Arhiv kategorij: Mimobežnice

Monolog (zate).

Te pogrešam? Že dolgo več ne.

Si te želim? Mogoče, čisto malo. Takole, krvavo, meseno malo. Kolikor pač premorem krvi v žilah.

Večino krvi je spila siva rutina, večina je odtekla za viharje zadnjih tednov, mesecev. Službenih, da ne bo pomote. Drugače je tam, kjer tebe zanima, vse tako zelo pod kontrolo, da se že malo dolgočasim.

Pa v resnici – lažem. Ne dolgočasim se. Tako zelo dobro sem, kot že dolgo ne. Čeprav je telo izmučeno in um na trenutke sploh ne funkcionira, je moja čustvena barka našla svoj pristan, trdno sidrišče, tam in takrat, ko ga sploh ni iskala.

V resnici oklevam, mencam. Ker me malo skrbi zate. Ker ti ne morem čisto glasno in hladno povedati, da te ne potrebujem. Da ne potrebujem mimobežnih dotikov, niti hlastajočih objemov. Ne potrebujem te, da me pobiraš, ne potrebujem, da me čuvaš, še manj, da se me lačno dotikaš.

Hočem nekaj več. Hočem veliko več. Ni mi do seksa. Hočem se ljubiti. S tabo?

Spet – ne. Predolgo že traja vse skupaj, predolgo trajava midva, da bi se lahko še enkrat zaljubila.

Nisi vedel? Trap, seveda sem se zaljubila. Prvi trenutek, ko sem te videla, ko si mi stisnil roko in mi zadišal svoje ime. Takrat sem se zaljubila. In se ljubila s teboj.

Sedaj? Sedaj je vse površno. Polovičarsko. Toliko bi me lahko poznal, da bi vedel, ne zadostuje mi. Niti približno.

Moja barka je tako trdno zasidrana, da ne potrebuje bližine samo zato, da je ne odplakne vsak majhen val, vsak piš vetra.

Moja barka je tako trdno zasidrana, da mi je prvič v življenju jasno, da bližina nima nikakršne zveze z ljubeznijo. Bližina me samo tu in tam opomni, da še čutim, da se še pustim zmesti. Nič več od tega. Nobene iluzije več, da bližino potrebujem za preprosto preživetje.

Oklevam, mencam, ker ne vem, če ti, v vsej svoji površni odločnosti, zmoreš kaj veš od površnosti. Če zmoreš razumeti, da si nekdo želi več, ker sam – ne zmoreš nič več od tega, kar daješ. In predvsem – kar jemlješ.

Če bi to zmogel, bi razumel, da sem že davno končala najino zgodbo. Da sem bila samo še lupina človeškega telesa, ki se je pustila božati. In v tem – uživala. Lupina, koža, ne jaz.

Jaz sem tu. In zdaj.

Pozibavam se na valovih sedanjosti in si domišljam prihodnost. Toplo, krvavo in čutno. S prepletenimi dlanmi na sprehodu skozi istrske vasi, s palačinkami v ponvi in dolgočasnim filmom v nedeljo zvečer. Prihodnost, v kateri se ljudje dotikajo in čutijo, kjer ljudje ljubijo s poljubi, ne telesi.

Ne, ne pogrešam te. In tudi ne oklevam več.

Lahko ti povem. Govorim ti. Glasno, a ne čisto hladno, ker to ne bi bila jaz, da me že dolgo ni več. Da že dolgo sanjam neke druge sanje.

Govorim ti. Pravkar. In ti spet ne slišiš. Ne čutiš. A vendarle – zahtevaš ljubezen.

Trap moj, ljubezni se ne zahteva. Ljubezen se daje. Ko boš to dojel, me boš mogoče slišal, mogoče razumel. Mogoče celo – dotaknil.

6-6-0

Presnete verižne igrice. Že pred časom me je ‘namočila’ Sparkica, ki mi je podarila črko O, ki naj bi jo z igro besed vpela v meni posebno zgodbo. Danes mi je ponagajal še Sosed, ki hoče šesto fotografijo iz šestega albuma fotografij, ki jih hranim na svojem računalniku. In zgodbo o tej sliki/fotografiji. Razlog, da je namočil ravno mene (no, in še 5 drugih) je v tem, da skoraj nikoli ne objavljam slik. Do danes sem jih natančno – enkrat.

No ja, pa dajmo, oboje skupaj, besede in eno sliko; Tole je šesta fotografija iz šestega albuma, ki nosi naslov ‘Kr neki’.

sdc10009

Naslov albuma precej pove o njegovi vsebini, vsebuje slike iz vseh vetrov, brez kakega globljega pomena. Vseeno, čevlji na zgornji sliki so z mano že 12 let. Od nekdaj imajo svoje mesto na mojih knjižnih policah in verjeli ali ne, svoj čas so bili črne barve. Kupil mi jih je moj bivši, obula sem jih samo enkrat (nikoli pa niso stopicljali po trdih tleh:), od takrat služijo precej posebnemu namenu – iritiranju morebitnih obiskovalcev, ki me vedno znova sprašujejo, zakaj hudiča imam čevlje na polici.

Preprosto; Ker so mi všeč. Ker se da vanje skriti marsikaj: Plišasto kravo, ki mi jo je podaril ljub prijatelj, iz kamna izklesano srce, zaradi katerega sem si življenje zakomplicirala za celo leto in še nekaj malenkosti, ki mi pomenijo veliko. In nenazadnje, ker tile čevlji lahko povedo veliko zgodb:

Bili so na polici, ko sem otroško iskreno objemala njega, ki sem ga ljubila, ko sem si nadevala oklepe in maske, da sem skrivala solze. Čuvali so me, ko je na kavču obljubljal, da se ne bo razblinil v nič in bili so tam, ko sem vanje skrivala objokano, kamnito srce. Z mano so tudi danes, ko sem na trenutke še vedno otožna zaradi neizrečenih besed in ukradenih občutij, ko se počasi spet sestavljam in iščem vero v ukradene sanje. In vem, izpred odloženih knjig me bodo spremljali tudi jutri, ko bom spet – obljubljala, objemala, osvajala in osrečevala.

2008 vs. 2009 oziroma: O pričakovanjih

Stvar je zelo preprosta: Leto 2008 je z mojega trenutnega zornega kota ter podprto s počutjem, občutji in dogodki zadnjega meseca ali dveh najbolj ‘zafukano’ leto v vsem mojem štetju.

Če pustimo ob strani službo in stvari, ki nikogar ne zanimajo (in ki tudi niso najbolj prijetne, ampak, nema veze), mi je v tem letu na glavi pognalo toliko sivih las kot v vseh letih prej skupaj. Seveda se da ta pojav zelo preprosto pojasniti z dejstvom, da nisem iz dneva v dan mlajša, a ker mi preprostost nikoli ni bila povšeči, moram iskati globlje razlage in smisle.

Zato: Prepričana sem, da je pojav sivih las na glavi nekako povezan z dejstvom, da sem v letu 2008 zavoljo utopičnih sanj o velikih in predvsem večnih ljubeznih uspela iz svojega življenja pregnati vse dobro vzgojene ljubimce, večino preverjene pivopivske prijateljske družbe, zanemarila pa sem tudi nekaj zelo trpežnih prijateljic z rameni za jokanje.

Za piko na i sem izgubila lastno alkoholno kilometrino, kar pomeni, da tudi ob morebitnih prijetnih druženjih predčasno bežim domov, ker mi presežek alkohola v krvi ne dovoljuje niti približno normalnega funkcioniranja (govorim zgolj o motoričnih motnjah, za vse ostalo mi dol visi).

Posledica? Manjka mi odklopov vseh vrst in vseh tipov, večino dni sem tečna, nasikana in nezadovoljna, kar od mene prežene še tista bitja, ki me pogojno prenašajo. Seveda mi potem ostane dovolj časa le zase, ki ga absolutno maksimalno izkoriščam za faze samopomilovanja, obupovanja in tarnanja, namesto, da bi se družila, zabavala in recimo seksala. To definitivno ne bi bilo slabo.

Pomanjkanje vseh oblik socialnega življenja (in volje do tega tudi) se pozna tudi pri kvaliteti in kvantiteti blog zapisov. V resnici – nimam o čem pisati. Razen o svojih privatnih travmah, ki, roko na srce, še mene dolgočasijo.

Zato se v času, ko vsi delamo neke velike zaključke in načrte za naslednje leto soglasno odločam, da bo leto 2009 drugačno. Za začetek bo prijazno, nestresno in zadovoljivo na vseh področjih.

V letu 2009 si bom lahko privoščila vsaj enomesečni oddih na enem od tropskih otokov, brata na Irskem bom še pred poletjem obiskala vsaj dvakrat (potem se bo itak on preselil nazaj, pa če to to hoče ali ne), vsak mesec si bom privoščila eno masažo in dva obiska savne, vsak teden bom imela dovolj časa, da preberem vsaj dve knjigi.

Leto 2009 mi bo podarilo goro lepo vzgojenih prijateljev, nekaj kvalitetnih ljubimcev in nepredstavljive količine kvalitetnega seksa. Prineslo mi bo kup denarja, nov avtomobil (za katerega ne bom plačevala jaz, ampak eden od ljubimcev), precej špičastih čevljev z visoko peto ter popolnoma novo garderobo.

Leto 2009 mi bo podarilo tudi ustrežljivo hišno pomočnico, ki bo namesto mene opravila čisto vsa gospodinjska sranja, pocenilo mi bo najemnino, ukinilo zimo ter sneg in da mi ne bo kdo očital materializma; seveda bomo jaz in vsi moji bližnji v letu 2009 zdravi, veseli in srečni.

Tako, to so moja začetna pričakovanja, kar se prihajajočega leta tiče. Zagotovo bi jih lahko naštela še precej, ampak nekako imam občutek, da – pretiravam. Tako kot definitivno pretiravam s sovraštvom do leta, ki se izteka. Kakorkoli namreč obračam, je bilo to leto izjemnih izkušenj, zelo prijetnih, srčnih ljudi in predvsem čustev, ki se zbudijo le redko. Doživela sem svoje sanje in dosegla svoje dno. Jebat ga, tudi to je včasih treba. Nenazadnje nas to dela večje, močnejše in boljše.

Od leta 2009 tako iskreno pričakujem le eno; Da bo polno. Izkušenj. Čustev. Ljubezni in bolečine. Brez tega pač ne znam živeti.

O zobnih ščetkah. Ali pa tudi ne.

Zobne ščetke.

Rdeče, modre, navadne, plastične, z gibljivimi glavami, take na baterije, čisto majhne, otroške, trde in mehke, v kopalnici jih imamo – kot dreka. V prvi vrsti so krivci za to prijatelji gospoda Otroka, saj nikoli ne veš, kdaj in kdo bo prespal, zato moraš imeti (poleg napihljivih postelj, dodatnih odej, brisač in večjih količin sladkarij) na zalogi tudi zobno ščetko. Za enkratno uporabo, jasno.

Umij, podrsaj, izpljuni in vrzi v koš. Nekaj takega. Drugi krivec za ščetkasto razstavo v kopalnici sem seveda jaz. Vsakič, ko se od kje vrnem, zatikam nove in nove ščetke v morje lončkov pred ogledalom, nekatere uporabljam v zelo posebne namene (za ravnanje obrvi recimo, pa frcanje barve na risalne liste), nekatere so mi enostavno všeč, spet druge me spominjajo na kak zelo poseben trenutek.

Vsake toliko mi uspe vse ščetke zamešati (še dobro, da ima gospod Otrok svoj lonček za tovrstno navlako), v usta si vtaknem kaj, kar tja definitivno ne sodi in šele takrat pride na vrsto čistilna akcija, ko cela četica ščetk roma v koš pod umivalnikom.

Danes zjutraj, ko sem vsa zaspana in zalepljena le nekako privlekla svoj fris pred ogledalo, sicer nisem ničesar zamešala, sem se pa iz oči v oči znašla z gozdičkom zobnih ščetk, iz katerega je prav nesramno štrlela rdeče-bela gospodična, ki je že davno izgubila svojega lastnika. S svojim praznim, ščetinastim pogledom me je opomnila, da bi bil že čas, da nekdo spet pospravi zmedo na polici.

Najprej je letela prav omenjena gospa. Njeno bivanje je izgubilo svoj smisel. Za njo je frčala zelena predstavnica svoje rase, kupljena nekje na hrvaški obali, ki je bila v svojem kratkem življenju priča enemu boljših podaljšanih vikendov v mojem življenju. Sledile so ji tete neznanega izvora. Najverjetneje so nekoč umile kak mlečni zob naključnega obiskovalca gospoda Otroka. Naslednji sta prišli na vrsto dve primorski ščetki, torej tisti, ki ju zaplenim mami, vsakič, ko pridem na obisk. Na koncu je neslavno končala še pest ščetk, ki zagotovo imajo svoje zgodbe, a se pri milem bogu nisem uspela spomniti, kakšne bi te zgodbe bile.

Pogrešala sem le še eno. Tisto najljubšo, vikend paket ščetko, ki pa se je svoje čase bohotila v nekem drugem kozarcu. Njene zgodbe se še spomnim in verjetno je ne bi tako hladnokrvno stlačila v koš. Tisto bi še malo obdržala, pustila bi jo samevati pred ogledalom, da bi me tu in tam opomnila, kako krhke in minljive so vse stvari.

Pa nepotrebne tudi. Zgolj balast na polici, zaradi katerega zmanjka prostora za novo, drugačno ali boljše. Me prav zanima, kje je končala tista ščetka …

‘Pwnamo’ nacionalni interes?

Če bi morala napisati prispevek na temo ‘Pwnamo nacionalni interes’ bi se znašla v hudi zagati. Najprej bi potrebovala kakih pet do šest strani razlage pojma ‘pwnati’, skupaj s pojasnilom, po kakšni pomoti se je ta spakedranka sploh znašla v naslovu česarkoli.

Če bi moji blond buči (spet, po pomoti), slučajno uspelo dojeti ‘pwnanje’, bi potrebovala okroglo mizo z nekaj politiki in gospodarstveniki na temo nacionalnega interesa, da bi mi razložili, kaj to sploh je.

Kot preprosto, kmečko dekle sem namreč zrasla v prepričanju, da nacionalni interes pomeni neke vrste vrednoto naroda, eno ali več, nek cilj, h kateremu naj bi stremele vse ovce, predvsem pa njihovi pastirji. Pa se mi v zadnjem času dozdeva, da se motim. Da nacionalni interes dejansko nima nič opraviti z narodom, še manj pa vrednotami.

Z nacionalnim interesom se veliko opleta, a skoraj vedno v situacijah, ko gre za interes posameznika ali ozke skupine posvečenih, ki bi rada nekaj zase. Tako se vsaj zdi neukemu opazovalcu, ko ga prepričujejo, da je slovensko lastništvo tega ali onega podjetja – nacionalni interes. Pa kaj hudiča ima narod od tega, da se kak Trot usede na Pivovarno Laško? Pojma nimam. Mogoče to, da imata Union in Laško zadnje čase precej podoben okus?

Še dobro, da ne pišem o ‘nacionalnem interesu’. Ker bi sicer morala ugotoviti, da vsakič, ko kdo omeni ‘nacionalni interes’, nekje obstaja nekdo, ki ga hudo skrbi za njegovo lastno rit. In ker bi morala pisati o nečem, česar niti pod razno ne razumem.

Raje imam svoje lastne interese. Te dojemam precej dobro in v skladu z njimi – grem na pivo. Laško ali Union? Baje je čisto vseeno. Oba sta naša:)

Popolno jutro v Ljubljani

Po desetih letih življenja v Ljubljani so se končno danes zjutraj vse zvezde in vsi planeti (pa še Luna za boljšo statistiko) spravili v meni naklonjeno kombinacijo, priklicali Sonce in mi privoščili to, o čemer sem sanjala že nekaj časa – popolno sobotno jutro v centru Ljubljane, s kavo ob Ljubljanici, izletom na tržnico, gužvanjem med stojnicami in vonjem po svežih žemljicah.

Življenje v centru mesta pač ima svoje prednosti. Zjutraj svojo rit dvignem iz postelje celo uro kasneje, namesto cijazenja v koloni pločevine se do pisarne sprehodim, popoldne pa se smejim ljudem, ki sedijo v svojih pločevinkah in molijo, da bi še pred temo prišli domov.

Ob vikendih ni potrebno maltretirati otroka, ga preganjati iz postelje, posiljevati z zajtrkom in tlačiti v avto, da bi vsaj približno dovolj zgodaj prišel do tržnice in si privoščil svojo kavo z mlekom. Če ti seveda prej ne zmanjka volje. In če uspeš najti parkirišče. Običajno sem že ob misli na vso to proceduro raje izbrala izlet v lokalni supermarket in kavo v enem od fužinskih kafičev.

Danes pač ne. Danes sem se prebudila in se brez kake posebne muke na vse zgodaj znašla sredi tržnice.

O ti milina, o ti nebeški užitki. In vonji. Postano zelje in izpušni plini, po novem na tržnici parkiranih vozil. Navdušujoče. Čudovito. Kot teta moja draga, ki v soboto dopoldne kupuješ 25 kilogramov mesa in mesarja ozmerjaš s kretenom. In ti ista teta, ki narediš vrsto do Tromostovja, ker želiš svoje pečenice, krvavice in klobasice trikrat stehtati, res si čudovita. In ti, moj ljubi natakar, ki ne ločiš kave z mlekom od one s smetano, ki se še v življenju nisi nasmehnil in ki ti na kraj pameti ne pade, da bi kogarkoli postregel v kake pol ure, osrečil si me.

O ti bela Ljubljana in še bolj čudoviti Ljubljančani, ki sredi mesta kričite na svoje otroke, ki hitite, kot da se svet podira, ozmerjate prodajalce in drug drugega, se zaletavate s svojimi cekarji in torbami, se pulite za zadnjo solato in si v usta tlačite ukradene jagode.

Hvala bogu za turiste, ki so edini, ki v Ljubljani in v sobotnem dnevu še vidijo nekaj lepega. Ki jih ne zvija ob gužvi, ki ne razumejo zmerljivk, ki cenijo sveže sadje, pogled na grad in čudovito, sončno jutro. Tako zelo nasmejani in zgovorni so, da se jim nasmehne še moj sitni natakar, da stric s kapuco neha kričati na svojega mulca in da sitna damica neha zmerjati svojega dragega.

Eh ja, včasih ni dobro preveč pričakovati. Niti od sobotnih juter. Čeprav, ko vidiš vso nestrpnost in nezadovoljnost, ko nanjo pogledaš iz svojega fotelja in izza dišeče kave, se lahko samo nasmehneš. Dobro ti gre, resnično dobro ti gre. Dokler nisi del histerije, ki te obdaja, dokler te ne iztiri kos mesa ali nejevoljen otrok, si (očitno) lahko precej srečen.

In tako je popolno sobotno jutro v Ljubljani resnično bilo – popolno. Naj bo tak še dan.

Je zabavno biti ti?

Zadnjič sem si ogledala eno od mnogih televizijskih nanizank, ki se je končala z vprašanjem; »Ali je zabavno biti ti?« Priznam, da me je vprašanje prikovalo v fotelj in prisililo, da malce pobrskam sama po sebi. Je zabavno biti jaz? Uživam? Se imam fino?

Seveda bi morala kot iz topa izstreliti, da je blazno fino in zabavno biti jaz, da se v mojem življenju kar vrstijo nori dogodki, da me spremljajo čudoviti ljudje in da na sploh neskončno uživam.

Iz meni ne povsem jasnega razloga pa je najprej v glavi zakljuval en nesramen – ne. Ni zabavno biti jaz. Ne v tem trenutku. Na glavi mi visi vse preveč skrbi, ne spim dobro, selitev je še vedno tema številka ena (predvsem vse obveznosti, povezane z njo), finance obračam, kot da sem lastnik firme v stečaju, trudim se nekako zadostiti vsem službenim in osebnim pričakovanjem in kar me zadnje tedne najbolj jezi; zdravje me nenehno zajebava.

Trudim se prepričati, da je pesimistično obdobje zgolj začasna stvar, pa mi nekako ne uspeva najbolje. Če še nekako lahko upam, da se bo moje fizično počutje kmalu spravilo v red, se iz dneva v dan bolj zavedam, da me neka čudna življenjska rutina čaka še nadaljnjih nekaj let. Ne glede na to, kaj hočem in kaj zmorem, potrebujem redno službo, moram misliti na stanovanje, primerno okolje za gospoda Otroka in predvsem – ostati tu, kjer sem, vsaj še nekaj časa.

Manjkajo mi novi izzivi, manjkajo cilji, ki bi me prisilili narediti kak korak naprej, me brcnili v rit, da se znebim občutka, da – spim. To je stanje duha, ki ga pri ljudeh nadvse preziram, sama pa se v njem utapljam.

Čudovito. Kar malce zaprepadena sem obsedela pred televizijo in se že skoraj začela zgražati sama nad sabo (okej, mogoče tudi malce smiliti), ko se je iz sosednje sobe oglasil gospod Otrok: »Mima, mima, a te lahko objamem?«

Patetično, saj vem, a točno to sem v tistem trenutku potrebovala. Svojevrstno brco, a ne v glavo, ampak v srce. Kakšna trapa znam biti včasih. Saj so rutina, stres in skrbi resnično sitna stvar, a če je to cena, ki jo moram plačati, za vsa sonca okoli mene, ne protestiram. Vsaj ne preveč.

Eno sonce diha in se smeje zraven mene, eno gara malce stran, nekaj mi jih v vseh trenutkih stoji ob strani, nekatera me osrečujejo s svojo naključno prisotnostjo. Mogoče v tem trenutku res ni najbolj zabavno biti jaz, je pa definitivno fino biti obdan z ljudmi, ki jih imaš neskončno rad in ki imajo radi tebe.

Kaj pa ti? Je zabavno v tvoji koži?

7 dni brez interneta? Preverjeno ne najbolj pametna odločitev.

Selitev terja svoj davek. Če pozabimo na roke, ki od vseh omar in škatel bingljajo do kolen, če odštejemo bolečine v hrbtu in travme ob misli na petkov večer, ko sem namesto blogerskega druženja ‘uživala’ v prenašanju in sestavljanju sobnega bicikla, ne moremo mimo ubogega prenosnika, ki pozabljen leži sredi dnevne sobe in čaka na boljše čase. Razlog? Gospa Zloba je tako zelo blond, da povezava z internetom še vedno ne deluje in čaka na boljše (beri: moške) roke.

Prvi dan abstinence so bile bolečine hude. Nekaj je, da se protestno ne dotaknem svojega bloga, ker se mi z njim ne da ukvarjati, nekaj je, da internet zamenjam za namakanje v bazenu ob jadranski obali, a da absolutno in sploh ne morem uporabljati interneta, ja, to pa je krivica. In to kakšna.

Ne moreš prebrati elektronske pošte. Niti pod razno ne moreš preveriti svojih najljubših blogerjev. Lahko le ugibaš, kakšni komentarji so se nabrali pod tvojim zadnjim zapisom (če sploh) in na trenutke se ti zazdi, da je lahko pol sveta že razpadlo, ti pa o tem nič ne veš, ker nisi več navajen preverjati informacij na TV-ju ali v časopisu. Halo, kje je tu kakšna ažurnost, če časopis izhaja zgolj enkrat dnevno?

Katastrofa, vam rečem. Drugi dan sem ugotovila, da sploh ne znam več gledati televizije, če zraven nimam računalnika. Kaj pa naj počnem med reklamami in kako naj se zaposlim ob razvlečenih filmih? In hudiča, kje se že najde spored, če nimaš neta?

Tretji dan sem ugotovila, da spored še vedno najdeš v tiskani obliki, a da ga v resnici – niti ne potrebuješ. Če namreč poskušaš dejansko gledati televizijo (ne pa zraven vsaj še likati cunje, pomivati posodo ali sestavljati blog zapis), hitro spoznaš, da so prav vsi programi zanič. Sploh mi ni potegnilo, koliko serij, filmov in nadaljevank vse naše TV-hiše ponavljajo, koliko premoremo trapastih ‘kontaktnih’ oddaj in ja, če v enem dnevu pogledaš več kot eno informativno oddajo, ti lahko postane slabo ob naboru in kvaliteti posredovanih novic.

Četrti dan sem prišla do spoznanja, da se brez neta da prav lepo živeti, sploh, če tudi TV pustiš spati in namenoma pozabiš kupiti časopis. Kar naenkrat izginejo prenatrpani domovi za upokojence, rekonstrukcija trojanskih predorov, protesti staršev zaradi težav z vrtci, grozne vremenske napovedi, teroristi, letalske nesreče in globalno segrevanje. Ostane le še ljubi mir, kak sms in – čas. Ogromno časa za pospravljanje stanovanja, igranje ‘stolpa’ z malim, pripravo (preslanih) špinačnih tortilj, sprehode po mestu in kofetkanje na balkonu. Peti dan abstinence je tako že odkril čare življenja brez tehnike in šestega sem skoraj že znala uživati.

In potem pride sedmi dan, ko se privlečeš v službo, odpreš mail in ne veš, ali bi se smejal ali jokal. Elektronskih sporočil kot dreka, obveznosti toliko, da bi najraje vzel dopust, blog povsem zanemarjen, nekaj besnih znancev in nezadovoljnih sodelavcev. In je šla neinternetna idila v ‘maloro’. Kot vse kaže, sem daleč naokoli edina, ki si je upala privoščiti tehnološki mrk, vsi ostali pa so se v teh dneh zarotili proti meni in mi besno pošiljali maile. Kot da nimajo kaj boljšega početi.

Da bi jih koklja brcnila. Ne preostane mi drugega, kot da aktiviram tiste moške roke, se ponovno povežem s svetom, se spet informiram o vsem svetovnem sranju in poskušam v najkrajšem času odpraviti posledice moje spletne izolacije. Za popizdit.

Ob naslednji selitvi bo internet v prvem planu, obljubim.

Restavracija na koncu … mesta

Življenje v velikem bloku v še večjem blokovskem naselju ima svoje prednosti. Pod ‘veliko’ mislim zgradbo z več kot dvajsetimi stanovanji in naselje z več kot dvajsetimi stavbami, kar nenazadnje pomeni tudi – veliko ljudi, veliko trgovin, zdravstveni dom, urejen avtobusni prevoz, pošto … skratka na dosegu roke je skorajda vse. Predvsem pa veliko ljudi pomeni veliko zgod in nezgod.

Razstreljen avto na parkirišču recimo (ne sprašujte, kako). Pa zanimive strice v dvigalu. Sosede, ki te ne poznajo in posledično ne motijo. ‘Žrebca’, ki tri nadstropja nižje na balkonu dviguje uteži in je prepričan, da izgleda strašno dobro. Soseda, ki te nasmeji na nedeljsko jutro, ko si v dolgih gatah, zgoraj brez in s trebuhom, ki bi mu ga zavidala večina Avstrijcev, prižiga cigareto.

Zadnje čase pa me kopica ljudi na majhnem prostoru fascinira predvsem s svojimi – vonjavami. Ne samo tistimi telesnimi, zaradi katerih te zamika, da bi vsakič znova odpešačil v deseto nadstropje (jebi ga, v dvigalih se nimaš kam skriti), ampak s takimi, zaradi katerih te mine do nadaljnjega karkoli pojesti, saj te tvoji sosedje ‘hranijo’ cele dneve.

Če potrebuješ idejo za kosilo, stopiš na hodnik. Če hočeš kavo, stopiš na balkon. Pol naselja zjutraj diši po kavi. Za kosilo lahko tudi menije izbiraš po balkonih – spodaj pasulj, levo pohane piške, zgoraj nič, zvečer pa si lahko privoščiš testenine z zelenjavno ali bolonjsko omako; po prve moraš v sedmo, po druge v osmo nadstropje.

V desetem, ki je meni najbližje, je eden od sosedov očitno strokovnjak za pripravljanje enolončnic – pasuljev, jot, zelenjavnih juh in podobnih čorb, ki imajo vedno za osnovo veliko, veliko svinjskega mesa in zažgane čebule. Nikoli ne moreš zgrešiti, kdaj dotični gospod čara za štedilnikom, saj vsi ostali stanovalci loputajo z vrati, glavna vrata na stežaj odpirajo, če je kriza velika, pa na ta ista vrata lepijo zelo zanimiva (beri: grozilna sporočila). Očitno pa kljub neznosnim vonjavam na hodniku še nikomur ni uspelo določiti, izza katerih vrat se valijo čudovite vonjave, saj so (zaenkrat) vsa vrata še cela.

Bolj enostavno je določiti kuharske sposobnosti sosedov glede na vonjave, ki se širijo skozi okna in balkonska vrata. Moj najbližji sosed (ali pa soseda) je tako strokovnjak za pohane piške. Pripravlja jih izključno ob nedeljah, definitivno pa – vsako nedeljo in zdi se da tudi vsako nedeljo v istem olju. Bljak.

Tudi spodnji sosed sodi v kategorijo mojstrov enolončnic, ki so v našem okolišu očitno najbolj priljubljene. Danes je bilo vrsto jedi nemogoče določiti (fižol, zelje, čebula?), definitivno pa je smrad izpod mojega balkona preprečil kakršnokoli uživanje v kavi in cigareti na balkonu. Soseska torej poskrbi tudi za – zdravo življenje.

No ja, še bolj zdravo bi bilo kaj pojesti, ne le ‘loviti’ vonje iz sosedovih loncev. Hmmm, me prav zanima, kaj si moji sosedje mislijo o tortiljah ali sladko-kisli svinjini. Nekdo jim pač mora razširiti obzorja.