črte. bele, črne, pisane, ravne … črte. obožujem jih. ko smo bili otroci, predvsem v nižjih razredih osnovne šole, smo imeli svojo igrico … 24 ur na dan smo se igrali to igro … ne stopi na črto. kakršnokoli … če stopiš na črto … imaš ‘ljubčka’. sramota.
potem … avionček. še ena igrica. ko s kamnom na tla narišeš kvadratna polja, jih oštevilčiš … skačeš po eni nogi … mečeš kamen in izgubiš … če stopiš na črto.
črta je meja … črta ločuje … črta nekaj pomeni. večina ljudi to pogrunta v rosnih otroških letih. kadarkoli vidi črto … dojame … da črta nekaj označuje … ločuje. so pa tudi ljudje, ki imajo s črtami težave. sklepam … da so ‘črtno-slepi’.
posebej slepi so za črte na cesti. tiste velike, debele in grozno bele črte, ki cestišče ločujejo na polovico … včasih so enojne … včasih dvojne. kadarkoli se z avtom spravim na cesto, me fascinirajo … ‘slepočrtneži’. mirno priletijo skozi nepregleden ovinek preko lepe bele črte, se komaj zaustavijo pred nosom mojega malega švabskega fičkota … in mi trobijo … kot da sem padla z drugega planeta. včasih se mi zazdi … da sem res … ker vidim belo, neprekinjeno črto in ker na mojem planetu učijo, da čez tisto črto ni pametno zapeljati.
ampak hej … tete, prilepljene na sprednjo šipo in strici z velikimi očali pač vedo … kaj počnejo. in vsi tisti mačoti, s sfriziranimi vozili, polnimi čudnih dodatkov in neonskih luči, frajerji, ki cesto pri belem dnevu razsvetljujejo z meglenkami in gospodične, ki so po pomoti v roke dobile volan zelo športnega avtomobila … zagotovo vidijo in vedo … bolje … od mene.
v tej veri me potrdi tudi vsak poskus parkiranja mojega poldija na kateremkoli parkirišču. vozila so sparkirana po dolgem in počez, levo in desno, naprej in nazaj … črte pa so tam … za okras. trapa jaz … sem mislila, da je tiste črte nekdo narisal zato … da bi ljudje bolj racionalno izrabili parkirišča … da bi tja spravili optimalno število vozil … sploh v mestnih središčih, kjer je parkiranje sila naporen šport. ampak … očitno … sem spet živela v zmotni veri. črte so v resnici .. modni dodatek … popestritev za vse nas … ki črte vidimo … in ki smo nekoč verjeli … da črte opravljajo neko funkcijo.
tiste debele proge na cesti, ki jim pravimo ‘zebra’ … tudi služijo zgolj in le – razbijanju monotonosti temnega cestišča, tiste lepe rdeče in široke črte, na katerih se tu in tam zablešči obris bicikla, pa razbijajo dolgočasno črno-belo kombinacijo cest in poločnikov.
me prav zanima … ali bi v otroštvu res dobila kakega ‘ljubčka’, če bi stopila na črto …. in zanima me, če bi igra ‘avinoček’ dobila povsem nov smisel, ko si mi trapi ne bi izmislili neumnega pravila … da se na črto ne sme stopiti.
ko naslednjič srečam kakega pilota, ga moram nujno pobarati, čemu služijo črte na letališču … tekače na atletskih mitingih in plavalce v bazenih … ali resnično potrebujejo ločnice med seboj … in nenazadnje … kakega šahista … ali je sploh kak smisel v igranju šaha na šahovnicah. a ni škoda barve?
ob 13:48
Črteč so res zanimive. Če zapelješ na levo čez napačno črto v resnici dobiš lubčka, lahko se celo kdo zatreska vate.
Ne vem pa kaj se ljudje razburjajo, če zajahaš tisto črto na parkirišču. Ljudje v resnici jahajo marsikaj, ko pa zajahaš eno (narisano) črto je pa cel halo. Slišal sem celo takšne manijake, ki bi obdavčili avtomobile tudi glede na tloris. Jokajo nekaj, da so parkirišča premajhna za moderne cestne terence. Mislim, halo! Tudi voznik takšnega se mora matrati zato, da izstopi, ker je zraven neka majhna kripa. Zato je najbolje, da ga parkira počez čez dve mesti. Tako se nihče ne tlači pa še avto se lepše vidi. Kdor prej pride prej melje! In prej te opazi kakšna lušna, ki jo povabiš na črtico potem pa še ona tebe na svojo s črtico, da lahko potem dodaš še eno črtico, če jo ni že kdo medtem s ključem na tvoj avto, ker mu ni jasno zakaj tako parkiraš, potem pa potegnil črto . Ker mu nihče ni pravočasno zarisal črte, ker če bi kot otrok bral črtice bi razumel, če ne drugače tako, da bi mu narisali črtice s šibo na tazadnjo.
Ah, življenje je eno samo črtovje, mi smo pa nekje vmes. :)
ob 16:14
Črte so kul. Tisti, ki jih ne upoštevajo, ne vedo, kaj zamujajo.
Frizura na črtico, črtica, ki sporoča, da je padel še en dedc, črtica, ki jo bereš in ob njej zaspiš.
Črte so kul v pobarvankah, ker ti omogočajo, da z barvanjem ne uničiš slikce. Ali pa tiste na steni, ki kažejo, da si ful zrastel.
Nalješe pa so tiste, ki skupaj z drugimi oblikami ustvarijo besede ali slike, ki jih nato občudujemo.
Pa da ne pozabim… risanka Črta je ena izmed onih, ki so tako preproste, a hkrati tako kul.
Jaz bom kar ostala “črtoljub”.
ob 21:28
js sm itak za linearizacijo ;)
ob 21:56
Znajo bit pa črte tut zlo omejujoče. Jaz sem črte vedno pojmovale kot nekakšne tihe kalupe. Dobro…obstajajo črte, ki jih sprejmeš in z njimi živiš (alla črte na cesti sej veste osebna svoboda se konča ko posegaš v svobodo drugega oz. ga ogrožaš)
drugače pa črta kot sama. ravna odrezana linija predstavla neko hladnost in odrezanost. načeloma tega pojma ne maram.
ob 22:35
hoj!
morem reči, že zelo dolgo spremljam tvoj blog, še iz ednevnika(škoda da si šla), ampak to gre res samo za branje, brez komentarjev.piši tako dobro še naprej, se beremo;P
lp
riddle