blodim, blodiš, blodi

Ko povprečni slovenski smrtnik pomisli, da vendarle obstajajo politiki s hrbtenico (beri Türk zavrne Ruplovo kandidaturo za veleposlanika na Dunaju) in da je v Sloveniji vendarle še nekaj prostora za zdravo pamet, se gospod mandatar odloči, da bo v skladu s svojo ‘spravitveno’ politiko vseeno našel delo za večnega Rupsija in mu podeli mesto posebnega odposlanca za zunanje zadeve. Wtf?

Kaj v Sloveniji res nihče nima dovolj jajc, da bi izkoreninil obstoj večnih zajedalcev ali pa vsaj nehal nagrajevati te ljudi z nekimi trapastimi funkcijami, katerih edini namen je ta, da političnim dinozavrom omogočijo ‘dostojno’ nadaljevanje politične farse?

In obrazložitev? “Dimitrij Rupel je ob osamosvojitvi Slovenije postavil na noge slovensko diplomacijo. Zaključil je prizadevanja za vključitev Slovenije v Nato in EU, vodil je OVSE. Gre za človeka z izjemnim zunanjepolitičnim opusom, zato sem ga tudi izbral za to funkcijo.”

Mogoče sem slepa in neumna, a dejansko ne dojamem nikakršne izjemnosti Ruplovega zunanjepolitičnega opusa, razen v primeru, da izjemnost pomeni, da si gospod upa kandidirati za veleposlanika v državi, kjer se mu nikoli niti približno ni ljubilo reševati težav tam živeče slovenske manjšine ali pa da ima izjemnost kaj opraviti z grožnjami s tožbo. To zadnje bi v resnici lahko dojeli kot nekaj zelo ‘izjemnega’, ker enostavno nima nikakršne podlage, razen gole neumnosti ali pa egoizma.

Če je bila Türkova poteza (vsaj po mojem mnenju) lep pokazatelj pokončne drže (ne gre namreč pozabiti, da je predsednik jasno in glasno povedal, da Ruplu ne zaupa), je poteza pravkar ustoličenega mandatarja dokaz, da zadnje volitve v resnici ne obljubljajo prav nobenih sprememb. Vsaj ne – na boljše.

Vse skupaj je zgolj malce premešana politična mineštra, stara toliko, kot Republika Slovenija (ali pa še malo več), v kateri je za določene ljudi vedno prostor in vedno služba. Razen redkih in zelo ‘pogojno’ novih imen, ki so v vladi predvsem zato, da vse skupaj lepše zgleda, smo Slovenci sami sebe na zadnjih volitvah prav lepo – nategnili.

Izvolili smo to, kar smo že imeli, dobili mandatarja, ki stoji pokonci natančno toliko, kolikor ga drži obleka, vsi tisti, ki se smehljajo izza njegovega hrbta, pa imajo na glavi toliko političnega masla, da bi z njim lahko nafutrali polovico lačne Afrike.  In ja, spet smo dobili Dimsija Rupsija. Hotel je mesto veleposlanika, dobil pa – še nekaj boljšega.

Nekaj novega, neznanega, nejasnega, a vseeno verjetno dobro plačanega. Delo, kjer ne bo nobene manjšine, s katero bi se bilo potrebno ukvarjati, nobene oprijemljive stvari ali vsebine, da bi kdo opazil, kaj je Rupsi spet zajebal, zgolj simpatična, prijetna in seveda dobro plačana službica. Kaj več si človek še lahko zaželi? Bivši zunanji minister in novi posebni odposlanec za zunanje zadeve verjetno nič, povprečni slovenski smrtnik pa le – da na Zemljo pade komet. Če je bil dovolj dober za dinozavre, bo mogoče tudi za naše politike.

... komentarjev: 18

Popis današnjega dne/kupčka položnic na mizi:

Stanovanjske storitve: 67,55 EUR
Zdravstveno zavarovanje: 22,66 EUR
Kabelska televizija: 15, 49 EUR
RTV prispevek: 11,00 EUR
Stacionarni telefon: 11,49 EUR
Elektrika: 11,54 EUR
Prehrana za malega: 24,20 EUR
Modelarski krožek: 40,00 EUR
Nezgodno zavarovanje: 19,00 EUR
Najemnina: 500 EUR
Obrok za računalnik: 100 EUR
Obrok kredita (za 12 let star avto): 128 EUR

Tri vrečke v enem od nakupovalnih centrov (zgolj hrana za nekaj dni): 69,95 EUR.

Skupaj: 1009,39 EUR.

Katerega v mesecu smo??

... komentarjev: 40

Resnici na ljubo se mi ne sanja, ali naj se človek smeje ali joče, ko gleda vse povolilne zaplete in razplete, cmerave in jokave obraze, tako poražencev kot kvazi zmagovalcev.

Kar se mene tiče so zmagali zgolj in le tisti, ki so prejšnjo nedeljo oddali svoj glas in odločili:
-    da mora JJ zaključiti svoj absolutistični mandat,
-    da mora neartikulirani Bajuk s svojimi črnimi brati zapustiti parlament,
-    da si Jelinčič z vso svojo nestrpnostjo ne zasluži več kot 5 sedežev,
-    da si barbi Pahor ni prislužil gotove zmage in zanesljivega mandata,
-    da morajo tako LDS-ovci kot SLS-ovci prekleto dobro razmisliti, kaj bodo sami s seboj, če ne želijo doživeti usode NSI-ja,
-    da je izgubila mandat večina bivših šarlatanov … no … ministrov.

Po drugi strani so tudi poraženci tisti, ki so na volitvah v državni zbor oddali svoj glas in odločili;
-    da si JJ še vedo zasluži skoraj 30 odstotkov glasov,
-    da si nestrpni Zmagec še vedno zasluži 5 sedežev v parlamentu,
-    da si preimenovani LDS-ovci, ki jim priznam zgolj umetelno zavijanje starega sranja v malo lepši darilni papir, zaslužijo celih 9 poslanskih mest,
-    da cirkusant Korel s svojo povsem neizdelano strankarsko vizijo spet dobi možnost odločati o usodi koalicije in opozicije.

Kar se mene tiče – priznam, na volilno nedeljo sem do polnoči spremljala rezultate vseh vzporednih volitev, štetje glasov Državne volilne komisije, večino novinarskih prispevkov in bolj ali manj modrih strokovnih mnenj. Priznam tudi, da sem občutila precejšnje olajšanje, ko je kvazi levici kazalo bolje od kvazi desnice in ja, ploskala sem, ko se Bajuk ni uspel pririniti do svojega sedeža v državnem zboru. To pa je bilo tudi vse.

Nobenega prevelikega navdušenja, nobene evforije, s katero so se ponašali predvsem v taboru SD-ja in stranke Zares. Zakaj neki le? SD je dobil zelo majav mandat, tako ali tako pa v njihovih vrstah ne vidim prav nobenega presežka.

Kako naj pričakujem kakršnokoli spremembo, če se mi z obcestnega plakata za to isto stranko reži gospod, ki je že vodil slovensko politiko, le da v ‘drugi’ politični opciji? Kako naj pričakujem svež veter od stranke, ki že od samega začetka kroji slovenski politični vrh, pa še nikoli ni prinesla nič posebej svežega?

In če Pahorju priznam vsaj to, da mi nikoli ni obljubljal nič več od zmernosti (kar v mojem prevodu pomeni – povprečnosti in že videnega), potem najbolj glasnim med zmagovalci, Zaresovcem, še tega ne morem priznati.

Obljubljajo mi novo politiko, prodajajo pa mi prežvečene LDS-ovske obraze in pamflete, ki so jih sicer uspeli zamaskirati v nekoliko boljše marketinške pristope. A oprostite, preveč ‘zaresnih’ privržencev poznam, da bi verjela v tole novo politiko. Niti še niso dobro glav iz enih riti potegnili, ko so jih že v druge zatlačili. Iskreno mi je žal predvsem mladih, sposobnih ljudi, ki so za ‘novo politiko’ zelo poceni prodali svoje izjemne talente in tudi imena.

Ob LDS-u se skoraj ne zdi vredno izgubljati besed, čeprav gospe Kresalovi mirno priznam, da je iz vsega dreka uspela potegniti maksimum. Česar za gospoda Šrota in njegovo SMS podporo ne morem trditi.

Desus je tako ali tako zgodba zase. Brez kakršnihkoli izdelanih stališč in z nenehnim praznim navijanjem ‘za upokojence in pokojnine’ so pravzaprav najboljši pokazatelj stanja slovenske politike. Mešanje megle in izogibanje tako odločitvam kot odgovornosti očitno še vedno zmaga in prinaša celo najtrdnejšo pozicijo v parlamentu doslej.

Volitve so mimo in slej ko prej bo mimo tudi SDS-ovsko javkanje okoli nepravilnosti, nepoštenosti in napačnosti volilnih rezultatov. Pahor bo dobil tako želeni mandat, skupaj bo spraskal kolikor toliko poslušen glasovalni aparat, ki ga bodo vsi lepo imenovali levosredinska koalicija, JJ pa se bo ponovno lotil vloge, v kateri je bil najboljši – opozicije.

In kaj lahko pričakujemo mi, navadni smrtniki? To, kar smo imeli do sedaj. Mlačno, povprečno politiko, sestavljeno iz starih imen, ki so si nadela nove barve. To je vse. Isto sranje, drugo pakovanje. Če me kdorkoli uspe prepričati v karkoli drugega, mu bom iskreno hvaležna.

... komentarjev: 14

Seks. Seks. Seks. Ponovimo te besedo glasno vsaj še trikrat. Seks. Seks. Seks. Kako se sliši? Kaj pomeni?

Večini se v tem trenutku pred očmi rišejo podobe s spleta ali televizije, nage riti, veliki joški, postavni moški grdih obrazov iz kakega švabskega pornjaka, vse različice Pamele Anderson ali pa vsaj kaka poskočna turbofolk pevka.

Seks je danes vsepovsod. Ne da se mu izogniti. Seksajo ženske z moškimi in moški z ženskami, seksajo moški z moškimi, ženske z ženskami, ljudje z živalmi, odrasli z otroki, žene z možmi in njihovimi najboljšimi prijatelji, možje z ženami in svojimi tajnicami, seksajo ljudje z maskami in biči, o seksu se riše, piše in govori. Vsepovsod.

Ljudje se samozadovoljujejo, ljudje prakticirajo trojčke in menjavajo partnerje, nekateri poznajo le seks za eno noč, spet drugi pristajajo na ljubimce. Seksajo filmski junaki, seksi so gospe na plakatih, seks išče mladina v diskotekah, o seksu se učijo otroci v osnovni šoli. Seks, seks, seks. Vsepovsod, samo – ne doma.

Seks že dolgo (baje) ni več tabu. Seks je vseprisotna in vseizkoriščana dobrina, ki pa se nas, kot posameznikov, ne tiče. Mi tega ne počnemo, mi smo ‘čisti’. Nekateri se celo še vedno zgražajo ob podobah golih ljudi, vseh asociacijah na spolnost, hej, nekateri še besede seks ne morejo izustiti.

Kako je torej mogoče, da v družbi, ki je preplavljena s seksom, ljudje še vedno tako zelo težko sprejemajo – seks ali, bog ne daj, priznajo, da tu in tam celo sami skočijo med rjuhe in počnejo ’tiste stvari’? Zakaj so ‘sprejemljivi’ vsi Big brotherji, ves vojarizem sodobne družbe, ne pa tudi preprosto dejstvo, da smo ljudje seksualna bitja in da je seks sestavni del naših življenj?

Preprosto, ker smo ljudje še vedno – hinavci in strahopetci. Navzven je tako lahko biti ‘kul’, toleranten in dojemljiv, sploh, če nas družba oziroma kultura na vsakem koraku posiljujeta z navodili (beri oglasi) za to, kaj je ‘kul’, kaj dobro in kaj zanimivo. Malce težje je odkrito spregovoriti o tem, kdo smo, kaj nas žene in kaj si želimo.

Koliko bi stalo gospodično tridesetih priznati, da menja partnerje na mesec ali dva in v tem neskončno uživa? Bi zelo bolelo poslovneža srednjih let priznati, da je že dolgo nesrečen v zakonu in da živi za trenutke, ko ga vtika v svojo tajnico? Mogoče tajnika? Bi gospodinja iz malega mesta res toliko izgubila, če bi priznala, da ima v predalu dva vibratorja, ki si ju je po dolgih, neprespanih nočeh vendarle naročila iz nekega kataloga?

Seveda bi bolelo. Seveda bi izgubili. Snemanje mask in priznanje laži vedno boli. Ker smo ljudje navajeni lagati in predvsem – živeti zlagano življenje. Ker kljub vsem seksualnim revolucijam in navideznem sesutju tabuja seksa še vedno na seks gledamo kot na nekaj skrivnega, nelepega, celo umazanega.

Svet bi bil neskončno lepši in bolj prijazen, ljudje pa toliko manj sitni, če bi enostavno sledili gonu, ki je del nas. Če bi si priznali svoje skrite želje in fantazije ter če bi dovolili, da te želje vsaj deloma vodijo naše življenje.

Ne, nisi pacient, če ti pride ob gledanju filma. Ne, nič ni narobe s tabo, če bi najraje slekel svojo tajnico ali pa porinil jezik v grlo svojega sodelavca. Prav tako je čisto normalno in sprejemljivo, če po desetih letih zakona še vedno rad objameš svojo ženo in ne, ni nujno, da jo podiraš samo ob sobotnih dopoldnevih.

Seks je nekaj normalnega, seks je nekaj zelo prijetnega in seks bi moral biti del našega življenja, ne življenja nekoga drugega. Ker – seks niso joškata dekleta na koledarju v mehanični delavnici, seks ni lizarjenje dveh junakov kvazi resničnostnega šova, seks niso postavni filmski junaki na platnu lokalnega kina in ne, seksati ni isto kot o seksu govoriti.

Seks je stvar nas, naše izbire, naših užitkov, naših želja. Seks ni nekaj, kar se gleda, seks se pač – seksa. Seks se ljubi.

In ko smo že ravno pri tem: Pikoooo … Kdaj nehaš delat?:)

... komentarjev: 30

Tole poletje je minilo, še preden se je dobro začelo. Spet se mi po glavi vrti komad ‘jesen stiže, Dunjo moja’, ki mojo psiho vedno navda z neko čudno jesensko depresijo.

Jebat ga, nisem jesenski človek, ‘čudovite’ oktrobrske barve in razna indijanska poletja so zgolj obliži na rani, ki jo vsako leto znova zadajo mrzli in hladni november, kratki dnevi in sumljivo dolge noči.

Poleg tega, da moje jeseni spremljajo čudna (beri: depresivna) čustvena stanja, me vedno znova iz tira vrže tudi pogled v jesensko denarnico. Kdo je že rekel, da imamo v Sloveniji brezplačno osnovno šolstvo?

Danes bi tega nekoga z veseljem odvlekla s seboj v papirnico, kjer sem za delovne zvezke izpljunila prvih 150 evrov, za najbolj nujne potrebščine pa še drugih 150. Torbo imamo še od lani, prav tako nekaj zvezkov in likovnih potrebščin, vsaj nekaj učbenikov pa lahko nabavimo preko učbeniškega sklada v šoli.

Kaj se torej pritožujem? 300 evrov je zame velik strošek. Prav tako ne razumem, zakaj je potrebno vsako leto več učbenikov kupovati v knjigarni, ker morajo mulci čečkati po njih, zaradi česar se jih ne da izposoditi v šoli. Začelo se je z učbenikom za angleščino, letos je bilo nujno nabaviti še lasten učbenik za slovenščino, tufi atlasi za geografijo in zgodovino morajo biti privatni.

300 evrov bi še nekako preživela, če ne bi takoj sledile še položnice za prehrano, pa nezgodno zavarovanje, pa šolski sklad, da na vse ‘brezplačne’ krožke (ki to seveda niso), niti ne pomislim. Košarka nas stane 50 evrov za dva meseca, tuji jeziki se v celem letu približajo cifri 1000 evrov, tu so še letovanja, ekskurzije, gledališča, muzeji in ostale stvari, zaradi katerih otroci sicer zelo radi hodijo v šolo, staršem pa rasejo sivi lasje.

Seveda imam možnost, da enostavno rečem – NE. Na koš lahko mečeva sama z malim, za izlete ne podpišem dovoljenj, angleščino ga prav tako učim sama, med šolo v naravi pa ga pošljem k babici. A glej ga vraga, večini staršev in posledično celotni šoli je samo po sebi umevno, da so vsi otroci vpisani na vse tečaje, da se udeležujejo vseh dejavnosti in ekskurzij in da na koncu koncev – vse te stvari obvladajo.

Dandanašnji ni več dovolj to, kar se otrok nauči v šoli, od njega se pričakuje še veliko več. Da se angleščino uči tudi na dragih tečajih, da pravila košarke obvlada v nulo, da ima narejene plavalne in smučarske tečaje, da pozna vse galerije in muzeje, skratka: otrok mora biti aktiven 24 ur na dan, 365 dni na leto, starši pa moramo to razumeti, podpirati in plačevati.

Vse to je edino ‘normalno’ in sprejemljivo, vse to je nujno, da otrok sploh funkcionira in se razvija. Sama nisem počela ali imela nobene od teh dodatnih dejavnosti/obveznosti, pa se mi dozdeva, da sem vseeno relativno razvit in razgledan posameznik. Predvsem pa – da mojim staršem ni bilo slabo vsako jesen posebej.

Eh ja, mogoče spet samo pretiravam in stokam brez razloga. Mogoče moram samo še sebe vpisati v enega od tečajev za odrasle, ki jih v današnjem času seveda ne zmanjka. Takoj, ko plačam vse položnice za malega, si bom omislila nekaj. Razmišljam o lončarstvu, jogi ali kaki psihoterapiji, najbolj pameten pa bi bil verjetno kak tečaj ekonomije.

Mogoče bom tako lažje preživela naslednjo jesen in zraven še dojela, kako je mogoče za nekaj brezplačnega v dveh mesecih pljuniti več kot 1000 evrov.

... komentarjev: 30

Nekoč sem se že razpisala o tem, da je politična neopredeljenost ‘vrlina’ tistih posameznikov, ki niso sposobni imeti lastnega mnenja in se najraje skrivajo v senci vsedružbene apatije. Kljub bedni ponudbi na slovenski politični tržnici naj bi bila dolžnost vsakega polnoletnega državljana, da gre na volitve in podpre svojo stranko, svojega kandidata. Čeprav je zanič, je mogoče manj zanič od nekoga oziroma nečesa drugega.

Tako nekako sem doslej gledala tudi na svoje državljansko poslanstvo. Čeprav moja politična opredeljenost temelji predvsem na principu zavračanja in čeprav od enih do drugih volitev predvsem beležim napake posameznikov in strank, se volitev redno udeležujem. Moj glas dobi ta, ki ima na seznamu manj političnih zablod.

Jebat ga, sem pač odgovoren (to se lahko bere tudi naiven) državljan. Tudi od mene izvoljeni politični veleumi pa na svojo odgovornost gledajo nekoliko drugače; Njihova največja državljanska obveza je ta, da na ogled postavijo svoje riti in imena, trobezljajo bedarije brez repa in glave, potem pa 4 leta grejejo stole  v eni od političnih pisarn ali dvoran.

Zelo odgovorno se tudi redno in čedno postavljajo pred kamerami, zelo radi se nasmihajo na vaških veselicah, se trepljajo po prsih ob otvoritvi kake hudo pomembne zgradbe in se hvalijo s svojimi dosežki, ki jih (razen njih) ne razume prav nihče.

Največjo stopnjo politične odgovornosti pa naši vrli politiki zagotovo pokažejo ob vseh ‘političnih krizah.’ Ko jim na glavo pade kak omet recimo. Ali ko se kdo zatakne v kakem dvigalu. Takrat strumno strnejo svoje vrste in zelo odgovorno zavračajo vsakršno krivdo.  Pod svoje politične perutničke skrijejo take in drugačne zidarje in namesto, da bi koga fino prijeli za vrat, zavoljo miru v državi vse po spisku prepričujejo, kako dobro in lepo se nam godi.

Ne vem, zakaj jim ne verjamem. Ne vem, zakaj v Sloveniji več ne vidim politične opcije, ki bi bila manjše zlo od katerekoli druge. Ne vem, zakaj več ne ločim med desnico in levico, med pozicijo in opozicijo, med politiki in tajkuni.

Mogoče zato, ker v Sloveniji ničesar takega več ni? Ker je vse skupaj ena in ista politično-gospodarska mineštra, v kateri z roko v roki plavajo vsi, ki smo jim kadarkoli podelili kakršenkoli mandat? Ker v naši dolini Šentflorjanski več ni politika, ki bi razumel pojem ‘odgovornost’ in bi se v skladu s tem tudi obnašal?

Kakorkoli že, september je pred vrati in z njim nove državnozborske volitve. Kljub temu, da še vedno verjamem v princip aktivnega državljanjstva in državljanske odgovornosti, me te volitve ne bodo videle. Zame ni več dilema – voliti ali ne voliti, ampak zgolj še – kandidirati ali ne.

Se kdo spozna na politične manifeste?

... komentarjev: 28

Kake 14 dni nazaj, ko sem se vračala iz Tolmina v Ljubljano, sem namesto najbolj ‘klasične’ izbire, čez Idrijo in Godovič, ubrala meni ljubšo cestno povezavo preko Petrovega Brda, Železnikov in Škofje Loke. Ne vem, zakaj imam raje tisto cesto; Mogoče zato, ker je manj prometna, mogoče zato, ker se večino časa vije ob rekah in potokih ali preprosto zato, ker je – krajša.

Čisto sem že pozabila, da ta cesta pelje po krajih, ki so bili v lanskoletnem septembrskem neurju najbolj prizadeti – po Baški grapi, skozi Železnike, mimo Selc in skozi Zali Log, zato sem bila precej neprijetno presenečena, ko se je ‘zataknilo’ že skoraj na začetku Baške grape. Podori, plazovi, polovične zapore cestišča, udrte bankine, razpoke … ubogi Poldi se je komaj prebijal proti Petrovem Brdu, kjer se cesta prevesi na gorenjsko stran.

Tam se je agonija šele začela. Ostanki jesenskega neurja so vidni še vsepovsod, cesta je popolnoma razrita, na travnikih ob Selški Sori še vedno ležijo kupi naplavin, vsake nekaj kilometrov se promet zaradi cestnih zapor popolnoma ustavi, tu in tam sicer vidiš kak ‘stroj’, ki naj bi nečemu služil, a izgleda precej neuporabno in predvsem – pozabljeno.

Kot so očitno neuporabni in pozabljeni kraji med Gorenjsko in Severno Primorsko, kraji ob Sori in Bači. Do drugega zaključka človek po videnem in kasneje še slišanem od ljudi, ki v tistih krajih živijo, ne more priti. In na mestu je vprašanje: Kam hudiča je šel ves denar? Kdo in kdaj bo tiste ceste, infrastrukturo in vse ostalo spravil v red? Sploh kdaj?

Ko samo pomislim na neverjetne milijone evrov, ki jih tlačimo v Zidarjeve predore, na vse ponovitve in razveljavitve gradbenih razpisov, mi postane slabo. Je kdo že izračunal, koliko cest skozi Železnike bi popravili s samo enim Šentviškim predorom? Cest, ki so za vse tiste ljudi tako ali tako edina povezava s svetom?

Potem človek seveda pomisli na plaz pod Mangartom, na potrese v Posočju ter zadnje opustošenje, ki ga je spet povzročilo neurje. Kdo bo vse to saniral? Kdo zbral denar in kdo nadzoroval porabo? Sploh kdo? Kdo v tej državi odgovarja za karkoli? Bodo ljudje prispevali? Pomagali? Komu in kako, če pa le nekaj kilometrov stran lahko preverijo, da stvari pri nas ne funkcionirajo tako, kot bi morale? Da skoraj v letu dni nismo uspeli ‘počistiti’ Železnikov, ko je pred nami že Kamnik. Pa Murska Sobota, Šempeter pri Gorici, Vrtojba, Beltinci in še cel kup vasi in mest, ki jih je narava potolkla.

Naravi človek še lahko odpusti, ko pa prebere, da je vlada Republike Slovenije za nujno sanacijo škode, nastale v zadnjem neurju, namenila 682.000 evrov, ga zamika, da bi komu kaj grdega naredil. Občini Komenda in Zavrč bosta prejeli po 2.000 evrov? Kaj naj s tem zneskom počnejo? Kupijo nekaj litrov žganja in se ga nacedijo? Z 2.000 evri pač ne moreš sanirati česarkoli.

Kamnik, kot najbolj prizadeta občina, si je ‘prislužil’ 240 tisočakov. Mogoče se komu to zdi celo veliko, a ko ob bok postaviš podatek, da je Državni zbor Republike Slovenije prav danes za plačilo stroškov, ki jih je prinesel junijski posvetovalni referendum o pokrajinah, Državni volilni komisiji odmeril – reci piši – milijon in 400 pa še malo tisočakov, se ti pomoč za Kamnik ne zdi več tako zelo velika. Ko se spomniš, da je Šentviški predor stal kakih 100 in več milijončkov, prideš do zaključka, da je najbolje – nehati razmišljati ali se sekirati. Lahko le zmoliš kako molitvico (če jo znaš) in upaš, da se neurje naslednjič ne znese nad tabo.

... komentarjev: 18

Ko si slučajno drzneš pomisliti, da je smo Evropejci z omejevanjem s strani veleumnih politikov prišli do skrajnih meja, se od nekje (baje z Irske) vzame tetka, ki se ji zdi smiselno predlagati, da se v Evropi do leta 2025 v celoti prepove prodajo tobačnih izdelkov.

Kar se mene tiče, to sicer ni čisto isto kot popolna prepoved kajenja, je pa zelo blizu. Kaj bom kadila potem? Travo? Tako kot Nizozemci? Lahko si zvijem ‘joint’ brez tobaka in ga popuham ob kavici, cigarete pa si ne smem prižgati? Se še komu to sliši trapasto?

Razumem, kajenje je škodljivo in prišli smo do točke, ko na javnih mestih, v lokalih in zaprtih prostorih ne smem zastrupljati ljudi okoli sebe. V redu. Živite zdravo, jejte drek in dihajte smog, meni ne morete več očitati, da vas zastrupljam.

A vseeno, če se meni ljubi kaditi, piti alkohol, žvečiti meso ali pa doma viseti na glavo s stropa – je to moja in samo moja stvar. Da mi slučajno kdo na tem mestu sedaj ne navrže očitka, da moje nezdravo življenje slabo vpliva na kak državni zdravstveni proračun, ker so to bedarije, s katerimi lahko opletajo zgolj butasti politiki.

Nikjer ne piše, da kadilci od vseh pokajenih cigaret ne plačamo državi dovolj, da si vsako leto zgradi kako bolnišnico in nikomur še nisem preveč oporekala, ko so se dvignile cene tobačnih izdelkov. Naredite s tem denarjem kaj pametnega, pa smo zmenjeni, samo ne prepovedujte in zapovedujte mi spet, kaj smem in česa ne.

Če je bila pred nekaj stoletji cerkev in pred desetljetji politični režim tisto, kar je določalo vsa pravila in omejitve za narod, se mi namreč dozdeva, da se počasi približujemo novemu totalitarnemu režimu, nekakšni diktaturi zdravega življenja. Najprej mi prepovejte kaditi, potem piti, nekje vmes omejite seks na nedelje in na koncu še zapovejte dietno prehrano in športne aktivnosti.

Še malo, pa me boste želeli stlačiti v kako uniformo, mi na čelo vtetovirali črtno kodo in me nadzorovali med tuširanjem, da boste prepričani, ali sem res ‘čista’.

Ne morem, da se mi ne bi po glavi vrteli vsi evropski in slovenski slogani o enakosti, strpnosti in spoštovanju posameznika, ki ob tovrstnih prebliskih seksualno zatrtih evrobirokratov izgubijo ves smisel (kolikor so ga sploh kdaj imeli).

Nočem živeti v svetu, kjer mi politika razlaga, kaj smem in česa ne, še manj pa si želim živeti v državi, ki je že neštetokrat dokazala, da je bolj papeška od papeža. Predlog irske evroposlanke se namreč zaenkrat res sliši ‘daleč’ in precej ‘nadrealističen’, a ob prebliskih naših vrlih politikov me ne bi preveč presenetilo, če bi Slovenija malo ‘pohitela’, pa kako prepoved uvedla že čez par let.

Do leta 2025 še nimam hudo izdelanih planov, v bližnji prihodnosti pa se še vedno vidim s cigaretom, pivom in kavo, pa tudi seksati ne nameravam zgolj ob nedeljah.

Grem, preventivno – v mesto na pir ali dva. Škodit ne more:)

... komentarjev: 42

Kaj naj rečem? Pir obožujem. Ne, ne pijem piva in ne, nimam v mislih kakega decilitrčka v malih, pecljatih kozarcih in tudi ne kake temne brozge, ki se lepi na zobe in ki bi jo najlažje pojedel z žlico. Jaz pijem pir, kar pomeni – nekaj hladnega, svetlega, po možnosti v zeleni, pollitrski steklenici, na kateri se nabirajo hladne kapljice, nekaj, kar zlivaš vase v poletni vročini ali ob rundi biljarda.

Pir je več kot le pijača. Je skorajda način življenja. Ob piru (več ga je, boljši je učinek), se da najbolje preživeti precej časa, ob piru se vedno rojevajo najbolj nore debate in še bolj nore ideje, pir je velikokrat kriv, da koga sploh lahko prenašaš ali se kam spraviš iz varnega zavetja domačega kavča in televizije.

Ljudje, ki pijejo pir, so prav tako kot kadilci – drugačni od ostalih smrtnikov. Bolj so sproščeni, znajo se zabavati, cenijo čas in znajo si ga vzeti, običajno so dobri sogovorniki in nenazadnje; če v moji družbi ne piješ pira, ti zna postati precej dolgčas. Odveč je torej razlagati, da je velika večina mojih prijateljev piropivcev, tisti, ki to niso, pa še postanejo.

Kaj torej storiti, ko se na smrt zatrapaš v nepiropivca? Najprej se moraš vprašati, kako hudiča se ti je to sploh lahko zgodilo in ali si povsem prepričan, da si te ljubezni želiš. Obstaja namreč zelo velika možnost, da so prevelike količine zaužite hmeljeve tekočine pustile svoje posledice ter da si samo pijan in ne zaljubljen. Zato je nujno uvesti vsaj tridnevni pirovski post, se z nepiropivsko dušo srečati vsaj trikrat popolnoma neodvisno od vseh opojnih substanc in preveriti dejansko stanje.

V kolikor tudi pri popolnoma trezni buči metulji še vedno vzletajo južno od popka, si v resnih težavah. Naslednji priporočljivi korak je preveriti preteklost nepiropivkse duše. Zna se namreč zgoditi, da je abstinenca zgolj prehodne narave in da še obstaja upanje, da bosta kdaj skupaj srebala opojno tekočino. V kolikor ta možnost obstaja, velja človeka poljubiti in takoj odpeljati – v prvo gostilno.

Tam se lahko preveri dve stvari: Najprej, ali je sogovornik dovolj labilne narave, da se bo že po tvojem prvem požirku začel sliniti in peniti, ob naročilu druge runde pa se bo glasno drl, da hoče tudi sam steklenico piva. Če se izkaže za dovolj načelno bitje (beri: ne podleže čarom piva in tvoje malenkosti), je zelo pomembno ugotoviti, kako prenaša dejstvo, da ti vase zlivaš pir. V kolikor ob tem ne zavija z očmi in ne podaja preveč neumestnih pripomb, obstaja minimalno upanje, da bi se s takim človekom še dalo shajati.

Če je oseba bolj trmaste sorte, če ob vsakem pogledu na pirovsko flaško dobiva roza pike in blebeče neprijetne opazke (ker se tako ali tako že celo življenje sklicuje na zdrav način življenja), ostane le eno – zbeži, kolikor te noge nesejo. Človek, ki svojega jezika ni pripravljen niti namočiti v pir, je zagotovo v otroštvu doživel hude travme, ki jih pač ne moreš pozdraviti. Niti z zabojem pira ne. Zaboj nabavi zase in v njem utopi žalost.

Je že tako, da se brez nekaterih stvari ne da živeti. Če se mene vpraša, je pir ena od njih. Tisti, ki tega ne dojamejo, pač ne vedo, kaj zamujajo. Prav nič me ne moti, če ti čudaki živijo svoje zdravo življenje nekje daleč stran od mene, tisti pa, ki hočejo vsaj malo moje pozornost, jo najlažje dobijo – preko piva. Pa čeprav tujega, temnega in v majhnih kozarcih. Vse je bolje kot pa nič:)

... komentarjev: 50

Danes sem iz poštnega nabiralnika potegnila novo zloženko, tokrat jo je prispeval Urad Vlade RS za komuniciranje. V tej zloženki mi vestni slovenski birokrati prijazno razlagajo slogan ‘I feel Slovenia’ in me pozivajo, naj prispevam svoje mnenje o tej ‘slovenski znamki’. To mnenje naj napišem na zloženko, zraven lahko odgovorim še na nagradno vprašanje in si mogoče prislužim kako majico ali čepico, vse skupaj pa moram poslati Uradu – po pošti.

A vi mene zajebavate? Kdo sploh še karkoli pošilja po pošti? Čepice? Majice? In nenazadnje; Kaj hudiča vam lahko jaz povem o znamki ‘I feel Slovenia’? Da mi je všeč? Da mi ni všeč? Kaj ne obstajajo posebne službe, ki se ukvarjajo s tem področjem? Kaj nimamo strokovnjakov, ki jih mimogrede še drago plačujemo, da se ukvarjajo s promocijo Slovenije?

Verjetno jih imamo kot listja in trave in skoraj prepričana sem, da bo vsako moje (ali katerokoli mnenje) uporabno ravno toliko kot nič. Tistih par čepic boste sicer razdelili, da bo nekje neka stara mama srečna in to je to. Zgolj še ena od potez kupovanja političnih točk, ki jim v zadnjih tednih ni videti konca. Dragi državljani, vaše mnenje šteje. Čeprav o nečem, o čemer ne veste nič in čeprav nas v resnici ne zanima. Vi samo – sodelujte in v glavo si že enkrat vbite prepričanje, da ste pomembni.

Današnje vladno pisemce se mi zdi ravno toliko trapasto kot brošura izpred nekaj tednov, v kateri je uvodni nagovor prispeval sam gospod vrhovni poglavar in v kateri me vlada seznanja, da je v naši deželici vse tako zelo lepo in prav, v resnici tako zelo lepo in prav, da se ti cukr v krvi dvigne nad vse priporočljive meje. Pustimo ob strani, da je zloženka zamotana v SDS-ovske barve, pustimo ob strani kičasto fotko na naslovnici, ki me opominja, kako zelo radi se imamo, važno, da zdaj končno vem – kako lepo živim, od kar našo čredo vodi Janševa vlada. Res, potrebovala sem zloženko, da mi je potegnilo.

Tako kot potrebujem ministra Žerjava, da prepove vsa gradbena dela na avtocestah v poletnem času (nič hudega, če dan za tem, ko naj bi prepoved že stopila v veljavo, zataknem na kranjski avtocesti zaradi polovične zapore cestišča) ali recimo čudovite organe pregona, ki tik pred zdajci (beri: volitvami) na zaslišanja vlečejo tako ‘pomembne’ ljudi, kot je gospod Zidar in še boljše, bivši državni tožilec, gospod Penko.

Jups, državljani potrebujemo kruha, no, čepic in iger. Nič hudega, če se gospod Zidar le nekaj ur po prijetju že pojavi na otvoritvi ene najbolj spornih gradenj v Sloveniji – Šentviškega predora in res, res ni panike, če mu skoraj v istem trenutku na glavo pade preplačani omet tega istega predora. V Sloveniji je vse lepo in prav, v Sloveniji je tolk fajn.

Če je vse tako zelo super in fino, mi res ni jasno, zakaj vlada naokoli razpošilja trapaste zloženke, vanje tlači kilometre samohvale, stran zmeče gore denarja in potem še poziva državljane, naj aktivno sodelujejo v oblikovanju slovenske prihodnosti. Če je vse tako super in fino, bi morali trenutni oblastniki mirno pričakati september, ko jim bo narod potrdil njihovo neomajno vero v dobro delo, jim podaril še en mandat in zraven glasno ploskal.

Za trenutek bi skoraj pomislila, da mogoče slika ni tako zelo idealna, da nekomu malce voda teče v grlo. A seveda se ne dam. Na mizi imam še vedno modro-rumeno zloženko, ki me opomni, da živim v zmoti in da ‘pripadam generaciji, ki ji je dano, da demokratično odloča in svobodno živi.’ Does it get any better? Hmmm, mogoče s kako novo čepico in majico? Tako se bom zagotovo počutila še bolj slovensko. Nič, grem kako mnenje zabeležit pa preverit nabiralnik. Mogoče me čaka še kako razsvetljenje.

... komentarjev: 23