Si te želim? Mogoče, čisto malo. Takole, krvavo, meseno malo. Kolikor pač premorem krvi v žilah.

Večino krvi je spila siva rutina, večina je odtekla za viharje zadnjih tednov, mesecev. Službenih, da ne bo pomote. Drugače je tam, kjer tebe zanima, vse tako zelo pod kontrolo, da se že malo dolgočasim.

Pa v resnici – lažem. Ne dolgočasim se. Tako zelo dobro sem, kot že dolgo ne. Čeprav je telo izmučeno in um na trenutke sploh ne funkcionira, je moja čustvena barka našla svoj pristan, trdno sidrišče, tam in takrat, ko ga sploh ni iskala.

V resnici oklevam, mencam. Ker me malo skrbi zate. Ker ti ne morem čisto glasno in hladno povedati, da te ne potrebujem. Da ne potrebujem mimobežnih dotikov, niti hlastajočih objemov. Ne potrebujem te, da me pobiraš, ne potrebujem, da me čuvaš, še manj, da se me lačno dotikaš.

Hočem nekaj več. Hočem veliko več. Ni mi do seksa. Hočem se ljubiti. S tabo?

Spet – ne. Predolgo že traja vse skupaj, predolgo trajava midva, da bi se lahko še enkrat zaljubila.

Nisi vedel? Trap, seveda sem se zaljubila. Prvi trenutek, ko sem te videla, ko si mi stisnil roko in mi zadišal svoje ime. Takrat sem se zaljubila. In se ljubila s teboj.

Sedaj? Sedaj je vse površno. Polovičarsko. Toliko bi me lahko poznal, da bi vedel, ne zadostuje mi. Niti približno.

Moja barka je tako trdno zasidrana, da ne potrebuje bližine samo zato, da je ne odplakne vsak majhen val, vsak piš vetra.

Moja barka je tako trdno zasidrana, da mi je prvič v življenju jasno, da bližina nima nikakršne zveze z ljubeznijo. Bližina me samo tu in tam opomni, da še čutim, da se še pustim zmesti. Nič več od tega. Nobene iluzije več, da bližino potrebujem za preprosto preživetje.

Oklevam, mencam, ker ne vem, če ti, v vsej svoji površni odločnosti, zmoreš kaj veš od površnosti. Če zmoreš razumeti, da si nekdo želi več, ker sam – ne zmoreš nič več od tega, kar daješ. In predvsem – kar jemlješ.

Če bi to zmogel, bi razumel, da sem že davno končala najino zgodbo. Da sem bila samo še lupina človeškega telesa, ki se je pustila božati. In v tem – uživala. Lupina, koža, ne jaz.

Jaz sem tu. In zdaj.

Pozibavam se na valovih sedanjosti in si domišljam prihodnost. Toplo, krvavo in čutno. S prepletenimi dlanmi na sprehodu skozi istrske vasi, s palačinkami v ponvi in dolgočasnim filmom v nedeljo zvečer. Prihodnost, v kateri se ljudje dotikajo in čutijo, kjer ljudje ljubijo s poljubi, ne telesi.

Ne, ne pogrešam te. In tudi ne oklevam več.

Lahko ti povem. Govorim ti. Glasno, a ne čisto hladno, ker to ne bi bila jaz, da me že dolgo ni več. Da že dolgo sanjam neke druge sanje.

Govorim ti. Pravkar. In ti spet ne slišiš. Ne čutiš. A vendarle – zahtevaš ljubezen.

Trap moj, ljubezni se ne zahteva. Ljubezen se daje. Ko boš to dojel, me boš mogoče slišal, mogoče razumel. Mogoče celo – dotaknil.Similar Posts:

Na kratko o površnih ljudeh in praznih besedah.

Večer na balkonu

ko mi država čez noč vzame pravico do izbire

Internet ne delaaaaaaaaaaaaaaaa!

pismo nekemu (bivšemu) očetu …

Poljub. Otroško nedolžen, kot bi bil prvi. Kuštrava glava in nagajiv, moder pogled. Nežne roke, ki se bojijo dotika, prsti, ki vseeno hlastajo za telesom. Ne ujamejo ga, le ustnice ujamejo ustnice. Čisto narahlo, toliko, da mravljinci pogoltnejo telo.

Njegov mimohod. Vonj, ki jo je spravljal v ekstazo. Vonj, ki jo je ob vsakem srečanju silil, da bi se ga dotaknila in skušala gmoto njegovega telesa zdrobiti s svojimi malimi rokami. Vonj, ki ga nikoli ni želela sprati s sebe, vonj, zaradi katerega se je sama sebi zdela nora.

Ko se je naveličala rezanja, je spomine nalepila na papir in vložila v album. Položila ga je na polico, nekam, med vse ostale, ugasila luč in odšla v mrzlo, decembrsko noč. Po nove spomine. Za nove albume. December je vendarle december.Similar Posts:

Jutro.

Bile so neke sanje …

Tujec.

Prvič.

V soju uličnih svetilk.

V tisti veliki, nekoč tako topli in prijetni postelji, se je počutila povsem prazno in izgubljeno. Za hip si je zaželela priviti se k njemu, izsiliti objem, čeprav bi le ona objemala spečega. Trenutek je hitro minil. Že dolgo namreč ni več hrepenela po njegovem telesu, že dolgo je bil seks le še rutina, premikanje, suvanje in odrivanje dveh utrujenih teles.

Seks je bil pravzaprav najboljši povzetek, slika njune zveze. Prekleto redko sta si še gledala v oči, hvaležna mu je bila, da je bil raje zadaj, za njenim hrbtom, da je zgolj pustila živali v sebi, da uživa po svoje. Pogled na njegovo trepetajoče telo, malce zgubano čelo in oklepajoče dlani je ni več zanimal, ni ji več sladko zadišal, ko se je sprehodil tesno mimo nje, ni se več spomnila, kdaj ga je zadnjič poljubila.

Prav to jo je najbolj skrbelo. Pozabila je na zadnji poljub, pozabila, kdaj se je zadnjič prisesala na njegove mehke, tople ustnice. Vsaj nekoč so bile take. Tople, voljne, skrivajoče dve vrsti belih zob, ki so znali prav nedolžno ugrizniti in v njej še podžigati poželenje. Ja, nekoč ga je rada zrla v temne, rjave oči, izgubljala prste v kodrastih laseh in ljubkovala ustnice, nos, oči in čelo, potovala po njegovem obrazu in se sprehajala po telesu.

Nič več. Zdaj je bil samo še speči človek, golo, hladno telo, ki se je iz dneva iz dan, iz noči v noč bolj umikalo, iskalo svoj prostor pod soncem in jo odrivalo na rob postelje. Začuda, ni je motilo. Vsaj ne toliko, kot njegovo potno telo, zadihane, zlagane besede, zašepetane na uho, takrat, ko se je vendarle odločil, da bi po njej izbrizgal svoje seme.

Bila ga je sita. Njega in njegovih hladnih rok. Praznega pogleda in že stokrat povedanih stavkov. Golega telesa v soju uličnih svetilk, ki je ležalo tam samo še zato, ker ni vedelo, kam in zakaj bi šlo. Nuja, rutina, praznina dolgoletne zveze. Navada.

Naslonila je glavo na blazino in z roko vseeno zdrsela po njegovem vratu, hrbtu. Niti trznil ni, ko so prsti oplazili ušesa, ko so risali osmice po vratu in ko so se nohti nesramno zatikali za potno kožo. Samo za hip si je zaželela, da bi ga ugriznila, razpraskala do krvi, da bi ga še enkrat zbudila v vsem poželenju, pa čeprav bi ga zato morala raniti. Mogoče – ravno zato.

Ker si je želela še enkrat videti njegov obraz, ki živi, čuti. Hotela je, da ga boli, da bo mogoče opazil, kako zelo je bolelo njo, ko se je iz nekoga spremenil v nekaj. Ko se je izpraznil in postal telo. Vedela je, da pod tisto hladno kožo, pod vsemi maskami, še vedno utripa krvavo srce in v tistem trenutku si je zaželela, da bi ga izkopala. Iztrgala. Da bi ga prebudila in se še enkrat uzrla v željnih, toplih očeh.

Bil je samo trenutek, preblisk. Spomin na nekaj, kar je že davno poginilo in kar je živelo le še v njeni glavi, v srcu že dolgo ne več. Še enkrat ga je poljubila na vrat in se potiho pobrala iz postelje. Cunje niso več ležale razmetane vsepovsod, kot nekoč, lepo zložene je pobrala z nočne omarice in se na hitro oblekla.

Stopila je na hladno ulico, si prižgala cigareto in puhnila dim v ulično svetilko. V bližnjem zvoniku je ura ravno odbila tri, ko je v roke vzela telefon in ga poklicala. Vedela je, da se bo oglasil. Vedno jo je čakal, vedno je bil tam. Pripeljal se je v nekaj minutah, ji brez besed pridržal vrata in jo odpeljal domov. Besede nista spregovorila, ko sta se mimo otroške sobe povzpela v spalnico, besede ni rekel, ko jo je v kopalnici gledal, kako s sebe spira ljubimčevo sled.

Tudi ko je mokrih las stopila do postelje, ni rekel nič. Samo k sebi jo je povlekel, jo skoraj grobo objel, se zazrl v njene prazne oči in jo poljubil. Poljubljal jo je tako dolgo, da mu je poljub vrnila. Objeta sta se zavlekla v posteljo. Ni je izpustil, ko je njeno tresoče telo pokrival s težko svilo, ni je odrinil, ko je trudno zaprla oči in zaspala.

Le malce se je odmaknil, si glavo podprl z desnico in se zagledal v njeno golo telo. Rjuha je pokrivala noge in zadnjico, hrbet se je svetil v soju uličnih svetilk, na vratu so se ji risale temne sence.Similar Posts:

Jutro.

Nočno kopanje

Bile so neke sanje …

Mozaik.

Prvič.

Sanjarila je o njih, se z njimi zapletala v neskončne debate, jim sledila na vsakem koraku in se vanje zaljubljala. Ni je motilo, da ko si jim vzel njihovo ‘umetnost’, od njih ni ostalo prav veliko, ni jim zamerila, da so bili brez svojega talenta polomljene, neuporabne človeške lutke, ker jim nikoli ni pustila dovolj blizu.

Zanimali so jo zgolj od daleč. Kot slike. Slike popolnosti. Postavljala jih je na nedosegljive piedestale, zapirala v kristalne omare, jim postavljala ledeno hladne oltarje. Potrebovala jih je, kot vsak človek potrebuje sanje; nedotakljive, nedosegljive in neuresničljive. Zgolj zato, da sanja. Verjame.

Najraje med vsemi je imela tiste, ki so čarali z besedami. Tem je lahko vsaj malo sledila, tekmovala z njimi in se zapletala v neskončne pogovore: Od vseh umetnosti so ji bile besedne najbližje, poeti najljubši.

In jim je pisala. Sebi in njim. Iz dneva v dan, iz meseca v mesec. Začela je že zgodaj, še pred koncem osnovne šole. Besede so bruhale iz nje, po njej in po drugih, po vseh kosih papirja, zvezkih in knjigah, prtičkih in robčkih, reali in virtuali. Besede so postale njeno orožje in njena maska, njen izraz in njena vsebina.

In seveda je nenehno poslušala druge. Kradla njihove besede in misli, dovolila, da jo zasipajo s svojimi stavki in sestavki, občutji in dvomi. Jemala je od njih, tlačila vase, žrla jih je, kar vse po vrsti. Postala je odvisna od besed. Kakršnihkoli. Katerihkoli. Pogovori ob kavi, debeli, dolgočasni romani, kratke zgodbe, časopisi, spletne strani, filmi, poročila, nadaljevanke, telefoni … besede, besede, besede. Ona. En kup besed, nobenega bistva več. Natlačena, zasuta, prepojena, zasičena. Z besedami, občutji, stavki, ne več njenimi … njihovimi.

In je – ugasnila. Meni nič, tebi nič, ugasnila. Niti besede ni več spravila iz sebe. In ni je želela slišati. Ne besede in ne čustva. Ničesar. Hotela je mir in popolno tišino. Kolikor je ta dandanes sploh še mogoča. Zaprla se je vase, v svoj svet, zaprla oči in umolknila. Poskušala je najti sebe, našla pa je – kaos.

Poplavo nedoločljivih občutij, presežke izkušenj, dobrih in slabih, gore težav, ki niti niso bile njene, kup obveznosti in obljub, nedokončanih zgodb, ukradenih besed in vsiljenih misli, poplavo, v kateri se je nekje izgubilo bistvo, ona sama. Nič več ni govorila, nič več ni poslušala, samo še – iskala je. Sebe. Verjela je, da se bo našla v tišini. Verjela, da je potrebno molčati, ker ni nič več za povedati.

Dokler se ni zgodil On. Njena mala simpatija izpred nekaj let, njen skriti posebnež, se je nekega dne spremenil v poeta in jo zasul z besedami. On, ki nikoli ni bil umetnik, samo človek, v katerega se je prav potiho zaljubila, je iz sebe izbruhal goro pesmi in jo navdušil.

Z besedami je razkril del, ki ga nikoli ni videla niti poznala, iz malega, ljubkega, povprečnega človeka se je rodil On. Poet. Besede so ga slekle, pesmi raztrgale do golega bistva in naredile – presežek.

Besede ga niso zapackale, besede ga niso zadušile, tišina bi bila tista, ki bi ga ubila. Kot je – ubila njo.

Če je hotela, da se spet najde, da se izprazni in ponovno sestavi, je morala pisati. Govoriti. Kričati. Spraviti iz sebe vso navlako preteklih mesecev in let, vse tisto, kar jo je tlačilo in dušilo, kar ji ni pustilo, da bi spet zaživela. Zavlekla se je v posteljo, od nekje privlekla star zvezek in spet začela pisati.

Najprej počasi in okorno, kot da ne bi več znala, kot da bi se vse prave besede poskrile v najtemnejše kotičke njene duše, brez smiselnih stavkov, brez repa in glave. A z vsako zapisano besedo, z vsako najdeno mislijo, je bilo lažje. In bolj iskreno.

Zdaj leži v postelji. In piše. Mogoče bo nekoč spet tudi – čutila.Similar Posts:

6-6-0

zakon bloga št. 3: pišem, torej se slačim

Face off, drugič.

kako sem izgubila nedolžnost?

ko rajcajo … besede

Vsako poletje je bežala v vodo. Plavala, kolikor je telo dopustilo in še več. Ves svoj bes in strah je utapljala v vodi, mučila svoje telo in naprezala vse mišice, vedno hotela dlje in še dlje, kot da jo na drugi strani čaka odrešitev, beg, novo življenje. Nikoli ni pobegnila, ne zares, je pa vedno v vodi pustila del sebe, del svojih skrbi in bolečin.

Tisti večer je komaj čakala, da zaspijo vsi okoli nje. Potiho se je splazila iz postelje, previdno, da ne bi zmotila nasmeha na njegovem spečem obrazu. Bosa, v dolgi poletni obleki se je sprehodila preko prvega travnika, skozi mali gozdiček do plaže. Odložila je obleko na prvo skalo in previdno zakorakala proti vodni gladini.

Hladna voda je objela njeni stopali, pesek se je poigral s prsti, njo pa je le za trenutek zazeblo. Stopala je v temo, vse dlje in vse globlje, voda je zalivala telo, jo objemala in želela zase. Pognala se je vanjo kot otrok. Dolgi lasje so se ji usuli po ramenih, se ji prilepili na hrbet, ko je zaprtih oči potopila svoje telo v temno jezero.

Zdelo se ji je, da plava celo večnost. Okoli nje tišina, v daljavi nekaj lučk sosednjega mesta, na nebu tisoče zvezd, kot bi jih nekdo narisal samo zanjo, kot bi ji nekdo hotel podariti popolnost. Bila je majhen otrok, izgubljen v neskončni, topli vodi. Majhen, srečen otrok.

Nič več si ni želela odplavati stran, neznano kam. Nič več si ni želela pobegniti ali gladko izginiti v neznani globini, želela je nazaj. Počasi, tiho se je obrnila, zaplavala proti obali in ponovno zakopala stopali v pesek, v katerem sta se popoldne ljubila. Nasmehnila se je drevesu, ki jima je ponujalo senco in se umaknila kamnitemu gradu, ki ga je popoldne postavljal neznani otrok. Na svoje hladno, mokro telo je navlekla pisano obleko in se počasi začela vračati proti sobi.

Od nekje se je vzela luna, s svojo svetlobo preglasila zvezde in ji osvetlila pot nazaj. K njemu. Tiho je odprla vrata v sobo, se postavila ob posteljo in gledala njegov speči obraz. Niti premaknil se ni. Ustnice so še vedno risale nasmeh in niti sanjalo se mu ni, kako malo je manjkalo, da bi se zbudil sam.

Streslo jo je že ob misli na to. Pozabila je na mokro telo in pesek med prsti. Zlezla je pod rjuho in se privila k njegovemu golemu telesu. S poljubi ga je posula, kot je prej nekdo z zvezdami posul nebo. Roke mu je ovila okoli vratu in obraz zakopala v njegov objem.

Želela si je samo zaspati. Zaspati in sanjati. Naslednji dan. Naslednje nočno kopanje in naslednje poletje. Želela je plavati z njim.Similar Posts:

Jutro.

Mozaik.

Rada te imam.

Ujela bi trenutek

Neka zgodba; 2. del

Trenutek, ko je ves svet njen, trenutek, preden se njena roka sproži in vzame to, kar si želi. Prvič je vedno nekaj posebnega, prvič, ko si neskončno želi, da bi se potem zgodil še drugič in tretjič … Takrat si vzame čas. Takrat se igra. Takrat vsak trenutek spremeni v trajanje, takrat hoče, da sekunde postanejo minute, minute ure, ure večnost.

Taki trenutki so redki, zato jih toliko bolj ceni. Celo zaplete jih po nepotrebnem. Ker ji ni vseeno. Kako diši njegova koža? Kakšen je občutek, ko prsti drsijo po njej? Mu bodo všeč njeni poljubi? Kakšnega okusa so njegove ustnice in bo pustil, da mu s svojimi drsi po vratu? Mu bo vsaj približno tako zelo všeč, kot je njej všeč že misel na to?

Bo všeč njej? Kako bodo njegove roke drsele po njej? Bo našel njene skrite kotičke, njene najbolj občutljive dele, jo bo tudi ob njegovih dotikih treslo tako, kot jo ob njegovih pogledih? Se bo zbudil ob njej? Si ga bo zjutraj spet zaželela?

Tisoč in ena misel ji je rojila po glavi, hkrati pa je bila ta popolnoma prazna. Njeno telo je živelo po svoje.

Skrivala je, da se ji roke tresejo, da se ji dlani potijo. Skrivala je, kako zelo si želi čutiti njegovo kožo na svoji, kako zelo hitro bi ga izvlekla iz objema tesnih kavbojk in oprijete majice.

Vsake toliko se ga je dotaknila, se nežno privila k njemu, mu ukradla poljub in se hitro vrnila v zavetje svojega telesa. Igrala se je svojo igro …. prišla in odšla, dala in vzela. Neskončno je uživala v vsakem trenutku, vsakem dotiku in vse daljših poljubih.

Njegove ustnice so bile ravno take, kot je vedela, da bodo, strastne, tople, zahtevne in hkrati nežne. Tako kot njegove roke. Tako kot on – cel. Vsak dotik je bil bolj strasten, vsak objem daljši in z vsakim poljubom je izginila nova misel. Izginil je zvok iz daljave, izginil je prostor, izginil je čas. Nobenega vprašanja ni bilo več, nobenega danes, še manj pa jutri. Ko se je zjutraj zbudila v njegovem toplem objemu, je izginila tudi ona.Similar Posts:

Jutro.

V soju uličnih svetilk.

Bile so neke sanje …

Mozaik.

ko rajcajo … besede

Trda tema je bila okoli nje, luči po stanovanjih se že zdavnaj ugasnile, avtomobili so pozabili ropotati po cesti in še sosedov pes je končno zaspal. Mir, megleno, nočno nebo, tišina zunaj, praznina znotraj. 

Želela si je, da bi od nekje napraskala kako solzo, da bi jo stresel mraz, da bo mogoče nekdo zavzdihnil, da bi začutila nekaj, karkoli. Nič. Tema, tišina, hlad. Zunaj in znotraj. Kdaj in zakaj ljudje postanemo prazni? Kdaj in zakaj ne čutimo?

Kdaj se znajdemo sami s sabo, povsem prazni, ko ti po glavi le tu in tam bliskne kaka siva misel, povezana s službenimi obveznostmi, ko ti je odveč narediti korak do postelje, ker tako ali tako veš, da ne boš zaspal?

Skušala si je v glavo priklicati njegov obraz, telo, poskušala se je spomniti, kako diši, kako se nasmehne, ko že trdno spi. Vse ji je zaplesalo pred očmi, a čutila je – nič. Kot da je le še en od mnogih spominov, senca neke preteklosti, ki tu in tam še pade na njen obraz.

Jezna je bila sama nase. Jezna, ker ni znala več kričati. Ker ni znala iz sebe izbruhati svojih očitkov in vprašanj, svojih pomislekov in strahov. Jezna, ker je, spet, gladko zaprla polkna svoje trdnjave in pred njo pustila vsakršno čustvo, vsakršno bolečino.

Spet je bila lesena, nerodna lutka, nedostopna vsem in vsakomur, predvsem pa – sama sebi.

Vedela je, da bo spet preteklo morje časa, da se je bo karkoli zares dotaknilo, da bo kogarkoli spustila blizu. Vmes pa bo jemala, jemala in samo – jemala. Teptala bo vse, kar ji bo prišlo na pot, sebično se bo nasmihala in žrla bolečino drugih.

Kolikokrat je že ponovila to vajo? Kolikokrat si je rekla, da se bo končno nekaj naučila?

Ne gre, človeka se ne da spremeniti čez noč. Če sploh. Človek bi potreboval neskončno življenj, da bi se iz svojih napak resnično veliko naučil ali da bi spoznal, da v resnici niso bile napake, samo izkušnje.

Bilo ji je vseeno. Za napake in za izkušnje. Za spomine in za čustva. Bil je le večer, večer na balkonu. V trdi temi in soju cigaretnega ogorka. Predvidljivo, znano, toplo in – varno. Odkorakala je proti postelji, na poti do tja trdno zapahnila balkonska vrata in zlezla pod odejo.

Potopila se je v svet sanj, kjer sanjski ljudje še vedno živijo in sanje še vedno – čutijo.

Similar Posts:

Blogerji pomagajo? Da vidimo …

Snežak

zakaj ne berem hišnih blogerjev ali …

Tujec.

Monolog (zate).

Gospod v pižami in halji sprehaja psa, ki ga je rešil iz zavetišča.

Osivel dolgolasec se v sprani jakni in s kitaro na rami odpravlja neznano kam.

Nuna na sosednjem vrtu okopava cvetlično gredico.

Otrok se s triciklom vozi okoli betonskega stebra.

Stara, siva soseda na balkonu suši dolge črne nogavice. Sedi na ležalniku pod njimi in rešuje križanko.

Črnolaska v dolgem krilu si češe lase. Tudi ona je na balkonu.

Gospa s klobukom je pravkar prikolesarila na dvorišče. Mož jo že dolgo potrpežljivo čaka.

Sosed, ki zvečer sobo razsvetljuje s svečami, še vedno ni pomolil obraza skozi okno.

Mamica tolaži otroka.

Sonce tone za visoko smreko.

Rešilec tuli po sosednji ulici.

Torek je. Kdo ve, kateri.

Živim za trenutke.

Trudim se – ne misliti.

Si mi že naročil pivo?:)Similar Posts:

Vrtičkarji, vrtičkarji …

Restavracija na koncu … mesta

sanje ali ‘le’ sobotno jutro

Otroka se da (baje) vzgojiti, psa tudi. Kaj pa lastnika?

Face off, drugič.

Namesto tega se je pobrala, vrgla telo na razdrapan kavč in topo zrla v obraze na televizijskem ekranu. Še en prost dan, še 24 ur, s katerimi ni imela kaj početi. Redki so bili ti dnevi, a prezirala jih je bolj kot vse ostalo. Ni ji bilo do družbe, ni ji bilo do ničesar. Zavlekla bi se v temno sobo, se pokrila čez glavo in samo spala.

Je to tako težko razumeti? Da bi človek tu in tam enostavno – ugasnil? Izginil za dan ali dva in se potopil v svoj mir?

Laganje ji nikoli ni šlo dobro od rok. Niti laganje sami sebi. Ni želela biti sama, ni želela ležati v postelji, pokrita čez glavo, želela je njega. Ob sebi. Tu in zdaj. Njegov nasmeh, ostre besede, toplo telo, varen objem. Ni ji bilo še do enega dneva, ko so vmes preštevilni kilometri, ko vsi telefonski klici enostavno ne zapolnijo praznine.

V resnici je bila majhna deklica. Majhna, razvajena deklica, željna bližine. Kot bi otroku, nevajenemu sladkarij, nekdo ponudil liziko in jo potem izpulil iz ust in zalučal stran. Ta odnos, vse bližine in vse praznine, vse to je bilo zanjo povsem novo.

Pogrešati nekoga? Želeti? Res želeti? Še do nedavnega so bile zanjo to mimobežnice, besede brez prave vsebine, nekaj, česar ni, nekaj, česar ne poznaš in česar si zato niti ne želiš. Z njim se je vse spremenilo. Postala je odvisna od bližine in vsak njegov (ali pa njen) odhod jo je trgal na dvoje.

Navezala se je. Postala odvisna. Občutje, ki ga je vedno prezirala. Odvisni so slabiči, navezani so strahopetci. Ona pa sedi na kavču in cvili? Kdo je tu strahopetec? Kdo slabič? Ona. Jaz. Ti. Mi.

Vsi smo na nek način slabiči in strahopetci, vsi povsem ranljivi, sploh – ko čutimo. Tu in tam bi lahko bili za vsa ta čustva še hvaležni. Čutimo. Živimo. Dihamo. Spraskala se je iz dnevne sobe, si nataknila sončna očala in se odpravila na sprehod po mestu. Vmes je iz žepa potegnila telefon in mu poslala sporočilo: Rada te imam.Similar Posts:

O tišini in Poetu.

Tujec.

Večer na balkonu

ko rajcajo … besede

ko rajcajo besede

Položiš me na posteljo. Tvoje telo se le za trenutek odmakne in praznina, ki zaveje med nama, me prestraši. Z vso močjo te potegnem nazaj, prisesam in privijem se k tebi, z levico te objemam, z desnico iščem pot pod tvojo majico.

Tvoje telo je tako prekleto vroče. In dišiš mi. Noro mi dišiš. Z usti ti polzim po vratu, nežno te grizljam po ušesih, poslušam tvoje pridušene vzdihe in zatrepetam vsakič, ko se tvoja roka premakne. Poznam vsako ped tvojega telesa. Vem za vsak kotiček, ki se ga moram dotakniti, da boš predel od užitka. In ravno to počnem. Izkoriščam dotike. Provociram te. Dotikam se te na najbolj občutljivih mestih, potem pa te odrivam stran. Ne dovolim ti, da bi me slekel, ne dovolim, da bi se me dotikal in me razorožil.

Hočem te obvladati. Hočem te prikleniti na posteljo in si te vzeti. Hočem, da čutiš vso ljubezen in ves gnev, ki sta se v zadnjih tednih nabirala v meni, me poplavljala in dušila. Ne zmorem. Preveč šibka sem. Zrineš me na hrbet in me posuješ s poljubi. Najini prsti so tesno prepleteni, z rokami me držiš navzdol, z vso težo pritiskaš name. Tako prekleto te čutim, da bi najraje kričala. Verjetno tudi kričim. Čutim te z vsakim koščkom svojega telesa, gorim pod teboj, telo več ne posluša. V trenutku, ko zdrsneš vame, se najina pogleda ujameta, ustnice spet zlepijo, reka občutij in čustev pa podre vse pred seboj in zalije naju, posteljo, sobo, čas. Eno sva.

Ko se najini telesi vsaj malo umirita, ko mi uspe spet zadihati in odpreti oči, se zavem, kako tesno prepletena leživa. Najin vonj polni nosnici, tvoji kodri mi lezejo na obraz. Še vedno te čutim v sebi, ob sebi, povsod si, meni pa lijejo solze po obrazu. Drgetam kot majhen otrok in vsak tvoj poskus, da bi me potolažil, vsak, še tesnejši objem in nežen poljub rodi novo solzo, nov tresljaj. Hlipam in se privijam k tebi. Zgrizla bi te, spraskala bi te, objela bi te in se potopila vate. Vsaj za trenutek bi rada spet postala eno s tabo, del tebe, ki ga ne moreš odvreči, kot lahko odvržeš in zapustiš mene.

Še vedno nisi rekel besede. Poskušaš. Ne slišim te. Nočem te slišati. Vem. Izvijem se iz tvojega toplega objema, zajamem sapo in te prosim: »Odidi.« Odvlečem se do radia, na ves glas navijem svojo glasbo in odidem pod tuš. V predsobi ni nobenega kovčka, nobenih spominov in nobene slabe vesti. V predsobi so le tvoji čevlji. Tako kot vedno.

Slišim te, kako se oblačiš, predstavljam si tvoj obraz, kot že tolikokrat slutim bolečino v tvojih očeh, a tokrat ne grem nazaj. Vroča voda spira tvoje sledove z mene. Pomarančno milo si vtiram v kožo, kot da bi hotela zbrisati še zadnjo tvojo sled. Solze se mešajo z vodo, ki odnaša vonj po tebi.

Vrata na hodnik se potiho zaprejo. Šel si. Še mokra stopim v predsobo. Zaklenem vrata za teboj in se sesedem na tla. Gola, mokra, topla, nemočna. Hlipam, a solze so presahnile. Nemo buljim v steno pred seboj in nekje slišim glasbo, ki me pomirja. Počasi se spravim pokonci in se odvlečem nazaj v kopalnico. Puder prikrije podočnjake, šminka prisili ustnice v majhen nasmeh. Ura bo kmalu pet. Pripraviti moram kosilo za svojo družino.Similar Posts:

Neka zgodba; 1. del

Ujela bi trenutek

Jutro.

Bile so neke sanje …

Mozaik.