blodim, blodiš, blodi

Vsakič, ko se spravim k pisanju blog zapisa, se ukvarjam s tem, kako bom kako besedo ali stavek obrnila, kako bom zapletla uvod, da bosta vrh in razplet bolj zanimiva, kako bom eno besedo zamenjala z drugo, ki ima še kak dodaten pomen. Vedno znova premislim, kaj in zakaj hočem objaviti in čeprav včasih mislim hitreje kot tipkam, torej mi pisanje bloga ne predstavlja kake hude obremenitve, se za vsak zapis vsaj malo potrudim.

Čeprav se ne slepim, da so moji teksti kak hud umetniški presežek, so v prvi vrsti – moji. Za njimi stojim, vanje verjamem, za nastanek marsikaterega sem se prekleto potrudila, zapisano čutila in doživela. Brez pretiravanja torej trdim – blog je velik del mene, mojih čustev, mojih doživetij, blog je – jaz.

In prav zato sem včeraj kar malo debelo pogledala, ko sem na Drugem svetu opazila precej znan naslov: ‘Vzgoja je pranje možganov.’ Novica je izpostavljala blog nekega Tomaža, ki očitno o vzgoji razmišlja tako zelo podobno kot jaz, da zapiše celo popolnoma identičen naslov, kot sem ga sama uporabila že pred dobrim letom in pol. Seveda me je zanimalo, kaj ima gospod Tomaž povedati in seveda sem našla to, kar sem slutila, da bom.

Svoje stavke, sicer deloma iztrgane iz konteksta, ‘obogatene’ z dvema linkoma in nekaj besedami, ki jih nisem napisala jaz. Vse ostalo je bilo prekopirano iz mojega zapisa tako natančno, da se gospodiču ni ljubilo niti ‘slavnih’ tropičij spremeniti v kako drugo ločilo ali presledek. Vir ‘inspiracije’ (beri: od kje so bile besede ukradene) seveda ni bil nikjer niti omenjen. Kot da je slavni Tomaž vse napisal sam.

Brez prehudega razburjanja sem gospodiču pustila komentar, v katerem sem se prijazno zahvalila za ‘povzemanje’ in prilepila povezavo do svojega originalnega teksta, nekaj podobnega pa sem pripisala tudi k novici na Drugem svetu.

Že tri minute po komentarju na Drugem svetu me je v elektronskem nabiralniku pričakalo opravičilo uredništva, ki ga nisem niti najmanj pričakovala. Kristalno jasno mi namreč je, da fantje ne morejo slediti vsem blog zapisom, sploh pa ne ob vsakem ugibati, ali je mogoče kdo komu kaj ukradel. Že to, da jim uspeva dnevno prebirati celotno slovensko blogosfero, iskati kakršnekoli presežke in jih izpostavljati, zraven pa še prispevati z lastnimi (zelo kvalitetnimi zapisi), nagradnimi igrami, natečaji in vsem ostalim, je več kot preveč.

Med tem ko so fantje z Drugega sveta spet opravili svojo ‘nalogo’ nad vsemi pričakovanji, se kradljivi Tomaž na moj komentar ni odzval. Čez kako uro je naslov blog zapisa skrajšal iz ‘Vzgoja je pranje možganov’ na ‘Pranje možganov’, pobrisal moj komentar in to je bilo to. Tekst še vedno ostaja, brez povezave na izvirnik, z vsemi mojimi besedami in tropičji. Slab priokus v mojih ustih pa tudi.

Ne bom niti poskušala razumeti, od kje ljudem ideja, da mirno vzamejo nekaj, kar ni njihovo, se pod to podpišejo in prodajajo naprej. Očitno je prazne glave in prazne strani treba z nečim napolniti in če sam nič nimaš, vzameš drugemu. Okej, razumem. Zajebano je biti trot. A da si tak trot, da niti dobronamernega komentarja ne poskušaš dojeti, ampak ga raje zbrišeš in malce popraviš naslov, to pa presega še meje mojega potrpljenja in dobre volje.

Umika objave še ne bom zahtevala, ker jo lahko izkoriščam za zgražanje in bolj oprijemljivo dokazovanje neke neumnosti in omejenosti, prav tako pa še moram premisliti, kaj naj s trotom Tomažem sploh počnem. Nekako ga imam na sumu, da mu niti dolgotrajno razlaganje, argumentiranje in vzgajanje ne bi koristilo. Vzgoja je namreč res pranje možganov, a če nimaš kaj prati, tudi od vzgoje preveč ne pričakuj.

... komentarjev: 25

Prejšnji vikend sem si privoščila dan in še malo popolne tišine. Najprej sem izklopila mobitel, potem iz stene izvlekla kabel domačega telefona, se zavalila na kavč in začela brati knjigo. V istem trenutku je poleg mene nekaj začelo piskati; Jasno, prenosnik je bil še vedno živ in maili so še vedno padali v nabiralnik.

Ko sem enkrat preverila privatno elektronsko pošto, sem seveda prestregla še tri službena sporočila, neprebranih je bilo nekaj pisem na Facebooku, inbox na Travianu je tako ali tako vedno poln, nekaj je ‘utripalo’ na Koorniku, komentarjev na blogu nisem hotela niti prebrati.

Vsem je že dolgo jasno, da internet hudo spreminja naše socialno življenje, a šele ko sem se hotela popoplnoma izklopit iz svojih ‘socialnih mrež’, mi je potegnilo, kako zelo zajeban projekt je to. Ni dovolj odpovedati vse sestanke in srečanja s kolegi, ni dovolj izklopiti telefon, treba je še zapreti vse maile in spletne strani, ugasniti računalnik in iz stene potegniti telefonski kabel.

Ja, potem imaš uro, dve ali dan mir, a ko se spet povežeš s svetom, plačaš davek tudi za tistih par ur odklopa. Mail je poln, telefon utripa, ljudje te začudeno sprašujejo, kaj se dogaja s tabo, ker nisi dve uri na neko sporočilo odgovoril, ker je bil telefon nedosegljiv.

Veste kaj, jaz imam dovolj! Tako, kot mi v resničnem življenju nekateri ljudje pomenijo več in drugi manj, tako kot v resničnem življenju vem, kaj je nujno, kaj prijetno in kaj zgolj obveza, tako bom počasi začela selekcionirati tudi virtualni svet.

Ljudje zlorabljajo spletno komunikacijo. Za vsak drek ti napišejo sporočilo in potem čakajo odgovor. Zakaj me nekdo ne pokliče, če je tako nujno? Zakaj me ne ustavi na cesti ali povabi na kavo, da me nekaj vpraša? Ker je veliko lažje natipkati tistih par črk in potem naslovniku prepustiti vse ostalo.

In zakaj, jaz, kot naslovnik, čutim dolžnost, da slej ko prej na vse odgovorim? Verjetno zato, ker je beseda zapisana in ker se ne morem izgovarjati na to, da je nisem prebrala ali sploh prejela. Ali še bolj iskreno – ker imajo zapisane besede svojo težo in bi precej tečno izpadlo, če bi zapisala to, kar si velikokrat mislim: Pejte mi nekam s temi svojimi brezveznimi sporočili.  Ne da se mi odgovarjat na vse.

V trenutku, ko človek nekaj napiše, ve, da bo naslovnik to prebral in pričakuje odgovor. Ne glede na to, ali napiše hudo pameten mail, ki dejansko potrebuje odgovor, ali pa ti le na steno Facebooka napiše 26 črk brez smisla, ali še huje – na MSN-ju nalepi eno od tistih smejočih, iz črk in ločil sestavljenih slikic, in potem pričakuje neko reakcijo.

Prav MSN mi je od nekdaj najbolj sitna stvar. Ravno nekaj delam, ko začne neusmiljeno piskati, ker ima eden od mojih prijateljev tri minute časa in bi mi pod nujno nekaj sporočil. Krava kot sem, bi še odgovarjala. Ker je MSN najbolj vsiljiv, ga že dolgo več ne uporabljam, prav tako ne gmail talka in kar je še podobnih instant pizdarij. A vseeno – treba bo še bolj jasno postaviti meje.

Ljudje v zadnjem času precej kritizirajo predvsem Facebook. Ker jim baje vzame preveč časa, ker jih razgalja in razoseblja. Vedno znova si rečem: Pa kdo vam je kriv, da to uporabljate in če že, zakaj hudiča si ne vzamete 5 minut časa in spremenite nastavtive tako, da vam bodo ustrezale?

A isto je z mano in mojo uporabo spletne komunikacije; Zakaj pizdim, če pa sem sama tista, ki dopušča, da ji ljudje puščajo sporočila vsepovsod, da rinejo v moje malo življenje skozi najbolj bizarne spletne odprtine, kot so maili, spletni portali in socialne mreže? In zakaj hudiča – odgovarjam?

Ker sem pička, zato. Ker neodgovarjanje naslovniku zelo nazorno pove, da ga – ne jebem in da se mi z njim v nekem določenem trenutku pač ne da ukvarjati. Mogoče čez par ur, mogoče naslednji dan, mogoče sploh ne.

Če smo v vsakdanji komunikaciji vajeni reči ne, če smo na sestankih in ob pivu sposobni nekoga nekam poslati ali pa sploh ne opaziti, bo to počasi potrebno sprejeti tudi v virtuali. Dejstvo namreč je, da iz dneva v dan bolj determinira naš svet in vse naše odnose, zato je prav, da si jo prikrojimo, kot si krojimo vse svoje življenje. Izogniti se ji, vsaj po mojem mnenju, več ne da. Sama si tega niti ne želim. Ne v celoti.

Na službeno pošto tako odgovarjam samo še v službenem času. Na privatna sporočila takrat, ko mi paše in samo na tista, na katera hočem. MSN ostaja izklopljen, prav tako gmail talk in Facebook chat. Tudi telefon zadnje čase pogosteje izklapljam in ne, nimam vklopljene funkcije, ki me preko  SMS-a obvesti, kaj vse sem v času nedosegljivosti zamudila.

Nedosegljivost namreč potrebujem. Svoj mali, nedostopni svet, v katerem je prostor le zame in za meni zelo ljube ljudi. V poplavi virtuale je pač to drobno, a zelo srčno realo potrebno – čuvati.

... komentarjev: 7

Otrokov prvi rojstni dan je za vsakega starša izjemen dogodek. Ponosni smo, če naš mladič zmore nekaj besed, presrečni, če le naredi kak korak, zadovoljni, če je srečen in zdrav.

Tudi Blogorola je neke vrste otrok. Blogerski otrok. Vsak, ki je kdaj spesnil kak članek za Blogorolo, vsak, ki je kdaj poslušal Frasove masterplane, videl Martine fotke ali prebiral blogerske intervjuje, mora do Blogorole čutiti vsaj malo starševske naklonjenosti in prav vsak od nas s ponosom gleda na otroka, ki je v svojem prvem letu zmogel precej korakov in precej besed.

Vsi starši pa od svojih otrok tudi veliko pričakujemo. Ne le, da bodo srečni in zadovoljni, pričakujemo, da bodo izkoristili vse svoje potenciale, presegli svoje meje in od sebe dali kar največ.

Je ‘moj’ blogerski mladič upravičil moja pričakovanja? Da in ne.

Da gre v prvi vrsti večinoma kvalitetnim prispevkom, intervjujem in fotografiji, da gre blogerjem, ki so zmogli obdržati svoj nivo, ki se niso skrivali v varni anonimnosti virtuale. Da gre tudi urednikom, ki jim je vseskozi uspevalo motivirati blogosfero, brskati za prispevki in včasih koga tudi spodbuditi, da je spesnil nekaj, česar drugače ne bi.

Zmanjkalo je po mojem mnenju predvsem na dveh koncih – pri določanju ciljne skupine (pri odgovoru na vprašanje, komu je tiskana Blogorola v resnici namenjena) ter pri ostrini. Oboje pa je tako ali tako precej povezano.

Čeprav sem tudi sama nekoč tiskano Blogorolo branila prav z argumentom, da bo uspela razširjati blogersko besedo med neblogerji, si moram danes iskreno priznati, da Blogorola enostavno ne dosega publike, ki se ji o blogih ne sanja.

Kakorkoli obračam, gre Blogorola vedno znova v roke tistim, ki bloge pišemo ter onim, ki o blogih vedo veliko. Pustimo ob strani, da nekateri Blogorolo beremo zato, da v njej najdemo sebe, svoje prijatelje in znance, drugi pa zato, da imamo kasneje po čem pljuvati, bistveno je, da si priznamo; Slovenija je prekleto majhna in s tem se spopada tudi Blogorola.

Bralstvo je omejeno v svojem številu in motiviranosti, tako da kakih hudih rekordov branosti ne gre pričakovati. Sploh ob poplavi vseh brezplačnikov, bolj ali manj uspešnih dnevnikov, tednikov, mesečnikov, da o ostalih medijih, vključno z internetom, niti ne govorimo.

Blogorola bi se tako ob svojem prvem rojstnem dnevu morala predvsem odločiti, komu točno je namenjena in potem razmisliti, kako med svojo ciljno publiko postati – najboljša.

Menim, da je Blogorola narejena za mlade, za tiste, ki so jim računalniki in internet sestavni del življenja, ne glede na to, ali blogajo ali ne. To je hudičevo brihten in zahteven del populacije, ki se ne bo zadovoljil zgolj s povprečnimi prispevki povprečnih piscev, opremljeni z oglasom ali dvema, ker to dobi servirano vsak dan in vsepovsod.

Če želi Blogorola narediti še korak naprej v svojem obstoju in predvsem, če želi utrditi svojo pozicijo medija, mora pridobiti na ostrini, kritičnosti. To je tisto, kar sama nadvse pogrešam v slovenskem medijskem prostoru in to je razlog, zaradi katerega bom vedno znova in znova posegala po mediju, ki mi bo to ponudil.

Provokativnost, kritičnost, odkritost, smisel za humor in ironijo, vse tisto, kar je mogoče nekoč krasilo Mladino, s čimer se je lahko pohvalila Tribuna, tisto, kar je v začetku zmogel Studio Citiy.

Zakaj odkrivati toplo vodo, zakaj delati teme tedna in ponujati nabor rubrik, ki ga ponuja prav vsak slovenski časnik? Zakaj ne enostavno dati tistega, v čemer so blogi najboljši? Osebni, kritični ton, ki niti ni nujno objektiven, je pa ravno v svoji subjektivnosti – unikaten?

Zakaj debatirati o vesoljcih ali pa (meni tako fascinantnem) ‘pwnanju’ nacionalnega interesa, če pa blogi sami po sebi rodijo precej vesoljskih domislic? Od Dajaninih reptilov do Savičevih zajcev, recimo? Zakaj v kalupe tlačiti nekaj, kar je najbolj zanimivo ravno zaradi svoje različnosti?

Blogi so potencial sami po sebi in roko na srce, med vsem sranjem je najti veliko dobrega, čeprav se predvsem blogerji marsikdaj poskušamo prepričati ravno v nasprotno – da ne zmoremo in ne znamo.

No, če nam je naš blogerski otrok v zadnjem letu uspel kaj pokazati in dokazati, nam je dokazal prav to – da zmoremo, da znamo in da hočemo. Očitno hočejo tudi bralci, saj sicer Blogorola danes ne bi praznovala svoje prve obletnice. Že to ji lahko kar nekaj slovenskih časnikov, pa čeprav brezplačnih, zavida in že to je zadosten razlog, da ji blogerji ob prvem rojstnem dnevu iskreno čestitamo.

... komentarjev: 13

Zadnje dneve (tedne, mesece?) me moji blogerski kolegi že malo sumničavo gledajo, ker na blogu ne sproduciram skoraj nič. Nekateri me ‘šlatajo’ za čelo in sprašujejo, če je z menoj vse v redu, spet tretji me kličejo, da preverijo, kaj je novega, ker se iz bloga baje ne da nič razbrati.

Moj odgovor je vedno isti: Tako zelo dobro sem, da mi je enostavno škoda časa za pisanje bloga. Ni ga vesoljnega potopa na tem svetu, ki bi me premaknil z mesta, ni je jedrske katastrofe, zaradi katere bi se zasekirala, hej, še norci, ki plujejo po Savi, mi ne morejo do živega.

Kaj se dogaja z mano? Razen, da sem srečna, čisto nič. Seveda je takoj na mestu zaključek, da blog pišem zgolj in le ko sem ne–srečna. Roko na srce, košček resnice se v tej ugotovitvi zagotovo skriva. Ne gre za nesrečnost v smislu ‘dejmo si žile rezat’ ali ‘cel svet je eno samo svetobolje’, gre za preprosto človeško lastnost, da je lažje pisati, ko nas nekaj moti, jezi, razočara, skratka,veliko lažje je kritizirati kot hvaliti.

Ta del velja toliko bolj zame in za meni podobne pisce, ki nam blog predstavlja neke vrste ventil za kakršnekoli življenjske pizdarije. Nič ni lepšega in lažjega od tega, da se izbruhaš v nekem virtualnem svetu, kjer občinstvo sicer ni več tako zelo anonimno, a je distanca, ki jo prinašata tipkovnica in monitor, ravno pravšnja, da ventil odpiraš brez kakih hudih pomislekov.

Pisati o pozitivnih stvareh, sploh, če se ‘prodajaš’ kot črna Zloba, je veliko bolj naporno početje. Preden me kdo nahruli, naj pomisli, koliko znancev in prijateljev premore in koliko lažje ti prijatelji stokajo o svojem življenju, kot pa povedo, da so iskreno srečni, zadovoljni in mirni sami v sebi.

Sreča, mir in zadovoljstvo so precej dolgočasne stvari. O njih se ne da v nedogled debatirati, o njih se je težko prepirati in kaj hudiča se lahko sploh pogovarjaš s popolnoma srečnim in zadovoljnim človekom? Veliko lažje je iz ljudi vleči njihovo bedo, jim potem deliti modre nasvete, ne glede na to, kako zelo so skregani z našimi lastnimi principi. Ja, tudi politike, vremenarje, gradbince, športnike, partnerje in ljubimce je lažje pljuvati, kot pa pozdravljati njihove modre poteze in odločitve.

Kam bi pa prišli, če bi bilo vse lepo in prav? Umrli bi od dolgčasa in crknila bi nam blogosfera. Garantiram. Sploh v tem poletnem času, ko očitno tudi na blogovju razsajajo kisle kumarice, in ko so edini blogi, vredni branja (beri: režanja), tisti, kjer blogerji obračunavajo med seboj. Ne rečem, da me vse skupaj ne zabava, bi pa par ljudem toplo priporočila – več seksa in zabave in ne, o tem ni treba takoj napisati blogerskega zapisa. Obstaja namreč tudi svet, ki ne vključuje nujno blogov, kritiziranja in polemiziranja, čeprav, roko na srce, nekateri potrebujemo blogerje, da nam to pokažejo:-D

... komentarjev: 21

Če je šel Blogres 1.0 skozi kot izjemno simpatičen, zelo dobro organiziran dogodek, gre zahvalo med drugim pripisati preprostemu dejstvu; Prvi Blogres je prvič na enem mestu združil vse blogerje naše podalpske deželice in udeležba na takem dogodku nikoli ni bila vprašljiva. Lansko leto bi blogerji kupili prav vse, samo zato, da bi videli, spoznali in preverili vse, kar v Sloveniji ustvarja po netu. Zaključna žurka na gradu Kodeljevo je bila zgolj pika na i druženju in zabavanju.

Letos sem pričakovala več. Ne v smislu organizacije, prijaznih receptork in simpatičnih darilc, ampak predvsem v smislu – vsebine predavanj.

Najprej me je zmotil petkov urnik. Naj me nekdo razsvetli in mi pojasni, komu je bil petek namenjen. Če podjetjem, potem vzamem svojo kritiko nazaj, a vseeno – med vsemi predavanji bi me najbolj zanimalo prav tisto, ki ga je imela Nataša Pirc Musar in bolj kot sem gledala program za petek, bolj se mi je zdelo, da neke bistvene razlike, kar se ciljne publike (podjetja vs. blogerji) tiče, ni. Kar je zame pomenilo, da bi se udeležila tako petkovih kot sobotnih predavanja, a žal – nekateri hodimo v službo. Ni šlo.

V dolgem loku smo se izognili tudi petkovi Blogres zabavi, ker je vabilo izpadlo precej ekskluzivno, namenjeno skupinici podjetnih kravatarjev, med katerimi mi, navadni blogerski smrtniki, nimamo kaj iskati. Zato smo se zabavali po svoje, kar je škoda za tiste blogerje, ki so v petek bili prisotni, pa se niso imeli kam dati. Lahko bi se imeli fino skupaj.

V soboto sem se v Cankarjev dom privlekla med prvimi in ja, uvodno predavanje g. ministra, Žige Turka, mi je bilo všeč. Ker je za ministra precej duhovit, dober govorec, ker imam rada ‘slikice’ in ker se rada režim. Moja blogerska ‘kariera’ pa zaradi tega predavanja ne bo doživela nobenega napredka, spremembe ali presežka.

Sledilo je predavanje Marka Crnkoviča, zaradi katerega sem še v petek zavijala z očmi. Dejstvo, da nekdo svoje predavanje objavi na netu, še preden stopi na oder, se mi je zdelo precej … hmmm … samovšečna poteza? Naslednji dan sem bila za to potezo izjemno hvaležna. Ker sem vsaj vedela, o čem debata teče. Nekateri so pač veliko boljši pisci kot govorci.

Slednjega zagotovo ne morem očitati Jonasu, a če Crnkoviču očitam slab nastop, potem Jonasu očitam pomanjkanje vsebine. To, da je video jeba, si nekako predstavljam, to, da sedaj vem, s čim on kaj snema, mi koristi bolj malo, vse ostalo – nič. Nasmejala sem se in to je to.

Predavanje o pravnih vidikih bloganja bi bilo zelo dobro, če bi se Dejviju dalo dovolj časa. Debata se je ravno začela razvijati, ko se je že začelo muditi in prepričana sem, da bi lahko izvedeli še veliko koristnega, če bi človek imel nekoliko več časa. Analiza profilov blogerjev, komentatorjev in bralcev je bila nadaljevanje lanskoletne, povedala ni veliko novega, na koncu koncev pa je zaradi skeptičnosti samega predavatelja do vseh predstavljenih številk izgubila svojo težo.

To je bilo tudi moje zadnje predavanje, saj se je izkazalo, da lahko več odnesem in več izvem od prekaljenih blogerjev, s katerimi sem preživela preostanek dneva in noči.

Poanta? Blogres je nujna in zelo dobrodošla pridobitev za slovensko blogosfero, morali pa bi se odločiti, komu točno je namenjena. Če blogerjem, potem bi bilo potrebno ponuditi predavanja, ki bi pritegnila zaradi vsebine, predavanja, na katerih bi izvedeli kaj novega in koristnega. Žal mi je, da sem morala izpustiti celoten petkov program, tako da sedaj mogoče komu delam krivico, a v celi soboti nisem izvedela nič takega, kar bi kakorkoli vplivalo na moje bloganje ali me vsaj prisililo razmisliti o kaki spremembi.

Še več – zdelo se mi je, kot da me nekdo podcenjuje. Da je dovolj, da na oder pride nekdo, ki je pač ‘ime’ in pove – bolj malo. Ker smo vsi v dvorani zgolj anonimni blogerji, ljudje s preveč časa ali pomanjkanjem samozavesti.

Daleč od tega. Blogerji smo precej zahtevna in kritična skupnost, ki od svojega edinega kongresa pričakuje nekaj več. Vsebino, druženje, zabavo. Za vse to smo v zadnjih dneh poskrbeli v izdatni količini, a žal večinoma v lastni režiji.

Zavedam se, da se organizatorji trudijo in vem, da so vsem nam ponudili možnost sooblikovanja programa. Jaz je nisem izkoristila in to obžalujem. Izkoristili je v resnici ni nihče od nas, kar na koncu koncev vrže slabo luč predvsem na nas, blogerje. Zahtevamo ogromno, pričakujemo še več, damo pa – nič. Razen tečnih zapisov. Ker, roko na srce, najlažje je pljuvati, nekoliko težje prispevati.

Upam, da se bo tale zapis vseeno bral kot kolikor toliko konstruktivna kritika, ki idejo Blogresa absolutno podpira, si pa želi, da bi pred naslednjim letom organizatorji nekoliko bolj premislili ciljno skupino vsega skupaj, tej skupini tudi prilagodili vsebino in da bi blogerji bolj aktivno sodelovali tudi pri pripravi samega programa.

... komentarjev: 22

Ti. Pa ti. In ti. Pa ti tudi kompliciraš. Ti ne pišeš. Ti tudi ne. Še kdo??? Jasno, ti.

Fak of.

... komentarjev: 27

Ko sem pred 4 leti začela pisati blog, se mi niti sanjalo ni, kaj počnem. Blog je bil moj osebni ventil, mesto izlivanja misli in čustev, neke vrste življenjski pljuvalnik. Moj prvi blog ni imel omogočenih komentarjev, ni bil vključen v noben agregat in našel ga ni noben brskalnik.

S prehodom na eDnevnik in kasneje Blogos sem šele začela komentarje dojemati kot sestavni in celo bistveni del bloga. Prvi komentarji so vedno prijazni, topli, nekateri komentatorji hitro postanejo redni bralci in od teh bolj redko doživiš kak ‘hladen tuš’.

Sčasoma pa se je začelo dogajati. Blog je bil nekakrat izpostavljen na prvi strani Siola, nekajkrat sta me izpostavila Blogorola in Drugi svet, vedno več je bilo stalnih bralcev in vedno več komentatorjev. In to kakšnih …

Prav z objavami na prvi strani Siola sem se prvič začela spraševati, kako ljudje bloge berejo oziroma kako jih doživljajo. Govorim o komentatorjih, ki jim blogosfera ni tako zelo blizu in ki se tu znajdejo bolj kot ne po naključju. Prva ugotovitev je bila ta, da ljudje od bloga pričakujejo – objektivnost. Novinarski pristop, argumentiranost, če hočete. Glede na to, da so se blogi na Siolu pojavljali ob dnevnih novicah, sem to sprejela.

A ti, naključni padalci, se nikoli niso prav preveč trudili sprejeti, da je čar blogov tudi in predvsem v osebni noti, v katero avtor zavije tekst. Več kot je bilo bralcev, manj je bilo takih, ki so poleg praznih besed našli še kaj več. Kak namig recimo, ironičen ton, šalo ali retorično vprašanje. Nekaj časa sem se celo praskala po glavi in spraševala, če preveč kompliciram, če res ne znam zapisati tega, kar hočem povedati, pa sem počasi ugotovila, da se enostavno ne splača. Nekateri pač ne dojamejo.

Včasih ne potegne niti tistim, ki bloge redno berejo in celo sami pišejo. Vedno znova me fascinira, kako zelo resno predvsem blogerji jemljejo bloge. Kot da tu ni nikakršnega prostora za pretiravanja, za metafore, nenazadnje – za fikcijo. Nekaj časa sem za šalo pisala blog o spolnem življenju samske tridesetletnice. O moj bog, kaki komentarji. Bila sem vse, od kurbe do perverznice, zblojenke in največje carice marice na tem svetu. Priznam, da me je zamikalo, da bi povedala, da si zgodbo sproti izmišljujem in da sem v resnici – mati samohranilka s čisto povprečnim življenjem, a zelo bujno domišljijo.

Nekaj ljudi bi bilo verjetno strašno razočaranih. Pa sem blog zaprla. Ker ni knjiga. Ker, ko bereš knjigo, je jasno, da gre za fikcijo (pa čeprav bereš avtobiografijo). Ne sprašuješ se o vsaki podrobnosti, ne tehtaš vsakega stavka, sploh pa – vsakega stavka ne moreš komentirati.

Blogi dovoljujejo ravno to. Seciranje zapisanega do konca. Čeprav še vedno uživam v neskončnih debatah, mi ‘padalski’ komentarji, seciranje zapisanega in neskončno spraševanje, zakaj in kako, jemljejo voljo do odgovarjanja. Pa prebiranja komentarjev na drugih blogih.

Kaj, ko bi počasi nekdo ljudem razložil, da obstaja še kaj več od bloga in da ni potrebno čisto vsake besede razcefrati? Kaj, ko bi poskusili v blogih, ki jih beremo, najti kar največ, ne da bi jih bilo za ta ‘največ’ potrebno najprej stokrat razložiti?

Predvsem pa – čeprav pišem blog, nisem samo črna slikica na črni strani, s katero se predstavljam v blogosferi. Če enkrat napišem zapis o ‘tujcu’, še ni nujno, da so vsi ljudje v mojem življenju tujci, če enkrat omenim Jelinčiča, ne pomeni, da sem njegova največja oboževalka in če napišem, da oddam otroka v najem, to ne pomeni nujno, da bom to tudi storila.

Samo besede so. Samo blog je. In čeprav stojim za napisanim, to še ne pomeni, da je potrebno prav vsako stvar čisto dobesedno razumeti. Sploh, če jo napišem jaz;)

... komentarjev: 65

To vas zanima? Saj se šalite, kajne? Mikrozvezde? Makrozvezde? Kaj je to? Še ena od veleumnih blogerskih pogruntavščin? Pa če se mi ne bomo v kratkem razpočili od lastne samovšečnosti (ta se najbolje kaže v nenehnem ukvarjanju samih s seboj), se bo želodec obrnil kateremu od naključnih padalcev – bralcev na naših blogih.

Kaj sploh počnemo? Pišemo o čisto vsem. Argumentirano, neargumentirano, preverjeno ali ne, saj je vseeno. Nekritično sodimo vse in vsakogar, v precej polomljenem jeziku beležimo svoje vtise, kritiziramo in seciramo vse, razen nas samih. Prav to zadnje je eden od najboljših receptov, da v slovenski blogosferi postaneš ‘zvezda’ (beri: prepričaš sebe, da si zvezda).

Pljuvaj, pljuvaj in še enkrat – pljuvaj. To je definitivno veliko lažje kot kogarkoli ali karkoli pohvaliti. Pljuvaj predvsem po drugih ljudeh, takih recimo, ki pišejo bolje od tebe, takih, ki bi jim rad bil podoben ali takih, ki ti verbalno ne sežejo niti do kolen. Sesuj jih. Sesuj to, kar pišejo, sesuj to, kar so. Obregni se ob vsako njihovo besedo, slabšo objavo in ne pozabi na videz, razvade in morebitna srečanja v živo. Spotakni se ob njihove službe, družine in politična prepričanja, pobij vse njihove sanje in bodi povsem neusmiljen, če poskušajo v slovensko blogosfero vnesti kakršnokoli novost.

Če si tako zelo ubog, da niti slabe kritike ne zmoreš, začni objavljati kratke tekste, v katerih polinkaš vse svoje prejšnje objave, v katerih neštetokrat citiraš samega sebe in to počni večkrat na dan. Objavljaj, objavljaj in še enkrat objavljaj. Če potrebuješ idejo za zapise, ni panike. Obesi se na katerega od bolj branih zapisov tistega dne, od tam poberi nekaj stavkov, jih prekopiraj, spljuvaj in hej, uspeh je zagotovljen. Pomagajo tudi komentarji. Kratki, dolgi, saj je vseeno, važno da so čim bolj kritični in čim bolj pogosti. Predvsem pri tistih avtorjih, ki so malo bolj brani. Ne pozabi – statistika obiska bloga je neskončno pomembna. Objavljaj jo vsaj dvakrat letno in pazi, da bo dovolj zanimiva. Če ni, dodaj nekaj številk.

Kvaliteta zapisov? Običajno ustreza kvaliteti resničnega življenja avtorja zapisov, v kolikor ga ta sploh ima. Večina blogerjev dejansko bloga zgolj zato, ker je to edina stvar v življenju, skozi katero se lahko promovirajo, nahranijo svoj lačni ego in dobijo edino potrditev. Razno razni samokolicani filmski kritiki, blogerske zvezde in modreci so to zgolj in le – na blogih. To jim daje pravico, da se tolčejo po prsih, kritizirajo vse, česar del niso, vse, kar bi radi bili, pa jim nikoli ni uspelo.

Blogerske zvezde? Mikro ali makro? Pa dajte no. Ni jih, ali pa sem jaz čudna, ker ne verjamem vanje. Verjamem pa v Blogerje. V tiste redke posameznike, ki jim v tej dolini šentflorjanski uspe obdržati vsaj malo pokončne drže, se distancirati od vsega prepiranja, zmerjanja in podcenjevanja. Verjamem v ljudi, ki se jim zdi vredno tu ali tam del svojega časa nameniti blogu, čim bolj kvalitetnemu zapisu ali komentarju, ne da bi vse to počeli z mislijo na štetje obiskov, klikov in komentarjev.

PS: Priznam, zapis je nastal iz neskončne želje po tem, da bi postala blogerska zvezda, če mi to ne uspe, pa da povsem nekritično spljuvam vse, razen sebe in potem štejem komentarje. Vsaka podobnost z resničnimi ali virtualnimi osebami je zgolj naključna. Če se je kdo v zgornjih vrsticah vseeno prepoznal ali pričakoval svoje ime na seznamu zvezd po mojem izboru, naj ga opozorim, da naključij ni. Obstaja pa nekaj simptomov blogerske samovšečnosti in odvisnosti.

... komentarjev: 132

Včeraj sem nekoliko presenečeno ugotovila, da na Univerzi v Ljubljani gostuje nihče drug kot – Umberto Eco, filozof, semiotik, medievalist, širši javnosti poznan predvsem kot avtor romana Ime rože. Glede na ves pomp okoli drugih bolj ali manj eminentnih gostov, ki obiščejo Slovenijo, me je kar malo šokiralo, kako potiho se je zgodila podelitev častnega doktorata  simpatičnemu gospodu, a na koncu koncev so nam mediji vseeno postregli z nekaj zanimivimi izjavami tega pisca.

Mene sta najbolj nasmejali dve (navajam po spominu): ‘Edini, ki mislijo, da so bralci neumni, so založniki’ ter ‘ Ko napišeš knjigo, te je lahko strah dvojega; Da jo bo prebralo dvesto ljudi ali da boš postal slaven.’ Potem pa se je gospod Eco lotil fenomena sodobnega časa, s katerim se ukvarjamo vsi, interneta. Po njegovem je to ena največjih pridobitev našega časa, a hkrati tudi ena največjih groženj – saj ob uporabi interneta tvegamo, da se ‘naši možgani spremenijo v mezgo’.

Gospod Eco je svojo trditev razložil s tem, da kot strokovnjak na določenih področjih lahko pogosto in brez kakršnihkoli predsodkov uporablja internet. Njegovo znanje mu omogoča, da loči zanič spletne strani od dobrih, da ve, kateri viri informacij so zanesljivi in kateri ne, skratka, njegovo znanje mu omogoča, da loči zrnje od plev. Takoj, ko gre za področje, ki mu ni tako zelo poznano, pa je internetu prepuščen na milost in nemilost; Verodostojnosti podatkov se ne da preveriti, kredibilnosti vira prav tako ne.

V največji nevarnosti so predvsem mladi. Ti, jasno, niso strokovnjaki prav na nobenem področju, a internet jim vseeno predstavlja neskončen vir informacij, med katerimi so seveda tudi nepreverjene, nezanesljive in včasih celo napačne. Seveda sem vse skupaj takoj preslikala na gospoda otroka, ki se dejansko preveč zanaša na internet. Čeprav redno prebira razno razne enciklopedije (in hodi z njimi spat:), ima najraje internet. Stric Google je popoln vir informacij in namigov, teta Wikipedia pa pride prav, ko je potrebno napisati kakšno seminarsko. Šele potem, ko mati ‘skočijo v luft’, gremo nazaj prebirati knjige in kaj iz njih prepisati, a še vedno je najbolj praktična stvar – internet.

Še več, mirno lahko zatrdim, da generacija gospoda otroka (beri 10 let +) bolj verjame internetu kot učiteljem. Z njimi so se pripravljeni prepirati za vsako malenkost, dokazovati njihovo zmoto, se zanašati na podatke, ki jih imajo v glavi in biti strašno kritični. Internet pa je vsemogočen. Z njim se ne da preprirati in ker je tako čudovito izčrpen, se v njegovo nezmotljivost pač ne dvomi.

Starši velikokrat kričimo zaradi neprimernih vsebin, ki so otrokom prosto dostopne na spletu, malo manj pa razmišljamo o tem, da tudi brskanje po bolj ali manj ‘strokovnih’ in primernih vsebinah ni nujno najbolj pametno početje. Če otrok gleda slike ‘nagih bab’, bomo vsi pokonci, a na internetu otrok najde še marsikaj. Poleg napačnih infomacij tudi zanimive posplošitve, zavajanja, pristransko poročanje, napeljevanje k nasilju (pa ne nujno v obliki slik, filmov in igric), podpihovanje sovraštva, neprimeren humor … Celo poplavo vsebin, mogoče malce bolj prikritih, kot so ‘nage babe’, a v marsikateem primeru še vedno zelo škodljivih.

Ko je gospod otrok včeraj ujel Ecovo izjavo o spreminjanju možganov v mezgo, je seveda zahteval pojasnilo in sledila je dolga debata okoli tega, kako nastaja Wikipedia, kdo stoji za Googlom, kako veš, da na njegovi priljubljeni kemijsko-pirotehnični strani držijo vse informacije, koliko se lahko zaneseš na forume in kako veš, ali je res to, kar piše na raznih informativnih portalih. Po predolgem zaslišanju, zbiranju argumentov in dokazovanju napak sem bila povsem izčrpana. Mali pa seveda precej nezadovoljen, ker sem mu nekoliko načela neomajno vero v računalnike in vse, kar je z njimi povezano. Še huje, učiteljem sem vrnila čisto malo kredibilnosti, kar je bilo skoraj nepredstavljivo.

Na koncu koncev sva bila oba utrujena od debate. Gospod otrok je preventivno v roke vzel eno od svojih ‘vesoljskih knjig’, jaz pa sem se odločila, da bom naslednjič, še preden bom začela naporno debato, na internetu preverila, ali že obstajajo kaki zbrani odgovori. Saj veste, preveč razmišljanja škodi;)

... komentarjev: 32

Priznajmo si najprej nekaj. Slovenska blogosfera je še vedno eno majhno, ‘zarukano’ selo, v katerem je večina prebivalcev prepričana, da so ‘kralji na vasi’ in kjer se vsako spremembo na bolje še vedno sodi zgolj skozi prizmo ‘kaj to pomeni zame’.

Priznajmo si, da je velika večina slovenskih blogov še vedno zanič, da je vse preveč piscev, ki pišejo čisto o vsem in so prepričani, da o vsem tudi vse vedo. Preveč je nekih splošnih tem, preveč je tem, ki se ponavljajo in preveč je tem, ki so namenjene zgolj nabijanju obiska.

Priznajmo si, da je velik problem slovenske blogosfere ta, da blogerji informacije povzemamo od razno raznih medijskih hiš, ki že same ‘prežvečijo’ in prilagodijo vsebino, kar pomeni, da smo blogerji tisti, ki žvečimo že prežvečeno. Malo nas je takih, ki imamo svoje vire informacij, malo takih, ki bi se dogodkov neposredno udeleževali, ki bi zahajali na tiskovne konference in informacije preverjali med udeleženimi.

Priznajmo si, da je v slovenski blogosferi premalo piscev, ki se resnično spoznajo na svoje področje, ki o določeni temi lahko argumentirano, strokovno in prepričljivo poročajo, na ta način pa k informiranju javnosti lahko močno prispevajo.

Nenazadnje si moramo priznati tudi to, da je slovenska blogosfera definitivno v porastu, da se javnost z blogi prvič zares spoznava in da počasi pada mit, da smo blogerji zajebana, zafrustrirana in grda bitja brez kakršnegakoli privatnega življenja.

Kaj torej lahko posameznik od blogov pričakuje? Lahko blogi postanejo medij nove generacije ali bomo zgolj capljali na mestu, se obmetavali s kritikami in povzemali tisto, kar so tako ali tako že povedali drugi?

Tiskana izdaja Blogorole bi morala blogerjem predstavljati največji izziv do sedaj. Ne zaradi lastne samopromocije, ne zato, ker vsak v časopisu išče svoj URL, ampak preprosto zato, ker s tiskano Blogorolo stopamo na medijsko prizorišče. Blogi so se odločili postati medij, baje medij državljanskih novinarjev. Pa to zmoremo? To sploh hočemo?

Če ne bi verjela v bloge, ne bi napisala niti enega prispevka, Če si ne bi želela, blogov definitivno ne bi brala. A verjamem. In si želim. Verjamem, da v Sloveniji obstaja dovolj blogerjev, ki so sposobni preseči okvire zarukane male vasi, verjamem, da obstaja peščica piscev, ki se dobro spoznajo na svoje področje in kar se mi zdi najbolj pomembno, obstaja dovolj piscev z lastno hrbtenico, sposobnih argumentirane kritike in ostrih, odkritih besed. Kar pa je veliko več, kot zmore marsikateri ‘medij’.

Očitati Blogoroli, da se v njej pojavljajo isti avtorji, je milo rečeno – smešno. Prva številka je izšla in seveda se marsikdo še ni opogumil. Po drugi strani, koliko novinarjev ustvarja druge časopise? Nešteto? Se bojim, da ne. Ena in ista imena se ponavljajo iz cifre v cifro. Koga to moti? Ne, dokler ima pisec kaj povedati.

Mislim, da v slovenski blogosferi obstaja kar nekaj piscev, ki imajo velik potencial. Spoznajo se na svoje področje, beseda jim teče in samo še vprašanje časa je, kdaj se bodo dokončno profilirali. Tudi skozi tematske sklope Blogorole ali Drugega sveta. Če se bo končno s pametno uredniško politiko, neodvisno od tega, kdo kje gostuje in koga kdo podpira, začelo izpostavljati pisce, ki imajo kaj povedati, bo morje blogov izpljunilo svoje dobro bistvo in postalo – užitno.

Če bo ta užitna esenca slovenske blogosfere podprta še z zdravo mero kritike, argumentov in berljive besede, se blogom ponuja možnost, da resno konkurirajo marsikateremu mediju in še več – da ga presežejo v vseh pogledih.

Pot je začrtana, cilj ne čisto jasen. A vseeno, smo na začetku neke nove poti in ja, od blogov veliko pričakujem. Veliko več kot od kateregakoli časopisa, radia ali televizije. Če uporabim Seksove besede; Blogi imajo potencial, da postanejo Pankrti naše dobe.

Pa bodo? To je odvisno predvsem od nas samih in naših malih, kmečkih značajev. Ko in če se bomo nehali ukvarjati sami s seboj, ko bo vsak od nas poskušal dati od sebe kaj več kot je naš lasten URL ter statistika obiska, bomo zmagovalci.

PS: Zapis je nastal kot odgovor na včerajšnjo (nedokončano) debato s Človekom: Kaj pravzaprav pričakuješ od bloga?

... komentarjev: 73