blodim, blodiš, blodi

gospod otrok imajo 11 let in odločili … so se … odrasti. kar tako … brez opozorila … čez noč … so si nataknili slušalke v ušesa, si okrog vratu obesili mobitel in postali … strašno samostojni. ne bi se več z ‘mamico’ kazali v družbi … ne bi se z ‘mamico’ vozili domov (busi so kar naenkrat postali zakon) … sami bi hodili v trgovino in si kuhali kosilo … v kino bi po novem hodili s prijatelji in vstop v kopalnico … je prepovedan. čeprav smo že nekaj let vajeni, da imajo gopod otrok o vsem izdelano svoje mnenje in se z zelo težkim srcem pustijo prepričati v karkoli drugega … se zadnje čase spopadamo s še bolj izdelanimi ‘vrednotami’ in neko čudno etiko … zaradi katere se nam v grlu zatakne še tako slasten kos … mesa.

bolj ko gledam to dolgolaso blond bitje ob sebi … bolj mi je jasno … kako zelo … samosvoje je … in kako zelo odločno … stopa po svoji poti. čeprav se nikoli nisem štela za zelo ‘klasično’ mamo … čeprav sem se vseskozi trudila, da bi vzgojila samostojnega, samozavestnega in srečnega otroka … ki ne bi ob vsaki težavi letal v moj objem … sem … čisto malo … nebogljena. gledam ga … in se čudim … gledam … in upam, srčno upam, da sem dobro opravila starševske dolžnosti prvih desetih let … in mu dala … dobro popotnico … v svet … najstnikov … pa naprej.

smešno je … tole starševstvo … in na trenutke … precej nehvaležno početje. misliš, da veš, kaj je prav … trudiš se … vztrajaš … razlagaš, prosiš … daješ in še več … jemlješ … učiš in vzgajaš … a nikoli ne moreš biti čisto prepričan … da delaš prav. vsak trenutek starševske poti mi je bilo bolj jasno … da otrok … niti malo ni moj … da je moja naloga le ta … da sem z njim, da ga čuvam in usmerjam po svojih najboljših močeh … vse ostalo … pa je … njegova stvar. kljub temu … noben starš ni pripravljen na dan, ko ‘ptica’ odleti.

živimo in delamo … kot da so naši otroci in z njimi naše starševske obveze ter radosti … večne. prepogosto … smo sitni in neučakani, utrujeni od službenih obveznosti … pa se nam enostavno … ne da. tudi pomisliti ne smem … kolikokrat sem s kislim frisom, popolnoma izmučena od dveh honorarnih služb in nenenhnega letanja za denarjem … sestavljala lego kocke … kako zelo odveč mi je bilo postavljanje železniških tirov iz kuhinje v otroško sobo po štirih predavanjih na faksu … ali kako sem si kak večer enostavno … želela zaspati … ne pa … debatirati … katera risanka je boljša … dexter ali trije ediji … in zakaj. priznam tudi to, da sem se včasih vprašala …. kako bi bilo … če ne bi bila mama … sploh pa ne mama otroku brez fotra … sama nekje daleč stran od svoje družine in vseh, ki so mi stali ob strani.

a vsakič, ko me zgrabil kak tak preblisk … vsakič, ko sem začutila, da mi zmanjkuje moči … sem se brcnila v rit … in ob pomoči gospoda otroka … z veseljem … šla dalje.  zdaj sva na pragu … najstništva. nič več ne gledam ljubkega slinastega dojenčka … mimoidoči nič več ne stokajo ‘buci buc … kako lepe učke’ … in nič več ne morem stlačiti male štruce ob osmih v posteljo … pa zraven mirno zaspati. kje pa … buci buc je precej velike … dolgolase sorte … buci buc … hodi v šolo … ki je ‘blazno brez zveze’ … buci buc … bi v resnici bil v ponos kakemu romantičnemu piscu … toliko svetobolja in svetožalja premorejo njegovi čustveni izbruhi. buci buc … postaja … mulc, ki me iz dneva v dan … manj potrebuje.

in prav je tako. kot je prav … da starš to opazi. da spoštuje otrokovo voljo po samostojnosti in ga pri tem podpira. čeprav … mi ob večini ‘izbruhov samostojnosti’ … posivi nekaj las … se trudim … dovoliti … brez nerganja in teženja. gospod otrok … vrača dvojno – vsakič znova se pogovoriva, kaj se sme in kaj ne … vsakič znova … dobim poročilo o tem, kje je kdo bil in kaj je počel. tu in tam … sledi še tehtanje odločitev in preverjanje njihove pravilnosti … kar potrjuje moje prepričanje … da delam prav. otrok … zaupa meni … in jaz … njemu.

tako … naj bi verjetno … vse skupaj … tudi izgledalo. srčno upam, da bo zaupanje trajalo … da bo … gospod otrok … nadaljeval po svoji poti … da pa bo vseeno … tu in tam … našel tudi voljo … pa zlezel v moj objem in s tistim nagajivim izrazom na obrazu rekel … mami, carta … carta.

ne zaradi njega … zaradi mene. malo bi namreč … še bila mama;)

... komentarjev: 12

ugotovil si, da te mali nikoli ne pokliče. ugotovil si, da te mali sploh ne potrebuje. vprašal si … zakaj.

bravo ata, moder postajaš. malce pozno sicer, ampak vseeno. prav imaš … mali te ne potrebuje … mali skoraj ne pomisli nate. zakaj? si upaš sploh vprašati?

ko so se najine poti razšle, sva rekla … da bova oba stala ob malemu … da bova še vedno … mama in tata. pa sva bila?

na papirju že. jaz sem zraven ostala še sitna mama, ki sili otroka v šolo, ga poslijuje s knjigami, zdravo hrano … jaz sem bila tista, ki ga tlači pod tuš, prepoveduje sladkarije, striže nohte in nenehno teži. ti si bil ‘stric iz amerike’ … ki pride … vsak mesec … kolikokrat? dvakrat? mogoče. bil si stric, ki vse dovoli, ima kup knjig in stripov na zalogi … pa alice v čudežni deželi. se spominš … edina igrica, ki sta jo kadarkoli skupaj igrala?

vajino druženje je bilo vedno bolj redko … ti pa kar nisi in nisi zmogel zlesti iz kože ledenega človeka, ki je pregnala tudi mene. mali je do tebe začutil neko čudno strahospoštovanje … ob tebi je bil vedno resnoben … vljuden … utesnjen … ni bilo več alice v čudežni deželi … tudi stripi niso odtehtali tvoje hladnosti. nikoli nisi poklical, vprašal, kako sva, kako gre malemu v šoli. nisi vedel, kdo je njegova učiteljica, kdo zdravnik, še danes ne veš, koliko zob smo izgubili, koliko kolen potolkli, na katere krožke zahajali … v resnici … malega sploh ne poznaš.

ko je padal … te ni bilo, da bi ga pobiral, ko ga je bilo strah, te ni bilo ob njem, da bi ga podpiral … ko so tekle solze, še vedel nisi. sitna mama je bila edina izbira. sitna mama … in njena družina … je bila tam, ko je mali to potreboval. počasi je nehal čakati … da prideš … počasi … se je odvadil klicati … počasi … je bil naveličan tvojih izgovorov … počasi … je dojel … da te pač ni.

nekaj let sem ga opominjala nate … nekaj let nosila telefon za njim, da te je vsaj poklical. zakaj? vsak koncert je bil dovolj pomemben, da si odpovedal popoldne z malim, vsaka knjiga bolj zanimiva od pol ure igranja. oba sva se naveličala. ne moreš prositi nekoga, da naj bo oče. in ne moreš ga … prisiliti.

zdaj, ko je bilo malemu najhuje … nekaj časa sploh nisi prišel blizu. potem … si se narisal s kupom velikih knjig in fotoaparatom. poslikal si malega, od njega zahteval, naj knjige prebere … in si šel. halo? mali se še obrniti ni mogel sam … pa naj bi bral enciklopedije? mali še jesti ni mogel … ti pa si skrbel za knjige. za duhovno hrano …

dragi ata … dolgo časa sem se spraševala … dolgo časa … upala … in priznam … obtoževala. danes …. se mi res ne ljubi. ne trudim se več … da bi iz tebe naredila očeta in ne silim več malega … naj dela očeta iz tebe. veš, kje sva. vedno te toplo sprejmeva … vedno vzamemva knjige od tebe … in tu pa tam … celo kako prebereva. in na nek čuden način … te imava oba zelo rada. čeprav te ni.

vem … počasi ti postaja jasno … počasi … obžaluješ. upam, da ti bo potegnilo, preden bo prepozno … preden … boš zamudil prav vse.

veš … jaz nisem več mama … po novem sem mima … mima … ki si nabaše malega na hrbet in z njim pride prav povsod … na koncu pa dobi … najlepši objem in poljub … od hrčka. mima ima neskončno srečo … in mima … bi ti podarila košček te sreče … z največjim veseljem. ko bi ti le …. zmogel … karkoli sprejeti.

ah ata … včasih bi te tepla … res …

… če bi pomagalo.

... komentarjev: 21

občudujem mame, ki so samo mame … torej …  tiste ženske, ki jim je dovolj ljubezen otrok in skrb za družino.  občudujem očete, ki si prilepijo otroke na rit in jih vlačijo … prav povsod. občudujem ljudi, ki nikoli ne rodijo otrok in občudujem tiste, ki jim kariera pomeni več kot družina in prijatelji. občudujem svojega bivšega, ki je sposoben vedeti, da ima doma polomljenega otroka, pa ga ne pride pogledat … občudujem svojega očeta, ki malega vlači na vece, kljub temu, da sam komaj hodi.

občudujem vse tete in strice, ki hodijo naokoli in mi trosijo modre nasvete, čeprav njihovi otroci vdirajo v tuje hiše … občudujem one, ki modrujejo za vogalom, kaj vse sem naredila narobe … občudujem … ljudi … ki jim je v življenju vse jasno. imajo svojo igro … in jo igrajo. vedno eno … in isto.

jaz tega … ne znam. jaz … sem rada mama … rada hodim v službo … rada pijem pivo … rada pomivam posodo … rada berem … igram biljard in šetam naokoli. rada imam igro … rada imam življenje in na tisoče neponovljivih prizorov. rada sem igralka na odru … ki menja vloge … in prav v vseh uživa. ne zmorem le ene vloge … ne zmorem le enega obraza … prizora. hočem dihati. moram dihati.

ne vem … mogoče je življenje ‘samo mam’ in ‘modrih sosedov’ … boljše od mojega. če ne boljše … pa zagotovo veliko bolj enostavno. odgovori so vedno pri roki … cilji jasni … pot začrtana.

moja pot … je v zadnjih mesecih, letih … precej zmedena … malo sem mama in malo ljubimka … malo prijateljica in malo karieristka. malo … sem tukaj … malo sem tam … in večina  stališč izhaja iz – vem, česa nočem … ne pa … vem, kaj hočem.

ampak … nekje je treba začeti. in v teh dneh … ne izbiram jaz.  v teh dneh … je vse jasno. celo meni. prav nič ne trpim in niti najmanjše potrebe ne čutim … kamorkoli pobegniti … karkoli spremeniti. ta prisilni dopust … je v resnici … boljši od onega, ki sem si ga sama izbrala. če nič drugega … časa imam na pretek … in ni mi potrebno gledati … tistih, ki jih pogrešam. vse poletno bežanje je bilo povsem brez smisla … te dni … so prioritete na mestu … stvari enostavne … jaz pa še vedno … nisem ‘samo mama’.

in nikoli – ne bom. tako kot nikoli ne bom … zamenjala kariere za družino … pustila polomljenega malega zaradi … zlomljenjega ega … in nikoli mi ne bo dovolj … le ljubezen otrok.  zahtevna sem … priznam. a še vedno ne dovolj zmešana … da bi mi bilo prav vse jasno … in da bi vedno igrala … le eno igro.

če nič drugega … zdaj me čaka - partija jamba.

... brez komentarjev

tole je bila ena daljših noči v mojem življenju. ne toliko zaradi na pol prelomljenega hrbta (kavč pač ni namenjen za spanje) … niti zaradi nešteto izletov po sok, čaj, tablete … ali stokanja malega bitja ob meni … danes ponoči … mi je šele … ‘kapnilo’. če bi tisti avto pripeljal samo malo hitreje, če mali ne bi odskočil, če bi mu prepovedala, če … če … če … toliko enih klinčevih če-jev je … malemu … so se vsi če-ji slučajno sešteli. in sredi noči … mi je potegnilo, kako tanka je meja med biti in ne biti … sredi noči … sem si želela nekomu reči hvala.

čeprav je mali povsem nemočen, čeprav stoka in javka kot stara mama … čeprav ne spimo, ne jemo in nam pokajo hrbti ob prenašanju petdesetih kilogramov do stranišča … vemo … da je to stvar tedna … dveh. potem … se bomo še malo crtali … in vse bo mimo. ostale bodo fotke mavca, fotke umetnij, ki mavec krasijo … spomini na vožnjo z rešilcem in na vse prijazne zdravnike. nič grdega … le spomini. kako drugače od tistih dveh znancev, ki sta včeraj v mestu pila kavo … pa nemo strmela v prazno … in verjetno … razmišljala … o malemu … ki sta ga izgubila … pred nekaj tedni. fak.

kdo odloča? kdo izbira? je vse le igra naključij? ne vem … in ta noč vseeno ni bila toliko dolga … da bi odgovorila na katerokoli od teh ‘večnih’ vprašanj. sem pa včeraj odgovorila vsem sitnim sosedom in tečnim tetam … ne … ne bom mu vzela rolke … ne bom mu prepovedala vožnje s kolesom in ne, ne bom ga sedaj zavila v vato in čakala … da odrase.

iz izkušnje smo se vsi nekaj naučili … nekateri previdnosti … pa bolečine … drugi … krhkosti in minljivosti. jebi ga … vsaka stvar nas lahko uči in dela močnejše … čeprav smo otroci … in vsaka stvar nas lahko prestraši … čeprav smo odrasli. nihče od nas res …  ni večen … a ravno zato … moramo življenje užiti … ne pa … se ga bati.

tko … zdej pa se grem z vozičkom furat po dnevni sobi, da nekomu prikličem nasmeh na obraz;)

... brez komentarjev

nič ne bomo linkali danes tistih, ki smo včeraj pridno puščali kri, ampak bomo samo naznanili … da smo ‘ponosni’ lastniki ranjenega enajstletnika, ki je včeraj po vsej sili skušal stlačiti sebe in svojo rolko – pod avtomobil. hvala vsem bogovom … se je končalo relativno srečno – z zlomljeno nogo in počeno kostjo v komolcu.

gospod so že v mavcu in sparkirani na domačem kavču … jaz pa do nadaljnjega … oskrbnik nepokretnega otroka, dvorni zabavljač in bralec ZF zgodbic. rekli so .. 5 tednov. glede na to, da še v življenju nisem koristila ‘bolniške’ … bo tole prav zanimiva izkušnja. začenja se z misijo iskanja invalidskega vozička … da bomo otroka sploh lahko kam premaknili. nisem vedela … da se vozičkov pač ne da dobiti. zdaj vem. in v domovih za ostarele … me bodo kmalu siti.

ampak … ni važno. imeli smo srečo. veliko. grem brat … miki miško;)

... brez komentarjev

odločitev je padla danes zjutraj … kljub neprespani noči, preveliki količini zaužitega alkohola (o ja, spet) in obilici čudnih nočnih debat … je odločitev tehtna, premišljena in ima mojo popolno moralno podporo. živela bom v hiši z vrtom. v centru ljubljane. pika.

hočem vsaj dvosobno stanovanje z velikim vrtom, na katerem bom parkirala bicikl in ob večerih prebirala neskončne romane. hočem velik vrt, kjer se bo podil moj nori zajec skupaj z malo manj norim sinom, hočem vrt za piknike in nedeljske zajtrke. hočem sobo s pogledom na vrt, v kateri bo dovolj prostora za vse knjige, cedeje, rože in najpomembnejše – za ogromno belo posteljo, po kateri se bom valjala, ko se mi bo zljubilo. hočem veliko sobo za malega in kuhinjo s hladilnikom, v katerega lahko spraviš več kot dva litra mleka in štiri jogurte. še več – hočem tudi zmrzovalno skrinjo, dovolj polic za vse krekerje, pločevinke in zaloge sladkarij. hočem prostorno kopalnico z veliko kadjo in parkirišče za avto.

stanovanje mora biti čim bližje centru, tako da se lahko peš sprehodim do službe, tržnice in vseh lokalov ob ljubljanici. bližina trgovine je zaželjena, ne pa nujna, podobno velja tudi za pekarno, kavarno in burek-arno. stanovanja seveda ne bom kupila … halo … najela ga bom. kaj več si matere, ki same financiramo sebe in otroke … pač ne moremo privoščiti. v resnici … nam že plačevanje najemnine predstavlja precejšen zalogaj, zato bo stanovanje blazno poceni. ne, ne pristanem na najemanje stanovanja v paketu s prijaznim lastnikom in ne, ne bom okopavala solatnih gred in poslušala jamrarij kake stare mame v zameno za nizko ceno … če boste z menoj zelo prijazni se vam mogoče zahvalim na blogu.

seveda je nujno, da bom to blazno poceni in zelo veliko stanovanje z vrtom – najela za lepo število let … kakih deset bo dovolj za začetek. obljubim, da ga bom prepleskala, oprala zavese in celo pomila okna. to zadnje … celo vsako leto.

tako … sedaj bodo na moj elektronski naslov začele leteti blazne ponudbe … jaz pa se bom s težkim srcem odločila, kateremu od vas bom namenila to milost, da me bo smel imeti v svoji bližini … in za to še nekaj zaračunati. vsem tistim, ki vas bom morala zavrniti, se že v naprej opravičujem … ampak hej … upajte naprej. zagotovo je še kje kakšna mala zloba, ki se vas bo usmilila … in bo skoraj tako fajn kot jaz.

______________________________________________________

ne … ni se mi zmešalo … in ja … povsem trezna sem … le med jutranjim sprehodom po centru mesta sem neskončno uživala in si izrisala zgornjo sliko. sanje so baje dovoljene in če fejst zamižiš … pa res verjameš … se mogoče celo uresničijo. moje se bodo. itak.

... brez komentarjev

včeraj se je zgodilo. spet. moj prijatelj in prijateljev prijatelj. meni neznan. gremo na pivo … dve pivi … debata … “otroka maš? deset let ima? a me zajebavaš? čak … pa kako no … mislim … služba … mulc pa sama pa to? a tko … ven kaj greš? ”

seveda ne. doma sem, garam cele dneve, ne brijem si nog in blazno sem nesrečna. vsak večer razmišljam o krivicah, ki so se mi zgodile in izbiram med oblikami samomora, ki so mi na voljo. butci. otroka imam ja, nisem pa kak socialni invalid in ne … prav nič omejeno se ne počutim. me pa kot tako očitno dojemajo nekateri ljudje. materinstvo je za nekatere še vedno svojevrsten hendikep, samohranilstvo pa … neozdravljiva bolezen. lepo vas prosim.

nekatere ženske imamo otroka tudi zato, ker smo se za to odločile in nekatere smo samske zato, ker nam to ustreza. in kadarkoli naletim na človeka, ki me pomiluje zgolj zato – ker sem mati … mi je toliko bolj jasno … zakaj je vse več … samskih mater. prav želim si ob sebi nekoga, ki me bo vseskozi sočutno gledal in malce jokcal … ker … sem … oh jej .. uboga reva. še manj si, jasno, želim nekoga … ki bo postrani gledal name – ker sem mati … in ki bo imel težavo sprejeti otroka, ki ga ni sam zaplodil.

in potem druga skrajnost … jaz sem popolna ženska. močna … neverjetno sposobna, odločna … ženska … ki je uresničila svoje edino življenjsko poslanstvo … rojevanje in vzgojo otrok … in to sama. s tem fenomenom občudovanja se običajno srečam … ob kakem očetu … ki je pogrnil na svojem testu starševstva in zdaj na piedestal postavlja vse, ki nam je uspelo test opraviti.

če sem nekoč verjela, da se ljudje s podobno izkušnjo, v tem primeru starševstvom, lahko bolje razumemo med sabo … počasi ugotavljam, da temu ni vedno tako. včasih se mi celo zazdi … da so samohranilci (in samohranilke) … ljudje z mojo izkušnjo torej … v resnici … hendikepirani. omejeni. ali pa se v to vsaj prepričujejo. in se – pomilujejo.

ker je naša država narejena tako, da večina otrok pristane pri materah (ja, velikokrat povsem neupravičeno) … so te vse prepogosto dobesedno prisiljene v samohranilstvo in na njihova pleča padejo vse lepote in tudi vsi križi … vzgoje in preživljanja otrok. temu primerne so travme … prezir do moškega spola in valjenje krivde na prav vse, kar z lulčkom med nogami ‘lazi po tem sveti’.

moški, ki svoje otroke obiskujejo po volji bivše žene in plačujejo velike alimente, so besni, oni, ki pred odgovornostjo pobegnejo, so prezira vredni, tretji, ki sami ostanejo z otrokom … pa prevečkrat … povsem nemočni. in ja … to so tisti, ki potem malikujejo ‘močne ženske’ in v zvezde kujejo nekaj, kar ni prav nič zvezdnega.

seveda prav vsako pravilo dopušča izjeme in seveda obstajajo fajn starši brez partnerja … ampak … večina … me dela živčno. večina … se smili sama sebi in ves svet krivi za bedo svojega življenja.

takim priporočam, da tu in tam enostavno – nehajo biti starši. ni vrag, da je nekje na tem svetu stara mama ali prijateljica, ki bo z veseljem poskrbela za mulca. mogoče za uro … mogoče za dan ali celo več … starš pa bo takrat … nehal biti starš. šel bo ven … družil se bo z nestarši in starši … se zabaval … pogovarjal … pil pivo in se muzal … ko ga bo neznanec šokirano vprašal … a mulca maš?

jups … zloba je mati … in prav fajn se ima. ampak … trenutno je mati na dopustu … pije pivo in ga žura s prijatelji. noge si je obrila in seznam oblik samomora trenutno ni na voljo:)

... brez komentarjev

nedelja se počasi izteka … jaz pa … sem se spomnila, zakaj ne maram družinskih počitnic na morju. preden stlačiš vse rjuhe, brisače in gate v potovalko … preden prestaviš vse rože, da jih bo soseda lažje zalila … pomiješ posodo (a nisem včeraj rekla, da ne bom???) in urediš vse finančne transakcije … te veselje že začne minevati … ko pa pomisliš na cijazenje v avtomobilu brez klime po vročem soncu in po možnosti – v nepreglednih kolonah … bi najraje … kufre razpakiral in se butnil na pir v prvi kafič. hvala bogu, da so mi prepovedali kaditi v baru … tako da … bom ostala kar doma in pri prvotnem načrtu … pripravah na dopust.

priprave (vsaj, če si ženska) … vključujejo še obvezno depiliranje po vseh koncih in krajih, tlačenje razno raznih žavb na lase, ker nočeš, da tvoja čupa na morju preveč trpi in najbolj stresno od vsega … preverjanje … ali še lahko brez kakih prehudih muk zlezeš v kopalke. sledi še poplesavanje v kopalkah pred ogledalom, od katerega je odvisna večina dobre volje, povezane z dopustovanjem.

k sreči … me podoba v ogledalu ni čisto dokonca pretresla … in ja … bomo preživeli … vseeno pa … kaj je nam tega treba? mislim … pakiranja … depiliranja in kopalk? hočem nazaj svoje otroške dneve, ko mi kocine niso delale težav … ko sem golorita tekala naokoli in ko mi je dol viselo … za to, kako izgledam, kaj se dogaja z mojimi lasmi in koliko meduz je v morju.

seveda ne … zdaj sem že fina gospa in na morje se po dolgem času odpravljam v družinski različici. kar pomeni … ne nudo plaža, kopalke vsaj v bližini matere … skrb za meduze in svinjarijo v morju (jups … zdaj sem jaz mati, zdaj meni pripada paničarjenje) … lovljenje otroka s kremo za sonce in jao bože … kuhanje. sier baje dobimo privat plažo … ampak … in malo robinzonskega življenja … ampak … jaz … nisem tako zelo prepričana … da je to zame.

jaz bi raje … sočo … pa pivo zraven … bolj malo sonca … goro dobrih knjig … in ja, šanso, da zvečer pobegneš domov … si privoščiš orto tuš … in se potem vsedeš za računalnik. maili, novice, blog, jasno … to bo manjkalo. zloba bo teden dni brez neta … in že zdej … si grize nohte. bo zdržala? ne bo zdržala?

seveda bo. ker ima že vse spakirano … ker bo vozil brat in ker bodo starši po enem dnevu zapustili prizorišče. juhej. če tako kje na hrvaški obali ugledate golorito babo, ki se s skal meče v v vodo … v senci pa skriva kup knjig, blond dolgolasca pa šklatlico malboro light … ste lahko skoraj povsem prepričani … da je to zloba.

sam še soseda pretepem, ker mi je v glavo vtepel eno bolj butastih pesmi na tem svetu … pa grem. se tipkamo … čez kak teden.

... brez komentarjev

voljo sem zbirala kak mesec. prepričevala sem se, da je tole nujno, obvezno, zaželjeno, potrebno in pravično. pospravljanje stanovanja, namreč. že cel mesec živim brez malega, delam do petih, šestih, se čisto preveč potikam povsod, samo doma ne … in lahko si predstavljate, kako izgleda stanovanje. ne ravno – prijetno.

posodo vedno pomivam z vsaj enodnevno zamudo, cunje perem, ko mi zmanjka pametnih majic, večino stvari mečem na kavč, postelje ne postiljam in rože zalivam … bolj kot ne … po občutku. na sesalcu je ravno toliko prahu kot na vseh policah … in na pomivanje po tleh tudi pomisliti nočem. balkon je opralo nekaj poletnih neviht in izgleda … še najbolj normalno.

packa, priznam. pa lena sem tudi … ampak klinc … jst ne maram ‘domačih opravil’. sovražim likanje, preziram sesanje, ne maram brisanja prahu in ne, tudi do kuhanja ne čutim kakega posebnega veselja. edina stvar, ki jo z veseljem počnem … je pomivanje … kopalnice in vsega, kar se v njej nahaja. zakaj? ker lahko po mili volji špricam naokoli z vodo … polivam sebe in ploščice in se zabavam kot petletni otrok. sploh v poletni vročini … je to edina sprejemljiva oblika hišne tlake.

no ja … kar je preveč je pa preveč in tako … smo danes zavihali rokave in se lotili … pranja cunj, pomivanja posode in groza vseh groz … brisanja prahu. največ časa mi je vzelo prebijanje skozi zaloge mojega hrčka … sina namreč, ki ima v sobi dva razdrta računalnika, enega delujočega, cele kupe meni neznanih žic, stikal, žarnic, kislin, spojin in nekih utripajočih naprav, ki jim ne vem imena. vem le, da je v njegovo sobo … težko vstopiti … če sploh.

da bi si naredila vsaj nekaj prostora, sem se lotila pospravljanja papirjev, zvezkov in delovnih zvezkov iz lanskega leta. šola, ki jo mali obiskuje, se ponaša z nazivom … eko šola. eko my ass … v celem letu so porabili (ne popisali) toliko papirja, da je zanj verjetno umrlo pol amazonskega pragozda. umrle so tudi moje roke, ko sem vse skupaj iz desetega štuka tovorila v pritličje.

pravkar sem stlačila tretji kup cunj v pralni stroj … in obupala. dost mam te babje tlake. in še cel mesec sem le vikend mama. lahko se še malo preseravam. pospravljam lahko kdaj drugič … ali pa najdem kakega prostovoljca, ki bi se žrtvoval zame.

hmmm …

... brez komentarjev

kolega se je odločil, da bo njegov (še nerojeni) otrok – vegan.
znanci vsi po vrsti krstijo otroke in jim tako v zibko položijo vero, še preden otroci izgovorijo besedo mama.
moj nečak je od malega nor na streljanje živali. ata so lovec.
prijatelj dvoletnega otoka sili pešačiti, ker pravi – da bo športnik. tudi tricikla mu ne privošči, ker je ta za ‘reve’.
jaz sem svojega sina peljala na demonstracije proti vstopu v zvezo nato.

nauk zgodbe? vzgoja je pranje možganov, kakorkoli že obrnemo … vprašanje je le, kateri program izberemo in kdaj začnemo. našteti primeri so mogoče skrajni … a vseeno … starši otroke učimo, kaj je prav in kaj narobe, starši smo krivi in zaslužni – vsaj za del otrokovega sistema vrednot. fino je, če se starši … če ne zaradi sebe … pa predvsem zaradi otroka … trudimo malce bolj široko pogledati na svet okoli sebe. zavedati se moramo, da otroci niso naša last, še manj pa – le pomanjšane različice nas samih. in če smo mi že povsem otopeli v našem sistemu vrednot … to ne pomeni … da moramo otroka spraviti v ta isti kalup.

težko je soditi, kaj je prav in kaj ne … moji zelo verni babici bi težko razložila, da nimam čisto nič proti krščanstvu, ampak da se mi ne zdi prav, da morajo šestletni otroci k verouku. prav tako bom kolegu veganu težko dopovedala, da se mi pač ne zdi kul otroku vzeti možnost, da se sam odloči, kaj bo jedel … in nenazadnje … s kako pravico sem jaz šestletniku razlagala o vojski, vojnah in natu? kje je meja? kdo je boljši starš? vsak od nas posiljuje svojega otroka z eno resnico, vsak od nas si jemlje pravico razlikovati prav in narobe.

po mojem je boljši starš tisti, ki v trenutku, ko ga otrok postavi pred dejstvo, ko najde svojo vrednoto, drugačno od starševe – to vrednoto skuša sprejeti … razumeti. mislim, da ni primarna naloga starša – prepovedovati, ampak – stati ob strani, širiti obzorja in učiti – otroka – in predvsem sebe. bolj kot bomo otroka omejevali, bolj kot bomo zanj ločevali ‘zrno od plev’ … prej in bolj bo iskal resnico, drugačno od naše.

se nam zdi svet grd? se nam zdi, da ‘tam zunaj’ na naše otroke prežijo grde stvari? jasno … svet ni vedno prijazen. toda, ali v resnici naredimo otroku uslugo, če mu skrijemo vse grdo, ga posilimo z nekimi svojimi vrednotami in ga do osemnajstega leta zavijemo v vato? in potem se čudimo, kako zmeden je ubogi otrok, ko ugotovi … da ljudje jedo še kaj drugega kot sojo, da nekateri streljajo živali in da tretji uživajo mamila. smo otroka res zaščitili? ali smo ga naredili bolj ranljivega?

ne vem … sama malemu ničesar ne skrivam in prepovedim se izogibam. debate o seksu, mamilih in bogu sva prežvečila že neštetokrat. malce se nama zatika pri teoriji nastanka vesolja in smislu vsega (hmmm … 42 ni bil dober odgovor;) … kljub mojemu pacifizmu je nor na orožje in našteti zna prav vsako pištolo in puško, ki je kdaj ugledala luč sveta. že peto leto ne je mesa, prav tako dolgo se ni ostrigel. posluša ramštajne in apokaliptiko … nosi samo razvlečene trenirke. jups … precej čudno izgleda med svojimi sošolci … ampak … baje je precej nakuliran otrok … v vseh teh letih sem morala enkrat v šolo ‘na pogovor’ … in odličen uspeh tudi letos ni vprašljv. ampak … to ni nikakršno merilo.

več pomeni … da ve, kdo je … in da pri svojih enajstih letih zelo jasno argumentira, zakaj – za razliko od staršev in cele družine – ne je mesa, zakaj ima dolge lase, čeprav ga vsi po vrsti zamenjujejo s punco in nenazadnje – da kljub mojim trdnim načelom glede vojn in orožja … vzame leseno puško v roke in se ‘strelja’ s prijatelji … čeprav meni ob tem … še vedno poganjajo sivi lasje.

otrok ima pravico – da izbira in se sam odloči. moja pravica je … da mu pri tem svetujem … in pomagam. ne pa skrivam in prepovedujem … midva tako … možgane pereva v dvoje. in oba … se učiva. ali sva izbrala pravi program … pa bo pokazal čas.

... komentarjev: 1