blodim, blodiš, blodi

Podnaslov: Kam so šle vse pikice?

Blagor ubogim na duhu, kajti njih bo nebeško kraljestvo. To je pregovor, s katerim se potolažim, kadarkoli naletim na blog brez repa in glave, z malim morjem slovničnih napak, da o količinah in kombinacijah raznih barv niti ne govorim. Običajno so to blogi, ki imajo močno omejen rok trajanja in tako hitro izginejo, kot so nastali. Skoraj ne zdi se vredno razburjati zaradi tovrstnih zapisov, vseeno pa poplava zanič blogov meče slabo luč še na tistih nekaj dobrih, ki jih z veseljem človek prebira, oteži pa tudi iskanje vsega, kar ni – šit.

Zanimiv je že pogled prvo stran blogorole ali sloblogov. Koliko naslovov dejansko ima kakršenkoli smisel? Ne prav preveč, kajne? Ampak dobro, pustimo otrokom peskovnik in pojdimo naprej. Druga kategorija nesmiselnih blogov so blogi za nabijanje obiska ali še bolje, komentarjev. Najbolj komentiran ‘post ever’. Okej, to še kupim, saj je bil avtor že v samem štatru pošten. Ustanovimo novo blogersko vlado? In to je natančno četrta objava na nekem blogu sploh? Svašta. Ali mi je uspelo narediti najbolj ogaben blog vseh časov? V resnici, niti ne. Se pa počutim precej trapasto, ker seveda – sem kliknila na naslov.

Naslednja kategorija blogov (v to se prepogosto uvršča tudi moj) – vem vse o vsem. Komentiram, pišem, težim, precej nekritično in brez dobrih argumentov. Izbiram najbolj pereče teme, seveda se preveč ukvarjam s politiko in sploh mi je vseeno, če navedem čeden kupček nepreverjenih informacij.

Osebno močno ne maram tudi blogov, ki še niso slišali za pisano besedo in ki so polni videoposnetkov, pobranih z youtuba in podobnih portalov, a se trudim vzdržati, ker – le čevlje sodi naj kopitar’.

Zato, vse do tukaj, kupim. Za neprebavljive pa označujem bloge, ki delujejo, kot da je avtorjeva glava ravnokar padla iz pralnega stroja, oprana pa je bila seveda na maksimalni temperaturi. Gre za bloge izključno politične narave, kjer vsebina sploh ni važna, važna so imena. Janša je kul, Kučan ni kul, Turk je car, Petrle pač ne. Ali obratno, saj je vseeno. Včasih se resno sprašujem, ali so avtorji tovrstnih zapisov plačani za svoje umetnine, ali so resnično oprali svoje buče ali so zgolj preračunljivi in pišejo politične floskule le zato, ker računajo na številne bralce.

Vsake toliko me zamika, da bi na svojem blogu uvedla novo kategorijo, nekakšen pljuvalnik, kjer bi zbirala povezave do najbolj bizarnih tekstov, a si vedno rečem, da ni vredno delati reklame tistim, ki ne zmorejo niti malo kritične distance. Prav zato se ob vsakem prebiranju tovrstnih zapisov ugriznem v jezik in ne puščam nestrpnih komentarjev, ki samo še podžigajo neskončne debate.

Last, but not least, seveda – jezik. Kot nekdo, ki je svojo pamet iskal v predavalnicah Filozofske fakultete in trpel ob dolgočasnih slovenističnih predavanjih, dobim pikice po celem telesu vsakič, ko se prebiranje nekega zapisa izkaže za najbolj mukotrpno opravilo tega sveta. Poplava tujk, morje na novo izmišljenih besed, smeški, nikjer nobene vejice ali odstavka, vse to še največjega ljubitelja blogov odvrne od branja

Prav zaradi opravljene slovenistične tlake sem si vzela pravico pisati blog brez velikih začetnic in z omejeno količino ločil, saj mi običajno misli letijo veliko hitreje kot prsti in ukvarjanje s slovničnimi pravili se mi je vedno zdelo – potrata časa. A tovrstno pisanje me je začelo motiti. V prvi vrsti zato, ker je moje ‘klobase’ težko brati, v drugi vrsti zato, ker so moji teksti precej neuporabni za vsakršno nadaljnjo uporabo in nenazadnje zato, ker mi je tole ‘hitro pisanje’ in maličenje jezika tako zelo zlezlo pod kožo, da ga uporabljam prav povsod, tudi tam, kjer je to precej neprimerno.

To, da pišem blog, mi še ne dovoljuje, da sem popolnoma arogantna, nekritična in razvajena, prav je, da kdaj pomislim tudi na moje štiri bralce in se poskušam temu primerno obnašati. Če mi gredo na živce videoposnetki, če ne maram seznamov ‘levih’ novinarjev in če preklinjam vsakič, ko ljudje zamešajo predloga ‘s’ in ‘z’, je edino pošteno, da končno začnem pisati slovensko. Tako svečano razglašam, da je zloba z današnjim dnem postala Zloba.

... komentarjev: 40

bil je zgolj znanec. veš, da obstaja, od daleč ti je všeč … mogoče v nekem trenutku celo pomisliš, da bi se približal, dotaknil, a vseeno … samo opazuješ. sanjariš … ugibaš … si domišljaš … zavidaš drugim, ki se ga dotikajo … ga uporabljajo … gledaš jih in se sprašuješ … zakaj ne jaz? bi uživala? kako zelo bi mi bilo všeč? si upam?

dolgo časa sem sanjarila. opazovala in čakala … da nama življenje ponudi priložnost. da se zgodi, kar nama je usojeno. in se je zgodilo.

sedela sem sama v pisarni, sitna, naveličana, zdolgočasena … sama sebi odveč. potem … sem ga zagledala. popoln je bil. točno tak, kot mi je bil všeč. dotaknila sem se ga. čisto nežno, previdno. s pogledom sem drsela po njegovem obličju, iskala najmanjšo napako … zadnji razlog, da se ustavim, da odneham. nisem ga našla.

zaprla sem oči, spustila roke in pustila, da me zapelje. prsti so se ga dotaknili, misli zlile v eno … in v popolni tišini … so od nekje bruhnile besede. stavki … reka neizrečenih misli … čustev … se je izlila po pisarni … zapolnila ves prostor in me popolnoma prevzela.

bilo je prvič. bilo je čudovito … bilo je … nabito s čustvi. prsti so nekontrolirano udrihali po tipkovnici, besede so prehitevale misli, čustva so jih barvala. bila sem tam … in hkrati nekje drugje. izbruhnila sem.

pojma nimam, kdaj sva se ustavila … bilo je … kot bi reka izgubila svojo moč … izpraznila svoje bistvo in se izlila v morje. odprla sem oči … in se ga še zadnjič dotaknila. stisnila sem ‘objavi’ … in še malo zamižala.

bil je moj. moj prvi … samo moj … blog.

ne vem več, koliko vode je od takrat preteklo, koliko čustev in koliko besed … a najina ljubezen … je neuničljiva. ljubiva se … skoraj vsak dan. vsak dan sva si bližje in vsak dan odkrijeva kaj novega. včasih se mi zdi, da sva obsedena … da drug brez drugega … več ne znava. a hkrati … tudi nočeva.

jaz njemu dajem življenje … on meni … vrača … čustva. spomine. neizrečene misli. in kup … čudnih poznanstev. ja … bila sva ustvarjena drug za drugega … in to veva od dne … ko sva skupaj izgubila nedolžnost. jaz … in moj blog.

... komentarjev: 19

kako veš, da si odvisen od bloganja? samo za vas sem izbrala nekaj znakov, ki bi jih veljalo preveriti. v kolikor pri sebi opazite vsaj tri opisane simptome, vam svetujem, da nemudoma poiščete zdravniško pomoč. zaenkrat odvisnost od bloganja zdravijo zgolj redki posamezniki … med katerimi se najde recimo sabina obolnar … metode zdravljenja pa temeljijo predvsem na zavračanju vsega, povezanega z blogi. razvija se tudi že specialna terapija (pod budnim očesom preizkušenih blogerjev), ki bo temeljila na preveliki količini zanič zapisov ter žaljivih komentarjih. predvideva se, da bo zaradi prevelikega uživanja tovrstne navlake … bolestna želja po pisanju ali komentiranju blogov … relativno hitro zamrla. takšno zdravljenje je žal trenutno še v fazi testiranja, zato vam ga – odsvetujem.

vrnimo se raje k simptomom. torej … kako veš … da si odvisen od pisanja blogov?

simptom številka 1: preletiš športne novice … in ob napovedi tekme slovenija – bolgarija vidiš zgolj besedo … bolgarija. seveda se vprašaš … kakšno ekipo imamo blogerji?? (če ti na tem mestu nič ni jasno … verjemi … nisi odvisen od bloga … ali pa vsaj ne … dislektičen)

simptom številka 2: klikneš na čisto vsako objavo na netu, ki vsebuje katerokoli od izpeljank besede blog … zapeljejo pa te tudi podobne besede (recimo: bog, brlog) … za vsak slučaj pa preveriš še vse, kar omenja ključne besede, komentarje, obisk strani in google analytic.

simptom številka 3: kadarkoli novico prebereš v časopisu … vidiš na teve-ju … najprej pomisliš, kako nujno bo to potrebno komentirati na blogu in kako bo vse skupaj izpadlo.

simptom številka 4: karkoli se ti v življenju zgodi … sodiš skozi prizmo bloga. recimo: nekaj zajebeš in namesto, da bi se z udeleženo stranko pogovoril … komaj čakaš, da se usedeš za računalo in z dogodkom ter stranko … pisno obračunaš.

simptom številka 5: še preden preveriš elektronsko pošto, pregledaš vse nove komentarje na blogu.

simptom številka 6: tvoj telefonski imenik je pretežno sestavljen iz cifer, zraven katerih so zapisana čudna imena. seveda gre za vzdevke tistih blogerjev, ki jih redno prebiraš in s katerimi se občasno družiš.

simpotm številka 7: si zloba in bloge pišeš brez velikih začetnic pa s tropičji. direktorju podjetja, v katerem delaš, oddaš finančni načrt za leto 2008 – brez ene velike začetnice in s sumljivo velikim številom tropičij.

simptom številka 8: prebereš članek v časopisu in takoj iščeš rubriko ‘komentiraj’.

simptom številka 9: vse oblike druženja obvezno vključujejo vsaj desetkratno uporabo besede blog. normalno je tudi to, da o določenih temah nočeš debatirati, ker si ‘itak že vse napisal’.

simptom številka 10: ko te popoln neznanec potreplja po ramenu in zine ‘ej, dober zapis’ ali pa ‘prekleto … kolk pa ti nakladaš’ … niti trzneš ne več.

simptom številka 11: začneš pisati o blogih in bloganju … pa ne znaš nehat. zdi se ti … da bi lahko nakladal v nedogled … pa še vedno ne bi povedal vsega.

tako kot … jaz … točno v tem trenutku. grem preverit komentarje;)

__________________________________________________

in evo … ob pomoči ostalih ‘pacientov’ se seznam sproti dopolnjuje:

zboleli so (poleg zlobe): lado, had (tu sumimo težjo obliko odvisnosti;)

simptom številka 12: ko te nekdo povpraša o mnenju, odgovoriš: ja, ja, saj bom napisal.

simptom številka 13: popolnoma trpežen si. prebiješ se skozi najbolj dolgočasne zapise in preživiš vse … tudi najbolj žaljive komentarje. brez kake hude muke.

simptom številka 14: ko te kolega vpraša, kje si bil na počitnicah, ga ubiješ s pogledom in mu prijazno razloziš, da je vse spisano in dokumentirano na blogu.

simptom številka 15: s kolegi se dogovoriš za drink preko bloga. en objavi novico kdaj in kje, potem pa čudno gledaš, od kje toliko folka :)

simptom številka 16: ko zvečer gledaš dober film, namesto, da bi se spravil do računalnika, prečekiraš maile na gsm-u, ko vidiš, da je kdo komentiral na blogu, vstaneš in spišeš odgovor.

simptom številka 17: ko greš na počitnice, je prva stvar, ki jo preveriš, ali imajo wireless, sicer iščeš drug hotel.

simptom številka 18: ko se z avtom pelješ več kot 45 minut skupaj, obvezno vsaj 3x preveriš maile na telefonu.

simptom številka 19: ko greš skozi mesto, ga ne gledaš skozi oči človeka, ampak skozi oči blogerja … kje se kaj dogaja, kaj bi bilo smiselno za pisati, kako bi se to bralo …

simptom številka 20: ko dobiš vabila na prireditve, izbereš samo tiste, ki bi bile lahko potencialno zanimive za bralce blogov.

simptom številka 21: ko se ponoči zbudiš, da greš na wc, vmes se prečekiraš komentarje in statistiko.

simptom številka 22: ko imaš nedeljsko kosilo, si zraven prineseš laptop, ker se lahko vse skupaj zavleče.

simptom števika 23: ko te kdo vpraša, kako ti je ime, mu poveš url bloga.

simptom številka 24: ko greš registrirati avto, razmišljaš, da bi zamenjal registrsko tablico … url bi bil idealen.

simptom številka 25: ko si na morju, moraš vsake pol ure na wc, ker si našel v bližnjem lokalu wireless internet.

_________________________________________

seznam je še v delu in se sproti dopolnjuje.

... komentarjev: 54

mater … me zabava branje slovenskih blogov zadnje dni. kot stare babe … v mali, zakotni vasici … se večina blogerjev prepira okoli novega projekta … tiskane izdaje blogov, ki jo pripravlja fras & company. ni se še polegel ‘škandal’ s siolovimi novimi hišnimi blogerji … že se je pojavila nova skupinica, ki bo … ‘mastno’ služila na račun slovenske blogosfere.

v resnici … razumem hordo paranoičnih levakov, ki v življenju niso ne napisali in ne prebrali dobrega bloga … bi pa to radi … in bi radi … zraven še nekaj zaslužili. v resnici … me nasmeje ta trop zavistnih slovencev, ki si želijo biti opaženi … pa jim to ne uspe drugače … kot da spljuvajo vse, kar je boljše in večje od njih samih. naj … me zabavajo naprej. predvsem … z obtožbami, da papirnati blogi … niso ekološko naravnani in domislicami … da bi bloge tiskali na vece papir.

bolj kot hudo brihtne domislice še bolj brihtnih posameznikov me jezi tisti odstotek blogerjev, ki dejansko imajo kaj pokazati … ki jih z užitkom prebiram … in ki svojo sposobnost razmišljanja … ubesedenja … raje kot za kak pameten zapis … izkoriščajo za pljuvanje po drugih, ki … če nič drugega … vedno prinese nekaj novih padalcev na blog.

pa je res fora zapisov alla robi, savič in še nekaterih (meni načeloma zelo ljubih) piscev … res zgolj in le – v nabijanju obiska na strani? močno dvomim. fantom pač nese dlje. veliko dlje. kaj torej? je ideja tiskanih blogov res zanič? bo ekipa domence res mastno služila na račun blogerjev in to nekatere moti? tako, kot je nekatere zmotil nastanek drugega sveta in spet tretje dejstvo, da bodo fetalij, irena in chef plačani za svoje bloge? dvomim, da bo tiskana blogorola v štartu dobičkonosna. če pa to postane … z veseljem čestitam vsem tistim, ki so jo ustvarili. tako kot … čestitam drugemu svetu … ki mi prihrani marsikatero uro iskanja dobrih prispevkov in mi velikokrat odkrije … izjemne avtorje.

če se mene vpraša … sem vesela vsakega pozitivnega premika v slovenski blogosferi. naj siol plačuje ljudi, da pišejo. naj drugi svet izbira dobre prispevke. naj blogorola tiska bloge in naj sloblogi še naprej izboljšujejo svoj izgled ter vsebino. in naj se najde še dovolj zagnanih posameznikov, ki bodo naredili … še kak nov projekt. blogi so v porastu … blogi se razvijajo in blogi nas … vsaj nekatere … zanimajo … in zabavajo.

še bolj bi nas … če ne bi ob vsakem premiku na bolje … ob vsakem novem projektu … dobili občutka … da v slovenski blogosferi ustvarja kar nekaj izjemnih avtorjev, ki pa slovensko blogosfero jemljejo preveč osebno. če niso sami nečesa izumili, če niso sami del ene zgodbe … je ta pač … zanič. grow up, people. večini nam res dol visi … s čim si je had priboril pozicijo enega najbolj branih blogerjev … od kje irena pobira fotke ali da so sloblogi robijevi, blogorola pa frasova. večina … nas bloge bere … zaradi vsebine … in ne zaradi avtorjev.

še dobro … ker … če bi bloge sodili po avtorjih … bi lahko kaj hitro obupali. z občutljivimi, zavistnimi in sitnimi ljudmi se nam pač ne da ukvarjati … niti … če smo zato plačani. jaz nisem. zato … ne bom niti polinkala vseh omenjenih. nekako imam občutek … da me bodo tako ali tako našli;)

... komentarjev: 49

imela sem eno blazno fino idejo … kaj bom danes zapisala. nisem pa čisto prepričana … ali sem želela pisati o povezavi med … ukvarjanjem s politiko in pomanjkanjem seksa … ali sem nekaj želela zapisati o ponovni ‘vstaji’ gostincev … mogoče sem nekaj razmišljala tudi o ‘nevemkaterem’ zakonu bloga (pišem, torej sem … tolerantna … je bil naslov) … ampak … na neki nedefinirani točki … sem dokončno obupala. danes mi enostavno … nič pametnega ne pade v glavo … sploh pa nič dovolj plehkega in razumljivega … da bi se izognila poplavi neumestnih komentarjev .

v resnici … sem se znašla … v malce manjši dilemi … okoli tega mojega kracanja po spletu … in ker sem ravno včeraj zabeležila stoti zapis na siolu (čeprav … bodimo pošteni … kakih štirideset sem jih s seboj prinesla z ednevnika) … si lahko privoščim kak pogled … nazaj … pa levo in desno.

takole nekako …. gre: siol mi je zagotovil opazen porast obiskovalcev na blogu. to je dejstvo. dejstvo je tudi … da mi objave na prvi strani prinašajo … nebroj … komentarjev … od katerih je edina korist ta … da so …. in da vse naslednje obiskovalce … silijo trenirati vrtenje koleščka na miški (v kolikor ga premorejo) … v upanju … da najdejo kje konec nastalega kaosa (če jih seveda prej ne mine volja do življenja).

dejstvo je tudi … da blog po kakih treh, štirih mesecih rednega pisanja … prinese neke vrste ‘prepoznavnost’. tistih 100, 150 ljudi me pride pogledat vsak dan … pa če kaj napišem ali ne … ostalih 400, 500 … raje vidi, če kaj tudi objavim. vedno več je optimistov, ki moj blog linkajo na svoji strani, nekaterim celo toliko stopim na žulj, da mi objavijo kakšen ‘kontra blog’ … v katerem se z menoj resnično ne strinjajo. take imam zelo rada. skoraj toliko kot tiste … ki me zadnje čase sprašujejo za mnenje. jups … odkar imam blog … imam tudi mnenje. kdo bi si mislil?

v skladu s tem … da je moje mnenje pač upoštevanja vredno … sta blazno zaposlena tudi moja najboljša spletna prijatelja … statcounter in google analytic … sploh … ko gre za ključne besede. med top 10 se je po zaslugi gospe nimfe uvrstil vaginalni herpes … še pred njim je zmago jelinčič … ekspert sem za matere samohranilke, moške, ki varajo, poljube, nogomet in predsedniške kandidate.

če me slučajno zgrabi … da bi bila ponosna nase … me takoj na realna tla postavijo taka iskanja: ‘grda sem’ (halo???), ‘kako odgnati zlobo?’ (pa kaj sem vam naredila?), ‘nakladači’ (emmm … kdo?), ‘sitna ženska’ (jaz pa že ne), ‘sitna mama’ (jaz pa že ne … drugič), ‘skupnski seks’ (okej … to vam dovolim), ‘ogromni lulčki’ (res … čisto nič ne vem o tem, častna titova) … ‘slike nasilja’ (jups … nasilna sem … ampak fotk pa na blogu ne objavljam).

če potegnem črto … spletno svetovanje zloba d.o.o. … se počasi razvija … pokriva vedno več področij … in se na splošno … sploh nima slabo. če bi še blogos vsak dan normalno delal … če bi mi končno kdo iz blogorole zmetal tiste neumne ničle … ali … oh … joj … naredil kako novo srajčko za blog … bi bila zloba še toliko bolj srečna.

mogoče bi potem malce manj nergala (če bi sedaj uspela najti fetalijev zapis o zobeh, zobobolu in blogerjih, bi ga prilepila točno sem) … in bi končno začela pisati človeku prijazne zapise … take … dobrohotne domislice … ki ti prikličejo nasmeh na obraz … pa te prisilijo … skakati od navdušenja. sicer bi potem verjetno morala počasi blog prebarvati na kako bolj pisano barvo (razmišljala sem že o zeleno-roza kombinaciji … ampak to ne šteje … to je bilo iz obupa) … pa slikico zlobe bi morala zamenjati … pa verjetno … potem tudi vzdevek zloba … ne bi imel kakega hudega smisla.

hja … tale blogerska je zajebana, vam rečem … sploh … če pišete povsem zmedene in nepovezane zapise … ki ljudem dopuščajo zelo različne interpretacije in potem ti ljudje vse interpretacije zapišejo v obliki komentarjev brez repa in glave … in potem človek dobi občutek … da res več ne ve … zakaj se tu sploh gre … in potem … mora pod nujno napisati objavo … ki pa res … ni za nikamor. (btw … ‘in potem’ … se namenoma ponavlja. pred zaključkom sem želela stopnjevati napetost … na malce trapast način sicer … ampak k trapastemu zapisu to prav lepo pristoji).

tko … in če se je kdo sedaj uspel prebiti skozi to sranje … mu iskreno čestitam. zapis je posledica ustvarjalnega mrka, ki sledi stotemu zapisu. zakon bloga … številka … sedem;)

... komentarjev: 20

da blog pišemo samo zafrustrirani, kosmati in debeli ljudje, ki nimamo razvite normalne socialne mreže sem že velikokrat slišala, pa tudi prebrala. kaj si o tem mislim, sem tudi že povedala – debela sem, kosmata in zafrustrirana. če vam je tako lažje … mene ne moti.

tudi to sem že velikokrat slišala (in prebrala) … da so blogi sami sebi namen in da jih pišemo zgolj zato, ker nas nikoli nihče ne posluša. če se pod blog podpiše kak novinar, politik ali kdo drug, ki tudi ‘tam zunaj’ nekaj velja, je to drugače, a mi, anonimneži … smo vsi po vrsti … ubogi, neizpolnjeni nesrečniki.

priznam, to prepričanje mi je za nekaj trenutnkov celo dalo misliti … pa ne toliko zato … ker v resnici blog pišem le … ker drugega v življenju ne znam početi … ampak zato, ker me zanima domet blogov.

nekaj je biti ‘ime in priimek’ pa zapisovati svoje misli, ki zanimajo marsikoga (predvsem voayersko javnost, ki išče pikre podrobnosti) … mi, anonimneži pa … lahko pišemo o vsem … beremo pa le sami sebe … ali ozek krog naših znancev. drži ali ne drži?

mogoče je nekoč celo držalo. mogoče za večino osebno-izpovednih blogov še vedno drži. a počasi … blogi širijo svoj domet in počasi blogi niso več stvar zaplankanih, zdolgočasenih posameznikov. sama sem na blogerski sceni relativno nova, a sem vseeno … na podlagi svojih blog-zapisov … dobila tri ponudbe za delo. bolj ušive sicer … a vseeno … bile so ponudbe in te baje ne rasejo na drevesih.

seveda se moje blogersko izpostavljanje nikakor ne more primerjati z blogom ‘imena in priimka’, sploh ne takega, ki ga potem po državnem zboru ‘preganjajo’ zaradi ustvarjanja na spletu …  in ja, včasih se počutim malce’umazano’ … ko ‘čepim za računalnikom, varno spravljena (skrita) pred svetom …in pljuvam okoli sebe … a že dolgo časa več ne živim v zmotnem prepričanju, da mi blog zagotavlja kakršnokoli anonimnost … ali ‘varnost’, ko gre za izražanje sitnih stališč.

mejo med virtualnim in ‘resničnim’ sem že davno zbrisala … kar sem tu … sem tudi tam zunaj. čeprav bi si mogoče želela, da temu ne bi bilo tako … večina ljudi, s katerimi živim, delam in se družim … me tudi bere … še huje … berejo me tudi vsi, ki jih ne maram … preziram … ali za katere najraje sploh ne bi slišala. blog ne zagotavlja nikakršne anonimnosti, kot avtorica enega od številnih blogov pa tudi ne vidim razloga, da bi kdorkoli na spletu smel ali moral biti – anonimen.

zakaj torej vzdevek? pojma nimam. od nekje se je vzel, in zdaj sem zloba. nekdo mi je celo nekoč rekel, da se dobro sliši … meni pa je všeč, ker nikoli in nikdar nisem bila nič drugega kot – sanja.

čeprav mi je na trenutke res neprijetno (spljuvam celo hordo ljudi, se podpišem kot zloba in grem naprej kuhat kosilo) … vedno bolj ugotavljam, da me blogosfera nadvse fascinira prav s svojim dometom. tako kot imajo recimo politiki s pomočjo blogov možnost … da izrazijo svoja  stališča brez ‘medijskih in novinarskih’ filtrov … tako dobimo mi, navadni smrtniki  z blogi možnost, da predstavimo svoj pogled na svet.

bi moj blog pridobil na teži, če bi se namesto ‘zloba’ … podpisovala z imenom in priimkom?  mogoče … čisto malo … a v resnici sta moje ime in priimek v primerjavi s kakim ministrom ali predsedniškim kandidatom prav tako anonimna kot sama ‘zloba’.

bolj kot to, da se pod vsak tekst podpišem s polnim imenom, se mi zdi pomembno, da se zavedam neanonimnosti svojega početja … in da se ne skrivam za  neskončnimi vzdevki. če koga zanima, kdo sem in kaj počnem … naj me … vpraša. mail imam objavljen … odgovarjam pa baje tudi.

tko … sedaj pa si grem populit kocine in obrit brke. kar je preveč, je pa preveč:)

PS: tole je bil odgovor nekomu, ki ga moja ‘anonimnost’ že dolgo muči.

... brez komentarjev

v zadnjem mesecu ali dveh, predvsem skladno s predsedniškimi kampanijami, jasno, je začelo naraščati število blogov, pod katere se podpisujejo bolj ali manj znani politiki. če sem drnovškove spise gladko spregledala, nisem mogla mimo blog ministra, žige turka, ki mi je prvi pokazal pozitivne prednosti tovrstnega (političnega) udejstvovanja – predvsem v smislu komunikacije z volilci.

nekako jasno je bilo, da se bodo med blogerji pojavili predsedniški kandidati … predvsem tisti mlajši ali bolj neuveljavljeni. glede na medijsko selektivnost … tem kandidatom (krajnc) splet ponuja vsaj majhno pojavno možnost, možnost predstavitve in komunikacije … ki je seveda nihče od njih ni zanemaril. dejstvo je, da petrle v vsej svoji prepoznavnosti bloga skorajda ne potrebuje, prav tako je tudi turkovo bloganje zgolj dodaten plus k njegovemu pojavljanju, ne pa ‘nujno zlo’ … kot lahko blog dojema kdo, ki se v medijih ne pojavlja tako pogosto.

prav pri gospodu turku pa sem se prvič dobesedno ‘spotaknila’ ob problem, ki ga politični blogi vnašajo v blogosfero … komentarji. vsi vemo, da so komentarji vseh, tudi najbolj neznanih, anonimnih in nepolitičnih blogov … trn v peti … marsikdaj nestrpni, žaljivi … zoprni … a se v anonimnosti avtorja bloga in vseh komentatorjev … še nekako izgubijo … omilijo.

ko gre za politike in komentarje, se napetost stopnjuje. politik se ‘razgali’ … in s tem vsem političnim nasprotnikom, tudi najbolj anonimnim, srboritim in žaljivim, ponudi idealno možnost za izražanje nestrinjanja …. hkrat pa – politik že skoraj po dolžnosti načenja teme, ki so aktualne, pereče in ki že same po sebi … delijo in krešejo mnenja. rezultat? predvidevam, da poplava komentarjev … v večini … nestrpne vsebine.

kaj pa bo gospod turk s komentatorji, ki na njegovem blogu … milo rečeno … pljuvajo po gospodu petrletu … kaj bo eden od najnovejših blogerjev, gospod rupel … z vsemi kritikami, ki se bodo (v kolikor se še niso) … pojavile ob njegovih zapisih? gospod žiga turk se ni poslužil nobenega filtra pri komentarjih … dovolj je prijava z elektronskim naslovom … in komentar se takoj izpiše. minister na komentarje (tudi kritike) odgovarja, dialog je precej na nivoju in stvar – funkcionira.

predsedniški kandidat, darko kranjc, komentarje pred objavo pregleda … kar je tudi ena od možnosti, dozdeva pa se mi (vsaj glede na prebrane komentajre) … da je je gospod turk ne poslužuje. po eni strani … lahko rečem … fajn … svoboda govora pa to … a glede na vsaj približno poznavanje principov komentiranja na spletu (ne le blogov) … predvidevam … da se bo gospod turk kaj kmalu znašel v nezavidljivem položaju … ko bodo njegov (dobri, da ne bo pomote) … zapisi, pospremljeni z morjem nestrpnih in žaljivih komentarjev.

kaj v takem primeru storiti? občutek imam, da se bodo pisci blogov problemu izognili … bodisi z brisanjem komentarjev … bodisi z neodgovarjanjem nanje … oboje pa je … po moje vsaj … povsem napačna odločitev. komentarji so sestavni del bloga … tehtni komentarji si definitivno zaslužijo tudi odgovor … brisanje pa pride v poštev le v primeru, da je komentar izjemno žaljiv. v kolikor si avtor bloga vzame čas in na komentarje trezno in strpno odgovarja, nestrpneže pa recimo – mirno ignorira, pridobiva na svoji blogerski ‘teži’, z argumetni pa lahko potolče tudi marsikaterega skeptika.

morebiti se bo kdo na tem mestu obregnil, da politiki pač nimajo toliko časa … kot mi, navadni smrtniki … in da ima na primer nek predsedniški kandidat veliko več pametnega dela v teh tednih … kot pa je prebiranje komentarjev na blogu … a oprostite … to je cena … ki jo blogi terjajo.

če se nekdo odloči, da bo pisal blog (in ne, ne verjamem, da katerikoli politik to počne zgolj in le iz veselja) … mora po mojem mnenju sprejeti tudi (nenapisana) pravila, ki jih blogosfera pač ima. komentarji so sestavni del bloga in na komentarje se odgovarja.

slovenska blogosfera se izjemno hitro razvija, rase in postavlja … svoja pravila. očitno je, da prav blogi postajajo vse bolj pomemben del oblikovanja javnega mnenja in prav vseeno je, kakšno mnenje imajo o blogih ‘papirnati kolumnisti’ alla obolnar in mrkaič … blogi postajajo pomemben način komunikacije, polje izmenjave mnenj in očitno – tudi promocije. zakaj bi se sicer katerikoli od politikov ukvarjal s pisanjem blogov? ker mu je v življenju dolgčas? dvomim.

slovenska blogosfera in večina blogerjev … pozdravlja prihod politke v ta svet. prav. ampak … če so se že odločili izkoristiti ta prostor za samopromocijo, naj to počnejo tako, kot je treba … tudi s komentarji. če nič drugega … iz spoštovanja do tistih, ki se trudijo, ustvarjajo in – komentirajo … že lep čas. in kdo ve … mogoče se bodo kdaj celo na kake volitve odpravili;)

... komentarjev: 27

o ključnih besedah, po katerih naključni (beri: nič hudega sluteči) bralec prijadra na moje zapise, sem že pisala. ker pa zadnje dneve trpim za popolnim pomanjkanjem kreativnosti in idej za zapise … bomo spet malo pogledali, s čim razno razni brskalniki povezujejo zlobo in njen blog.

na prvem mestu med ključnimi besedami … je potrebnica. huh? kdo bi si mislil, kaj? takoj za potrebnico … so predsedniški kandidati … kar potrjuje mojo neomajno vero … da sem v resnici izjemno politično angažirana in da bo prišel čas, ko bom predsednica slovenije. ali pa vsaj … mati županja v eni od zahodnih slovenskih občin. še bolj kot ta podatek… me fascinira dejstvo, da ima na zapisu o predsedniških kandidatih največ zadetkov (če verjamemo google analyticu) – urad vlade republike slovenije za informiranje. svašta. a naj me bo sedaj strah ali naj bom počaščena?

kot kaže statistika … moj blog ob živce spravlja tudi in predvsem – metalce. ljudi … ki očitno iščejo fotke ali poročila z metal campa v tolminu namreč google in najdi.si neusmiljeno mečeta … prav na moj blog. ki z metal campom nima nobene druge zveze, kot to – da njegova avtorica ob vikendih bivakira precej blizu prizorišča. nič slik, nič poročil o dogajanju v tolminu med metal campom … le poročilo o izrednih razmerah v tolminskih štacunah. metalci … res se opravičujem;)

verjetno sem dolžna opravičilo tudi vsem prevaranim ženam, ljubicam in tipom, ki ljubice iščejo. na moj blog so namreč prijadrali tudi tisti, ki so strica googla spraševali, zakaj jih žena vara, ki so iskali ljubico in ki jih je zanimal ‘največji lulček’. zanimivo. nikoli še nisem pisala o lulčkih (vsaj zdi se mi) … pa sem očitno – že vir informacij na to temo. tako kot na zlobo lahko naletite, če vas zanimajo inštalaterski blogi (wtf?), branko gradišnik (mislim … kaj?) ali darja groznik, ki je v svojih zapisih prav zagotovo še nisem omenila.

omeniti bi veljalo še trnfest … pa boga in bloge. sicer ne vem, kdo bi v brskalnik vtipkal kombinacijo blog + bog in zakaj bi to naredil … ampak definitivno … bi pristal na enem od mojih zapisov. spletno svetovanje zloba d.o.o. se očitno obnese. še vedno sicer nisem povsem naštudirala vseh potencialnih svetovalnih tem, ki bi kasneje lahko služile kot vir dohodka … ampak … definitivno moram nekaj v tej smeri narediti.

razmišljam o uvedbi rubrike kadilci proti nekadilcem, temi, ki mi zagotavlja tak obisk na strani … da bi mi lahko zavidal celo kak res poznan pisec blogov … pa popolavo komentarjev … s katerimi nimaš kaj početi … ampak hej … moraš pa priznati … da fino zgleda.

definitvno boljše od tega zapisa … ki sem ga potegnila iz petnih žil. ampak dobro … tudi največji geniji so bili kdaj utrujeni … naj se to dovoli še ubogi zlobi … ki gre še malčk delat … in razmišljat … o največjem lulčku.

... brez komentarjev

… vsega je kriv matjaž pograjc.

na včerašnjem drugem (se mi zdi) … bloghecu (tudi to se mi le zdi) … sem srečala nekaj starih blogerskih znancev (nimfa, london, fras, mojcas, fetalij) in nekaj novih (ambala, šuši, dmachina) in o vseh … sem nekaj vedela. ker – jih berem. nekatere več, druge manj … ampak dovolj … da debata steče. ko steče pivo (ali jegrkola:) … itak ni panike.

in potem pride – matjaž. nič nicka … samo matjaž. oni, ki ga poznam iz teatra … časopisa in televizije … oni, ki je blazno podoben enemu fotru, oni … zaradi katerega smo se pred petnajstimi leti cijazili 200 kilometrov daleč v razsutem kombiju, samo zato, da smo pogledali tatove mokrih robčkov.

200 kilometrov daleč smo šli … zdaj pa sva virtualna soseda na siolu … in jaz nisem prebrala nobenega njegovega zapisa. tako kot – načeloma ne berem nobenega siolovega hišnega blogerja … in tako kot – razen (kot že priznano) – g. ministra – ne berem nobenega ‘slavnega’ pisca.

in na tem mestu je povsem upravičeno padlo vprašanje – zakaj?

huh … zato (pet minut pavze za premislek) … zato … ker me živcirajo komentarji. zato, ker se mi zdi … da jonasa nihče ne bere zato, ker jih zanima, kaj ima jonas povedati, ampak zato – ker je pač jonas. in ker se je fajn podpisati – pod jonasov tekst. ali košakov. ali crnkovičev. saj je vseeno.

‘slavnih’ ne berem zato, ker se jim ni potrebno potruditi za tekst, saj je dovolj … da so ‘slavni’. dovolj je … da napišejo karkoli … prilepijo glup video … in to je to.

slavnih ne berem … ker je na spletu dovolj dobrih, anonimnih piscev, ki jih lahko berem … ki se za svoje zapise potrudijo … in ki debate ob zapisih sprožijo z vsebino svojih tekstov … ne pa imenom in priimkom.

se samo meni zdi … ali so ti moji izgovori povsem prazni?

ne vem … včeraj so se mi zazdeli. prazni. sploh … ko sem ugotovila, da tudi ‘slavni’ švicajo za svoje zapise in da ‘slava’ ne prinese posebej velikega števila komentarjev … še manj … kvalitetnih komentarjev. splet je očitno zahteven poligon za vse … tiste z imenom in priimkom in nas … anonimneže.

še bolj so bili moji argumenti prazni danes … ko sem se narežala ob matjaževih zapisih. in zdaj grem prebrati še košaka … pa jonasa … in ja … tudi crnkoviča. še prej pa bom vseeno … preverila vejice pri fetaliju in strankarske plane pri frasu … počakala na nimfino poročilo in se nasmehnila londonovemu zapisu brez č-jev in š-jev. princip je princip. čeprav slab;)

... brez komentarjev

komentiranje blogov dojemam kot svojevrsten fenomen. če se pisci blogov vsaj toliko potrudimo, da skupaj spravimo nekaj bolj ali manj razumljivih odstavkov in če vsaj mi sami verjamemo, da imajo naši zapisi nek rep in glavo (včasih celo smisel), je precej komentarjev, ki smo jih deležni … povsem brezzveznih.

sama sem pristaš odprte komunikacije oziroma necenzure. če mi blog daje možnost, da napišem prav karkoli … in s tem ‘posilim’ svoje bralce, potem se mi zdi prav, da imajo bralci možnost napisati svoje mnenje … kakršnokoli že je. nobenega komentarja ne izbrišem, prav vse preberem in ja, fajn občutek je, ko s svojim zapisom sprožiš zanimivo debato. ne vedno, tu pa tam … pa ti le uspe.

ob zapisih, ki jih spremlja več komentarjev, pa se skoraj vedno zgodi … da ti s samo vsebino zapisa nimajo prav velike zveze. nič hudega, če komentarji zaidejo svojo pot, ampak … skoraj žali me … ko se komentatorji v resnici ne potrudijo prebrati – ne avtorjevega zapisa in ne komentarjev, ki so že oddani. kot da … jih ni. obstaja samo naslov, mogoče kaka vrstica, ki se zdi kometatorju sporna … in potem … hajde … dejmo se malo drkat.

‘najraje’ imam anonimne prepotentneže, ki nimajo toliko jajc, da bi se pod svoj umotvor podpisali vsaj z nickom … kaj šele pravim imenom … ni pa jim panika pljuvati vse naokrog. da ne bo pomote, proti kritiki nimam nič … a naj ima vsaj kako zvezo s tem, kar sem zapisala jaz ali kateri od komentatorjev, ki se je vsaj potrudil prebrati moj zapis.

ko kometiram bloge drugih piscev, vedno najprej pomislim … ali imam v resnici kaj pametnega povedati in vsaj približno … zakaj bi to storila. zavedam se, da nimamo vsi ljudje enakega mnenja in hvala bogu … ravno to dela bloge zanimive. če se s kako idejo ne strinjam in se mi zdi, da bi jo lahko osvetlila s kake druge plati … to napišem … da pa bi pisca blogov gladko naterala v pm, samo zato … ker se z njim ne strinjam … se mi zdi … strahopetno. neumno. nespoštljivo.

točno to … nespoštljivo se mi zdi nekomu na blogu ‘delati štalo’ … samo zato, ker sem prelena, da bi sama napisala blog in v njem mogoče predstavila svoj pogled na določeno tematiko. lažje kot pisati blog je pač napisati stavek ali dva … sprožiti val neodobravanja in kritik … potem pa pozabiti, da smo ta komentar sploh kadarkoli zapisali.

avtorji blogov stojimo za svojimi teksti … za vsakega posebej preverimo tudi komentarje in se trudimo … nanje odgovarjati. me prav zanima … koliko tistih najbolj nestrpnih komentatorjev sploh ve, kje vse so se že posrali in kje vse mogoče nekomu vzeli veselje do branja komentarjev.

sama … zaenkrat nimam prevelikih težav s komentarji, se je pa s selitvijo na bolj bran blogerski portal začelo dogajati, da je komentarjev vedno več … vedno manj pa je takih, ki sploh skušajo dojeti sporočilo mojega zapisa. in ja, to me kot avtorja – žali. kometiraj, če hočeš, ampak … lepo te prosim, daj vsaj … preberi zapisano.

okej … dozdeva se mi … da se tu in tam najde bralec, ki je enostavno … prebutast … da bi razumel kak zapis … ironičen ton v njem … ali mogoče kako šalo. jebi ga … tudi taki morajo živeti. tako kot … živim jaz … prebutasta … da bi se gladko nehala ukvarjati s komentarji na blogih.

... brez komentarjev