.

V tiste pol ure, ko sem čakala, da mi gospa referentka na sodišču pove, komu in kaj sploh dolgujem, sem izprašala svojo vest; Po glavi mi je šlo vse, od morebitnih prometnih prekrškov do neplačanih računov, davkov, česarkoli. Nič, nada, niente. Nimam niti ene kazenske točke, nimam neplačanih računov, tej jebeni državi ne dolgujem ničesar. Bolj vzornega državljana si težko predstavljam.

A kaj mi to pomaga? Trenutno sem tako v očeh sodišča kot banke dolžnik, in čisto vseeno je, zakaj in kako sem do tega prišla. S svojimi sredstvi ne morem razpolagati, ne morem si povečati limita, ne morem najeti kredita, nič ne morem, dokler ne splezam iz birokratske črne luknje, v katero sem padla. Banko prav malo briga, da imam otroka, ki ga moram preživeti, sodišče še manj, da moram plačati položnice, najemnino in zraven še – jesti. Na razpolago imam uradno pot, naj jo izkoristim. To je nasvet tedna.

Fak of pa taki nasveti, taka birokracija, taka država. Dala bom vse od sebe, da iztožim svoj denar, skupaj z vsemi obrestmi, ki jim bom, če se bo le dalo, dodala še stroške za vse preživete čustvene pretrese. To bo, srčno upam, po tem, ko se obrne slavni slovenski sodni mlin, naneslo dovolj, da si plačam letalsko karto za tople kraje in da dokončno pobegnem iz te doline Šentflorjanske.

6-6-0

Presnete verižne igrice. Že pred časom me je ‘namočila’ Sparkica, ki mi je podarila črko O, ki naj bi jo z igro besed vpela v meni posebno zgodbo. Danes mi je ponagajal še Sosed, ki hoče šesto fotografijo iz šestega albuma fotografij, ki jih hranim na svojem računalniku. In zgodbo o tej sliki/fotografiji. Razlog, da je namočil ravno mene (no, in še 5 drugih) je v tem, da skoraj nikoli ne objavljam slik. Do danes sem jih natančno – enkrat.

No ja, pa dajmo, oboje skupaj, besede in eno sliko; Tole je šesta fotografija iz šestega albuma, ki nosi naslov ‘Kr neki’.

sdc10009

Naslov albuma precej pove o njegovi vsebini, vsebuje slike iz vseh vetrov, brez kakega globljega pomena. Vseeno, čevlji na zgornji sliki so z mano že 12 let. Od nekdaj imajo svoje mesto na mojih knjižnih policah in verjeli ali ne, svoj čas so bili črne barve. Kupil mi jih je moj bivši, obula sem jih samo enkrat (nikoli pa niso stopicljali po trdih tleh:), od takrat služijo precej posebnemu namenu – iritiranju morebitnih obiskovalcev, ki me vedno znova sprašujejo, zakaj hudiča imam čevlje na polici.

Preprosto; Ker so mi všeč. Ker se da vanje skriti marsikaj: Plišasto kravo, ki mi jo je podaril ljub prijatelj, iz kamna izklesano srce, zaradi katerega sem si življenje zakomplicirala za celo leto in še nekaj malenkosti, ki mi pomenijo veliko. In nenazadnje, ker tile čevlji lahko povedo veliko zgodb:

Bili so na polici, ko sem otroško iskreno objemala njega, ki sem ga ljubila, ko sem si nadevala oklepe in maske, da sem skrivala solze. Čuvali so me, ko je na kavču obljubljal, da se ne bo razblinil v nič in bili so tam, ko sem vanje skrivala objokano, kamnito srce. Z mano so tudi danes, ko sem na trenutke še vedno otožna zaradi neizrečenih besed in ukradenih občutij, ko se počasi spet sestavljam in iščem vero v ukradene sanje. In vem, izpred odloženih knjig me bodo spremljali tudi jutri, ko bom spet – obljubljala, objemala, osvajala in osrečevala.

Virtuali se ne da izogniti, nujno jo je – prikrojiti.

Prejšnji vikend sem si privoščila dan in še malo popolne tišine. Najprej sem izklopila mobitel, potem iz stene izvlekla kabel domačega telefona, se zavalila na kavč in začela brati knjigo. V istem trenutku je poleg mene nekaj začelo piskati; Jasno, prenosnik je bil še vedno živ in maili so še vedno padali v nabiralnik.

Ko sem enkrat preverila privatno elektronsko pošto, sem seveda prestregla še tri službena sporočila, neprebranih je bilo nekaj pisem na Facebooku, inbox na Travianu je tako ali tako vedno poln, nekaj je ‘utripalo’ na Koorniku, komentarjev na blogu nisem hotela niti prebrati.

Vsem je že dolgo jasno, da internet hudo spreminja naše socialno življenje, a šele ko sem se hotela popoplnoma izklopit iz svojih ‘socialnih mrež’, mi je potegnilo, kako zelo zajeban projekt je to. Ni dovolj odpovedati vse sestanke in srečanja s kolegi, ni dovolj izklopiti telefon, treba je še zapreti vse maile in spletne strani, ugasniti računalnik in iz stene potegniti telefonski kabel.

Ja, potem imaš uro, dve ali dan mir, a ko se spet povežeš s svetom, plačaš davek tudi za tistih par ur odklopa. Mail je poln, telefon utripa, ljudje te začudeno sprašujejo, kaj se dogaja s tabo, ker nisi dve uri na neko sporočilo odgovoril, ker je bil telefon nedosegljiv.

Veste kaj, jaz imam dovolj! Tako, kot mi v resničnem življenju nekateri ljudje pomenijo več in drugi manj, tako kot v resničnem življenju vem, kaj je nujno, kaj prijetno in kaj zgolj obveza, tako bom počasi začela selekcionirati tudi virtualni svet.

Ljudje zlorabljajo spletno komunikacijo. Za vsak drek ti napišejo sporočilo in potem čakajo odgovor. Zakaj me nekdo ne pokliče, če je tako nujno? Zakaj me ne ustavi na cesti ali povabi na kavo, da me nekaj vpraša? Ker je veliko lažje natipkati tistih par črk in potem naslovniku prepustiti vse ostalo.

In zakaj, jaz, kot naslovnik, čutim dolžnost, da slej ko prej na vse odgovorim? Verjetno zato, ker je beseda zapisana in ker se ne morem izgovarjati na to, da je nisem prebrala ali sploh prejela. Ali še bolj iskreno – ker imajo zapisane besede svojo težo in bi precej tečno izpadlo, če bi zapisala to, kar si velikokrat mislim: Pejte mi nekam s temi svojimi brezveznimi sporočili.  Ne da se mi odgovarjat na vse.

V trenutku, ko človek nekaj napiše, ve, da bo naslovnik to prebral in pričakuje odgovor. Ne glede na to, ali napiše hudo pameten mail, ki dejansko potrebuje odgovor, ali pa ti le na steno Facebooka napiše 26 črk brez smisla, ali še huje – na MSN-ju nalepi eno od tistih smejočih, iz črk in ločil sestavljenih slikic, in potem pričakuje neko reakcijo.

Prav MSN mi je od nekdaj najbolj sitna stvar. Ravno nekaj delam, ko začne neusmiljeno piskati, ker ima eden od mojih prijateljev tri minute časa in bi mi pod nujno nekaj sporočil. Krava kot sem, bi še odgovarjala. Ker je MSN najbolj vsiljiv, ga že dolgo več ne uporabljam, prav tako ne gmail talka in kar je še podobnih instant pizdarij. A vseeno – treba bo še bolj jasno postaviti meje.

Ljudje v zadnjem času precej kritizirajo predvsem Facebook. Ker jim baje vzame preveč časa, ker jih razgalja in razoseblja. Vedno znova si rečem: Pa kdo vam je kriv, da to uporabljate in če že, zakaj hudiča si ne vzamete 5 minut časa in spremenite nastavtive tako, da vam bodo ustrezale?

A isto je z mano in mojo uporabo spletne komunikacije; Zakaj pizdim, če pa sem sama tista, ki dopušča, da ji ljudje puščajo sporočila vsepovsod, da rinejo v moje malo življenje skozi najbolj bizarne spletne odprtine, kot so maili, spletni portali in socialne mreže? In zakaj hudiča – odgovarjam?

Ker sem pička, zato. Ker neodgovarjanje naslovniku zelo nazorno pove, da ga – ne jebem in da se mi z njim v nekem določenem trenutku pač ne da ukvarjati. Mogoče čez par ur, mogoče naslednji dan, mogoče sploh ne.

Če smo v vsakdanji komunikaciji vajeni reči ne, če smo na sestankih in ob pivu sposobni nekoga nekam poslati ali pa sploh ne opaziti, bo to počasi potrebno sprejeti tudi v virtuali. Dejstvo namreč je, da iz dneva v dan bolj determinira naš svet in vse naše odnose, zato je prav, da si jo prikrojimo, kot si krojimo vse svoje življenje. Izogniti se ji, vsaj po mojem mnenju, več ne da. Sama si tega niti ne želim. Ne v celoti.

Na službeno pošto tako odgovarjam samo še v službenem času. Na privatna sporočila takrat, ko mi paše in samo na tista, na katera hočem. MSN ostaja izklopljen, prav tako gmail talk in Facebook chat. Tudi telefon zadnje čase pogosteje izklapljam in ne, nimam vklopljene funkcije, ki me preko  SMS-a obvesti, kaj vse sem v času nedosegljivosti zamudila.

Nedosegljivost namreč potrebujem. Svoj mali, nedostopni svet, v katerem je prostor le zame in za meni zelo ljube ljudi. V poplavi virtuale je pač to drobno, a zelo srčno realo potrebno – čuvati.

Internet ne delaaaaaaaaaaaaaaaa!

Običajen delovni dan, mati Sanja v službi. Ob uri, ko naj bi se gospod Otrok pofočkali, da so varno prispeli iz šole domov, da je vse pod kontrolo (beri; kosilo se kuha, cveka nismo dobili), zazvoni telefon. Kot predvideno, kliče gospod Otrok.

Namesto pričakovanega: ‘Oj mama, jst sem doma,’ ali pa ‘Ej mama, lačn’ sem, kaj že danes kuham?’ mi uho razpara živalski krik: ‘Internet ne delaaaaaaaaa!’

Da ne bi začela nekontrolirano kričati na mulca, hitro odložim slušalko in se poskusim spomniti vseh tehnik sproščanja, globokega dihanja ter jogijskih poz, ki sem jih osvojila v kratkem obdobju prakticiranja ‘orto joge’. Neuspešno. Odgriznem si dva nohta, globoko vdihnem in pokličem nazaj.

A nisva tega predebatirala že včeraj? In predvčerajšnjim tudi? Internet na tvojem računalniku ne dela. Okej, se zgodi. Kaj je narobe z izposojenim prenosnikom? Lahko tistega uporabljaš? Seveda ne, tam je crknila miška. Za Runscape, ali kakorkoli se že imenuje trenutno aktualna igrica, je miška življenjskega pomena. In tale ne dela. Okej drugič, Iphone? Ne?

Pri bogu milem, kateri mulc ima pri dvanajstih tak telefon? Gospod Otrok, jasno. Ker je celo poletje ‘šparal’ zanj in ker smo mu vsi namesto darila za rojstni dan prispevali finančne vložke za nujno potrebno čudo tehnike. A žal tudi Iphone ne zmore igrice, ki je trenutno ‘in’, zato so drama, solze, jok in stok – neizbežni.

Že dva dni gledam obraz nesrečnega človeka, ob katerem bi se najraje zjokala še sama. Nos do tal, zavijanje z očmi, loputanje z vrati, ker je miška ‘preskočila’ ravno v najbolj pomembnem trenutku bitke z nekim zmajem, neskončni monologi o krivičnosti sveta, družbe in življenja na splošno. Prvič, drugič, ena ura, dve uri … nekaj časa še zdržim, a po dveh dnevih svetobolja so moji živci že rahlo načeti.

Kje so časi, ko sva z malim čisto lepo shajala brez kakršnihkoli ekranov, zaslonov in tipkovnic, brez televizije, računalnika, interneta in X-boxa? Ne tako zelo daleč stran. Tri, štiri leta nazaj, mogoče. Takrat smo pri nas živeli v miru in sožitju z lego kockami, lesenimi kladivi in gojenjem fižola v plastičnih lončkih.

Nihče ni vreščal, ker brezžični internet tri minute ni delal, nihče od naju ni vedel, da obstaja kaj takega, kot je Iphone, wifi ali recimo Mac (brez katerega, roko na srce, se podre svet meni) in nihče ni bil nesrečen, ker je nekaj poginilo, ker tako ali tako nič (razen fižola) poginiti ni moglo.

Zdaj pa se praskam po glavi in med dvema napornima sestankoma razmišljam, kako rešiti svet, v katerem internet ne delaaaaaaaaaaaaaaa in v katerem Iphone ne zadovolji osnovnih človekovih komunikacijskih potreb.

Malemu porinem v roke svojega prenosnika, ‘vesekomu’ zamorim z nujnimi popravili, meni pa preostane le, da ponovno globoko vdihnem in se sprijaznim z mislijo, da smo v zadnjih nekaj letih doma (poleg vseh čud tehnike) pridobili še eno novost, to je mulca v puberteti.

Računalnike, telefone in televizije se da v doglednem času popraviti, zamenjati ali celo prodati, česar verjetno z dvanajstletnim prototipom obupa in depresije ne morem storiti. Ali pač? :)

Brezplačna osnovna šola???

Tole poletje je minilo, še preden se je dobro začelo. Spet se mi po glavi vrti komad ‘jesen stiže, Dunjo moja’, ki mojo psiho vedno navda z neko čudno jesensko depresijo.

Jebat ga, nisem jesenski človek, ‘čudovite’ oktrobrske barve in razna indijanska poletja so zgolj obliži na rani, ki jo vsako leto znova zadajo mrzli in hladni november, kratki dnevi in sumljivo dolge noči.

Poleg tega, da moje jeseni spremljajo čudna (beri: depresivna) čustvena stanja, me vedno znova iz tira vrže tudi pogled v jesensko denarnico. Kdo je že rekel, da imamo v Sloveniji brezplačno osnovno šolstvo?

Danes bi tega nekoga z veseljem odvlekla s seboj v papirnico, kjer sem za delovne zvezke izpljunila prvih 150 evrov, za najbolj nujne potrebščine pa še drugih 150. Torbo imamo še od lani, prav tako nekaj zvezkov in likovnih potrebščin, vsaj nekaj učbenikov pa lahko nabavimo preko učbeniškega sklada v šoli.

Kaj se torej pritožujem? 300 evrov je zame velik strošek. Prav tako ne razumem, zakaj je potrebno vsako leto več učbenikov kupovati v knjigarni, ker morajo mulci čečkati po njih, zaradi česar se jih ne da izposoditi v šoli. Začelo se je z učbenikom za angleščino, letos je bilo nujno nabaviti še lasten učbenik za slovenščino, tufi atlasi za geografijo in zgodovino morajo biti privatni.

300 evrov bi še nekako preživela, če ne bi takoj sledile še položnice za prehrano, pa nezgodno zavarovanje, pa šolski sklad, da na vse ‘brezplačne’ krožke (ki to seveda niso), niti ne pomislim. Košarka nas stane 50 evrov za dva meseca, tuji jeziki se v celem letu približajo cifri 1000 evrov, tu so še letovanja, ekskurzije, gledališča, muzeji in ostale stvari, zaradi katerih otroci sicer zelo radi hodijo v šolo, staršem pa rasejo sivi lasje.

Seveda imam možnost, da enostavno rečem – NE. Na koš lahko mečeva sama z malim, za izlete ne podpišem dovoljenj, angleščino ga prav tako učim sama, med šolo v naravi pa ga pošljem k babici. A glej ga vraga, večini staršev in posledično celotni šoli je samo po sebi umevno, da so vsi otroci vpisani na vse tečaje, da se udeležujejo vseh dejavnosti in ekskurzij in da na koncu koncev – vse te stvari obvladajo.

Dandanašnji ni več dovolj to, kar se otrok nauči v šoli, od njega se pričakuje še veliko več. Da se angleščino uči tudi na dragih tečajih, da pravila košarke obvlada v nulo, da ima narejene plavalne in smučarske tečaje, da pozna vse galerije in muzeje, skratka: otrok mora biti aktiven 24 ur na dan, 365 dni na leto, starši pa moramo to razumeti, podpirati in plačevati.

Vse to je edino ‘normalno’ in sprejemljivo, vse to je nujno, da otrok sploh funkcionira in se razvija. Sama nisem počela ali imela nobene od teh dodatnih dejavnosti/obveznosti, pa se mi dozdeva, da sem vseeno relativno razvit in razgledan posameznik. Predvsem pa – da mojim staršem ni bilo slabo vsako jesen posebej.

Eh ja, mogoče spet samo pretiravam in stokam brez razloga. Mogoče moram samo še sebe vpisati v enega od tečajev za odrasle, ki jih v današnjem času seveda ne zmanjka. Takoj, ko plačam vse položnice za malega, si bom omislila nekaj. Razmišljam o lončarstvu, jogi ali kaki psihoterapiji, najbolj pameten pa bi bil verjetno kak tečaj ekonomije.

Mogoče bom tako lažje preživela naslednjo jesen in zraven še dojela, kako je mogoče za nekaj brezplačnega v dveh mesecih pljuniti več kot 1000 evrov.

Slutnja nekega lepega dne …

Očitno me dajejo leta. Iz postelje padam pred sedmo uro zjutraj in se potem do kakih dvanajstih čudim, koliko časa človeku ostane, če se pokonci spravi pred enajsto. Ogromno. Življenjsko odkritje, vam rečem. Spanje je čista potrata časa.

Danes sem tako že pred osmo spila prvo kavo, počvekala s starši, skočila po ne tako zelo obveznih nakupih in si privoščila kavo s časopisom v mojem omiljenem tolminskem kafiču. No, bodimo iskreni, vmes ni bil prav nič omiljen, ko so ga nakrancljali z neko roza barvo in kupom poceni plastike, a danes je moje srce spet igralo ob kavi.

Kava točno taka, kot jo hočem piti, ambient spet domače topel, gora pospravljenih časopisov na stojalu, gugalniki in prijetni naslonjači in kar je najbolj pomembno – hudičevo prijazna natakarica. Nekdo bi pač moral vsem gostincem razložiti, da gosti prenesemo tudi zanič kavo, če to postreže kolikor toliko nasmejano, zgovorno ali vsaj priljudno bitje.

Ko sem se danes z Mladino in Delom zavalila v gugalnik, si prižgala prvo cigareto, res nisem pričakovala, da mi bo prijazna gospodična postregla s super kavo, čokoladico in vodo z ledom (ne pozabite, tole je Tolmin, ne Ljubljana), potem pa me še prijazno pobarala; “Gospa, kaj bi mogoče brali novega Cosmota? Veste, čist frišn je, ga mam za šankom, da ga kdo ne ukrade.”

Usta so se mi ob pogledu na ‚resno’ čtivo v rokah in ob misli na moj siten jutranji fris vseeno razlezla do ušes in prav pocukrano sem milo prosila za izvod babje revije. Klinc, bomo pa tetko Marto brali, njene članke in fotke imam rada. In smo se imeli blazno fino: Cosmo, tetka Marta in moja malenkost, super kava in jutranje sonce.

Fajn začetek dneva, sploh, ko ura niti devet še ni, ti pa nisi prav nič več zaspan, zalepljen ali zmeden. Odlično. Do dvanajstih še popedenamo otroke, spijemo kavo z mamo, skočimo voščit dedku in skuhamo kosilo.

Delo in Mladina sta ostala nedotaknjena, prav to isto usodo pa namenjam vsem informativnim spletnim stranem. Danes se mi pač ne ljubi ukvarjati s prepisanimi govori, ponarejenimi državnimi proračuni in recimo vinjetami, s katerimi me tako ali tako posiljujejo na vsakem koraku.

Nope, danes se mi resnično ne da. Mogoče še en skok v Sočo, en obisk pri ranjencih v bolnišnici in nekaj igric z gospodom Otrokom. A se samo meni zdi, ali bo danes en hudičevo lep dan?

ne maram … telefona.

zadnje čase mi živce cefra moja ljuba nokia. telefon, kaj pa drugega. vsake toliko se odloči, da bo malo umrla … potem … ji ni všeč sim kartica … samovoljno menjava melodije pri nekaterih klicateljih … tu in tam izgubi kako cifro … posebej pa ljubi sms-e o tem, kako me je v času moje nedosegljivosti klical ta pa ta pa ta … telefon pa že dve uri ali več leži … povsem priklopljen in dosegljiv … na mizi.

ne da se mi spuščati v debato o tem, da proizvajalci mobilnih telefonov na trg mečejo vedno slabše izdelke … ne da se mi niti javkati o tem, kako mobilni operaterji spretno prodajajo ‘dobre telefone’ v paketu s čudovitimi aneksi … razmišljam namreč o tem, da bi se telefona gladko – znebila.

zakaj pa ne? ne maram telefonskih pogovorov … preko elektronske pošte sem dosegljiva dovolj pogosto …  nikjer v moji pogodbi ne piše nič o kakršnemkoli telefonu  … in nenazadnje … življenje ‘pred mobilci’ … je bilo veliko lepše … predvsem pa … premoglo je sfero zasebnosti.

prav to zadnje … izguba zasebnosti … je tisto, kar mi gre pri mobilnih telefonih najbolj na živce. ja, saj je praktično, da si dosegljiv prav povsod in super je, ko se znajdeš v kaki zagati in jo v trenutku rešiš … fino je … da lahko prebereš elektronsko pošto tudi sredi pašnika in ja … kratka sporočila imajo svoj čar.

ampak hej …  zadnje čase se mi dogaja, da niti na vece ne morem … ne da bi se od nekje oglasilo zoprno zvonenje … ljudje kličejo ob najbolj nemogočih urah … iz najbolj nepotrebnih razlogov … najboljša pa je moja mati … ki vsakič, ko se telefon oglasi, leta z njim za mano in mi ga poriva v roke, kot da je od naslednjega klica odvisna usoda celega sveta.

čeprav sem sama pri sebi že razčistila take in drugače ‘telefonske intervencije’ … čeprav svojo mobilno napravo mirno pozabljam na kakih nedostopnih policah in čeprav nimam slabe vesti, ko telefon za nekaj ur izklopim … mi vse to prav nič ne pomaga. tisti, ki kliče (okej vsi, razen mojih dveh starih mam) … ve … da je klic zabeležen in pričakuje, da ga pokličem nazaj … po možnosti z razlago, zakaj se pred tem nisem oglasila. če se slučajno za par ur izklopim, se ob ponovnem priklopu seveda izpiše seznam ‘zamujenih’ klicev … običajno pa skasiram še kak besen sms, ker se v dobi ‘tehnike in informacij’ pač ne spodobi … biti nedosegljiv.

adijo vsi izgovori v stilu ‘oprosti, nisem slišala zvonenja’ ali ‘oprosti, ravno sem bila pod tušem’ … torej tisti izgovori, ki jih je dovoljeval dobri stari … ‘ožičeni’ telefon. ta je bil veliko bolj uporaben tudi za prijazno kenslanje sitnih ali nezaželjenih posameznikov … nekajkrat se nisi javil … nekajkrat bil zaseden in eto … mirna bosna.

moja nokia mi tega ne dopušča. hočem nočem … moram ljudem razlagati, zakaj me nekam ne bo, zakaj mi ni do neke družbe … zakaj res ne bi sestanka ob petih …  in ko ljudje končno skapirajo … da hočem mir … začnejo pošiljati sitne sms-e … ki naj bi manj motili … a olika še vedno terja … odgovore in včasih celo razlage.

za piko na i … se z nenehnim klicanjem, dosegljivostjo in sms-i izgublja čar dogovorjenih zmenkov, čakanja pred kakim spomenikom, ugibanja … ali bo prišel ali ne bo prišel … izgublja se vsa romantika. človeka prime, da bi telefone zmetal v reko … si omislil goloba pismonošo … ali pa vsaj kakega seksi poštarja, ki bi naokoli prenašal njegova sporočila.

hmmm … a seksi poštarje še delajo?:)

črte. črte. in še enkrat – črte.

črte. bele, črne, pisane, ravne … črte. obožujem jih. ko smo bili otroci, predvsem v nižjih razredih osnovne šole, smo imeli svojo igrico … 24 ur na dan smo se igrali to igro … ne stopi na črto. kakršnokoli … če stopiš na črto … imaš ‘ljubčka’. sramota.

potem … avionček. še ena igrica. ko s kamnom na tla narišeš kvadratna polja, jih oštevilčiš … skačeš po eni nogi … mečeš kamen in izgubiš … če stopiš na črto.

črta je meja … črta ločuje … črta nekaj pomeni. večina ljudi to pogrunta v rosnih otroških letih. kadarkoli vidi črto … dojame … da črta nekaj označuje … ločuje. so pa tudi ljudje, ki imajo s črtami težave. sklepam … da so ‘črtno-slepi’.

posebej slepi so za črte na cesti. tiste velike, debele in grozno bele črte, ki cestišče ločujejo na polovico … včasih so enojne … včasih dvojne. kadarkoli se z avtom spravim na cesto, me fascinirajo … ‘slepočrtneži’. mirno priletijo skozi nepregleden ovinek preko lepe bele črte, se komaj zaustavijo pred nosom mojega malega švabskega fičkota … in mi trobijo … kot da sem padla z drugega planeta. včasih se mi zazdi … da sem res … ker vidim belo, neprekinjeno črto in ker na mojem planetu učijo, da čez tisto črto ni pametno zapeljati.

ampak hej … tete, prilepljene na sprednjo šipo in strici z velikimi očali pač vedo … kaj počnejo. in vsi tisti mačoti, s sfriziranimi vozili, polnimi čudnih dodatkov in neonskih luči, frajerji, ki cesto pri belem dnevu razsvetljujejo z meglenkami in gospodične, ki so po pomoti v roke dobile volan zelo športnega avtomobila … zagotovo vidijo in vedo … bolje … od mene.

v tej veri me potrdi tudi vsak poskus parkiranja mojega poldija na kateremkoli parkirišču. vozila so sparkirana po dolgem in počez, levo in desno, naprej in nazaj … črte pa so tam … za okras. trapa jaz … sem mislila, da je tiste črte nekdo narisal zato … da bi ljudje bolj racionalno izrabili parkirišča … da bi tja spravili optimalno število vozil … sploh v mestnih središčih, kjer je parkiranje sila naporen šport. ampak … očitno … sem spet živela v zmotni veri. črte so v resnici .. modni dodatek … popestritev za vse nas … ki črte vidimo … in ki smo nekoč verjeli … da črte opravljajo neko funkcijo.

tiste debele proge na cesti, ki jim pravimo ‘zebra’ … tudi služijo zgolj in le – razbijanju monotonosti temnega cestišča, tiste lepe rdeče in široke črte, na katerih se tu in tam zablešči obris bicikla, pa razbijajo dolgočasno črno-belo kombinacijo cest in poločnikov.

me prav zanima … ali bi v otroštvu res dobila kakega ‘ljubčka’, če bi stopila na črto …. in zanima me, če bi igra ‘avinoček’ dobila povsem nov smisel, ko si mi trapi ne bi izmislili neumnega pravila … da se na črto ne sme stopiti.

ko naslednjič srečam kakega pilota, ga moram nujno pobarati, čemu služijo črte na letališču … tekače na atletskih mitingih in plavalce v bazenih … ali resnično potrebujejo ločnice med seboj … in nenazadnje … kakega šahista … ali je sploh kak smisel v igranju šaha na šahovnicah. a ni škoda barve?