blodim, blodiš, blodi

Zaprla je vrata za njim in se sesedla na tla. Od nekje so se vzele solze in oprale njen prazen obraz. Čutila je kapljo, kako ji drsi po vratu, vendar je ni želela pregnati. Hotela je zakričati v nejasnem besu, iz sebe iztočiti vse solze in se utopiti v njih. Želela je potegniti kolena k bradi, objeti noge in se spremeniti v majhno, hlipajočo deklico.

Namesto tega se je pobrala, vrgla telo na razdrapan kavč in topo zrla v obraze na televizijskem ekranu. Še en prost dan, še 24 ur, s katerimi ni imela kaj početi. Redki so bili ti dnevi, a prezirala jih je bolj kot vse ostalo. Ni ji bilo do družbe, ni ji bilo do ničesar. Zavlekla bi se v temno sobo, se pokrila čez glavo in samo spala.

Je to tako težko razumeti? Da bi človek tu in tam enostavno – ugasnil? Izginil za dan ali dva in se potopil v svoj mir?

Laganje ji nikoli ni šlo dobro od rok. Niti laganje sami sebi. Ni želela biti sama, ni želela ležati v postelji, pokrita čez glavo, želela je njega. Ob sebi. Tu in zdaj. Njegov nasmeh, ostre besede, toplo telo, varen objem. Ni ji bilo še do enega dneva, ko so vmes preštevilni kilometri, ko vsi telefonski klici enostavno ne zapolnijo praznine.

V resnici je bila majhna deklica. Majhna, razvajena deklica, željna bližine. Kot bi otroku, nevajenemu sladkarij, nekdo ponudil liziko in jo potem izpulil iz ust in zalučal stran. Ta odnos, vse bližine in vse praznine, vse to je bilo zanjo povsem novo.

Pogrešati nekoga? Želeti? Res želeti? Še do nedavnega so bile zanjo to mimobežnice, besede brez prave vsebine, nekaj, česar ni, nekaj, česar ne poznaš in česar si zato niti ne želiš. Z njim se je vse spremenilo. Postala je odvisna od bližine in vsak njegov (ali pa njen) odhod jo je trgal na dvoje.

Navezala se je. Postala odvisna. Občutje, ki ga je vedno prezirala. Odvisni so slabiči, navezani so strahopetci. Ona pa sedi na kavču in cvili? Kdo je tu strahopetec? Kdo slabič? Ona. Jaz. Ti. Mi.

Vsi smo na nek način slabiči in strahopetci, vsi povsem ranljivi, sploh – ko čutimo. Tu in tam bi lahko bili za vsa ta čustva še hvaležni. Čutimo. Živimo. Dihamo. Spraskala se je iz dnevne sobe, si nataknila sončna očala in se odpravila na sprehod po mestu. Vmes je iz žepa potegnila telefon in mu poslala sporočilo: Rada te imam.

... komentarjev: 22

Prvi poljub je neskončen. Topel. Strasten. Spet sva dve sestradani živali, lačni telesa in bližine. Privijem se k tebi, kolikor tesno je to sploh mogoče, zakopljem dolge nohte v tvoje kodraste lase. Na hrbtu čutim tvoje roke. Vse nižje drsijo, privijaš me k sebi. Najina usta so zlepljena, niti za trenutek se ne razmaknejo, niti takrat, ko me dvigneš, ko te z nogami objamem okoli pasu in ko me odneseš do postelje, kot da sem majhna, drobna punčka.

Položiš me na posteljo. Tvoje telo se le za trenutek odmakne in praznina, ki zaveje med nama, me prestraši. Z vso močjo te potegnem nazaj, prisesam in privijem se k tebi, z levico te objemam, z desnico iščem pot pod tvojo majico.

Tvoje telo je tako prekleto vroče. In dišiš mi. Noro mi dišiš. Z usti ti polzim po vratu, nežno te grizljam po ušesih, poslušam tvoje pridušene vzdihe in zatrepetam vsakič, ko se tvoja roka premakne. Poznam vsako ped tvojega telesa. Vem za vsak kotiček, ki se ga moram dotakniti, da boš predel od užitka. In ravno to počnem. Izkoriščam dotike. Provociram te. Dotikam se te na najbolj občutljivih mestih, potem pa te odrivam stran. Ne dovolim ti, da bi me slekel, ne dovolim, da bi se me dotikal in me razorožil.

Hočem te obvladati. Hočem te prikleniti na posteljo in si te vzeti. Hočem, da čutiš vso ljubezen in ves gnev, ki sta se v zadnjih tednih nabirala v meni, me poplavljala in dušila. Ne zmorem. Preveč šibka sem. Zrineš me na hrbet in me posuješ s poljubi. Najini prsti so tesno prepleteni, z rokami me držiš navzdol, z vso težo pritiskaš name. Tako prekleto te čutim, da bi najraje kričala. Verjetno tudi kričim. Čutim te z vsakim koščkom svojega telesa, gorim pod teboj, telo več ne posluša. V trenutku, ko zdrsneš vame, se najina pogleda ujameta, ustnice spet zlepijo, reka občutij in čustev pa podre vse pred seboj in zalije naju, posteljo, sobo, čas. Eno sva.

Ko se najini telesi vsaj malo umirita, ko mi uspe spet zadihati in odpreti oči, se zavem, kako tesno prepletena leživa. Najin vonj polni nosnici, tvoji kodri mi lezejo na obraz. Še vedno te čutim v sebi, ob sebi, povsod si, meni pa lijejo solze po obrazu. Drgetam kot majhen otrok in vsak tvoj poskus, da bi me potolažil, vsak, še tesnejši objem in nežen poljub rodi novo solzo, nov tresljaj. Hlipam in se privijam k tebi. Zgrizla bi te, spraskala bi te, objela bi te in se potopila vate. Vsaj za trenutek bi rada spet postala eno s tabo, del tebe, ki ga ne moreš odvreči, kot lahko odvržeš in zapustiš mene.

Še vedno nisi rekel besede. Poskušaš. Ne slišim te. Nočem te slišati. Vem. Izvijem se iz tvojega toplega objema, zajamem sapo in te prosim: »Odidi.« Odvlečem se do radia, na ves glas navijem svojo glasbo in odidem pod tuš. V predsobi ni nobenega kovčka, nobenih spominov in nobene slabe vesti. V predsobi so le tvoji čevlji. Tako kot vedno.

Slišim te, kako se oblačiš, predstavljam si tvoj obraz, kot že tolikokrat slutim bolečino v tvojih očeh, a tokrat ne grem nazaj. Vroča voda spira tvoje sledove z mene. Pomarančno milo si vtiram v kožo, kot da bi hotela zbrisati še zadnjo tvojo sled. Solze se mešajo z vodo, ki odnaša vonj po tebi.

Vrata na hodnik se potiho zaprejo. Šel si. Še mokra stopim v predsobo. Zaklenem vrata za teboj in se sesedem na tla. Gola, mokra, topla, nemočna. Hlipam, a solze so presahnile. Nemo buljim v steno pred seboj in nekje slišim glasbo, ki me pomirja. Počasi se spravim pokonci in se odvlečem nazaj v kopalnico. Puder prikrije podočnjake, šminka prisili ustnice v majhen nasmeh. Ura bo kmalu pet. Pripraviti moram kosilo za svojo družino.

... komentarjev: 19

Čakam te. Tako težko te čakam. Koliko časa se nisva videla? Teden? Dva? Je mogoče minil že cel mesec? Ne vem. Ko gre zate, za naju, čas izgubi svoj smisel. Vse ostalo tudi. Pogrešam te. Neskončno te pogrešam. Tako prazni so dnevi brez tebe, brez najinih drobnih laži, zaradi katerih je zjutraj vredno zlesti iz postelje.

Že dvakrat sem obrisala prah s knjižnih polic, poravnala posteljnino, se postavila pred ogledalo in se zazrla vase. Si ji povedal? Si končno zbral pogum in se odločil? Rekel si, da prideš. Sam? Boš končno privlekel s seboj tiste knjige in črne majice? Boš stlačil v torbo svoje spomine in jih pustil v moji predsobi?

Trepetam. Telo se trese. Ne vem, če sem sposobna sprejeti vse tvoje življenje. Ne vem, če se lahko kosam z vsemi tvojimi bolečinami in obžalovanji. Pojma nimam, kam bom stlačila tvojo slabo vest in kaj bom naredila z njo, ki jo bom gledala vsak dan.

Moje telo trepeta že ob misli nate. Tako dolgo se te nisem dotaknila, tako dolgo tvoje roke niso drsele po mojem vratu, a zdi se mi, kot da še čutim njihov dotik na sebi, nosnice lovijo vonj tvojega telesa. Razum nikoli ni bil prav glasen, ko je šlo zate.

Zleknem se na posteljo in si prižgem novo cigareto. Zrem v svetlomodro posteljnino in iščem tvojo sled. Tam, ob vzglavju, sem zadnjič ležala v tvojem naročju, božal si me po laseh in mi nežno šepetal, kako zelo si me želiš. Tvoje roke so zdrsnile na ramena, se sprehodile čez prsi in me tesno privile k sebi. Kot da se bojiš, da me boš izgubil, kot da se bojiš, da so vse le sanje.

Vsakič, ko si odšel, se mi je v resnici zazdelo, da so bile le sanje. Vsakič, ko sem za teboj zaprla vrata in se naslonila nanje, sem se sesedla na tla, vsa topla, pravkar potešena, a še tako zelo željna tvojega telesa. Sedela sem tam, zaprla oči in čutila tvoje telo ob sebi, tvoje dotike, tvoj vonj. Nisem hotela pod tuš, nazaj v posteljo sem zlezla, se pokrila čez glavo, za trenutek ali dva, samo toliko, da je bolečina tvojega odhoda nekoliko otopela.

Pogrešam te, neskončno te pogrešam. Zamujaš. Telefon je še kar tiho, tebe pa od nikoder. Pozen, kot vedno. Čakala sem te doma. Čakala v bližnjem baru, na stopnicah velike cerkve v mestu, čakala pred kinom in trgovino. Nikoli ti nisem rekla besede. Nikoli zamerila trenutka. Že samo pričakovanje tebe je bilo – vredno.

Smešno, kako nezahtevna postanem, ko se zaljubim. Kako enostavno je vse, kako ne potrebujem nobenega pojasnila, ničesar. Dovolj mi je človek, ki si ga želim. Dovolj si mi ti. V moji bližini.

Spomnim se najine prve kave. Na postelji sva jo spila. Vsak na svoji strani, kot da bo razdalja med nama preprečila to, kar nama je bilo usojeno. Ne spomnim se, o čem sva govorila, ne sanja se mi, kako in zakaj sva se sploh znašla pri meni. Nič pa ne more zabrisati spomina na trenutek, ko sva kot dve sestradani živali planila drug na drugega, se zagrizla, prepletla, prisesala, kot bi hotela postati eno, zbrisati vse med nama in se stopiti v nič.

Poljubljala in grizla sem te kot zmešana, nohti so puščali sled na tvojem hrbtu, zobje na vratu, kot da bi te hotela zaznamovati, si te prilastiti, kot da bi si s silo lahko vzela to, kar ni moje. Ni mi uspevalo, kajne? Mogoče za uro ali dve, mogoče za dan, ki je bil samo najin, a vračal si se. Vedno znova in znova.

Dolgo časa je zadostovaloj. Zame, zate, za vse. Od tistega popoldneva ob reki, ko si mi na tla pogrnil svojo jakno, vrgel kamen v reko in me do jutra ljubil na pesku, sem živela še tedne. Vsak rogljič, ki si mi ga prinesel v posteljo, ko si ukradel jutro zame, me je nasitil za kak dan, vsak ukraden pogled v mestu, ko si objemal njo in se nasmehnil meni, je bil dovolj, da je bolečina za nekaj časa izginila.

A ni šlo v nedogled. Vsak dan si bil bližje, vsak dan bolj moj. Želela sem si te celega. Želela sem se zbujati ob tebi, se te dotikati vsak trenutek, se nasloniti nate in sanjati s tabo. Bolečina je rasla z željo, pričakovanja z dnevi in počasi se je vse lepo začelo spreminjati v krč, v agonijo, v brezplodne poskuse obdržati nekaj, kar nikoli nisem imela, spremeniti zdaj v jutri. Postavila sem te pred dejstvo in zbežala.

Zdaj sem nazaj. In zdaj se vračaš ti. S kovčki? S svojo mačko? Z vso kramo preteklosti in sedanjosti?

Vrata so se odprla. Stojiš pred mano. Nasmeh imaš na obrazu, roke steguješ proti meni, besede se ti rišejo na ustnicah. Nanje položim prst in te z njim prosim, da molčiš. Pogrešala sem te, želim si te. Tu in zdaj. Govoril boš potem.

... komentarjev: 10

Hladno, petkovo jutro. Zelo zgodaj je in njeno toplo, golo telo se skriva pod puhasto odejo. Nekje zvoni budilka. Ni zanjo, zato si odejo povleče čez obraz in se trudi nazaj priklicati svoje sanje. Oči še ni odprla, niti jih noče, toplota jo omamlja, spanec jo boža po obrazu in njegovo telo miri.

Privije se še bolj tesno k njemu, na pol v snu se ga oklene in mu na vratu pusti sled svojih ustnic. Njegovo telo trzne, njegove roke zdrsijo po njej in jo privijejo k sebi, močno, skoraj premočno. Zdaj zadrhti ona. Ve, kaj sledi. Vsa zaspana, zalepljena, lena in sanjava si ga neskončno želi, a njeno telo še spi, težko je in trmasto.

Ne pusti se motiti. Dvigne se nadnjo in nanjo položi svoje toplo, čvrsto telo. Poljubi jo, mimogrede, za dobro jutro, potem pa njegove ustnice zdrsnejo po njenem telesu, roke jo zgrabijo in nekdo nežno poboža vrata njene biti.

Čeprav oči še vedno niso zbrale moči, da bi uzrle obraz nad seboj, je telo v trenutku prebujeno, zadiha in zaživi v svojem ritmu, ko prodira vanjo, malo, zaspano, deklico. Na vratu čuti njegov dih, njegovo telo na sebi in v sebi, na ustnicah se lovijo zvoki užitka, roke so zakopane v blazino nekje daleč stran. Dvigne jih, se oklene njegovega telesa in ga privije k sebi, kolikor le more blizu in tesno, da v njegovo rame zaduši krik, ko se v njej prebudijo vsi demoni strasti in užitka. Čuti ga, ko zadnjič izdihne na njej in jo še enkrat poljubi.

Oči so še vedno zaprte, nekdo jo spet nežno pokrije, toplota jo objame in sanje so nazaj. Ali pa so bile tam že vseskozi? Ko ga v hladnem jutru pusti nekje sredi mesta, ko mu stisne majhen poljub na lice in hiti prvi kavi na proti, se nasmehne. Srečna je. Tokrat, za spremembo, ne sanja.

... komentarjev: 18

Oči se mi zapirajo. Dan je bil dolg in rada bi spala. Ne gre. Premetavam se po postelji, odejo si vlečem pod vrat in jo potem brcam nekam proti nogam, blazino tiščim zdaj v en, zdaj v drug kot. Hrup z ulice je nekoliko pojenjal, zato pa me toliko bolj zmoti vsak avtomobil, ki zapelje na parkirišče. Koliko je ura? Ena? Dve? Ne vem. Sanja se mi ne, kako dolgo se že trudim zaspati. Naj mine. Samo še en dan. Samo še en dan brez tebe.

Še včeraj je postelja dišala po tebi. Blazina je nosila tvoj obraz, rjuha vonj prepotenega telesa. Danes ne čutim ničesar več. Nekdo je zamenjal posteljnino. Hladno je. Pa tako prekleto vroče. Nemirna sem. Želim si, da bi bil tukaj. Da bi me umiril. To znaš edino ti.

Ko se priviješ k meni, stisneš svoje telo ob moj hrbet, me objameš preko trebuha, dvigneš roko na prsi in zariješ obraz nekam v zmešnjavo mojih las, me nežno poljubiš na vrat in mi zašepetaš tistih nekaj besed, si želim, da se ne bi nikoli zbudila. Niti zaspati nočem. Samo trenutek bi ujela, vzela bi ga in prosila, da traja.

Včasih se ob tebi zbudim. Težko dihaš, a vseeno je tvoj obraz spokojen, skoraj otroški. Gledam te in ti prsti zdrsim po prsih, trebuhu. Dotikam se te, ker se bojim, da te sanjam, ker se bojim, da se bom zjutraj zbudila in te ne bo. Potem se nazaj privijem k tebi in spet zaspim.

Tesno ob tvojem toplem telesu, tik ob obrazu, z roko na tebi, ki te hoče obraniti, ki te hoče zadržati. Kot da bi imela to moč. Kot da bi te lahko res ujela, te iz sanj spremenila v meso in kri ter obdržala. Ne gre, kajne?

Ljudje smo popotniki, vsak je samo svoj, vsak ima svojo pot. Tu in tam se naše poti križajo, tu in tam nam je naklonjena bližina, toplina nekoga, ki ga ljubimo. Zavedam se, da nisi moj, zavedam se, zavedam se, da nič ni večno. Samo trenutki so in za te živim.

Samo še nekaj ur in stopil boš skozi vrata. Zapodila se bom v tvoj objem kot majhen, preplašen otrok, lačen tvoje ljubezni. Smešno, všeč sem si tako krhka in ranljiva, všeč sem si, ko čakam in pričakujem. Čeprav se nemirna premetavam po postelji, čeprav cepetam v želji, v tem pričakovanju uživam. Ker sem. Ker čutim. Ker hočem.

Glava je kar naenkrat našla svoj prostor na blazini, odeja je objela telo in roke so zlezle pod obraz. Oči se zapirajo in mene odnaša. V sanje. V jutrišnji dan. V tvojo bližino. Pogrešam te.

... komentarjev: 65

Prišel si čisto potiho. Prijazno in nedolžno. Najprej je bila beseda, potem sva bila midva. Kradla sva trenutke, kradla sva dneve, samo da sva bila skupaj. Že od prvega dneva sva vedela, da si nisva usojena, a bila sva – obsedena. Drug z drugim, z najinim druženjem, z najinimi telesi. Nisva si znala, nisva si hotela pomagati.

Najprej sva si lagala. Da ni nič. Ker ne sme biti nič. Potem sva si nehala lagati. Povedala sva si vse. Ni pomagalo. Le še bližje sva si bila, najini telesi sta se še bolj prepletali, ustnice še bolj ljubile. Vsakič, ko si odšel, si za seboj pustil del sebe, tvoj vonj je polnil moje nosnice, čutila sem te na sebi, v sebi, bil si en in edini. Nisem želela verjeti, da jaz zate nisem edina. Nisem se ukvarjala s tem, da sploh obstaja karkoli, razen naju. Ker ni. Vsaj ne zame.

Potem si izginil. Lepega dne, brez pojasnila, pustil si le kup vprašanj. Tako prekleto je bolelo. Sploh ne vem, kaj. Saj nikoli nisi nič obljubljal, saj je bilo vse jasno. A vseeno, s tvojim odhodom se je svet ustavil. Ničesar več ni bilo. Nobenega trenutka, objema, topline, male, drobne laži, zaradi katere je lažje preživeti dan. Praznina. Popolna praznina.

Čez čas si se vrnil kot tujec. Srečevala sva se, gledala, dolgo časa nisva niti spregovorila. Kadarkoli si bil dovolj blizu, da sem te vonjala, da sem začutila tvoj dih na vratu, se mi je mešalo. Ni pomagalo, da si me prizadel, ni pomagalo, da sem te prezirala zaradi tvoje odločitve in odhoda, nič ni pomagalo. Telo je v tvoji bližini še dolgo drhtelo, telo je terjalo svoj davek. Želela sem si te. Neskončno. Spet in spet.

In si klonil. Bil si šibek. Tako kot jaz. Toliko časa sem hrepenela po tvojem telesu, tako zelo pogrešala tvoj dotik, a ponovno srečanje je bilo skoraj tako zelo prazno, kot meseci po tvojem odhodu. Dotikala sem se te, te ljubkovala, kot bi želela nazaj svoje sanje, kot bi poljubi lahko obudili to, kar je že davno umrlo. Z vsakim dotikom si bil dlje, z vsakim poljubom bolj tuj.

Zdaj sediš na tistem barskem stolu, srebaš pivo in me gledaš. Jaz gledam tebe. Klepetava. O čem že? Ne vem, ne slišim te. Ne več. Gledam tujca ob sebi, gledam roke in oči, ki sem jih nekoč ljubila in se čudim. Kako se lahko ljudje tako zelo oddaljimo? Kdaj nam nekoč najdražja bitja postanejo zgolj hladne maske? In zakaj? Sem te v resnici sploh kdaj ljubila ali sem le želela verjeti?

Ne vem. Če sem te kdaj ljubila, potem je ljubezen hudo minljiva in krhka stvar, če sem zgolj hrepenela po ljubezni, sem krhka in nemočna jaz. Kakorkoli obračam, ničesar več ni. Če je sploh kdaj bilo. In to me pomirja. Neskončno. Ker vem, da grem lahko naprej. Ker vem, da je v meni dovolj prostora za nove ljubezni ali nove sanje.

Hvala ti, tujec.

... komentarjev: 73

Pusta, zimska pokrajina. Na desni gozd, v daljavi grda hiša. Zaplate snega, pasji lajež in sled njegovega škornja pod drevesom. Vonj poljuba na vratu, vonj telesa povsod. Tesno se je zavila v svoj mali črni plašč, počepnila na rob betona in se zazrla v daljavo. Roke je potisnila v žep, tesno na trebuh, kot bi želela z njimi utišati rano, ki je iz trenutka v trenutek bolj krvavela.

Bolečina je bila prijetna, kri topla, rana sveža in iz trenutka v trenutek globlja. Čutila je, kako prekleto ji manjka, čutila je, da edino njegova beseda na ušesu, njegovo telo na njenem lahko zaceli to rano, lahko ustavi kri in čudno ščemenje. V trenutku ji je postalo jasno, da bo rana z vsakim njegovm odhodom, vsakim hladnim pogledom ali pozabljenim poljubom spet zazevala v vsej svoji praznini in da bo vsakič znova čakala, da jo prekrije, zapolni.

Postalo jo je strah. Neskončno strah. Bila je samo majhna, črna deklica, deklica pred hišo na planjavi, deklica, ki se je zavedla svoje ranljivosti. Zavedla se je, koliko tvega. Ves njen hlad, vsa njena večna nedostopnost sta se stopili v majhen, neznaten nič, v trenutku, ko ga je spoznala. Preteklost se je razblinila kot milni mehurček, prihodnost izginila, bil je le tukaj in zdaj.

Tako nemočna, drobna se je zdela sama sebi sredi tistega polja, prepuščena na milost in nemilost volkovom rjavo-zelenih oči, katerih krik se še vedno lovi med drevesi bližnjega gozda. V tistem kričavem, snežnem trenutku je dojela moč njihovih zgodb, zaslutila bes njihovih dni in strast, ki jo nosijo v sebi.

Prestrašena in majhna, prepuščena volčji naravi, se je še bolj zvila v klopčič, še tesneje pokrila krvavečo rano in poslušala veter, ki se je lovil v veje. Potem je zaslišala, kako je njegova noga stopila na pločnik, začutila njegovo telo, roke na ramenih, poljub na vratu. Obrnila se je in se zlila v en sam, topel, neskončen poljub.

Rana je izginila v trenutku, kri je presahnila in bolečina izpuhtela. V njegovem objemu je izginil ves svet. Vedela je, da je njegova, vedela, da lahko edino on celi njene rane. In jih zadaja. En in edini. Volk. Volk, med luno in soncem.

Telo na postelji je trznilo, roke so povlekle odejo še višje čez glavo, črna deklica je želela sanjati naprej.

... komentarjev: 21