Česa se pa ti bojiš?

Vsakdo od nas ima sezname. Take in drugačne. Eden od mojih je seznam stvari, ki se jih bojim. Seznam strahov.

Na prvem mestu stvari, ki me plašijo, je zagotovo – smrt. Že kot otrok sem veliko razmišljala o smrti, pa nikakor nisem prišla do kakega pametnega zaključka. Vzgojena v popolnem ‘brezverju’, obremenjena z nenehnim iskanjem razumskih razlag, nisem tej zgodbi nikoli prišla do konca. Niti blizu konca. Pojma nimam, kaj je smrt. Pojma nimam, kaj človek pred smrtjo čuti, če sploh kaj. Ve, da bo umrl? Vsaj sluti? Je miren? Ni? Ga je strah? Se počuti popolnoma osamljenega? In kaj je po smrti? Nekaj, karkoli? To bi imelo nek smisel, verjetno … Ali pa tudi ne. Nekje v najstniških letih sem smrt odrinila stran od sebe in se začela prepričevati, da se me ne tiče, da se samo zgodi, ko se zgodi. Nekaj časa je bil pristop pravi, ko pa je gospa s koso prvič usekala zelo blizu, se je strah vrnil. Vsake toliko časa se zalotim, ko mi leze po žilah, dviguje kocine in me sili misliti čudne misli. Bojim se stvari, ki jih ne razumem.

Druga stvar na seznamu strahov je višina. Občutek, da nimam tal pod nogami, neskončna praznina in potem misel na – padanje. Ko se ti želodec dvigne nekam pod pljuča, ko se vse telo stisne v krču, ko bi najraje bruhal, ti pa kar padaš in padaš … Kot otroci smo se večkrat izzivali. Nobena skala ni bila previsoko za skok v vodo, nobena stena, da si se dokazal pred prijatelji. Skakali smo in lezli, eden bolj ‘pogumen’ od drugega, a vsakič, ko sem stopila v prazno, me je zvilo od panike. Danes samo pomislim, da bi kako podobno vajo ponovila, pa mi postane slabo.

Eden od strahov, ki me je v mladosti zagotovo najbolj zaznamoval, je bil strah pred zaprtimi prostori. Dvigalo? Klet? Že tesni hodniki so me spravljali ob živce. Za razliko od strahu pred višino so tu radikalni pristopi pomagali. Ob pomoči (in prisili) zelo dobrih prijateljev sem začela lazit po slovenskih jamah. Po prvih kritičnih urah in nekaj napadih panike se je strah izgubil neznano kam in začeli smo laziti po takih luknjah, ki si jih prej nisem upala niti v sanjah predstavljati. Zgodba se je končala nekje pod Kaninom, ko so mi jamarski kolegi razložili, da močno deževje zgoraj v nekaj desetih minutah zalije rove, po katerih smo se v tistem trenutku potikali. Ko sem pomislila, da me od vhoda ločita vsaj dve uri, se mi je skoraj utrgalo. Pojma nimam, kako smo zlezli iz tiste jame, vrnili se nikoli nismo. Vsaj jaz ne. A strah pred zaprtimi prostori je vseeno (čudežno) ostal nekje pod Kaninom.

Če sem strah pred smrtjo vsaj deloma pozdravila z zanikanjem, če strah pred višino omejujem z izogibanjem situacijam, v katerih bi moje noge bingljale kam v prazno in če sem strah pred zaprtimi prostori uspela celo premagati, se zadnje čase trudim spopasti še z zadnjim od strahov na mojem seznamu, to je otopelost, apatija.

Slednja me plaši predvsem, ko gre zame. Pri drugih me zgolj moti in tam se ji lahko izognem. Ko pa začutim, da se mi dogajajo dnevi, ko moji možgani funkcionirajo na minimumu, ko pred sabo ne vidim nobenega izziva in kar je najhuje, ko ne čutim popolnoma nič, me začne grabit panika. Je mogoče, da ljudje z odraslostjo otopimo? Verjetno obstaja celo kaka zelo pametna razlaga, ki potrjuje to mojo paranojo. A zgolj misel na to, da bi se jaz, vse moje življenje in čutenje spremenilo v neko apatijo, sivino, da bi življenje blisknilo mimo mene, ko bi se jaz ukvarjala sama s seboj, me spravlja na obrate. Kar posledično pomeni, da nekaj čutim in da začnem spet – migati. Poskušam iskati izzive, brcam se v rit in kukam iz svojega gnezda.

Pri vsem skupaj najbolj pomagajo – novi izzivi. Službeni, človeški, miselni, kakršnikoli. Nekaj, kar osmisli bivanje, nekaj, kar te spravi ob živce in zaposli, nekaj, kar prevrtinči tvoje zaspane možganske valove, nekaj, kar te zbudi. Zadnje tedne se intenzivno ukvarjam prav z iskanjem izzivov in iskanjem nečesa bolj pisanega na moji življenjski paleti.

Zaenkrat – precej neuspešno, z eno samo izjemo. Pustimo se presenetiti. Mogoče mi v kratkem pade kak kamen na glavo ali pa enostavno končno že obrnem tisto cifro na koledarju življenja in neham travmirat. Jebi ga, staramo se:)

37 odzivov na “Česa se pa ti bojiš?

  1. Morska

    Se strinjam.. apatija je ena izmed hujših stvari.. bolje je, da čutiš karkoli, kot pa da ne. Sicer pa je tudi apatija različna… njena stopnja namreč… in pa trajanje… Predvsem pa ima svoje razloge, kar pomeni, da se je ob njenem nastopu dobro vprašati, kaj jo je sprožilo.
    Drugače pa… lahko gre za nek obrambni mehanizem telesa, ki je bilo predolgo pod intezivnimi čustvi in v takih primerih je pač potrebno to dat čez, ker mine sama od sebe. Če pa nas prične obremenjavati… potem je čas za akcijo… načeloma smo ljudje že tako naravnani, da je kar veliko stvari, ki nas ne pustijo indiferentne, tako da je kar težko, da bi v nedogled ostali hladni, razen seveda če se razvije kakšna bolezen, a tako hudo pesimistični pač ne bomo ane :)

  2. zloba

    @Morska; Pesmizma tudi ne maramo:)

    @Saška: Se opravičujem, pajke zbiram že od ranega otroštva, tla se v Sloveniji vseeno ne tresejo prepogosto, velika, namrgodena teta pa sem sama … sebe pa se verjetno ne smem bat?:-D

  3. anka

    Mislim (to je res le moje mišljenje), da so čisto vsi strahovi povezani ravno s strahom pred smrtjo oziroma, če ni smrt, pa vsaj pred bolečino, če pogledamo še globje nedejavnostjo zaradi bolečine. Odzovemo se nagonsko.
    Dokler ima človek voljo, postavljene cilje, urejeno življenje ali vsaj upanje, da enkrat bo … se bo smrti vedno bal. Sploh naknadne smrti (nesreča) ali smrti zaradi bolezni.
    Ko pa si enkrat star, misliš, da si naredil tisto, kar si v svojem življenju želel, pa dojemanje smrti ni več tako grozno. Hmm, ne vem, ampak za primer dajem recimo mojo staro mamo. Kadarkoli pridem na obisk, kljub temu, da je v zelo dobrem fizičnem stanju, saj se ne ustavi sploh, jo poslušam: ” ko bom jaz umrla, ko mene ne bo, ko umreš, samo zaspiš, bom pokopana zraven ata, …” in zraven se celo nasmeje (ne nasmehne). Sicer je živec in se borba, ne, da bi se sedaj kar prepustila. Daleč od tega. Samo, ko bo prišel čas, … bosta z atom spet skupaj. Misel na to jo pomirja.
    Ampak, če pa mene vprašaš, me misel na smrt straši. Zato se bojim višine (isti primer, kot pri tebi: kot mula – pugmna, kot baba – posrana) , prometne nesreče (uff) in medvedov, ker rada gobam, divjih svinj – razlog je isti kot pri medvedih. :-(

  4. Saška

    Jaz sem rekla velike GRDE in namrgodene tete :) To pa res nisi ti!

    Drugače pa sem tisto prej zapisala rahlo avtobiografsko, saj se sama bojim pajkov in ostalega mrčesa, konjev (rada jih gledam le od daleč ali na slikah :), blazno paranojo in strah imam pred potresi, ampak to najbrž izvira iz izkušnje, ker sem pred 10 leti, ko se je pri nas kar treslo, živela v 11. nadstropju, smrti same pa me ni strah, a se bojim bolečine.

    Sicer pa smo z dnem rojstva že “obsojeni” na smrt, zato ne vem zakaj bi se je morali bati. Je pa res, da se nam zdi, da vedno pride prekmalu. Pride enkrat, vprašanje je le, kako.

  5. si. r.

    Strah pred smrtjo sem pred leti zavestno izenačil s strahom pred nerealiziranjem samega sebe – in za nekaj časa je pomagalo, dokler sem muval in rokenrolal, dokler sem si sproti zastavljal nove majhne cilje in jih enega za drugim zadeval. Strah, ki se je pojavil v neki težki situaciji, je minil, a čez čas so se začeli občasni razmisleki o njem (in o drugih). V minulih dneh sem se kar nekaj smukal okoli zdravstvenih ustanov, kjer se mi je za hipec zazdelo, da spet voham njen zatohli dih. Bil sem v krču, ki šele sedaj popušča.

    Kar sem ugotovil – strahov sam ne premagam za stalno, jih kvečjemu premagujem, vedno znova, ko sem šibak, ko mi za hipec umanjka zadostna zaloga moči, ko me kaj močno preseneti ali ko mi za trenutek zatrepeta srce. Premagovanje je vedno bolj rutinsko, rešitve pa so vsakič drugačne – da pač nimam občutka, da sem zapadel v rutino.

    No, nedavno sem premagal en svoj inertni, od vekomaj prisoten strah: strah pred javnim nastopanjem – o, bog, bilo je božansko. Pravzaprav božanski trenutek avtoerotike :-]

  6. zloba

    @Anka; S tem, da leta prinesejo neke vrste tolažbo ali ‘sprijaznjenje’, mogoče celo bolj zrel odnos do smrti, se tudi sama tolažim. Strinjam se tudi s tem, da smrt zavračamo, ker se bojimo, da nas bo ujela na ‘vrhuncu’ naših ambicij, da ne bomo izživeli svojih sanj … Mogoče ta strah z leti in izpolnjenimi cilji izvodeni … mogoče pa tudi ne … ljudje si nenehno zastavljamo nove cilje. Kakorkoli obračam – nekoč bom izvedela:)

    Strah pred živalmi kot smešen? Za tistega, ki se boji, nikakor;)

    @Saška: Ko bom velika in bom imela svojo firmo, te zaposlim v svoji marketing službi, častna. Se bova konjev skupaj bali. Jaz jih imam namreč tudi raje – na slikah;) (Evo, Anka, tolk o ‘smešnih’ strahovih)

    @SiR: Strinjam se. Strah in stres hodita z roko v roki. Ko nam v življenju ‘vse štima’, smo nekoliko manj dovzetni za razno razne paranoje, čeprav se nam koža ob določenih stvareh ježi ne glede na to, kje smo ali kako se počutimo.

    Kar pa se tvojega strahu pred javnim nastopanjem tiče – preverjeno sodi v kategorijo: Strah je od zunaj votel, od znotraj pa ga nič ni:-P

    @Igralka: Ne morem, da se ne bi kar pod SiRov komentar podpisala:)

    @MaMlaz: Oja … to je pa svojevrstna kategorija. O njej ne upam niti razmišljat.

  7. Zvita T.v.

    Smrt, tud sama sem o njej razmišljala ogromno, sploh v otroštvu, ko so se le te okoli mene vrstile kar ena za drugo. Sedaj me je ni več toliko strah, ampak pridejo momenti ko nekaj izvem, slišim, preberem.. uf, razmišljanju včasih res ni konca.
    Česa me je pa sedaj najbolj strah? Še vedno smrti, smrti najbližjih, zaradi katere bi ostala sama. Panična sem na cesti, groza me je prometnih nesreč. In potresov ja. In jumbo plakatov in ogromnih klim. Ni šans da stojim pod njimi.
    Aja, pa velikokrat imam paranojo, da nekdo vlamlja v hišo in nas bo vse ubil =/ Ta zadnja je butasta, vem.. ampak nič si ne morem.

  8. MaMlaz

    Si. R. – Za premagovanje straha pred javnim nastopanjem se ti podpišem na certifikat. In podprem z video posnetkom :)

  9. si. r.

    MaMlaz – bojim se, da bom zdaj hotel vedno in čimveč nastopati, kar pa morda tudi ni dobro. Kot je rekel moj frendseter Hočko: jakost je primerna velikosti zvočne omarice, ampak intonacija pa … ;-)

    Pa še o Smrti. Moj skor prjatu Böb, s katerim sva včasih dvigovala prah na asfaltu in zračila vse ventile, ki jih premore posameznik, je rad rekel “Več kot umret itak ne morš!” Nekaj let je trajalo, da sem vseeno sklenil kompromis – strahov se ne velja pretirano bati, ampak ignorirati pa … tudi ni zdravo. Shendlat, it naprej in se izogibat pretirano ‘gustim’ situacijam. :-]

  10. 1danica

    Smrti, neuspehov, konfliktov, izgubljenih dni, nesrečnih ljudi, bolečine, avta, ki bi moral biti pod mojo kontrolo, pa ni… hočeš še kaj?

    aja – skoraj ta glavni strah: zobarja se bojim!!!

  11. zloba

    O fak … moj seznam je z vsakim vašim komentarjem daljši … zobozdravniki, jasno … brrrrrr …. samo to ne, prosim, prosim, prosim;-D

  12. šuši

    ah, jaz pa se najbolj bojim straha. Tistega, ki je prazen in ga okrog nič ni. Res, tistega se najbolj bojim. Prikrade pa se samo kadar sem sama, me zgrabi za vrat in povzroči paniko, utesnjenost, napetost. In otopelost. Ko bi kričala, pa nima smisla, ker ni nikogar.

    Drugač pa zlobica draga. Izzivi pridejo sami od sebe. Apatija je zato, da znaš izzive bolj cenit, recimo. Hej, kaj boš apatična, če imaš gospoda otroka, ki je lahko vsak dan izziv ;) Sicer pa si ne smeš pustiti, da slabo vreme prinese še slabe misli.

  13. alcessa

    Zloba, če se ne motim, sem starejša od tebe ene 5 let. Pri mojih letih še ni razloga za apatijo, in to kljub dejstvu, da pri nas ne goljufamo pri davčni napovedi, rečemo dobro jutro vsako jutro in na zdravje pri vsakem kihcu, večino časa preživimo v sljužbi :-) in kar je še na milijone takšnih odraslih stvari (izklopimo standby, po 10 uri zvečer vrata zapiramo po tihem, v času kosila ne telefoniramo blablabla)

    Nisva bogata, lepa ali slavna, kljub temu – apatija je tudi pri 35-ih No Go.
    Skratka: potemtakem tudi zate ni izgovora. :-)

    Kar se pa strahu tiče, do smrti še nisem prišla. Sicer me je vsake toliko in brez konkretnega razloga res obupno strah misli, da bi postala vdova, vsi ostali strahovi pa so bolj dolgočasni. Vsak dan sem namreč zaposlena s tem, da v dogovorjenem roku oddam 100% pravilen prevod in imam že s tem dovolj dela in skrbi, ker zmeraj ne laufa gladko. Tako je kakršna koli polomija profesionalne narave tudi pri meni … erotično obarvana. Če o njej sanjam, me zr*jca. Bogsivedi, zakaj.

    Rada pa imam pajke, konje, žuželke, zobozdravnike, kače, točo ipd.

    Aja, moj osebni največji strah je, da bi zaradi udarca usode ostala odvisna od drugih.

  14. Šnuja

    Mene je kljub izraziti asocialnosti strah, da bom sama, ko bom stara in betežna in ne bom mogla nikomur najedat.

  15. Si. R.

    Šnuja,

    kot vsem meduzam lahko pridem tudi tebi na stara leta odrobit glavó, da te ne bo grabila panika. Obljubim, da jo vdelam potem v najbolj silovito orožje v tej galaksiji. :-)

  16. Šnuja

    Zmenjeno. a samo če ne bom imela nikogar, ki bi mu kravžljala živce.
    mr. Bob se je motil. Mislim, da danes to ve tudi on.

  17. Si. R.

    Ah, coldblooded bastard that he is … he might have forgotten about it the same moment when he learnt it. :-)

  18. Saška

    @Zloba; Vidim, da sem v strašni zamudi, ampak vseeno me zanima, zakaj bi me vzela v marketing. Ker se bojim konjev?

    @Kofi; pri nas se že pol ure režimo na tvoj strah. A za Jevškovo se pa ne bojiš? :)

  19. feniks

    Včasih bi se podpisal podte zdaj pa pod MaMlaza. Se mi pa zdi, da sem v določenih obdobjih imel vsakega od tukaj naštetih strahov razen tistega v zvezi s Trontljem. Bojim se včasih tudi samega sebe, ker sem ugotovil, da se ne poznam dobro in tudi ubogam se bolj malo, da se precenjujem in podcenjujem itd, itd. :) Tole z izgubo smisla pa mislim, da je kar aktualen strah. Sicer se pa lahko potolažiš; samo norih ni strah. In tudi do otopelosti boš otopela.

  20. Anon Imus

    Eni se bojimo zaljubljenosti.

    Ker je bojda krhka, minljiva, ker nas lahko kratkoročno iztiri, ker imamo občutek, da smo drogirani, ker nam mede misli, naredi, da se obnašamo iracionalno ali vsaj drugače od ustaljenih vzorcev, ker se nimamo v oblasti in ker nam izmenično preklaplja obrambo in napad, fantazijo in strah, željo po nečem in beg od tega.

  21. zloba

    @Šuši: Bo nekaj na tem vremenu, ja

    @Ipsilon, srce … ne izzivaj;) Gremo na pivo … naslednji vikend!

    @Alcessa: Apatija je no go – ne glede na leta. Vseeno se tu pa tam zgodi, te prime za vrat, nežno objame … in potem stiska, nekaj časa, dokler se je tako ali drugače ne otreseš. Dokler ne gre za ‘trajno stanje duha’, je čisto koristna. Spomni te, česa nočeš:)

    @Kofi: Mogoče pa bi sredi junija nehalo scat, če bi se Trontelj kam spotaknil:-D

    @Šnuja: Za najedat se vedno kdo najde. Ni pa nujno, da se človek kljub temu ne počuti osamljenega.

    @Saška: Če ti zamujaš, potem ne vem, kaj jaz počnem … in to na – lastnem blogu;) V marketingu pa bi te zaposlila, ker me vedno hvališ:-D Čisto preveč prijazna si:-p

    @Feniks: Samo norih ni strah? Nisem tako prepričana. Tu in tam mi namreč kdo očita, da sem fejst nora:-D

    @Anon Imus: Zaljubljenost naj bi bila nekaj prijetnega. Baje …

  22. Anon Imus

    Zaljubljenost sama je zmer prijetna – metuljčki, ščemenje,
    žgečkanje v spanju … Lahko pa je zraven še ful enega adrenalina, če so kake beštije v igri … pol se začnejo vklapljati samoohranitveni nagoni :-] In takat je divji ples hormonov.

    Tehnicisti razlagajo, da je marsikater čustve pojav v življenju povezano z adrenalinom, endorfini in serotonini. Strahovi taki in drugačni. Blaženosti take in drugačne. Čustva, bolečina, strah, milina. Bojda celo pred smrtjo telo samo sebe drogira, v zadnjih stadijih, da je prehod v drugačno stanje čimlažji … No, ne bi vedel, še nisem umrl, razen la petite morte. :-)

  23. sosed

    … ta trenutek se bojim da bom nekega dne ostal sam s svojim butastim ponosom, njej pa bo družbo delala trma. veš, tista prava balkanska trma, ki mi zna bit od časa do časa tako prekleto všeč …

  24. Ana

    to da me je strah smrti najbolj na svetu čivkajo ptički na drevesu od kar pamtim…o tem se je že dost polemiziralo in se govorilo, kako je to neumno in brezpredmetno, kak eni to razumejo ohsploh transcendetno ter “drugače”…je pa jasno ko beli dan, da je človeku smrt nedojemljiva, pa če se še tako trudi to sprejet in razumet…in predstavlja strah lahko vsakomur, ki se vživi v misel o minljivosti in o tem, da ga enkrat več ne bo, čeprav tako ljubi življenje…sej mu slednje ne bo pomagalo dlje živeti…od tu strah, ki me je že večkrat spravil v jok…

    strah me je, da ne bom nikoli sigurna, da imam ob sebi tistega moškega, za katerega vem, da se mi prilega po mojih kriterijih…v bistvu, da ne bom ljubila&bila ljubljena hkrati.

  25. Ana

    aja, saj res: zelo strah me je morske globine in temačnosti…zato ne plavam dlje ko nekaj metrov od obale…oziroma niti dol si ne upam pogledat – to da mi noge opletajo pod gladino in sem v takem položaju popolnoma nemočna, da me lahko bilo kaj zgrabi, napade ipd – živa groza.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>