Arhiv kategorij: Sanje/Fikcija

Dišim.

Sedim v kopalni kadi in gledam, kako se voda izgublja v petih srebrnih luknjicah na dnu. Belina sten okoli mene, odsev ogromnega ogledala, svetloba sitne neonke … pljuvajo mi v obraz in kljujejo utrujene oči.

Sedim v kopalni kadi, s pokrčenimi nogami in čutim vodo, kako polzi po mojem telesu. Skoraj tako topla je kot tvoji prsti včeraj. Vsaka kaplja počasi, vztrajno briše vonj po tebi.

Na dlani nosim milo in z njim rišem sled po telesu. Vsaka sled, del tebe manj, vsaka črta, dotik stran. Spiram te s prsi, trebuha, nežno božam s stegen, brišem te, utapljam te.

Tvoj vonj. Še vedno je povsod. Lasje? Kot da ne bi bili moji. Kot da bi vanje celo noč skrival svoje prepoteno telo. Koža? Še nikoli ni imela toliko drobnih por, ki bi skrivale sled tebe.

Povsod si. Na vsakem koščku kože, v vsakem kotičku mojega telesa. Kot so bili včeraj tvoji prsti. Tvoje ustnice in jezik. Prebožal in predotikal si se me. Našel vse, kar si iskal in še več. Ure si se utapljal v meni, ure sem cepetala pod teboj in se zvijala v nasladi. Ure si me jemal in čisto vse si vzel.

Povsod si. Na vsakem koščku kože, v vsakem kotičku mojega telesa. V moji glavi. Še vedno te slišim, kako mi bereš misli in mi na uho šepečeš, kaj vse bi še počel. Kaj počneš. Kaj boš počel. Vsak dotik napoveš z besedo, vsak poljub z dotikom. Govoriš, kar hočem slišat, dotikaš, kar hočem čutiti.

Jutro je in ne morem te sprati s sebe. S svojimi poljubi si se zagrizel vame, se razlezel po meni in napolnil vse, kar sem.

Sedim v kopalni kadi in čutim kaplje, ki mi rosijo po obrazu. Čutim jih, kako mi drsijo preko razpokanih ustnic, utrujenih vseh poljubov. Čutim jih na vratu, kjer se riše sled, ki jo tako rad puščaš za sabo. Čutim jih na prsih, ki zatrepetajo vsakič, ko se spomnijo, kako so včeraj po njih drseli tvoji prsti.

Na dlani nosim milo in z njim rišem sled po telesu. Vedno močneje, vedno bolj odločno te preganjam, spiram te s sebe in te skrivam v vonjih stekleničk, razporejenih na robu kadi. Ne maraš jih. Praviš, da se skrivam za njimi. Praviš, da me ne začutiš zares, ko jih nosim na sebi.

Končno se mi zazdi, da je zadnji del tebe zdrsnil v eno od srebrnih luknjic na dnu.

Dvignem telo, dvignem obraz in še zadnjič zaprem oči, ko se po meni zlivajo težke kaplje vroče vode. Opran si, spran in pozabljen, prevlečen z milom in zbrisan z vročim tušem. Skupaj z zadnjo kapljo si spolzel z mene.

Belina ni več tako bela, svetloba je znosna, ogledalo skrito v oblaku pare. Z roko narišem sled, da v njej vidim pordel obraz in kodre mokrih las, ki ga obkrožajo. Čisto na hitro si čez utrujene ustnice potegnem balzam in se zavijem v brisačo.

Stopim iz kopalnice, pohitim čez hladen hodnik in odprem vrata v sobo.

Buden si. Čakaš.

Brisača zdrsne na tla. Medtem ko lezem k tebi, ujamem tvoj nasmeh in ti povem: Dišim. Milo moraš sprati z mene.

Sanje

Prišel si. Z glasnim nasmehom. Spogledovala sva se. Še bolj glasno. Preko vseh miz in ljudi, mimo glasbe in mimo kozarcev piva.

Na povabilo si prisedel in v trenutku prebudil tisoče želja, ki so dolgo spale v meni. Nemir je zaplaval po žilah, želodec se je skrčil v prijetnem ščemenju, dlani so potno zajokale in zaječale … po dotiku.

Zvlekla sem te. K sebi. Skoraj brez besed. Čisto odveč so bile. V premehko posteljo in še bolj mehak objem. Pustila sem se ti ljubiti do jutra in ti ožela pomaranče. Pred tvojim odhodom sem te objela, kot bi objemala sanje.

Vrnil si se. Še enkrat. Z več besedami in več poljubi. Prsti so še lepše drseli po telesu in objemi so dišali še bolj. Naenkrat se je zazdelo, da objemam resnično. Povedala sem ti, hočem te zase.

Poljubil si me na čelo in za menoj zaprl vrata. Pogreznil si se v temno tišino, temno kot sanje, ki jih odplakne jutranja kava.

Sedim za mizo in jo srebam. Črno, brez sladkorja. Cigaretni dim blaži svetlobo jutra.

Legam v posteljo, zapiram oči in kličem sanje. Tople, dišeče po tebi, sladke, igrive, nepoznane. Objemam telo in skrivam prste v kodre nad vratom. Nežno drsim po sencih in lovim tvoj utrip.

Tema pada. Ni te. Ni sanj. Zaspim. V potnem objemu toplega, znanega … ne tvojega.

Sanje so, da pridejo in gredo. Sanje so, da se jih sanja, ko se jih najmanj pričakuje. Sanje so, da je resničnost bolj znosna. Sanje so, dokler se jih ne uresniči.

Še kak večer bom legla k tebi in si te zaželela. Te mogoče izsanjala.

Potem te bom pustila. V sledi neke noči, v misli nekega spomina.

Sanje namreč sanjamo tudi podnevi. In Sanje si želimo – več.

Monolog (zate).

Te pogrešam? Že dolgo več ne.

Si te želim? Mogoče, čisto malo. Takole, krvavo, meseno malo. Kolikor pač premorem krvi v žilah.

Večino krvi je spila siva rutina, večina je odtekla za viharje zadnjih tednov, mesecev. Službenih, da ne bo pomote. Drugače je tam, kjer tebe zanima, vse tako zelo pod kontrolo, da se že malo dolgočasim.

Pa v resnici – lažem. Ne dolgočasim se. Tako zelo dobro sem, kot že dolgo ne. Čeprav je telo izmučeno in um na trenutke sploh ne funkcionira, je moja čustvena barka našla svoj pristan, trdno sidrišče, tam in takrat, ko ga sploh ni iskala.

V resnici oklevam, mencam. Ker me malo skrbi zate. Ker ti ne morem čisto glasno in hladno povedati, da te ne potrebujem. Da ne potrebujem mimobežnih dotikov, niti hlastajočih objemov. Ne potrebujem te, da me pobiraš, ne potrebujem, da me čuvaš, še manj, da se me lačno dotikaš.

Hočem nekaj več. Hočem veliko več. Ni mi do seksa. Hočem se ljubiti. S tabo?

Spet – ne. Predolgo že traja vse skupaj, predolgo trajava midva, da bi se lahko še enkrat zaljubila.

Nisi vedel? Trap, seveda sem se zaljubila. Prvi trenutek, ko sem te videla, ko si mi stisnil roko in mi zadišal svoje ime. Takrat sem se zaljubila. In se ljubila s teboj.

Sedaj? Sedaj je vse površno. Polovičarsko. Toliko bi me lahko poznal, da bi vedel, ne zadostuje mi. Niti približno.

Moja barka je tako trdno zasidrana, da ne potrebuje bližine samo zato, da je ne odplakne vsak majhen val, vsak piš vetra.

Moja barka je tako trdno zasidrana, da mi je prvič v življenju jasno, da bližina nima nikakršne zveze z ljubeznijo. Bližina me samo tu in tam opomni, da še čutim, da se še pustim zmesti. Nič več od tega. Nobene iluzije več, da bližino potrebujem za preprosto preživetje.

Oklevam, mencam, ker ne vem, če ti, v vsej svoji površni odločnosti, zmoreš kaj veš od površnosti. Če zmoreš razumeti, da si nekdo želi več, ker sam – ne zmoreš nič več od tega, kar daješ. In predvsem – kar jemlješ.

Če bi to zmogel, bi razumel, da sem že davno končala najino zgodbo. Da sem bila samo še lupina človeškega telesa, ki se je pustila božati. In v tem – uživala. Lupina, koža, ne jaz.

Jaz sem tu. In zdaj.

Pozibavam se na valovih sedanjosti in si domišljam prihodnost. Toplo, krvavo in čutno. S prepletenimi dlanmi na sprehodu skozi istrske vasi, s palačinkami v ponvi in dolgočasnim filmom v nedeljo zvečer. Prihodnost, v kateri se ljudje dotikajo in čutijo, kjer ljudje ljubijo s poljubi, ne telesi.

Ne, ne pogrešam te. In tudi ne oklevam več.

Lahko ti povem. Govorim ti. Glasno, a ne čisto hladno, ker to ne bi bila jaz, da me že dolgo ni več. Da že dolgo sanjam neke druge sanje.

Govorim ti. Pravkar. In ti spet ne slišiš. Ne čutiš. A vendarle – zahtevaš ljubezen.

Trap moj, ljubezni se ne zahteva. Ljubezen se daje. Ko boš to dojel, me boš mogoče slišal, mogoče razumel. Mogoče celo – dotaknil.

Mozaik.

Vzela je škarje in začela rezati pisane spomine.

Poljub. Otroško nedolžen, kot bi bil prvi. Kuštrava glava in nagajiv, moder pogled. Nežne roke, ki se bojijo dotika, prsti, ki vseeno hlastajo za telesom. Ne ujamejo ga, le ustnice ujamejo ustnice. Čisto narahlo, toliko, da mravljinci pogoltnejo telo.

Kuhano vino. Neskončen smeh in tisoč mimobežnih dotikov. Skritih, ukradenih. Ob stojnici in za njo. V največji množici, ko telo spolzi ob telesu in ko dlan zaide v dlan. Samo za trenutek, toliko, da se hlad decembrskega dneva, ujet med prste, spremeni v vlažno drhtenje prejšnje noči.

Njegovo težko dihanje. Tam, na rjavem kavču. Ko je ravno zaprl oči in je glavo čisto malo povesil na desno. Čeprav so mu usta sama lezla v nasmeh, je bil povsem drugačen, spokojen. Tako zelo, da se ni upala premakniti. Ure bi ga gledala, božala s pogledom in si želela, da bi ta iluzija varnosti in neskončnosti trajala.

Hladna posteljnina in malce negotov par rok. Črne oči in cel obraz sočnih ustnic, takih, ki se jim ne da upreti. Mesnatih, voljnih, toplih, za katere si je želela, da bi drsele po telesu, dokler ju sonce ne bi pregnalo iz ukradene postelje.

Smeh neke svetle, kodraste buče. Smeh, ki je zamenjal čudne besede in njegova roka, globoko v laseh, ko si je skoraj ukazovalno jemal njeno telo. Smeh, ki je izginil, ko se je tesno privil in zdrsnil vanjo. Smeh, ko je zjutraj poplesaval po kuhinji in pripravljal kavo.

Sprehod, čez belo mesto. Topot škornjev in bela kava. Časopis pred njegovim obrazom in čisto malo zmeden pogled, ki je razkrival prekrokano noč. Gledala ga je izza sončnih očal in tesno stiskala njegovo roko v svoji.

Njegov mimohod. Vonj, ki jo je spravljal v ekstazo. Vonj, ki jo je ob vsakem srečanju silil, da bi se ga dotaknila in skušala gmoto njegovega telesa zdrobiti s svojimi malimi rokami. Vonj, ki ga nikoli ni želela sprati s sebe, vonj, zaradi katerega se je sama sebi zdela nora.

Ko se je naveličala rezanja, je spomine nalepila na papir in vložila v album. Položila ga je na polico, nekam, med vse ostale, ugasila luč in odšla v mrzlo, decembrsko noč. Po nove spomine. Za nove albume. December je vendarle december.

V soju uličnih svetilk.

Ko se je obrnil na drugo stran in jo vso vročo, potno, odrinil stran od sebe, si je z desnico podprla glavo in se zagledala v njegovo golo telo. Rjuha je pokrivala noge in zadnjico, hrbet se je svetil v soju uličnih svetilk, na vratu so se mu risale temne sence. Še preden se je dobro namestil, že se je izgubil v težkem dihanju, ki je pomenilo le eno – da spi.

V tisti veliki, nekoč tako topli in prijetni postelji, se je počutila povsem prazno in izgubljeno. Za hip si je zaželela priviti se k njemu, izsiliti objem, čeprav bi le ona objemala spečega. Trenutek je hitro minil. Že dolgo namreč ni več hrepenela po njegovem telesu, že dolgo je bil seks le še rutina, premikanje, suvanje in odrivanje dveh utrujenih teles.

Seks je bil pravzaprav najboljši povzetek, slika njune zveze. Prekleto redko sta si še gledala v oči, hvaležna mu je bila, da je bil raje zadaj, za njenim hrbtom, da je zgolj pustila živali v sebi, da uživa po svoje. Pogled na njegovo trepetajoče telo, malce zgubano čelo in oklepajoče dlani je ni več zanimal, ni ji več sladko zadišal, ko se je sprehodil tesno mimo nje, ni se več spomnila, kdaj ga je zadnjič poljubila.

Prav to jo je najbolj skrbelo. Pozabila je na zadnji poljub, pozabila, kdaj se je zadnjič prisesala na njegove mehke, tople ustnice. Vsaj nekoč so bile take. Tople, voljne, skrivajoče dve vrsti belih zob, ki so znali prav nedolžno ugrizniti in v njej še podžigati poželenje. Ja, nekoč ga je rada zrla v temne, rjave oči, izgubljala prste v kodrastih laseh in ljubkovala ustnice, nos, oči in čelo, potovala po njegovem obrazu in se sprehajala po telesu.

Nič več. Zdaj je bil samo še speči človek, golo, hladno telo, ki se je iz dneva iz dan, iz noči v noč bolj umikalo, iskalo svoj prostor pod soncem in jo odrivalo na rob postelje. Začuda, ni je motilo. Vsaj ne toliko, kot njegovo potno telo, zadihane, zlagane besede, zašepetane na uho, takrat, ko se je vendarle odločil, da bi po njej izbrizgal svoje seme.

Bila ga je sita. Njega in njegovih hladnih rok. Praznega pogleda in že stokrat povedanih stavkov. Golega telesa v soju uličnih svetilk, ki je ležalo tam samo še zato, ker ni vedelo, kam in zakaj bi šlo. Nuja, rutina, praznina dolgoletne zveze. Navada.

Naslonila je glavo na blazino in z roko vseeno zdrsela po njegovem vratu, hrbtu. Niti trznil ni, ko so prsti oplazili ušesa, ko so risali osmice po vratu in ko so se nohti nesramno zatikali za potno kožo. Samo za hip si je zaželela, da bi ga ugriznila, razpraskala do krvi, da bi ga še enkrat zbudila v vsem poželenju, pa čeprav bi ga zato morala raniti. Mogoče – ravno zato.

Ker si je želela še enkrat videti njegov obraz, ki živi, čuti. Hotela je, da ga boli, da bo mogoče opazil, kako zelo je bolelo njo, ko se je iz nekoga spremenil v nekaj. Ko se je izpraznil in postal telo. Vedela je, da pod tisto hladno kožo, pod vsemi maskami, še vedno utripa krvavo srce in v tistem trenutku si je zaželela, da bi ga izkopala. Iztrgala. Da bi ga prebudila in se še enkrat uzrla v željnih, toplih očeh.

Bil je samo trenutek, preblisk. Spomin na nekaj, kar je že davno poginilo in kar je živelo le še v njeni glavi, v srcu že dolgo ne več. Še enkrat ga je poljubila na vrat in se potiho pobrala iz postelje. Cunje niso več ležale razmetane vsepovsod, kot nekoč, lepo zložene je pobrala z nočne omarice in se na hitro oblekla.

Stopila je na hladno ulico, si prižgala cigareto in puhnila dim v ulično svetilko. V bližnjem zvoniku je ura ravno odbila tri, ko je v roke vzela telefon in ga poklicala. Vedela je, da se bo oglasil. Vedno jo je čakal, vedno je bil tam. Pripeljal se je v nekaj minutah, ji brez besed pridržal vrata in jo odpeljal domov. Besede nista spregovorila, ko sta se mimo otroške sobe povzpela v spalnico, besede ni rekel, ko jo je v kopalnici gledal, kako s sebe spira ljubimčevo sled.

Tudi ko je mokrih las stopila do postelje, ni rekel nič. Samo k sebi jo je povlekel, jo skoraj grobo objel, se zazrl v njene prazne oči in jo poljubil. Poljubljal jo je tako dolgo, da mu je poljub vrnila. Objeta sta se zavlekla v posteljo. Ni je izpustil, ko je njeno tresoče telo pokrival s težko svilo, ni je odrinil, ko je trudno zaprla oči in zaspala.

Le malce se je odmaknil, si glavo podprl z desnico in se zagledal v njeno golo telo. Rjuha je pokrivala noge in zadnjico, hrbet se je svetil v soju uličnih svetilk, na vratu so se ji risale temne sence.

O tišini in Poetu.

Od nekdaj je ljubila umetnike. Pesnike in pisatelje, slikarje, kiparje, glasbenike. Vse posebneže, ki so znali iz nič delati nekaj. V njihovih zasanjanih očeh, razmršenih frizurah in skrivnostnih nasmehih je iskala tisto, česar v sebi nikoli ni našla; edinstvenosti. Drugačnosti. Popolnosti.

Sanjarila je o njih, se z njimi zapletala v neskončne debate, jim sledila na vsakem koraku in se vanje zaljubljala. Ni je motilo, da ko si jim vzel njihovo ‘umetnost’, od njih ni ostalo prav veliko, ni jim zamerila, da so bili brez svojega talenta polomljene, neuporabne človeške lutke, ker jim nikoli ni pustila dovolj blizu.

Zanimali so jo zgolj od daleč. Kot slike. Slike popolnosti. Postavljala jih je na nedosegljive piedestale, zapirala v kristalne omare, jim postavljala ledeno hladne oltarje. Potrebovala jih je, kot vsak človek potrebuje sanje; nedotakljive, nedosegljive in neuresničljive. Zgolj zato, da sanja. Verjame.

Najraje med vsemi je imela tiste, ki so čarali z besedami. Tem je lahko vsaj malo sledila, tekmovala z njimi in se zapletala v neskončne pogovore: Od vseh umetnosti so ji bile besedne najbližje, poeti najljubši.

In jim je pisala. Sebi in njim. Iz dneva v dan, iz meseca v mesec. Začela je že zgodaj, še pred koncem osnovne šole. Besede so bruhale iz nje, po njej in po drugih, po vseh kosih papirja, zvezkih in knjigah, prtičkih in robčkih, reali in virtuali. Besede so postale njeno orožje in njena maska, njen izraz in njena vsebina.

In seveda je nenehno poslušala druge. Kradla njihove besede in misli, dovolila, da jo zasipajo s svojimi stavki in sestavki, občutji in dvomi. Jemala je od njih, tlačila vase, žrla jih je, kar vse po vrsti. Postala je odvisna od besed. Kakršnihkoli. Katerihkoli. Pogovori ob kavi, debeli, dolgočasni romani, kratke zgodbe, časopisi, spletne strani, filmi, poročila, nadaljevanke, telefoni … besede, besede, besede. Ona. En kup besed, nobenega bistva več. Natlačena, zasuta, prepojena, zasičena. Z besedami, občutji, stavki, ne več njenimi … njihovimi.

In je – ugasnila. Meni nič, tebi nič, ugasnila. Niti besede ni več spravila iz sebe. In ni je želela slišati. Ne besede in ne čustva. Ničesar. Hotela je mir in popolno tišino. Kolikor je ta dandanes sploh še mogoča. Zaprla se je vase, v svoj svet, zaprla oči in umolknila. Poskušala je najti sebe, našla pa je – kaos.

Poplavo nedoločljivih občutij, presežke izkušenj, dobrih in slabih, gore težav, ki niti niso bile njene, kup obveznosti in obljub, nedokončanih zgodb, ukradenih besed in vsiljenih misli, poplavo, v kateri se je nekje izgubilo bistvo, ona sama. Nič več ni govorila, nič več ni poslušala, samo še – iskala je. Sebe. Verjela je, da se bo našla v tišini. Verjela, da je potrebno molčati, ker ni nič več za povedati.

Dokler se ni zgodil On. Njena mala simpatija izpred nekaj let, njen skriti posebnež, se je nekega dne spremenil v poeta in jo zasul z besedami. On, ki nikoli ni bil umetnik, samo človek, v katerega se je prav potiho zaljubila, je iz sebe izbruhal goro pesmi in jo navdušil.

Z besedami je razkril del, ki ga nikoli ni videla niti poznala, iz malega, ljubkega, povprečnega človeka se je rodil On. Poet. Besede so ga slekle, pesmi raztrgale do golega bistva in naredile – presežek.

Besede ga niso zapackale, besede ga niso zadušile, tišina bi bila tista, ki bi ga ubila. Kot je – ubila njo.

Če je hotela, da se spet najde, da se izprazni in ponovno sestavi, je morala pisati. Govoriti. Kričati. Spraviti iz sebe vso navlako preteklih mesecev in let, vse tisto, kar jo je tlačilo in dušilo, kar ji ni pustilo, da bi spet zaživela. Zavlekla se je v posteljo, od nekje privlekla star zvezek in spet začela pisati.

Najprej počasi in okorno, kot da ne bi več znala, kot da bi se vse prave besede poskrile v najtemnejše kotičke njene duše, brez smiselnih stavkov, brez repa in glave. A z vsako zapisano besedo, z vsako najdeno mislijo, je bilo lažje. In bolj iskreno.

Zdaj leži v postelji. In piše. Mogoče bo nekoč spet tudi – čutila.

Nočno kopanje

Od nekdaj je imela rada vodo. Sploh ponoči in vedno – sama. Mir, ki ga prinaša zvezdno nebo, in slutnja tople globine sta jo vedno vabila, tišina, občutek peska pod prsti in objem vode, vse to je bilo njej pisano na kožo.

Vsako poletje je bežala v vodo. Plavala, kolikor je telo dopustilo in še več. Ves svoj bes in strah je utapljala v vodi, mučila svoje telo in naprezala vse mišice, vedno hotela dlje in še dlje, kot da jo na drugi strani čaka odrešitev, beg, novo življenje. Nikoli ni pobegnila, ne zares, je pa vedno v vodi pustila del sebe, del svojih skrbi in bolečin.

Tisti večer je komaj čakala, da zaspijo vsi okoli nje. Potiho se je splazila iz postelje, previdno, da ne bi zmotila nasmeha na njegovem spečem obrazu. Bosa, v dolgi poletni obleki se je sprehodila preko prvega travnika, skozi mali gozdiček do plaže. Odložila je obleko na prvo skalo in previdno zakorakala proti vodni gladini.

Hladna voda je objela njeni stopali, pesek se je poigral s prsti, njo pa je le za trenutek zazeblo. Stopala je v temo, vse dlje in vse globlje, voda je zalivala telo, jo objemala in želela zase. Pognala se je vanjo kot otrok. Dolgi lasje so se ji usuli po ramenih, se ji prilepili na hrbet, ko je zaprtih oči potopila svoje telo v temno jezero.

Zdelo se ji je, da plava celo večnost. Okoli nje tišina, v daljavi nekaj lučk sosednjega mesta, na nebu tisoče zvezd, kot bi jih nekdo narisal samo zanjo, kot bi ji nekdo hotel podariti popolnost. Bila je majhen otrok, izgubljen v neskončni, topli vodi. Majhen, srečen otrok.

Nič več si ni želela odplavati stran, neznano kam. Nič več si ni želela pobegniti ali gladko izginiti v neznani globini, želela je nazaj. Počasi, tiho se je obrnila, zaplavala proti obali in ponovno zakopala stopali v pesek, v katerem sta se popoldne ljubila. Nasmehnila se je drevesu, ki jima je ponujalo senco in se umaknila kamnitemu gradu, ki ga je popoldne postavljal neznani otrok. Na svoje hladno, mokro telo je navlekla pisano obleko in se počasi začela vračati proti sobi.

Od nekje se je vzela luna, s svojo svetlobo preglasila zvezde in ji osvetlila pot nazaj. K njemu. Tiho je odprla vrata v sobo, se postavila ob posteljo in gledala njegov speči obraz. Niti premaknil se ni. Ustnice so še vedno risale nasmeh in niti sanjalo se mu ni, kako malo je manjkalo, da bi se zbudil sam.

Streslo jo je že ob misli na to. Pozabila je na mokro telo in pesek med prsti. Zlezla je pod rjuho in se privila k njegovemu golemu telesu. S poljubi ga je posula, kot je prej nekdo z zvezdami posul nebo. Roke mu je ovila okoli vratu in obraz zakopala v njegov objem.

Želela si je samo zaspati. Zaspati in sanjati. Naslednji dan. Naslednje nočno kopanje in naslednje poletje. Želela je plavati z njim.

Prvič.

Sedel je tam, v kotu prevelike sedežne garniture. Njegove oči so se nagajivo nasmihale, roke ležale ob telesu kot bi čakale, da se jih nekdo dotakne. Ona je sedela čisto blizu, noge si je potegnila pod brado in jih objela z rokami. Lasje so ji skrivali pogled, ki je že nekaj minut slačil njegovo majico. Želela si ga je dotakniti, pojedla bi ga, zagrizla v njegovo kožo in se potopila v njegov objem, a hkrati je želela obdržati ta trenutek pričakovanja, negotovosti, čistega užitka.

Trenutek, ko je ves svet njen, trenutek, preden se njena roka sproži in vzame to, kar si želi. Prvič je vedno nekaj posebnega, prvič, ko si neskončno želi, da bi se potem zgodil še drugič in tretjič … Takrat si vzame čas. Takrat se igra. Takrat vsak trenutek spremeni v trajanje, takrat hoče, da sekunde postanejo minute, minute ure, ure večnost.

Taki trenutki so redki, zato jih toliko bolj ceni. Celo zaplete jih po nepotrebnem. Ker ji ni vseeno. Kako diši njegova koža? Kakšen je občutek, ko prsti drsijo po njej? Mu bodo všeč njeni poljubi? Kakšnega okusa so njegove ustnice in bo pustil, da mu s svojimi drsi po vratu? Mu bo vsaj približno tako zelo všeč, kot je njej všeč že misel na to?

Bo všeč njej? Kako bodo njegove roke drsele po njej? Bo našel njene skrite kotičke, njene najbolj občutljive dele, jo bo tudi ob njegovih dotikih treslo tako, kot jo ob njegovih pogledih? Se bo zbudil ob njej? Si ga bo zjutraj spet zaželela?

Tisoč in ena misel ji je rojila po glavi, hkrati pa je bila ta popolnoma prazna. Njeno telo je živelo po svoje.

Skrivala je, da se ji roke tresejo, da se ji dlani potijo. Skrivala je, kako zelo si želi čutiti njegovo kožo na svoji, kako zelo hitro bi ga izvlekla iz objema tesnih kavbojk in oprijete majice.

Vsake toliko se ga je dotaknila, se nežno privila k njemu, mu ukradla poljub in se hitro vrnila v zavetje svojega telesa. Igrala se je svojo igro …. prišla in odšla, dala in vzela. Neskončno je uživala v vsakem trenutku, vsakem dotiku in vse daljših poljubih.

Njegove ustnice so bile ravno take, kot je vedela, da bodo, strastne, tople, zahtevne in hkrati nežne. Tako kot njegove roke. Tako kot on – cel. Vsak dotik je bil bolj strasten, vsak objem daljši in z vsakim poljubom je izginila nova misel. Izginil je zvok iz daljave, izginil je prostor, izginil je čas. Nobenega vprašanja ni bilo več, nobenega danes, še manj pa jutri. Ko se je zjutraj zbudila v njegovem toplem objemu, je izginila tudi ona.

Večer na balkonu

Sedela je na svojem majhnem balkonu, z nogami, uprtimi v hladno, kovinsko ograjo. V prepolnem pepelniku je umirala ena od mnogih cigaret, na tleh je ležala pločevinka piva. Prazna. Verjetno še od prejšnjega dne.

Trda tema je bila okoli nje, luči po stanovanjih se že zdavnaj ugasnile, avtomobili so pozabili ropotati po cesti in še sosedov pes je končno zaspal. Mir, megleno, nočno nebo, tišina zunaj, praznina znotraj. 

Želela si je, da bi od nekje napraskala kako solzo, da bi jo stresel mraz, da bo mogoče nekdo zavzdihnil, da bi začutila nekaj, karkoli. Nič. Tema, tišina, hlad. Zunaj in znotraj. Kdaj in zakaj ljudje postanemo prazni? Kdaj in zakaj ne čutimo?

Kdaj se znajdemo sami s sabo, povsem prazni, ko ti po glavi le tu in tam bliskne kaka siva misel, povezana s službenimi obveznostmi, ko ti je odveč narediti korak do postelje, ker tako ali tako veš, da ne boš zaspal?

Skušala si je v glavo priklicati njegov obraz, telo, poskušala se je spomniti, kako diši, kako se nasmehne, ko že trdno spi. Vse ji je zaplesalo pred očmi, a čutila je – nič. Kot da je le še en od mnogih spominov, senca neke preteklosti, ki tu in tam še pade na njen obraz.

Jezna je bila sama nase. Jezna, ker ni znala več kričati. Ker ni znala iz sebe izbruhati svojih očitkov in vprašanj, svojih pomislekov in strahov. Jezna, ker je, spet, gladko zaprla polkna svoje trdnjave in pred njo pustila vsakršno čustvo, vsakršno bolečino.

Spet je bila lesena, nerodna lutka, nedostopna vsem in vsakomur, predvsem pa – sama sebi.

Vedela je, da bo spet preteklo morje časa, da se je bo karkoli zares dotaknilo, da bo kogarkoli spustila blizu. Vmes pa bo jemala, jemala in samo – jemala. Teptala bo vse, kar ji bo prišlo na pot, sebično se bo nasmihala in žrla bolečino drugih.

Kolikokrat je že ponovila to vajo? Kolikokrat si je rekla, da se bo končno nekaj naučila?

Ne gre, človeka se ne da spremeniti čez noč. Če sploh. Človek bi potreboval neskončno življenj, da bi se iz svojih napak resnično veliko naučil ali da bi spoznal, da v resnici niso bile napake, samo izkušnje.

Bilo ji je vseeno. Za napake in za izkušnje. Za spomine in za čustva. Bil je le večer, večer na balkonu. V trdi temi in soju cigaretnega ogorka. Predvidljivo, znano, toplo in – varno. Odkorakala je proti postelji, na poti do tja trdno zapahnila balkonska vrata in zlezla pod odejo.

Potopila se je v svet sanj, kjer sanjski ljudje še vedno živijo in sanje še vedno – čutijo.

Trenutki

Popoldne se preveša v večer.

Gospod v pižami in halji sprehaja psa, ki ga je rešil iz zavetišča.

Osivel dolgolasec se v sprani jakni in s kitaro na rami odpravlja neznano kam.

Nuna na sosednjem vrtu okopava cvetlično gredico.

Otrok se s triciklom vozi okoli betonskega stebra.

Stara, siva soseda na balkonu suši dolge črne nogavice. Sedi na ležalniku pod njimi in rešuje križanko.

Črnolaska v dolgem krilu si češe lase. Tudi ona je na balkonu.

Gospa s klobukom je pravkar prikolesarila na dvorišče. Mož jo že dolgo potrpežljivo čaka.

Sosed, ki zvečer sobo razsvetljuje s svečami, še vedno ni pomolil obraza skozi okno.

Mamica tolaži otroka.

Sonce tone za visoko smreko.

Rešilec tuli po sosednji ulici.

Torek je. Kdo ve, kateri.

Živim za trenutke.

Trudim se – ne misliti.

Si mi že naročil pivo?:)