blodim, blodiš, blodi

Na prenos nogometne tekme med Anglijo in Slovenijo sem ‘kliknila’ natančno trikrat; v 25. minuti, ko sem preverila rezultat in mesto, kjer se nahaja žoga (ko igrajo Slovenci je ta vedno več nad glavami kot med nogami), v trenutku, ko je Rooney našega igralca skorajda slekel, se v svojem slogu zvalil po tleh in za nagrado dobil enajstmetrovko ter med polčasom, ko sem ujela debato o sodniških napakah (plus famozni stavek ‘Začeli smo odlično’). Vse je bilo tako, kot mora biti, le rezultat na koncu me je presenetil. V iskreno pozitivnem smislu in na način, ki za sekundo spodbija vse, kar sem se namenila zapisati.

A vseeno – naši so (pričakovano) izgubili in ko igraš nogomet, dejstvo, da si izgubil le za en zadetek ali pa da si začel dobro – ne šteje. Vsaj kje drugje ne bi. V Sloveniji bomo vseeno naslednjih 14 dni poslušali, kakšno krivico nam je naredil sodnik, kako ni pošteno, da nas ne marajo, ker smo majhni in kako zelo dobro nam je kazalo, a žal – spet – sreča ni bila na naši strani.

No, če se mene vpraša, je sreča Slovence zapustila že davno. Nekje v času, ko smo pozabili na slovanske bogove ali pa še prej, ko smo (baje) lezli nekje izza Karpatov. Ta ista sreča nas je verjetno večkrat ponovno obiskala, a smo jo vedno lepo nazaj poslali, ker, oh joj, mi smo pa ja majhni, nesrečni, povprečni, obdani z groznimi Hrvati in še bolj groznimi Nemci, mi, reveži, pošteni.

O ja, to pa smo. Pošteni. Pridni, marljivi in lepo vzgojeni. Mi ne mečemo po tleh raznih Roonijev, mi ne mlatimo sosedov in mi prav prijazno pozivamo italijanske in avstrijske ministre, če bi nam mogoče podarili kako dvojezično tablo ali ne zgradili kakega terminala. Tudi naši športniki so pridni, marljivi in lepo vzgojeni. Šport je nenazadnje kolektivna stvar. Oni, ki kladivo meče skorajda čez naše meje, naj bo pridno tiho in ne zahteva ničesar zase, saj vendar sme nositi državni dres. Vujačič, otrok razvajen, nič hudega, če je dovolj dober za neumne Američane, ki, čisto mimogrede, igrajo malo boljšo ligo kot jo mi sploh lahko sanjamo, ko pride v Slovenijo, naj se obnaša kot Slovenec. Nobenih arogantnih mladcev ne bomo prenašali. Mi že ne. Bistvo športa je kolektiv. Ekipa. Ekipni duh.

Mogoče v tretji vaški ligi, mogoče celo v prvi slovenski ligi, a ljubčki moji, vsaj ko gre za nogomet, košarko in rokomet ter nastope državne reprezentance, dajte, vsaj delajte se, da verjamete v zmago.

Koliko let že vztrajamo v tem ekipnem duhu in koliko let smo isti luzerji? Od kar vemo zase, z eno samo izjemo – Katančevo četo, ki ji je uspel čudež. Ki ji je sicer verjetno od Karantanije naprej preganjana sreča skoncentrirano stala ob strani, a imeli s(m)o – svojih nekaj minut slave. In s kom? Z najbolj razvajenimi, vase zagledanimi otročaji.

Ne, ne trdim, da je bila taka cela ekipa, a hej, imeli smo par posameznikov s prevelikim egom, par norcev, ki so dejansko verjeli – vase. Danes bi marsikdo rekel, da so se precenjevali, a nihče jim ni očital. Ničesar. Ker so zmagali.

In zakaj? Ker so premogli kanček tiste ego/športne/ameriške energije, samoprecenjevanja, če hočete, ko se deset dedcev dere v garderobi, ko se tolčejo po svojih prepotenih prsih in obljubljajo spolne odnose materam vseh, ki bi jim slučajno stopili na pot.  Ker se zmage najprej zmagujejo v glavah in šele potem na igriščih.

No, spet, ne v Sloveniji. Nam ne pade na pamet, da bi (noremu) Katancu ponudili selektorsko mesto, mi Kozmusa ne bi plačevali in ja, mi bi Vujačiča poslali  nazaj čez lužo, ker je prevelik egoist za našo sofisticirano, uigrano Ekipo.

Nisem modrec, nisem športni teoretik, a nekako se mi dozdeva, da bi naš trud rodil kak sadež, če bi bila naša vera tako zelo dobra, skorajda – pravilna. Mogoče sem spregledala kak tak sadež, a zdi se mi, da je čas, da se spet zamenja kako božanstvo. Da se mogoče sestavi ekipo iz ljudi, ki imajo poleg športnih predispozicij še prevelik ego. Ali pa vsaj kanček borbenega duha.

Zaradi mene se lahko med seboj tepejo, koljejo in pljuvajo. Mi je čisto vseeno, koliko se imajo radi, zanimajo me zgolj tiste minute, ko so na igrišču. Ko imajo med nogami ali rokami žogo in ko sveto verjamejo, da so tako zelo dobri, da bodo – zmagali. Če se motim, nam hudega ne bo. Strategijo se da vedno zamenjati, več kot izgubiti nihče ne more (in to je edini rezultat, ki ga gledamo sedaj), nenazadnje pa – zabavno bo; Raje namreč gledam dva dedca, ki se tepeta, kot pa dva, ki baje igrata nogomet, izgledata pa igralca v slabi ponovitvi Cvetja v jeseni.

Isto priporočam tudi kakemu našemu ministru. Tistemu recimo, ki piše otožna pisma v Italijo, čeprav je že vsakemu degenu jasno, da so nas nategnili, kolikor smo dolgi in široki (majhni in ozki) ali onemu, ki ni pripravljen dobrih medsosedskih odnosov menjati za nekaj dvojezičnih tabel. Isti nasvet sem imela tudi za vrhovnega poglavarja, pa je ravno tako zelo usklajen s hrvaško kolegico, da mu dajem kak mesec časa, da mi dokaže, da ve, kaj počne. Drugemu vrhovnemu poglavarju ne bi svetovala nič, tako ali tako je odsoten in s svojim pristopom sesuva celotno mojo teorijo, da je velik ego dobra stvar. Čeprav – verjetno in predvsem zase – zmaguje.

Na koncu koncev tako lahko svetujem le sebi. Prijaznost, uvidevnost in dobra vzgoja so me v zadnjem času stali nekaj sivih las, pogrizenih nohtov in neprespanih noči, prinesle pa niso nobene zmage. Zato – hvala lepa, prijaznost je fina stvar, če si za cilj ne zastaviš zmage. Športne, politične ali osebne. Športniki in politiki bi si jo morali, mi, smrtniki, pa jo – hočemo. Vsaj nekateri.

... komentarjev: 17

Pred kratkim smo se odpravili na Metelkovo, da si pogledamo nek stand-up, pa smo ob informaciji, da se pred Metelkovo zbira kakih 50 skinov, preventivno šli na pivo. Tudi na Metelkovi, a ne v zaprtem prostoru, temveč na terasici, ki je omogočala pravočasen umik.

Pred kratkim so se na literarnem večeru zbrali ljudje, ki jih zanima poezija. Namenjene so jim bile ‘batine’ ter bakle in verjetno se lahko le dimenzijam strica na vratih, ki jih je najbolj skupil, zahvalijo, da so ostali odnesli celo kožo. Dejstvo, da je bila večina občinstva istospolno usmerjena, je, kar se mene tiče, tako relevantna kot podatek, koliko je bilo med njimi blondincev.

Danes sem šla po nujnih nakupih v trgovino, ki so jo preplavili glasni, umazani, a popolnoma nakulirani metalci. Bilo jih je malo morje, a nihče ni prav nikomur težil. Razen treh debilov pri vratih, ki jih poznam celo življenje in ki imajo z metalom toliko zveze kot jaz s klasično glasbo, a so si vseeno vzeli pravico navesiti nase metalsko opravo, se naliti z vinom (nope, ni bilo pivo) in ob osmih zjutraj ustrahovati vse mimoidoče, še najbolj stare mame in otroke. Odšla sem v trenutku, ko so varnostniki poskušali preprečiti pretep.

Ne, ni me strah ljudi, me je pa iz dneva v dan bolj strah človeške neumnosti. Pomanjkanja kakršnihkoli vrednot in smisla v življenju. Strah me je ljudi, ki jim mati narava ni podarila niti kančka zdrave pameti, ljudi, ki jim tudi življenje ni bilo naklonjeno, da bi v njem našli kakršenkoli smisel, ki bi se ga lahko oklenili.

Ti ljudje me plašijo, ti ljudje so nevarni. Prepričana namreč sem, da se napadalcem na Mitjo Balažica o kakršnemkoli gejevsko-lezbičnem aktivizmu niti ne sanja. Prepričana sem, da nimajo pojma, kaj istospolno usmerjeni zase zahtevajo, vedo le, da so ‘drugačni’, nekje so slišali, da so ‘pedri’ in to je zadosten razlog, da se jih razbije.

Tudi danes srečani kvazi-metalci verjetno ne znajo našteti niti treh metalskih bendov, čisto vseeno jim je, kdo kruli na odru in zakaj so vsi oblečeni v črno. Metal camp je zanje zgolj priložnost, izgovor, da se skrijejo v neko množico in tulijo z njo. Danes so bili v črnem, z zabritimi sencami, naslednji teden si bodo popravili preostanek las, se oblekli v malo bolj pisane cote in si prižgali joint. Ker – naslednji teden bodo regejaši.  Če bi živeli v Ljubljani, bi bili verjetno skini.  V Mariboru navijači Viol.

Ne, ne mečem vseh navijačev, skinov in metalcev v isti koš, govorim zgolj o ljudeh, ki ob pomanjkanju kakršnekoli vrednote, smeri v življenju, izkoristijo prav vsako obliko druženja, prepričanja, življenjskega sloga za svojo masko. O ljudeh, ki obupno potrebujejo občutek pripadnosti čemurkoli. In ker je ta pripadnost le navidezna, tako mimobežna kot njihova pamet, jo je potrebno potencirati. In za to je nabolj ‘praktična’ stvar – nasilje.

Nisem blazno preplašen človek, ne bojim se sama hoditi po cesti ali zahajati na koncerte na Metelkovi. Ne bojim se ljudi v črnem in ne ljudi z obritimi glavami, a zadnje čase – postajam previdna. Okoli mene je namreč vse več neumnih, nesrečnih ljudi, ki enostavno ne vedo, kaj bi sami s seboj.

Kolikor zelo se mi gabi kakršnakoli cerkvena institucija, kolikor zelo nasprotujem političnim enoumnim sistemom, se včasih vprašam, ali ne bi bilo morda bolje, če bi nekdo še vedno znal ljudem prati možgane?

Vprašanje, nevredno človeka z eno samo možgansko celico, vem, a vseeno, naj mi nekdo pojasni; Zakaj se ravno v času demokracije, kot tako radi pravimo, v svetu proste izbire in (recimo) popolnoma svobodne volje tako pogosto pojavljajo nasilni izpadi? Kako je mogoče, da v svetu, ki naj bi že zdavnaj premagal vse nacistične vrednote, komunistične manifeste in dombranske pamflete, še vedno čisto vsi prepirajo prav o ‘naših in vaših’? Zakaj je ravno v demokraciji največ nestrpnosti?

Zaradi demokracije same? Ker ponuja možnost izbire? Ker je človek lahko to, kar je? Ali mogoče zato, ker človek več ne ve, kdo in kaj je? Kaj sme in česa ne, kam hoče in zakaj? Si človek zasluži možnost svobodne izbire, če svoboda rezultira v nasilju?

Seveda bi v tem primeru morala reči – ne. Človek si ne zasluži svobode. A, roko na srce, s tem bi naredila krivico tistim, ki so v resnici drugačni. Tistim, ki v nekaj verjamejo in se za to borijo. Na tistih leži ves trud in vse delo obdobja, demokracija imenovano. Tisti bodo morali, s svojimi argumenti in predvsem strpnostjo dokazovati, da smo vredni sveta, ki nam je dan in da so izrodki, prepričani, da se z nasiljem oblikujejo vrednote, zgolj obrobni pojavi, ki bodo slej ko prej izginili.

Iskreno upam, da jim bo uspelo. Da nam bo uspelo. Čeprav za ceno kake batine, bakle ali zlorabljene črne majice. Nekdo mora verjeti, ker sicer – ni vredno.

... komentarjev: 14

Včasih si zaželim, da bi v žepu nosila praprotno seme, zaradi katerega ne bi le v kresni noči, ampak čisto vsak dan videla stvari take, kot v resnici so. Brez laži, brez balasta mask, pretiravanj, skrivalnic in PR prijemov, zaradi katerih včasih res ne vem, kaj gledam. Še večkrat si zaželim, da bi praprotno seme v žep podtaknila komu drugemu, komu, veliko bolj izpostavljenemu, komu, ki je recimo plačan, da se izpostavlja. Tistim ljudem, ki so tako slepi, da tega že dolgo več ne opazijo.

Verjamem, težko je opaziti (priznati) lastno slepoto, težko je v svetu, ki ga vodi PR, opaziti, da prodajaš meglo, da še sam več ne veš, kaj govoriš. Dejstvo je, da je dandanašnji informacij preveč. Dejstvo je, da je selekcija zahtevna, če sploh še mogoča. Dejstvo je, da dobrih (beri: objektivnih) novinarskih prispevkov skorajda več ni, tako kot skorajda nihče več ne ve, kaj naj bi dobro novinarstvo bilo.

Roko na srce, o čem naj bi novinarji sploh objektivno poročali? Kaj je objektivno? To, kar rodijo PR službe posameznih politikov in gospodarstvenikov? Tristokrat prežvečeno sranje, zapakirano v darilni papir? In če slučajno kateremu od ‘onih, ki so plačani, da se izpostavljajo’ iz ust pobegne kakšna resnica ali neumnost (v čem je že razlika?), se jo takoj prepakira, pojasni, secira, pretlači, skratka – iz nje naredi tisto, kar bi nekdo moral povedati in ne to, kar je zares povedal.

In na drugi strani imaš ‘uporabnika’, bralca ali gledalca, malega človeka moje pasme, ki si želi vedeti, ki si želi razumeti. Kje naj iščem? V poplavi kvazi informativnih portalov, ki bi zavoljo obiskanosti še papeža razglasili za porno divo? V neverjetni poplavi nestrpnih, vsebinsko popolno nepovezanih komentarjev? Mogoče na televiziji? Ki utripa od barv in kričečih besed, ekskluzivnosti in rumenosti? Kje iskati? Komu še verjeti? Sploh komu? Kje najti svoje praprotno zrno, ki bo ločilo resnico od vsega ostalega? Kako najti način, da bi stvari vsaj približno videl take, kot v resnici so?

A prav vsak od nas ima svoje zrno. Ni praprotno, je pa zrno. Zrno zdrave pameti, sposobnosti razmišljanja, odločanja in presojanja. Ko se na nič drugega ne moreš zanesti, ti pač ostane tvoja lastna pamet, tvoj občutek za prav in narobe, tvoja lastna volja.

In moj občutek mi v zadnjih dnevih pravi: Čisto vseeno je, če obstaja tisoč zakonskih podlag in podzakonskih aktov, ki kateremukoli ministru na tem svetu dovolijo, da zataji lastništvo podjetja. Čisto vseeno je, če obstaja tisoč razlogov, da se zatajeno podjetje ukvarja prav s področjem, ki ga dotični minister želi spraviti pod svoje ministrstvo.

Čisto vseeno je, če obstaja tisoč dokazov, da je dotični minister vsem uradnikom tega sveta celo življenje pridno prijavljal svoje dohodke, še bolj vseeno, če ta isti minister daje častno Titovo, da privatni interesi in prijateljske vezi nimajo nič opraviti s katerimkoli poslom. So stvari, ki se jih sme početi in so stvari, ki enostavno niso higienične. Sploh, če si minister.

No ja, ali pa se vse to počne in sme početi ravno zato, ker si minister. Ker tako ali tako ni važno, kaj je res in kaj ne, kaj je kdo rekel ali kaj naredil. Gre zgolj zato, kako bo stvar predstavljena javnosti in katera PR služba bo bolje opravila delo. Zato so nekateri plačani.

Niso pa plačani navadni smrtniki, ljudje, ki jim zdrave pameti definitivno ne manjka. Ljudje, ki jih moja malenkost spoštuje. In ko ti ljudje začnejo naštevati argumente, ki govorijo v prid prestavljanju področja telekomunikacij pod Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ko ti ljudje v dveh dnevih zapišejo tri ‘oranžne’ blog zapise, takrat si zaželim praprotno zrno.

Če tisti, ki imajo glavo zato, da z njo razmišljajo, če tisti, ki za razliko od večine javnosti, imajo sposobnost ločevati prav in narobe, tako vneto trobijo v bran ‘onih, ki so plačani, da se izpostavljajo’, kaj sploh še ostane? Kdo je sploh še kritičen? Kdo sploh še razmišlja z lastno glavo? In kdo bo dotičnemu ministru povedal, da dotično početje ni sprejemljivo?

Nihče. Ker si tisti, ki bi lahko, ne upajo, in ker tisti, ki si upajo, nočejo. Ker zbirajo orožje za naslednjo bitko. Za naslednje volitve. Do takrat bo narod ravno prav razočaran, da bo spet volil ‘drugačno’ politiko.

O ‘drugačnosti’ smo se uspeli prepričati pred kratkim. O obljubljenih spremembah tudi. Edina sprememba, ki jo opažam jaz, je ta: Do kakorkoli odločne politike (zgrešene ali ne, to zdaj ni vprašanje) se človek lahko opredeli, do zmernosti in stalnega poskušanja ugajati, precej težje. Ja, ljudje izgubljajo kritičnost in ne, to  ni sprememba na boljše.

Toda; Nimam praprotnega zrna in mogoče stvari ne vidim takih, kot v resnici so. Si pa lahko želim. In upam.

... komentarjev: 11

Se še komu zdi noro, da najbolj kičast, razsvetljen in pompozen medij v Sloveniji ljudi prepričuje, naj ugašajo luči? Mislim, halo, če POP TV samo pol svojega novega studia zatemni, bo prihranil več energije kot pa bi jo prinesla ukinitev dobave električne energije za vsa slovenska gospodinjstva. V celem letu, da se razumemo.

Potem kup dobrodelnih organizacij. Gospodarstvo je tako ali tako v k****, nekateri nimajo kaj jesti (dobesedno), vse ‘humanitarne’ ustanove pa pozivajo narod, naj donira. Za Karitas in Rdeči križ, za pediatrijo, pa zapornike, pse, mačke, zdravstveno opremo in kaj vem kaj še.  Tisti, ki imajo malo, naj donirajo tistim, ki imajo še manj, ker tisti, ki imajo veliko (in so plačani, da bi skrbeli za ostale), nočejo dati nič.

Odpiramo SOS trgovino, ki jo po enem tednu zapremo, ker ljudem nimamo kaj ponuditi. Karitas in Rdeči križ tulita, da so police prazne, ker je narod v stiski, po drugi strani bo MIP še tisto, kar je proizvedel, zmetal v smeti, ker gre podjetje v stečaj in se s pametno porabo  že proizvedenega pač nihče ne bo ukvarjal.

In potem pokojnine. Tretji sveženj gospodarskih ukrepov (jao, kako lepo se to sliši), sklepam da, proti zloglasni recesiji, se poigrava z mislijo, da bi ljudje šli v penzijo pri 65 letih. Če vsepovsod odpuščamo delavce in subvencioniramo podjetja, ki krajšajo delovni čas, to zame pomeni, da je dela – premalo. Še za tiste, ki bi lahko, ki bi morali in ki bi celo želeli delati.

Zakaj naj potem delajo tisti, ki tega niti ne zmorejo več? Verjetno zato, ker se nam je pokojninski sistem že davno sesul in pokojnin ne moremo izplačevati. Torej, obremenimo še malo delodajalce s hordo verjetno že precej neučinkovitih delavcev, samo zato, ker so za državo zaposleni cenejši od penzionistov.

No, ne pozabimo, da zaposleni (za razliko od razvajenih penzionistov) veliko prispevajo tudi v zdravstveno blagajno. Tudi ta je zadnje čase sumljivo prazna in nekdo jo mora polniti. Ker smo v recesiji, bomo ‘just in case’ še malo dvignili premijo za zdravstvena zavarovanja in ukinili še nekaj malega pravic iz osnovnega paketa (čeprav, roko na srce, nikomur že dolgo ni več jasno, kaj sploh krije osnovno zdravstveno zavarovanje in je dodatno že zdavnaj postalo osnovno). Vsi vemo le to, da iz dneva v dan prispevamo več, dobimo manj, kriza pa je vedno večja. Razumi, če moreš. Ne moreš, jasno.

Še dobro, da imamo Bavčarja. Ta je namreč sinonim za vse slabo v naši državi in z njim se toliko ukvarjamo, da pozabljamo na vse ostalo. Njegov milni mehurček je že počil. Princip kredit za kredit za kredit se očitno ne obnese, s fiktivnim denarjem se v tem času ne da poslovati.

Nič hudega, če je zafural prav lepo stoječe podjetje. Živimo v pravni državi, kjer se stvari rešujejo po pravnih predpisih. Beri: Bavčar se bo sicer spokal, a za primerno odpravnino. Za Istrabenz bo že nekdo poskrbel. Tako kot za MIP in njihove pršute. Kje ste pa že videli, da bi pršute kar razdelili?? Jih je treba popisat in porisat, sklicat sejo nadzornega odbora, sestavit zapisnik in zbrati ponudbe. Če vmes že vse razpade, nič hudega, je treba delat po zakonu.

Kot recimo s tisto razpadlo ladjo v pljunku slovenskega morja. Bog ne daj, da bi kdo nafutral mornarje, tam zaprte že 3 mesece. Bog ne daj, da bi jim kdo nakazal kak denar. Je pa le treba spoštovati zakone. Prodati staro železo in povrniti stroške državi. Ker je tak red in ker tako piše v zakonu.

Jebeš tak zakon in tako državo, kjer naj ugašam luči, da rešim planet, doniram naj Karitasu, da bo imel za jesti odpuščeni MIP-ov delavec, ki ste ga še včeraj silili stran metati salame s pretečenim rokom. Jebeš državo, kjer naj moji starši garajo do smrti, ker jim ne morete izplačati pokojnine, jaz in brat pa naj bova brez službe, ker morata delati starša.

Adijo pamet in narobe svet. Pa truma neumnih ljudi, ki dejansko verjame v spremembe na bolje in učinkovit boj z recesijo. Me prav zanima, če že imajo svojo Facebook skupino.

Ustanavljanje le teh je namreč ultimativno izražanje mnenja novodobnega človeka. Nimaš za jest – ustanoviš Facebook skupino, ne maraš Bavčarja, ustanoviš Facebook skupino, hočeš novo frizuro, ti kolegi postavijo Facebook skupino, vržejo te na cesto, spremeniš svoj Facebook status. Misliš, da nisi najbolj glup – napišeš nov blog zapis.

Eh ja, nisem več najbolj prepričana v nič. Grem za vsak slučaj ugasiti luč, donirat nekaj Karitasu in preverit Facebook status. Recesija, sploh tista v glavi, je zajebana stvar.

PS: In ko že misliš, da si videl vso neumnost tega sveta, 24ur.com po srbski zajebantski spletni strani ‘povzame’ novico.

*se gre butat z glavo v zid*

... komentarjev: 22

Priznam, do stand up komedije nikoli nisem gojila kakšnega posebnega odnosa. Vedela sem, da nekaj takega obstaja in slišala sem, da imajo nekatere gledališke hiše po Sloveniji težave z igralci, ki so preveč ’stendaperski’, da bi se lahko igrali pravi teater. Nekajkrat se mi je besedna zveza stand up zataknila v grlu v povezavi z Jerryem Seinfeldom, ob katerem sem se vedno spraševala, kaj hudiča je tu smešnega in to je bilo to.

Stand up in jaz si torej nisva bila blizu vse do novoletne zabave pred dvema letoma, ki jo je popestril angleški dramatik, Richard Bean. Po nekaj popitih kozarcih vina in zavoljo zelo ekskluzivne (beri: zahtevne) družbe natančno dveh babnic je popustil in demonstriral delčke nastopov iz njegove standaperske preteklosti.

Še danes me bolijo trebušne mišice (kolikor jih pač premorem) ob spominu na Richardovo angleško komedijo sredi kuhinje in še danes vem, kaj me je takrat ‘zmotilo’. Jezik. Čeprav govorim in pišem tekoče angleško, je angleščina zame še vedno tuj jezik in zame je nemogoče v tujem jeziku zares dojeti dvoje – humor in debate o religiji. Slej ko prej se nekje ustavi.

Richardov nastop je bil zame (zaradi kvalitete vsebine in tudi zaradi želje po iskanju stand up-a v maternem jeziku) vseeno zadostna brca, da sem začela ugotavljati, kje in kdaj lahko stand up spremljam tudi v Sloveniji. Ugotovila sem dvoje: Da je stand up-a v Sloveniji precej in da zna celo presegati moja pričakovanja. Kar je, če si zahtevnež in zadrtež moje sorte, precej fascinantno spoznanje.

Ne zadovoljijo me namreč razne Županove Micke in vse njihove izpeljave, še manj humor na nivoju vaške gostilne, kjer je nujno potrebno ‘kozlati, rigati in prdeti’. Tudi pri stand up-u me velikokrat zmoti prav to; Komiki, ki so prepričani, da je smešno edino tisto, kar se tako ali drugače povezuje s telesnimi odprtinami, izločanjem in spolnostjo.

To njihovo prepričanje preveč pogosto potrjuje tudi publika, ki je za razvoj še bolj kvalitetnega stand up-a v Sloveniji po mojem mnenju preveč nezahtevna, pasivna in na trenutke enostavno – preneumna. Ko največji aplavz požanje vic okoli gledanja ‘lastnega dreka v školjki’ ali pa vic na račun študentke s Fakultete za družbene vede, ob kateremkoli poskusu komika komunicirati s publiko pa le-ta zmrzne, do veliko drugačnih zaključkov pač ne moreš priti (Medklic: okej, vici o FDV-jevcih, ki dejansko izzovejo salve smeha, povedo predvsem to, da je publika večinoma študentska in da je stand up očitno najbolj priljubljen na Filozofski fakulteti).

Obstajajo pa seveda tudi presežki. Med do danes videnim je zame to predvsem Vid Valič, katerega največja odlika je to, da je dečko enostavno – nadarjen. Nič namreč ne pomaga zaloga naučenih šal, še manj kilogram preveč ali dejstvo, da spiš s predstavniki istega spola (iz meni neznanega razloga se za tem skrivajo predvsem ženske), važno je, da se v vsakem trenutku znajdeš, znaš komunicirati s publiko in predvsem – da si kolikor toliko pameten. Bister, prodoren um je vsaj zame nujen predpogoj za kakršenkoli humor, sploh takega, ki te do solz nasmeje.

In tu smo spet pri nezahtevni (neumni?) publiki. Ko gospod na odru v en stavek stlači besedi nekrofilija in shizofrenija, med občinstvom namreč zavlada strahotna tišina, v kateri bi večina ljudi vse dala za kak slovar, ki bi pomagal dojeti pravkar povedano šalo. Nekaj redkih posameznikov se začne sicer krohotati, a vse skupaj samo še bolj sesuje ritem, ki ga nek stand up pač mora držati. Samo upaš lahko, da se bo nastopajoči znašel in znal potegniti zabavo naprej.

Valiču to uspeva, nekaterim drugim malo manj. Tako se mi je še na vseh predstavah, ki sem jih videla do sedaj, uspelo nasmejati enemu ali maksimalno dvema nastopajočima, ostali so se izvlekli prav na njegov (njun) račun. Pogrešala sem tudi udarne zaključke, ki jih vedno znova uspejo pokvariti ‘povezovalci’ s kako razvlečeno, neposrečeno šalo, tako da skozi vrata slučajno ne odideš z rdečimi očmi in od smeha zabuhlim obrazom.

Dozdeva se mi, da slovenski stand up v tem trenutku potrebuje eno samo stvar, na dveh nivojih – med publiko in med nastopajočimi: Ekskluzivo. Iz povprečnih nastopajočih bi bilo nujno izluščiti presežke, iz nezahtevne publike tisto, ki gre na stand up zaradi stand up-a in ne zgolj zato, ker je predstava v Drami razprodana ali Global mogoče zaprt. V tej smeri sicer že delajo predvsem posamezne stand up skupine, a po mojem skromnem mnenju še vedno dopuščajo preveč padalcev v svojih vrstah.

Kljub vsemu; Na vseh predstavah do sedaj sem uživala in ob večini sem se nasmejala do solz. Kar je ob napolnjenem, stresnem delovniku in sploh sredi turobne zime precej dobra terapija za preganjanje depresije, definitivno veliko boljša od tablet, ki jih kar po spisku žrejo moji depresivni znanci. Torej, če ne veste, kaj bi sami s sabo, jaz navijam za stand up.

Več na:

http://www.standupsi.com/

http://www.komikaze.si/komikaze.html

http://www.standup.si/

... komentarjev: 10

Vsakič, ko se spravim k pisanju blog zapisa, se ukvarjam s tem, kako bom kako besedo ali stavek obrnila, kako bom zapletla uvod, da bosta vrh in razplet bolj zanimiva, kako bom eno besedo zamenjala z drugo, ki ima še kak dodaten pomen. Vedno znova premislim, kaj in zakaj hočem objaviti in čeprav včasih mislim hitreje kot tipkam, torej mi pisanje bloga ne predstavlja kake hude obremenitve, se za vsak zapis vsaj malo potrudim.

Čeprav se ne slepim, da so moji teksti kak hud umetniški presežek, so v prvi vrsti – moji. Za njimi stojim, vanje verjamem, za nastanek marsikaterega sem se prekleto potrudila, zapisano čutila in doživela. Brez pretiravanja torej trdim – blog je velik del mene, mojih čustev, mojih doživetij, blog je – jaz.

In prav zato sem včeraj kar malo debelo pogledala, ko sem na Drugem svetu opazila precej znan naslov: ‘Vzgoja je pranje možganov.’ Novica je izpostavljala blog nekega Tomaža, ki očitno o vzgoji razmišlja tako zelo podobno kot jaz, da zapiše celo popolnoma identičen naslov, kot sem ga sama uporabila že pred dobrim letom in pol. Seveda me je zanimalo, kaj ima gospod Tomaž povedati in seveda sem našla to, kar sem slutila, da bom.

Svoje stavke, sicer deloma iztrgane iz konteksta, ‘obogatene’ z dvema linkoma in nekaj besedami, ki jih nisem napisala jaz. Vse ostalo je bilo prekopirano iz mojega zapisa tako natančno, da se gospodiču ni ljubilo niti ’slavnih’ tropičij spremeniti v kako drugo ločilo ali presledek. Vir ‘inspiracije’ (beri: od kje so bile besede ukradene) seveda ni bil nikjer niti omenjen. Kot da je slavni Tomaž vse napisal sam.

Brez prehudega razburjanja sem gospodiču pustila komentar, v katerem sem se prijazno zahvalila za ‘povzemanje’ in prilepila povezavo do svojega originalnega teksta, nekaj podobnega pa sem pripisala tudi k novici na Drugem svetu.

Že tri minute po komentarju na Drugem svetu me je v elektronskem nabiralniku pričakalo opravičilo uredništva, ki ga nisem niti najmanj pričakovala. Kristalno jasno mi namreč je, da fantje ne morejo slediti vsem blog zapisom, sploh pa ne ob vsakem ugibati, ali je mogoče kdo komu kaj ukradel. Že to, da jim uspeva dnevno prebirati celotno slovensko blogosfero, iskati kakršnekoli presežke in jih izpostavljati, zraven pa še prispevati z lastnimi (zelo kvalitetnimi zapisi), nagradnimi igrami, natečaji in vsem ostalim, je več kot preveč.

Med tem ko so fantje z Drugega sveta spet opravili svojo ‘nalogo’ nad vsemi pričakovanji, se kradljivi Tomaž na moj komentar ni odzval. Čez kako uro je naslov blog zapisa skrajšal iz ‘Vzgoja je pranje možganov’ na ‘Pranje možganov’, pobrisal moj komentar in to je bilo to. Tekst še vedno ostaja, brez povezave na izvirnik, z vsemi mojimi besedami in tropičji. Slab priokus v mojih ustih pa tudi.

Ne bom niti poskušala razumeti, od kje ljudem ideja, da mirno vzamejo nekaj, kar ni njihovo, se pod to podpišejo in prodajajo naprej. Očitno je prazne glave in prazne strani treba z nečim napolniti in če sam nič nimaš, vzameš drugemu. Okej, razumem. Zajebano je biti trot. A da si tak trot, da niti dobronamernega komentarja ne poskušaš dojeti, ampak ga raje zbrišeš in malce popraviš naslov, to pa presega še meje mojega potrpljenja in dobre volje.

Umika objave še ne bom zahtevala, ker jo lahko izkoriščam za zgražanje in bolj oprijemljivo dokazovanje neke neumnosti in omejenosti, prav tako pa še moram premisliti, kaj naj s trotom Tomažem sploh počnem. Nekako ga imam na sumu, da mu niti dolgotrajno razlaganje, argumentiranje in vzgajanje ne bi koristilo. Vzgoja je namreč res pranje možganov, a če nimaš kaj prati, tudi od vzgoje preveč ne pričakuj.

... komentarjev: 25

Telefon, ki visi v predsobi mojega malega kraljestva, ne služi skoraj ničemur. Tam je, ker je lastnica stanovanja prepričana, da z odjavo stacionarne cifre izgubiš stik s svetom, tam je, da se gospod Otrok vsake toliko s sošolci pomeni o online strategijah in ja, tam je zato, da me vsake toliko pokličejo iz kake firme, ki je odvisna od analiz mojega socialnega položaja, političnih prepričanj in uporabe pralnih praškov.

Včasih se mi ljubi in pridno sodelujem. Razlagam vse o svojih političnih prepričanjih (kolikor jih pač premorem), o statusih, denarju in številu članov gospodinjstva. Včasih se prijazno zahvalim in odložim. To je to. To je poslanstvo črne naprave v predsobi.

Ko je včeraj popoldne spet začela piskati, sem vedela, da bo neko podjetje od mene ponovno nekaj hotelo. Pa sem bila ravno dobre volje in sem nameravala spet povedati, koliko zaslužim, kako živim in katerih politikov niti mrtva ne bi volila. Karkoli želijo, samo da bodo vse statistike zadovoljive in podatki preverjeni.

Res je bila firma, Lava in nekaj, če se prav spomnim, in za spremembo je bil na drugi strani prijazen, moški glas. Obetaven uvod v nekaj, kar naj bi po mojih pričakovanjih morala biti anketa o kakih pralnih praških. Pa sem se zmotila.

‘Dober dan gospa, z vami smo govorili pred dnevi in dogovorili smo se za sestanek.’

‘Huh, ja? Kakšen sestanek pa bi to bil?’

‘Ja gospa, kaj ste pozabili? Za finančno svetovanje smo dogovorjeni.’

Jaz in finančno svetovanje? ‘Hehe, gospod, to bo zagotovo pomota. Za nikakršno finančno svetovanje nisem dogovorjena, ker mi enostavno nimate o čem svetovati. Razen, če mi ne znate povedati, kako mesec preživeti z manj denarja kot znesejo vse položnice skupaj.’

‘Ne, ne, gospa, mi imamo brezplačno finančno svetovanje o varčevanju in zagotovo smo dogovorjeni z vami.’

‘Žal mi je, gospod, pri treh klicih na teden si zapomnim večino pogovorov, definitivno pa bi si zapomnila sestanek na temo varčevanja.’

‘Gospa, potem pa smo se na tej številki z nekom drugim pogovarjali, zagotovo smo dogovorjeni.’

‘To bi bil moj dvanajstletni sin, za katerega nekoliko dvomim, da bi ga zanimala vlaganja in varčevanja.”

- trenutek tišine -

‘Dovolite gospa, da vam vseeno predstavim naše podjetje.’

Na tem mestu je sledilo prebiranje teksta o brezplačnem finančnem svetovanju, na katerega sva povabljena jaz in moj sin (vseeno ga moram vprašati, ali si je naročil kako analizo finančnega stanja v svojem hranilniku), hvaljenje neke firme in njenih storitev, meni pa začuda ni počil noben živec.

Gospoda sem mirno poslušala do konca, prenesla prebiranje že stokrat prebranega in vmes razmišljala, da je to dejansko zanimiv pristop k promociji podjetja.

Nekoga pokličeš (kar te v primerjavi z vsemi ostalimi marketinškimi prijemi ne stane skoraj nič) in mu naložiš nekaj o nekem sestanku. Preden ubogemu revežu potegne, da v vsej gužvi ni pozabil še na en sestanek in da ga dejansko nekdo nateguje, mu uspeš predstavit celovito ponudbo svoje firme in po možnosti še zvleči na (baje že dogovorjeni in brezplačni) sestanek. Verjamem, da marsikomu pride že ob besedi ‘brezplačno’ in prepričana sem, da se teh brezplačnih sestankov marsikdo tudi udeleži. Sklepam, da se na tem mestu vsa brezplačnost zaključi in da nekdo začne lepo zaračunavati svoje storitve, ampak – to je šele potem. Važno, da se najdejo nove stranke.

Žal, jaz ne bom med njimi. Ne zgolj zato, ker nimam sredstev za kako posebno varčevanje, ampak predvsem zato, ker nisem najbolj navdušena, če me nekdo poskuša v nekaj prepričati z lažjo. To sem gospodu s prijaznim glasom tudi poskušala razložiti, a žal ni bil več tako zelo zainteresiran za pogovor z menoj.

Zakaj neki le?

... komentarjev: 11

Odkar vem zase, sem lepo vzgojen otrok. Vzorno vedenje, sodelovanje na vseh proslavah, iskreno spoštovanje vseh uniformiranih stricev, pisanje domoljubnih pesmic, izogibanje konfliktom, igranje posrednika v mladostnih prepirih, vse kar pač pritiče ljubki, nekoliko debelušni mamini punčki.

In ko iz punčke zrase baba, se seveda ne more čez noč spremeniti. Ne da bi preveč o tem razmišljala, se strašno trudi biti prijazna do sveta okoli sebe. Ne trobi po cesti, ne vrta si po nosu (vsaj ne v javnosti), ne zamuja, lepo stoji v vrsti na vseh blagajnah, se za vsak drek prijazno zahvali in posiljeno smehlja.

Podobno ‘vljudno’ se obnaša v vseh odnosih; prijateljskih, partnerskih, starševskih, teta Zloba je nenehno strašno prijazna. Vse bi naredila, da se ljudje počutijo dobro, da se nihče ne bi znašel v kakem konfliktu in ko se vseeno zgodi kaka neprijetna situacija, je lepo vzgojena Zloba vedno tista, ki prva popusti, se umakne in naredi vse, da je svet lep in prijazen.

A zadnje čase ima teta Zloba občutek, da svet v resnici sploh ni prijazen. Še huje, po njem se sprehaja horda sebičnih, vase zagledanih posameznikov, ki jim dol visi, kako se kdo počuti, kako se koga prizadane ali samo izrine iz vrste. Svet je poln komolčarjev, ki samo hočejo, hočejo, hočejo.

Zadnje čase se teti Zlobi dogaja, da se nanjo zdirajo prodajalke v trafikah, jo iz vrste izrivajo gospe v krznenih plaščih, se vanjo zaletavajo nevzgojeni mulci, ji parkiršče kradejo samozavestne starke, ki imajo svojo garažo dva metra stran. Teti Zlobi ‘prijatelji’ razlagajo, kaj vse hočejo, želijo in pričakujejo, teti Zlobi ljudje jemljejo stvari izpred nosa, ja, teto Zlobo sebični ljudje zadnje čase precej jezijo.

Nič hudega, Zloba je prijazna. Lepo vzgojena. Vljudna. Mirna. Sproščena. Nekonfliktna. Dokler ji ne poči film. Kar tako, kot strela z jasnega, se Zlobi utrga. Pred trafiko na Bavarskem dvoru se začne dreti kot bi jo kdo iz kože dajal.

Ko pridno stoji v vrsti, da si bo nabavila svoje omiljene cigaretne smotke in ko že preklinja počasnost prodajalca, duhamorno štetje kovancev že tretje trgovke iz bližnje štacune in dež, ki ji kaplja za vrat, se od nekje vzame gospa srednjih let.

Natupirana, nabarvana in nalakirana, zamotana v krzneno kučmo in prav tak plašč, v našpičenih čeveljcih in lisasto torbico. Na čelu ji piše, da je gospa. In gospe ne čakajo. Te preskočijo celo vrsto, uspejo grdo odriniti nič hudega slutečo cigaretno odvisnico, ki ima zadnje čase težave z obvladovanjem svojih čustev (ja, to bi bila Zloba), skoraj na cesto vržejo še staro mamo s tremi cekarji, se pririnejo do trafikanta in ravno želijo nabaviti svoj žeton, ko se jim zgodi nekaj precej čudnega.

Nekdo zraven njih začne – tuliti. Kričati na ves glas. Ne, to ni  kričanje, s katerim razlagamo, kaka krivica se nam je zgodila, tudi ni to kričanje, s katerim nekoga pošiljamo v temačne odprtine, je zgolj preprosto, živalsko proizvajanje glasov, ki nimajo nobenega smisla, razen – da preprečijo, da bi trenutno kričeči doživel kak napad panike ali lažjo obliko srčne kapi.

Kar tako, ‘z lepega’ in za brez zveze se dotični posameznik dere kot jesihar, ne da bi o tem sploh razmislil. V trenutku ni nikjer nobene vrste, v trenutku vsi stopijo vsaj deset korakov stran in presneto debelo gledajo.

Priznam, ko sem zajela sapo, sem najbolj debelo verjetno pogledala prav jaz, dežurni kričač na Bavarskem dvoru. Ampak – samo za trenutek. Občutek je bil v resnici precej prijeten, sproščujoč. Iz sebe sem spravila precejšnjo dozo slabe volje, ki se je v meni nabirala zadnje tedne.

Nabavila sem svoje cigarete, gospe v krznenem plašču, ki se je skrivala nekje za improvizirano avtobusno postajo, podarila še en prezirljiv pogled in odkorakala nazaj proti parkirišču. Doma sem seveda prav nesramno zaparkirala še tečno sosedo, ki ne mara svoje garaže in se spravila – na čik.

Gleda nekaj vso prijaznost, vljudnost in ponižnost tega sveta. S silo se doseže več, predvsem pa manj boli glava. Po tem popoldanskem eksperimentu sem namreč nadvse sproščena in tudi čik na balkonu, s pogledom na sosedo, ki se v avto tlači na sopotnikovi strani, prija mojemu trenutnemu razpoloženju.

Preventivno vseeno danes ostajam doma. Na sumu se namreč imam, da bi se lahko te nevzgojenosti in nevljudnosti navadila in komu kaj grdega naredila.

PS: Ne, nisem nora. Res ne. Včasih je pač treba odklopit. Priporočam še komu. Za vzdušje si lahko zavrtite še komad iz naslova, če vam ga le uspe kje najti.

... komentarjev: 21

Otrokov prvi rojstni dan je za vsakega starša izjemen dogodek. Ponosni smo, če naš mladič zmore nekaj besed, presrečni, če le naredi kak korak, zadovoljni, če je srečen in zdrav.

Tudi Blogorola je neke vrste otrok. Blogerski otrok. Vsak, ki je kdaj spesnil kak članek za Blogorolo, vsak, ki je kdaj poslušal Frasove masterplane, videl Martine fotke ali prebiral blogerske intervjuje, mora do Blogorole čutiti vsaj malo starševske naklonjenosti in prav vsak od nas s ponosom gleda na otroka, ki je v svojem prvem letu zmogel precej korakov in precej besed.

Vsi starši pa od svojih otrok tudi veliko pričakujemo. Ne le, da bodo srečni in zadovoljni, pričakujemo, da bodo izkoristili vse svoje potenciale, presegli svoje meje in od sebe dali kar največ.

Je ‘moj’ blogerski mladič upravičil moja pričakovanja? Da in ne.

Da gre v prvi vrsti večinoma kvalitetnim prispevkom, intervjujem in fotografiji, da gre blogerjem, ki so zmogli obdržati svoj nivo, ki se niso skrivali v varni anonimnosti virtuale. Da gre tudi urednikom, ki jim je vseskozi uspevalo motivirati blogosfero, brskati za prispevki in včasih koga tudi spodbuditi, da je spesnil nekaj, česar drugače ne bi.

Zmanjkalo je po mojem mnenju predvsem na dveh koncih – pri določanju ciljne skupine (pri odgovoru na vprašanje, komu je tiskana Blogorola v resnici namenjena) ter pri ostrini. Oboje pa je tako ali tako precej povezano.

Čeprav sem tudi sama nekoč tiskano Blogorolo branila prav z argumentom, da bo uspela razširjati blogersko besedo med neblogerji, si moram danes iskreno priznati, da Blogorola enostavno ne dosega publike, ki se ji o blogih ne sanja.

Kakorkoli obračam, gre Blogorola vedno znova v roke tistim, ki bloge pišemo ter onim, ki o blogih vedo veliko. Pustimo ob strani, da nekateri Blogorolo beremo zato, da v njej najdemo sebe, svoje prijatelje in znance, drugi pa zato, da imamo kasneje po čem pljuvati, bistveno je, da si priznamo; Slovenija je prekleto majhna in s tem se spopada tudi Blogorola.

Bralstvo je omejeno v svojem številu in motiviranosti, tako da kakih hudih rekordov branosti ne gre pričakovati. Sploh ob poplavi vseh brezplačnikov, bolj ali manj uspešnih dnevnikov, tednikov, mesečnikov, da o ostalih medijih, vključno z internetom, niti ne govorimo.

Blogorola bi se tako ob svojem prvem rojstnem dnevu morala predvsem odločiti, komu točno je namenjena in potem razmisliti, kako med svojo ciljno publiko postati – najboljša.

Menim, da je Blogorola narejena za mlade, za tiste, ki so jim računalniki in internet sestavni del življenja, ne glede na to, ali blogajo ali ne. To je hudičevo brihten in zahteven del populacije, ki se ne bo zadovoljil zgolj s povprečnimi prispevki povprečnih piscev, opremljeni z oglasom ali dvema, ker to dobi servirano vsak dan in vsepovsod.

Če želi Blogorola narediti še korak naprej v svojem obstoju in predvsem, če želi utrditi svojo pozicijo medija, mora pridobiti na ostrini, kritičnosti. To je tisto, kar sama nadvse pogrešam v slovenskem medijskem prostoru in to je razlog, zaradi katerega bom vedno znova in znova posegala po mediju, ki mi bo to ponudil.

Provokativnost, kritičnost, odkritost, smisel za humor in ironijo, vse tisto, kar je mogoče nekoč krasilo Mladino, s čimer se je lahko pohvalila Tribuna, tisto, kar je v začetku zmogel Studio Citiy.

Zakaj odkrivati toplo vodo, zakaj delati teme tedna in ponujati nabor rubrik, ki ga ponuja prav vsak slovenski časnik? Zakaj ne enostavno dati tistega, v čemer so blogi najboljši? Osebni, kritični ton, ki niti ni nujno objektiven, je pa ravno v svoji subjektivnosti – unikaten?

Zakaj debatirati o vesoljcih ali pa (meni tako fascinantnem) ‘pwnanju’ nacionalnega interesa, če pa blogi sami po sebi rodijo precej vesoljskih domislic? Od Dajaninih reptilov do Savičevih zajcev, recimo? Zakaj v kalupe tlačiti nekaj, kar je najbolj zanimivo ravno zaradi svoje različnosti?

Blogi so potencial sami po sebi in roko na srce, med vsem sranjem je najti veliko dobrega, čeprav se predvsem blogerji marsikdaj poskušamo prepričati ravno v nasprotno – da ne zmoremo in ne znamo.

No, če nam je naš blogerski otrok v zadnjem letu uspel kaj pokazati in dokazati, nam je dokazal prav to – da zmoremo, da znamo in da hočemo. Očitno hočejo tudi bralci, saj sicer Blogorola danes ne bi praznovala svoje prve obletnice. Že to ji lahko kar nekaj slovenskih časnikov, pa čeprav brezplačnih, zavida in že to je zadosten razlog, da ji blogerji ob prvem rojstnem dnevu iskreno čestitamo.

... komentarjev: 13

Ko povprečni slovenski smrtnik pomisli, da vendarle obstajajo politiki s hrbtenico (beri Türk zavrne Ruplovo kandidaturo za veleposlanika na Dunaju) in da je v Sloveniji vendarle še nekaj prostora za zdravo pamet, se gospod mandatar odloči, da bo v skladu s svojo ’spravitveno’ politiko vseeno našel delo za večnega Rupsija in mu podeli mesto posebnega odposlanca za zunanje zadeve. Wtf?

Kaj v Sloveniji res nihče nima dovolj jajc, da bi izkoreninil obstoj večnih zajedalcev ali pa vsaj nehal nagrajevati te ljudi z nekimi trapastimi funkcijami, katerih edini namen je ta, da političnim dinozavrom omogočijo ‘dostojno’ nadaljevanje politične farse?

In obrazložitev? “Dimitrij Rupel je ob osamosvojitvi Slovenije postavil na noge slovensko diplomacijo. Zaključil je prizadevanja za vključitev Slovenije v Nato in EU, vodil je OVSE. Gre za človeka z izjemnim zunanjepolitičnim opusom, zato sem ga tudi izbral za to funkcijo.”

Mogoče sem slepa in neumna, a dejansko ne dojamem nikakršne izjemnosti Ruplovega zunanjepolitičnega opusa, razen v primeru, da izjemnost pomeni, da si gospod upa kandidirati za veleposlanika v državi, kjer se mu nikoli niti približno ni ljubilo reševati težav tam živeče slovenske manjšine ali pa da ima izjemnost kaj opraviti z grožnjami s tožbo. To zadnje bi v resnici lahko dojeli kot nekaj zelo ‘izjemnega’, ker enostavno nima nikakršne podlage, razen gole neumnosti ali pa egoizma.

Če je bila Türkova poteza (vsaj po mojem mnenju) lep pokazatelj pokončne drže (ne gre namreč pozabiti, da je predsednik jasno in glasno povedal, da Ruplu ne zaupa), je poteza pravkar ustoličenega mandatarja dokaz, da zadnje volitve v resnici ne obljubljajo prav nobenih sprememb. Vsaj ne – na boljše.

Vse skupaj je zgolj malce premešana politična mineštra, stara toliko, kot Republika Slovenija (ali pa še malo več), v kateri je za določene ljudi vedno prostor in vedno služba. Razen redkih in zelo ‘pogojno’ novih imen, ki so v vladi predvsem zato, da vse skupaj lepše zgleda, smo Slovenci sami sebe na zadnjih volitvah prav lepo – nategnili.

Izvolili smo to, kar smo že imeli, dobili mandatarja, ki stoji pokonci natančno toliko, kolikor ga drži obleka, vsi tisti, ki se smehljajo izza njegovega hrbta, pa imajo na glavi toliko političnega masla, da bi z njim lahko nafutrali polovico lačne Afrike.  In ja, spet smo dobili Dimsija Rupsija. Hotel je mesto veleposlanika, dobil pa – še nekaj boljšega.

Nekaj novega, neznanega, nejasnega, a vseeno verjetno dobro plačanega. Delo, kjer ne bo nobene manjšine, s katero bi se bilo potrebno ukvarjati, nobene oprijemljive stvari ali vsebine, da bi kdo opazil, kaj je Rupsi spet zajebal, zgolj simpatična, prijetna in seveda dobro plačana službica. Kaj več si človek še lahko zaželi? Bivši zunanji minister in novi posebni odposlanec za zunanje zadeve verjetno nič, povprečni slovenski smrtnik pa le – da na Zemljo pade komet. Če je bil dovolj dober za dinozavre, bo mogoče tudi za naše politike.

... komentarjev: 18