Otepala sem se ga. Nisem želela, da se zgodi. Nisem imela volje, da bi ga preživela. A zakon je zakon, rok je rok, in danes se je zgodil: Dan za državno birokracijo, to je tisti čudoviti dan, v katerem si prisiljen tako ali drugače sodelovati z vrlimi slovenskimi uradniki.
Kadarkoli ‘sodelovanje’ vključuje več kot pošiljanje dopisa, si je najbolje rezervirati par uric, si na mizo položiti dva velika sendviča in še večjo skodelico kave, trikrat globoko vdihniti in se lotiti dela. Ne škodi tudi kaka zaloga pomirjeval in že izpisani členi vseh aktov, ki se tako ali drugače dotikajo področja, o katerem nameravaš spraševati.
Začelo se je obetavno. S tremi zasedenimi ciframi, ki vse vrtijo čudovite pesmice, ki naj bi čakajočega na drugi strani pomirjale. Hja, no, nekaj časa že, po parih minutah držanja slušalke v roki in praskanja po riti pa bi me definitivno bolj pomirilo, če bi se kdo javil in mi povedal to, kar me zanima.
Seveda ne. Po nekaj neuspelih poskusih le prikličem prvega gospoda, ki me preveže. Javi se gospa. Ki me preveže. Javi se naslednja gospa, ki mi da novo telefonsko številko. Ta sploh ni prava. Ponovim vajo. Z vsemi prevezavami vred. Končno le najdem nekoga, ki ugotovi, da gospa, ki jo iščem, pri njih že leta več ne dela. Hmmm, zakaj potem držim v rokah spis z njenim podpisom in datumom, ki ni starejši od leta dni? Naj pošljem elektronsko pošto s svojim vprašanjem, pa bodo ugotovili, kdo v hiši je pristojen za področje. Fajn. Koliko časa bom čakala na odgovor? Ja gospa, to pa jaz ne vem. Še bolj fajn. V zakonskem roku moram izpolniti svoje obveznosti, vi pa ne veste, koliko časa mi boste razlagali, kake obveznosti sploh imam in do koga? Jebi ga. Državna uprava.
Naslednja inštanca. Davkarija. Telefon zvoni v prazno celo dopoldne. Še ena cifra. Še eno ministrstvo. Skoraj padem s stola, ko se takoj oglasi prijazen ženski glas, ki pripada osebi, pristojni za moje ‘težave’. Zastavim vprašanje. Ja ne vem, ja se mi zdi, ja veste, to pa jaz ne vem, ja, kaj pa vi mislite in joj, to bi pa morali v zakon pogledati, ja pa ne vem, vi samo pošljite.
Hudiča, pa kdo komu tu zdaj svetuje? Jaz vam ali vi meni? Od mene želite papirje, pa ne veste, kakšne. Ne veste, ali imate za dotično prijavo poseben obrazec in ni vam čisto jasno, komu vse moram obrazec poslati. To sem vedela, preden sem začela klicariti naokoli.
Še zadnja številka. Spet čudovita glasba, spet nekaj prevezav in na koncu koncev – osoren glas, ki mi razloži, naj raje pokličem jutri, ker danes gospod niso čisto prepričani, ali od mene prijavo sploh potrebujejo ali ne. Še en poskus preverjanja prisotnosti na DURS-u. Zaman. Telefon še vedno zvoni v prazno. Po treh urah telefoniranja sem vedela toliko kot prej. Nič.
In kaj sedaj? Edino, kar se v takih primerih obnese – preveri vse akte in člene, ki so ti na voljo, prikliči vse znance in prijatelje, ki bi ti vsaj približno lahko pomagali in znajdi se sam. Potem lahko le še upaš, da si vse naredil tako, kot je treba, poslal na prave naslove in v pravem roku.
Na koncu koncev se človek pač znajde. Ne morem pa, da se ne bi vprašala, za koji k*** plačujemo vse te birokrate, ki jih je tako ali tako skoraj nemogoče priklicati, ki se jim tako ali tako ne sanja, za kaj so pristojni in četudi slučajno najdeš kakega, ki se je celo pripravljen prijazno pogovarjati s teboj, običajno veš o problemu več kot on, ki naj bi ga poznal.
Mogoče pa je vsa ta neuporabnost državnih organov premeten načrt naše vlade, kako izobraziti neuko prebivalstvo. Vsi ti birokrati v resnici niso tako sitni in levi, kot bi mogoče kdo pomislil po nekaj telefonskih klicih, ampak gladko – blefirajo. Na ta prefinjen način silijo ljudi, da berejo zakone, zbirajo informacije, sestavljajo neobstoječe obrazce in z leti postanejo strašno pametni. Kar se mene tiče – jim prevzgoja definitivno uspeva. Dni za državno upravo je vedno manj, z njimi povezane sitnobe tudi, zakone pa bom tudi kmalu znala na pamet. Vsaj nekatere.
Hmmm … Kam moram jutri poklicati, da izvem, če vrli birokrati izdajajo tudi kaka potrdila za vse, kar so me naučili? Just in case, da me kdaj zamika kaka ‘državna služba’.
ob 17:13
ZLOBA: jaz pa vem, kaj vsi ti davkopožiralci počenjajo… GLEJ TUKI :-)
Drugače pa sem danes odmarširala k enemu od njih, s sabo sem imela čisto VSE dokumente (pogooglala), pa so me poslali domov, ker za enega od dokumentov še niso dobili potrdila s strani pristojnega urada, da sem res lastnica te listine. Pa nič. Bom bila pa brez osebne izkaznice. Pa kaj.
Drugače pa: saj ni neumno, da se spoznamo na zadeve, nas vsaj MALCE težje vlečejo za nos in druge okončine. Edini problem je v tem, da je naš čas tudi denar…
ob 17:22
Ne me spet zmerjat z vsevednostjo, ampak jaz se državljanskih dolžnosti lotevam prek interneta. Pošlješ mail. Maili so dokumenti in državna uprava se tega PO MOJIH DOSEDANJIH izkušnjah še kar drži. Ko imaš navodila “na papirju”, pa urediš, kar moreš in moraš. Imaš z imenom in priimkom podpisana navodila how-to za to, kar že počneš.
Ampak ti nisi rabila tega nasveta, ne? :)
ob 17:42
Toliko državnih uradnikov imamo zaposlenih zato, da se lahko pohvalimo s tem, da brezposelnost pada.
ob 18:20
Danes me je med delom zmotil klic z eno ponudbo. Enkrat bi zbrala telefonske vseh uradnikov, ki delujejo po zgoraj opisanem principu, in bi jih potalala vsem anketarjem in predstavnikom raznih podjetij. Pa naj klicarijo tja s svojimi pondbami, “nagradami” in vprašanji, mene pa naj pustijo pri miru. Kaj se ti zdi?
ob 21:06
Ma sej to je tako ali tako samo sebi namen. Večina pa tako ali tako spi. In pol se hvalijo, koliko naredijo – v resnici pa le požirajo denar, še toliko malo kot ga imamo.
Glede birokracije pa tole (verjetno že poznate):
ob 21:11
hehe, Zlobće, to so eni šalabajzeri. Mati kliče v bolnišnico na centralo pa ji tam dol mečejo. da te kap.
sicer pa nihče nikoli nič kaj dost ne ve, iz arogance so magistrirali, pa še drznejo ti na uho trobentat muziko, ki ponavadi para živce.
amelončič
ob 22:58
Ne spomnim se, če sem kdaj v življenju ‘naletela’ na prijaznega in informacij ter odgovorov polnega uradnika. Je to sploh možno :)?
ob 8:07
@Alcessa, točno to – moj cajt je vsaj zame precej vreden. Tega noben birokrat ne dojame. Verjetno sam nima podobnih težav. S pomanjkanjem časa, namreč.
@Tjasa, žal, ne. Maili še gredo, čeprav včasih traja kake tri, štiri mesece, da dobim odgovor. Tokrat je bilo prav nujno govoriti in poslati neke podatke, za katere pa nihče ni vedel, kam in v kaki obliki.
@Feniks, bo nekaj na tem. Zato tudi cestnino pobiramo, rože sadimo pa politike plačujemo;)
@1danica: sem razmišljala o tem, ja, kako bi izpadlo, če bi se ti ljudje znašli ‘na tržišču’, pa bi morali sebe ali karkoli drugega prodati, da bi dobili plačo. Po mojem bi precej hitro postali precej bolj prijazni.
@Ana; po mojem je nekdo doktoriral iz teh neumnih pesmi. še boljši pa so na hitro narejeni posnetki, ki te obveščajo, da ‘si v čakalni vrsti’.
@Seniorita; Po mojem so prijazni birokrati nekaj tako zelo resničnega kot Sneguljčica in 7 palčkov;)
ob 8:50
Če bi se ti ljudje znašli na tržišču, ne bi postali bolj prijazni, ampak bi se obesili… :(
ob 8:42
Hja to ravno ne… v zasebnem življenju znajo nekateri biti prav prijetni. Zgleda, da ko prestopijo vrata “državne uprave” avtomatsko s tem pride aroganca, nesramnost, nezainteresiranost… Pač – poklicna deformacija :)
ob 8:58
@Strojnik, tvoj pesimizem zna včasih biti brezmejen;)
@Tamara: Vem, nekaj jih celo poznam. Ampak včasih res pretiravajo;(
ob 13:38
Včasih? Si pa milostna :) Najbolj zanimivo je, da ti na kavi znajo povedati vse (privat seveda), ko pridejo pa v službo pa veselo pozabijo na vse, kar so znali še pol ure prej…
ob 14:51
je bilo potrebno oddat napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem a? :)
hja, naša birokracija je znana po tem. Glede na to, da sem v takšnem “fohu”, da imam z njimi vedno znova opravke, se včasih čudim, da nisem redni potrošnik Persen-a.
Upam, da si oddala in izpolnila državljansko dolžnost
S
ob 16:35
@Tamara, če hočem, sem tudi prijazna;)
@Saš, žal ne. Šlo je za vpis zastopnika v evidenco ustanov oz. spremembo le tega. Malenkost, iz katere je zrasel cel problem. Ampak Persenov pa vseeno nisem potrebovala;)