blodim, blodiš, blodi

ekola … varno sparkirana doma, s kavo v roki in prenosnikom na postelji, tako kot se za zlobo spodobi. zunaj nabija sonce in prav prijetno vroče je … tako … kot se spodobi … za poletje. po londonskem mrazu in oblakih … je tole prijetna sprememba. očitno sem … preživela polet s pločevinko nazaj v maribor in čeprav se je na koncu pilot vztrajno trudil, da bi naše želodce prilepil nekam pod strop letala … nas je vseeno uspel spraviti na trda tla. prav zanimiv prizor je bil povratek v domovino … najprej je v nas butnila vročina, prepojena z vonjem po asfaltu … potem pa … socialistična arhitektura mariborskega letališča s policijskim sprejemom, vrednim zlatih komunističnih časov.

betonska kocka sredi mariborskih polj … napisi izpred tridesetih let in mrki policisti, ki so imeli posebno veselje zasliševati predvsem vse neslovenske potnike. nam so namenili le par mrkih pogledov … ubogega izraelskega študenta pred menoj pa so okoli tridnevnega bivanja v sloveniji tako zaslišali, kot da bi imel pri sebi vsaj pol tone razstreliva.

jebi ga … šengen je šengen in slovenci bomo evropi dokazali, da znamo varovati meje naše skupne domovine. nič hudega … če potem foter v vrsti za mano … kompleten anglež, jasno … svojemu nevzgojenemu sinu razlaga … da naj bo sedaj pa vseeno zelo priden … ker je pomembno, kaj si bo stric v modrem mislil in da so tile strici zelo strogi. nisem se mogla znebiti občutka, da je atej slepo verjel, da vstopa v neko čudno državo vzhodnega bloka … še najbolj podobno iranu ali severni koreji … kjer ti bodo porinili prst v rit in te pretepli, če se jim boš samo zazdel sumljiv.

ob mrkem policistu in hladnem sprejemu, ki ga slovenija ponuja tujcem ob prihodu … mi je bilo malo bolj jasno vse tisto angleško čudenje okoli naše dobre angleščine … poznavanja angleške kulture in precej normalnega obnašanja. angleži so očitno še vedno prepričani, da je slovenija neka zaplankana komunistična država … kjer velja politična diktatura … kjer ljudi na cesti pretepajo … ti pa so podhranjeni in prestrašeni.

upam, da se je dotični ata za menoj kmalu prepričal … da nič od naštetega ne drži … da le naši uradniki še vedno bolehajo za sindromom pretekle politične ureditve … in imajo fiksno idejo … da se avtoriteto gradi na mrkih in sumljivih pogledih. naši državni birokraciji tako priporočam kak vsesplošen tečaj prijaznosti … ali pa obvezen seks trikrat tedensko. mogoče potem ne bomo prav grdo privijali vsakega turista, ki se odloči vseeno preveriti … ali je slovenija resnično tako zelo zaplankana deželica.

meni se namreč … ne zdi. prijazen prodajalec na črpalki ob avtocesti bi prav lahko pariral vljudnemu angleškemu natakarju … teta v domači trgovinici pa mi je lepo pihnila na dušo, ko je opazila, da me nekaj časa ni bilo. ko mi je prodala še čike za pičla dva evra in pol … in ko sem na tipkovnici spet zagledala č-je, ž-je in š-je … je moja ljubezen do domovine takoj zrasla za nekaj procentov. če me jutri na poti do slovenske obale ne bodo mučili v kakih prevelikih kolonah … in če me bo naše morje v večenih urah dodobra ohladilo … obljubim … da bom precej srečna, ker živim – v sloveniji;)

... brez komentarjev

vcerajsnja gledaliska predstava v nacionalnem teatru me je dobesedno posedla na rit. pred samo predstavo nisem pricakovala prav nic … ali bolj posteno povedano … glede na to, kar sem o predstavi vedela … sem zgolj upala, da ne bo prehudo dolgocasna. pa sem se … prav fino ustela. po eni izjemni in eni malo manj izjemni komediji je ‘the enchantment’ precej nepoznan tekst iz obdobja strindberga, skupaj ga je spravila se bolj nepoznana zenska avtorica … in vse skupaj sodi v predal ‘tragedije’. prav nic obetavno …. dokler drame ne uprizori najboljsi igralski ansambel v londonu (pa verjetno tudi sirse) … dokler se to ne zgodi v izjemno domiselno postavljenem prostoru (neke vrste okrogli oder, kjer imas igralce na dosegu roke) … in ko se vse odvija na tako prekleto dostojanstven nacin, kot to verjetno lahkko uspe le anglezem. in spet gledas igralce, ki jih poznas iz filmov in nanizank, pa te nikoli niso prav prevec prepricali … tu pa … nekaj deset centimetrov od tebe bruhajo iz sebe custva, se poigravajo, norijo, blestijo. res … izjemna predstava.

kasnejsa priloznost pokukati v zakulisje teatra, se izgubiti med igralci, pisci in reziserji … je bila le pika na i precej odbitemu veceru. zakulisje tukaj je sicer precej podobno slovenskemu … le da … je ljudi veliko vec … vsi so veliko bolj prijazni … pijaca pa tako draga … da te kar malce zaskeli pri srcu, ko si jo narocis.

a … jebi ga … samo enkrat se zivi in treba je izkoristiti dane priloznosti. se en orto sprehod po londonu danes … predpremiera zvecer in letalo v slovenijo jutri. bilo je …. kratko, a sladko.

... brez komentarjev

vse natakarje slovenske prestolnice bi za kak mesec ali dva nagnala v london, da se naucijo prijaznosti. brzina tudi tu ni nikakrsna vrlina, natakarji so pocasni kot polzi in obicajno ti kavo postrezejo v paru … ampak hej … to naredijo s takim nasmehom … da dol pades. pepelnik – kjub precej protikadilsko nastrojenemu ozracju – nikoli ni poln in ceprav v londonu se nisem pila dobre kave … deset neprisiljenih besed … kratek klepet … odsteje dejstvo … da anglezi nimajo pojma, kaj je to kapucino. ali …. kar … kaj sploh je – kava.

v anglijo bi na izobrazevanje poslala tudi vse soferje mestnih avtobusov … osebje, ki dela na avtobusnih in zelezniskih postajah, policiste, trgovce, klosarje, branjevke … vse, ki imajo vozniski izpit … pa vse, ki kadarkoli sploh pomolijo nos iz svojega stanovanja. ce sem vcasih verjela, da so anglezi pretirano vljudni … ze kar osladno prijazni … zdaj ugotavljam … da je pac to nujno potrebno … da tako velika masa ljudi na kupu … kot se vali po londonu (in kar london pravzaprav je – masa ljudi vseh barv in oblike) … da ta masa sploh prezivi.

ko bi na avtobus ljubljanskega potniskega prometa v istem trenutku poskusalo vstopiti toliko ljudi …. ko bi na vlaku zmanjkalo prostora se za 50 slehrnikov … ali ko bi po ljubljani vozilo toliko stvari, kot jih drsa po ulicah londona … bi narod znorel (in jaz z njim) … in ne bi trajalo dolgo, ko bi imeli izredne razmere in policijski nadzor. tu pa se ti ljudje v najvecji guzvi nasmehnejo … ti odstopijo zic … te usmerijo v pravo ulico in ja … stvari so bolj enostavne. nimas razloga, da bi se razburjal.

nihce se pretirano ne razburja. ceprav … je pol anglije v teh dneh pod vodo. ceprav … je beckham dokoncno zapustil anglijo … ceprav … je precej postaj podzemne zeleznice zaprtih in ceprav … nenehno dezuje in zebe … ne … prav nihce se prevec ne razburja. v angliji … gre vse pocasi … zame … vcasih celo prevec pocasi … in povrsno.

predvsem … ko gre za pomivanje posode … ciscenje cesarkoli … debato … o cemerkoli … premikanje po ulicah … iskanje zica v kaficu … parkiranje … nakupovanje … kuhanje … jups … angleze bi nagnala v slovenijo. ali pa … se malo juzneje. da jim nekdo v rit vcepi malo temperamenta in da jih ‘zajebane’ slovenke naucijo …. pomivati in pospravljati. pa …. osvajati zenske. in piti pivo. pa kdaj zakricati … (ne le ob gledanju kriketa ali nogometa). jups … vljudnost je lepa cednost … strpnost tudi. ampak … jebi ga … raje imam temperamentne balkance)

... brez komentarjev

ce je london na svojem blogu zapisal, da s pomocjo blogov vse izves, potem jaz dodajam – s pomocjo blogerjev dalec prides. gospod london se je izkazal za zelo prijetnega in vljudnega sogovornika … ocitno se je nalezel malo angleskih navad … a ne prevec … da bi ob zivce spravil robatih slovencev vajeno zlobo. mesto v blogoroli … zasluzeno:)

danasnji dan smo preziveli na poti med direktorji teatrov in agenti tekstopiscev … malce preseneceni nad tem, kaj vse prinasa vecje trzisce. pri nas o agentih v teatru lahko namrec le sanjamo … prav tako o nenehno razprodanih predstavah. prav zanimivo je gledati vrste pred gledalisci vsako jutro … ko anglezi cakajo na morebitne odpovedi rezervacij. prizor je toliko bolj zabaven, ce ga opazujes izza mize v baru, na kateri se hladi kava in na kateri lezi sveze pecivo. in ja … se bolj fajn je … ce imas karto za predstavo ze itak v zepu. jups … zlobo tule razvajajo.

edina stvar, ki mi na temle dopustu kravzlja zivce … je vreme. mislim … oblaki in dez … nenehno curljanje izpod neba … sumljive temperature in nenehno mokre nogavice pac niso zelo prijetne stvari … sploh … ce si na to mokroto in hlad padel direktno iz razbeljene slovenije.

moj optimizem pri tlacenju japank in krilc v potovalko se je seveda izkazal za povsem neutemeljenega … se dobro … da sem ob svoji optimisticni plati tudi malcek prakticno naravnana in mi je na dno potovalke uspelo stlaciti se nekaj dolgih hlac in rokavov … pa martenske, ki so v teh dnevih edino primerno obuvalo. proti koncu tedna naj bi sicer spet posijalo sonce … ampak takrat enkrat se bom prisiljena ponovno spopasti z letecimi pticami in se vrniti na rodna tla.

mater … bezijo ti dnevi. ce le pomislim … da bo kmalu avgust … in potem september … konec dopustov in poletne vrocine … mi je kr slabo. ampak … pustimo casu cas. na koledarju se vedno pise julij … jaz sem se vedno … nekje na severu londona … danes me caka predstava v royal national teathre (mater … tule je vse ‘royal’). obljubljajo mi … hit letosnjega leta z nekim zvezdnikom iz bolivuda. tudi prav. pivo po predstavi … se slisi ze prav preseratorsko.

... brez komentarjev

na podzemmni srecas svega i svasta … neveste v porocni obleki … sredi noci …gospode v barocnih krinolinah … gospe s kosmatimi nogami. reces si … jebi ga, v londonu smo.

anglezi pripravljajo caj v umazanih loncih s postanimi cajnimi vreckami. seveda dolijejo mleko. se vedno je caj … ogaben. jebi ga. anglija.

v angleski teater se vnasa pivo in pecivo. zveci se se zelo naglas in nic hudega, ce je na odru tip, ki si ga doslej videval le v zelo znanih filmih … to je anglija. zvezde so na dosegu roke. in oci. pa zelja.

v londonu je sredi noci lazje zadeti na lotu kot najti prosto mizo na vrtu lokala, kjer lahko pijes pivo in hkrati kadis. perverzno … a to je london.

v angliji so ljudje izjemno prijazni. castijo ti pivo in te odpeljejo na pravo postajo podzemne zeleznice. dalec in z nasmehom na ustih. ceprav imas ozuljen mezinec … uzivas. anglija pac.

v londonu dobis zajtrk serviran na vrtu in kavo ti prinesejo zraven. tocno tako, kot si jo naredil prejsnji dan. v londonu si ljudje zapomnijo, kaj ti je vsec.

v angliji … imajo brezplacno pivo za zelo zmesane slovenke. strezejo na balkonu. zraven dobis se cips, ceprav ga ne maras … pa se kaka pozornost se najde. london pac.

anglija je zanimiva dezela, london zanimivo mesto … jaz pa … utrujena. london te izmuci. veliko mesto za majhne slovenke. jebi ga. nocko.

... brez komentarjev

se vedno se sicer mucim s pisanjem brez stresic in ‘na pol prelomljeno’ tipkovnico s precej drugace razmetanimi crkami, kot sem vajena. trenutno verjetno izgledam kot polpismen debil, ki tipka z enim prstom in pol ure isce pravi znak … ampak … lepo prosim, zasluzim si kako pohvalo za trud.

vcerajsnji dan je bil v znamenju obujanja spominov – tako na sisteme podzemne zeleznice kot vse ze nekoc videne in povsem precesane knjigarne ter ploscarne. seveda sem se vedno brez obeh iskanih plat – ene boba dylana ter druge banda old and in the way. ko izrecem to ime, me prodajalci samo debelo gledajo. kaj sem jaz kriva, ce imajo nekateri ljudje radi neznane bende? mogoce bom imela vec srece v kakem second hand shopu, bomo videli.

vceraj sem prehodila vecino meni znanih ulic … in se precej neznanih … se pustila do kosti premociti ob neverjetnem nalivu (direkt ob vznozju londonskega ocesa) in ja, itak, spet sem se otovorila s pojem, dickom in kaj vem koliko knjigami se … da sem se ob popoldanskem pivu v centru pocutila, kot da sem si ta pir prigarala z okopavanjem krompirja … ne pa s prenasanjem knjig, ki me jih nihce ni silil kupovati.

med drugim sem med tem izgubljanjem po ulicah londona opazila, kaj prinasa zakon o prepovedi kajenja v lokalih, ki nas slovence caka kaj kmalu. ceprav so anglezi veliko bolj uglajeni in ‘previdni’ od slovencev, ceprav jih (po moji skromni oceni) kadi veliko manj kot pri nas … vsi kadijo pred vrati trgovin, barov … med sprehodi … izleti … skratka … tam, kjer lahko. mizo na vrtu kakega lokala je skoraj nemogoce dobiti … ogorki pa lezijo po plocnikih. ni mi bilo vsec. na koncu koncev sem si le izborila mizo na vrtu nekega bara … in v trenutku navdusenja nad tem dejstvom (pa mislijo, da koncno lahko skadim cik v miru in predvsem – ne da bi se pocutila kot kriminalec) … sem si narocila corono. glupo mehisko ali kaj vem kako pivo, v katerega tlacijo limeto … grem jaz narociti sredi londona. svasta.

se dobro, da je nas gostitelj tako zelo prijazen in mi vsak vecer servira drugo pivo na svojem vrtu (potem pa analizirava in primerjava okuse) … tako da … se ne smem pritozevati. sicer, takole med nami … meni se zdijo vsi ti piri precej podobni (ce ne isti) … ampak hej … gostja sem …. in pocasi postajam ze pravi strokovnjak za opisovanje okusov, ki jih ni:)

danasnji dan je zaenkrat bolj lenoben … namesto buljenja v izlozbe na regent in oxford streetu sem ostala ‘doma’ … in se potikam po severnem delu londona … ki naj bi bil bolj ‘reven’ … amapak .. definitivno veliko bolj sproscen in barvit. za turisticno vodicko sem si ‘najela’ najbolj zgovorno osemletnico … in moram priznati … investicija je bila izjemna)

... komentarjev: 10

povzetek dneva in pol:

1. uporabnost vecine moskih je omejena. nogometasev ne mores peljati na literarni vecer … ne mores pa jih povsem ignorirati (morska … oprosti:)

2. se vedno verjamem, da letala ne bi smela leteti … in 20 ur po poletu imam se vedno v glavi sliko krila nase jeklene ptice, ki se je zvijalo v oblakih. mami moja … koliko casa vozi vlak iz londona v ljubljano?

3. anglezi se vedno vozijo po napacni strani ceste in se vedno ne razumem sistema dveh pip – ene za toplo in druge za mrzlo vodo … ampak hej … prijazni so za popizdit. in ja … pecenje na zaru je bilo super. pivo tudi.

4. zlozili smo koscke neke sestavljanke v celoto in ugotovili, da nas je nekdo resnicno nategnil. uzaljena sem, razocarana in besna. naj mi ne hodi pred oci, ker mu bom naredila kaj zelo grdega.

5. sovrazim pisanje brez sumnikov … pocutim se omejeno … jezik pa je pohabljen … tudi cudna tipkovnica mi ni v pomoc. se opravicujem.

6. vreme v angliji je bizarno. po petintridesetih stopinjah v sloveniji tu zmrzujem na sedemnajstih. a je potrebno dodati, da z neba nenhno nekaj pada. beda.

7. teden bo ocitno zaznamovan s teatrom. royal court … mislim … why not?

8. cakajo me. rabim karto za bus in nacrt podzemne zeleznice. evo … pravkar padel na mizo. nacrt namrec. pa pejmo)

... brez komentarjev

kaj naj si človek misli, ko vstopi v večji štacuno, pa tam zagleda prav vse prebivalce svojega rojstnega kraja, kako besno bred seboj porivajo po dva nakupovalna vozička, v katera tlačijo vse od moke do pralnega praška, taoletnega papirja in kruha za vojsko ljudi? marsikaj – najprej pomisli, da je bush napovedal bombardiranje slovenije, potem, da se je narodu enostavno zmešalo, pomisli celo – da sanja in da se to v resnici sploh ne dogaja, ali pa – je doma iz tolmina, kjer se ljudje – pripravljajo na metal camp.

jups, točno to … tolmin je znorel. in to upravičeno. ubogo, zaspano, ljubko in zeleno mestece se pripravlja na invazijo metalcev. po izkušnjah iz preteklih let, ko so nas najprej obiskali regejaši in ko v trgovini pač nisi mogel kupiti niti štruce kruha, smo že navajeni, da se na večje festivale pripravimo. preživeli smo jamajške ritme, preživeli sočn fest in v preteklosti nekaj motorističnih zborov pa tudi metalcev in naučili smo se – da je nakup osnovnih živil nujen in da med festivalom – nima smisla niti poskusiti – zaiti v mesto – razen, če nimaš karte za koncert.

tudi to je s stališča prebivalca tolmina in širše okolice povsem nesmiselna investicija, saj si koncert mirno lahko prirediš na lastnem balkonu in dvorišču. pir si vzameš iz hladilnika, prineseš ležalnik in uživaš … ali pa ‘čupariš’ v senci sadovnjaka … ozvočenje na prizorišču in lega okoliških hribov namreč omogočata izjemno akustiko.

za nas … malce mlajše ljudi in potencialne ljubitelje bolj glasne glasbe … je vse skupaj sila simpatično … za mojo staro mamo, ki je živčna že mesec dni v naprej … pa niti en toliko. njej podobnih je ogromno. zanimivo … ti koncerti jih načeloma ne motijo, všeč jim je, da se v mestu ‘dogaja’ (vsaj, če verjamem stari mami;) … moti jih le glasnost … pa dejstvo … da so za teden dni odrezani od vseh njim tako ljubih stvari – kavic, frizerja, trgovin in sprehajanja po mestu.

tolmin ima namreč cca 5000 prebivalcev … in je tej številki prilagojen ko gre za trgovine, bare, bankomate, veceje in vso mestno ter lokalno infrastrukturo. te dni se šušlja, da so za metalcamp samo v preprodaji že prodali – 30.000 kart. huh … to je šestkrat toliko, kot je vseh tolmincev. če prištejemo še vse tiste, ki bodo na koncerte prihajali za dan ali dva, si lahko mislim, kakšen šok čaka naše malo mestece. še večji, kot običajno. prav nič ne zavidam ubogim prodajalkam v ortopedskih čevljih, ali pa recimo osebju zdravstvenega doma, ki ga čakajo 24-urna dežurstva.

nič čudnega torej, da se narod pripravlja na … bivakiranje v varnem zavetju doma … pa beži … na dopuste. jups … tolminci več ne vprašajo … kdaj je ‘feragosto’ (beri: kdaj ima večina italijanov dopust in okupira celoten jadran) … da bi vedeli kdaj na počitnice … v tolminu se po novem vpraša – kdaj je metal camp … aha … julija … torej … gremo julija na dopust.

volk sit in koza cela … naša vas … pa že na pol prazna. jaz se bom pridružila romarski poti iz tolmina … pa ne prostovoljno, ampak … zaradi službenih obveznosti. do takrat … pa bom še malo posedela na balkonu … si prižgala čik in opazovala zbiranje naroda v črnem … postavljanje šotorov in prve glasne ritme. zavidam!

... komentarjev: 13

kolesarji. nikoli nisem bila navdušena ljubiteljica poganjanja pedalov … če je prav nujno premakniti rit, to veliko raje storim na svojih dveh nožnih okončinah …. s tekom ali hitro hojo. (poudarek je na – če je prav nujno). nikoli namreč nisem našla kakega posebnega zadovoljstva v razbolelih nogah, prešvicanem hrbtu, čeladi na glavi … najmanj priljubljena bolečina pa se običajno veže na rit in mednožje, ki po daljšem sedenju na tistem neudobnem zicu vedno protestira. raznorazne podložene hlačke in druge bedarije … so marketinški nateg, če se mene vpraša.

danes pa sem odkrila nov argument proti kolesarjenju … vsaj temu ‘sobotno-rekreativnemu’. na poti od ljubljane proti zahodu slovenije, kamor sem se premikala z avtomobilom, jasno … sem srečala malo morje kolesarskih navdušencev. štela sem jih do sto … potem se mi več ni dalo … pa tudi … pametno ni bilo, saj je štetje omejevalo mojo skoncentriranost na te samomorilske norce.

vozili so vsepovsod … po sredini ceste in ob njej, po levem in desnem pasu, v pravi in v napačni smeri. natanko štirje so se mi pripeljali direktno pred havbo mojega poldija … po napačni strani, jasno. in ker so ovinki med škofjo loko pa baško grapo res tisti pravi ovinki … sem večino časa vozila dvajset na uro. za vsako novo kljuko namreč priletiš v rit kolesarju … dvema … ali kar celi koloni.

prav slednje … množično kolesarjenje očitno dodatno dviguje občutek samozavesti, saj morajo nujno trije ali štirje voziti vzporedno, kar pomeni, da zasedejo celo cestišče. mislim … če njih ne skrbi … mene tudi ne bo … ko se bomo šli kegljanje … jaz bom krogla … oni pa keglji. definitvno pa me je zaskrbelo za zdravje treh kolesarjev, ki so ta šprort popestrili s – slačenjem. vsi trije so namreč vozili v neverjetno kratkih hlačah, brez majice, kape ali čelade. na tistem soncu so se scvrli ko pečenka na vročem olju, a so še kar vztrajali. me prav zanima, kje so končali … če sploh.

eh ja … sto ljudi, sto čudi. medtem ko so ti športni navdušenci prešvicali skozi sončno soboto, sem se jaz pripeljala domov, kjer je fotr že zastavil roštiljado, mama pa skuhala prvo kavo. popoldne pa lahko izbiram – soča ali nadiža. do tja … pa lahko še preštejem kakih sto kolesarjev in malo potreniram kegljanje. odlično;)

______________________________________________

ps: zapis nastal na sončno sobotno dopoldne …. a nikakor ni dovolil, da ga objavim … očitno … mu je nedelja bolj všeč:)

... komentarjev: 3