Danes sva z gospodom otrokom tudi uradno zaključila zdravljenje polomljene noge in roke. Rentgen ni povsem navdušil, a baje ne gre skrbeti. Če tako pravi zdravnik, verjetno res ne. A zdravnik si je za pregled slike vzel manj kot pol minute. Nekoč polomljenega gležnja se je le enkrat dotaknil in se zadovoljil s pojasnilom enajstletnega otroka, da ga nič ne boli. Mene je odpravil z ‘dva meseca še brez večjih obremenitev’, med spraševanjem, kaj hudiča pomeni odstopanje za deset stopinj, pa naju je sestra že rinila skozi vrata, v katerih se je med tem pojavilo nekaj nejevoljnih obrazov. V roke sva dobila še en izvid in to je to. Konec zgodbe.
Prav. Saj je bil le en zlom. No, okej dva, ampak, kaj bi to. Nekateri polomijo več kosti. Nekateri celo krvavijo, nekateri imajo neozdravljive bolezni in hej, nekateri celo umirajo. En gleženj gor ali dol. Pred vrati je namreč še nepopisna množica ljudi s povitimi rokami, nogami v mavcu, polno je starcev na vozičkih in nezadovoljnih sorodnikov, ki čakajo, da bodo njihove stare mame prišle na vrsto.
Kamorkoli seže pogled, ena sama gužva, medicinske sestre, ki tekajo sem in tja, reševalci, ki prevažajo paciente v velikih posteljah, dijaki zdravstvene šole, ki čuvajo nepokretne starke. Za sprejemnim pultom so tri administratorke, ki morajo poskrbeti za čisto vse bolnike, obiskovalce, za vse strice, ki ne znajo sami potrditi zdravstvenih kartic, za tete, ki so prepričane, da jih mora zdravnica ta pa ta zaradi njihovega krznenega plašča in natupirane frizure sprejeti takoj. Brez kakršnekoli napotnice.
V bolnišnico, kamor praviloma zahajajo bolni, poškodovani, utrujeni in stari ljudje, vlada kaos, ki bi ga mogoče pričakovali v večjem nakupovalniem centru, na koncertnem prizorišču, ne pa v bolnišnici. Nič čudnega, da si zdravnik za pacienta ne vzame več kot tri minute, če pa pred ordinacijo opravi vizito, če se paciente naroča dve uri pred odprtjem ordinacije in če je prav v vsakem trenutku pred vrati najmanj 30 ljudi. Nič čudnega, da so sestre zlovoljne in sitne, če morajo dnevno sprejeti veliko preveč pacientov, če morajo skakati iz pisarne v ordinacijo, od zdravnika do zdravnika in če nenehno poslušajo pritoževanje, javkanje in tečnarjenje. Nič čudnega, da so sitni pacienti. Čeprav so na pregled naročeni, nenehno čakajo, pred vsakimi vrati posebej in ne glede na to, koliko in kako se osebje trudi, po nekaj urah vsakdo postane živčen. Pustimo ob strani to, da nas bolezen ali poškodba že tako ali tako ne osrečujeta preveč.
Ko berem ali gledam novice o morebitnih stavkah zdravnikov, ko slišim, da primanjkuje medicinskega osebja, lahko le prikimavam, ko pa vidim demonstracijo vsega skupaj v živo, šele dojamem dimenzije poraznega stanja v slovenskem zdravstvu. Razumem, da Ministrstvo za zdravje nima čarobne paličice, s katero bi ministrica zamahnila in odpravila težave, a hudiča, reforme zdravstva se bo nekdo moral lotiti. In to kmalu. Preden ponori še tistih nekaj zdravnikov, ki so sposobni delati v takih razmerah in preden vse naše medicinske sestre gladko odkorakajo v tujino. Ali pa v kako drugo službo. V tej so resnično preobremenjene.
Vesela sem, da sva se domov odpravila zgolj s skrivnostnim ‘odstopanjem za deset stopinj’, hvaležna, ker se nama v bližnji prihodnosti ne bo potrebno vračati. Vsaj upam, da ne.
ob 15:04
jah “naši” so na rtv ukinili tudi vse oddaje o zdravstvu in sociali-o tem se ne bo govorilo-torej se jim zagotovo slabo piše.
ob 15:24
blagor tebi. :)
ob 15:30
Glede na to, kakšno je stanje, smo lahko veseli, da nam vse medicinsko osebje, ki ga premoremo, še ni pobegnilo v tujino.
ob 16:01
Imam nekako podoben problem na delu hrbta, kjer sem dobil odgovor z latinsko besedo, ki pomeni baje malo zamaknjen. In kaj lahko naredimo, ga vprašam. “jah nič ne”. Kljub slikanju kaj več od tega odgovora nisem dobil in definitivno ni vse ok. Upam samo, da slednje ne bo kasneje posledica česa hujšega.
Najbolje čim manj pri dohterjih in tako raje ne veš, če ti kaj fali in tako ni potrebno zgubljanje časa.
ob 16:03
Oh, kako te razumem…
pred kratkim sem imela operacijo zlomljene kosti v stopalu, kar je pac zahtevalo kar nekaj obiskov poliklinike…vsakic znova me je “navdusevalo” tamkajsnje stanje – nenormalna guzva pri rentgenih, žaganje, vrtanje, razbijanje in svinjanje po hodnikih, ko so bile “čakalnice” oz. hodniki najbolj polni, brez pomisleka, da bi lahko komu spodrsnilo na tleh prekritih s finim prahom žagovine in ostalim odpadnim materialom.
O osebju nimam pripomb – jaz bi bila 100x bolj sitna ob takih delovnih razmerah. ampak tudi sama sem bila odpravljena samo s kratkim “en mesec ne stopajte na prste”, zanimalo me je pa se en kup drugih zadev…
Verjetno bo tvoj sin moral obiskovati tudi fizioterapijo in ti priporocam, da ob kakšnem tretjem obisku tam povprašaš kako in kaj…zakaj ob tretjem? Ker takrat že vedo kdo si, v kaksnem stanju je noga in ne “težiš” ob prvem srečanju z njimi.
Pa srčno upam, da bosta obe okončini čimprej v redu!
ob 16:06
ko stojim, če je sreča sedim, v taki prenapolnjeni čakalnici, z strahom čakam na nekoga, ki mu bo popolnoma dokurčilo vse skupaj in nas bo bolnike skupaj z zagrenjenimi medicinskimi sestrami, hitrimi zdravniki, čistimi čistilkami, lepimi reševalci postrelil…
ob 16:21
Pa ravno zdaj, ko si moram osebnega zdravnika najti, si mi to napisala. Že dve leti se pripravljam, da bi šel po petnajstih letih na generalni pregled, pa me je spet minilo… :(
ob 16:52
@Strojnik, se opravičujem. Mogoče pa najdeš zdravnika, ki nima vrtse pred vrti in kjer vse funkcionira. Bojim se sicer, da boš zato mastno plačal, ampak, saj veš – dandanašnji ni nič več zastonj. Sploh pa ne zdravje.
@Orhideja … ja, točno to sem danes razmišljala, da ne bi bilo nič čudnega, če bi komu gladko film počil. V Ameriki se streljajo po šolah in trgovinah, v Sloveniji po bolnicah …
ob 16:57
Večkrat sem otroke peljala k ortopedom na polikliniko. Gužva, slaba volja, a presenetljiv nivo potrpežljivosti. Sestra se nam je s svojim tonom – z otroki govori zelo otročje – vedno zdela malo smešna. Ampak prijazno smešna. Počasi prideš do tega, da moraš spraševati. Zdravnik ti včasih že sam vse razloži, drugič spet ne, kajti njemu je tako vse jasno.
Najbolj sem bila jezna sama nase enkrat, ko je mene zadeva skrbela, on jo je pa predebatiral le s stažisti (kakšnih osem jih je menda bilo) – seveda bolj ali manj po latinsko. Od začetka nisem hotela izpasti tečna, potem mi je pa postalo jasno, DA TO SPLOH NI VAŽNO. Ni važno, kaj si mislijo o meni, najvažnejše je, da se za otroka primerno poskrbi. Pa tudi to ni čisto vseeno, ali bo mene nekaj na smrt skrbelo ali ne. Naj mi zdravnik ZDAJ pove, da ni nič posebnega, ne čez eno leto.
Dobro celjenje vama želim! Kosti in živcev!
ob 17:18
Sem dobil ponudbo za neko super ekstra zavarovanje, kjer si kao takoj na vrsti. Se mi zdi moralno sporno urivati se pred nekoga, ki si tega ne more privoščit. Mogoče kdaj kaj napišem o tem… :?
ob 17:26
@1danica, hvala za dobre želje;) Predvsem ko gre za otroka, znam biti neskončno pasja in zahtevna, a danes nisem izvedela prav veliko. Vseeno bi zelo težko komurkoli od osebja karkoli očitala, ker so bili prav vsi, v vsem tistem kaosu prijazni, potrpežljivi in celo nasmejani. A vseeno – hotela bi vedeti več.
@Strojnik, o morali bi se moral vprašati tisti, ki sploh dovolijo obravnavo ljudi glede na finančno zaledje, ko gre za nekaj tako osnovnega, kot je človekovo zdravje. Napišeš? Tema sploh ne bi bila slaba;)
ob 18:24
Zloba, odstopanje za 10 stopinj dejansko ne pomeni nič hudega, če pri zlomu ni prišlo do tega, da so se kosti zamaknile in v tem položaju tudi zarasle, kar je razvidno iz rtg slike.
Naj te potolažim, da se pri otrocih take omejitve gibljivosti precej hitro vrnejo v normalo. Za primerjavo poglej skrajne lege zdravega gležnja in naj vama bo to orientacija.
Sicer ti pa ponujam “strokovni” ogled ob prvi priliki, ko bom v Ljubljani, če boš še vedno v dvomih.
Čez zdravstvo pa ne bom, ker bi bil komentar “malo” daljši!
ob 18:40
[...] sem pri zlobi prebral zapis in debata mi je dala [...]
ob 18:46
@sekundek, očitno imaš zamaknjeno vretence ali gre za zdrs medvretenčne ploščice. Če zamik ni prehud, se ga da odpravit z vajami. Skoči do bližnjega fizioterapevta. V kolikor vaje ne pomagajo, ti priporočam obisk izkušenega (!) kiropraktika, vendar moraš po tretmaju obvezno delat vaje, da mišice obdržijo “popravljen” položaj hrbtenice.
Zloba, upam, da je ok, ker tu trosim nasvete, profesionalna deformacija ;-) .
ob 19:20
Pika, pa ti si svetska;) Sama se na rentgenske slike razumem toliko kot slon na porcelan, tako da bi karkoli težko primerjala … ;)
Kar pa se deljenja nasvetov in profesionalne ‘deformacije’ tiče … Se bojim, da boš morala še kakega natrosit;) Hvala!!
ob 20:08
Kot vedno: Jebeno dobr napisan in jebeno resnicno!
ob 21:13
LonDON … Kot vedno, spet pretiravaš;)
ob 21:31
Najbrž ti ni znan rek:
“V vsaki družbi obstajata dve inštituciji, ki sta vedno prenapolnjeni – bolnica in zapor”.
ob 17:49
Katja, zakaj bi pa fizioterapevta spraševala? Kolikor jaz vem, so fiziatri tisti, ki predpišejo fizioterapevtske vaje, fizioterapevti pa jih samo pomagajo izvajati in potem napišejo poročilo tega. Potem spet fiziatri pogledajo in predpišejo dodatne terapije, če so te potrebne.
Seveda se veliko fizioterapevtov znajde in poskuša zaslužiti na področju, za katerega niso izšolani, pa potem delijo nasvete in se delajo pametne.