blodim, blodiš, blodi

središče vsakega mesta bi verjetno res moralo biti zaprto za promet, polno zelenic in ljubkih dreves … stojnic s spominki in vsakodnevnim kulturnim dogajanjem … ljudje pa naj bi se tam sprehajali peš … ali kvečjemu … kolesarili. v resnici … bi lahko bila cela mesta taka … od periferije do centra … avtomobile bi prepovedali … zagotovili delujoč javni prevoz in vsi ljudje na tem svetu bi bili srečni.

seveda je realnost malo drugačna. pločevine se je v zadnjih deset in nekaj letih nabralo toliko, da ne vemo, kam z njo, ljudje smo se povsem polenili in brez avta ne moremo niti čez cesto … kaj šele na delo ali v trgovino. samo en avtomobil v družini je premalo … mati mora imeti svojega, fotr po možnost dva … otrok pa ga dobi takoj, ko dopolni 18 let. rezultat? mesta se utapljajo v pločevini in smogu … parkirnih mest ni … za kilometer ceste v jutranji gneči porabiš pol ure.  vsaj … v ljubljani.

prav nič ne zavidam gospodu jankoviču, ki se je lotil urejanja ljubljane … tako s številnimi gradnjami kot (baje) … urejanjem prometa … marsikatero ulico pa se poskuša tudi narediti lepšo … (beri … bolj zeleno). gospod župan se je lotil hude bitke … pločevinasto in razdrapano ljubljano spremeniti v lepo, urejeno mesto. nekje je treba začeti … in smo … zaprli mestno središče, postavili nešteto gradbišč in pozelenili nekaj ulic. tako je prav … nekje je treba začeti. in čeprav vsako jutro zelo globoko diham … da ne znorim v prometnem kaosu … in čeprav … bi velikokrat domov prišla prej peš kot z avtomobilom … se trudim … ne razburjati.

ampak (ja, vedno je nek ampak) … v zadnjih tednih se je moj pogled na svet nekoliko spremenil. ko si prisiljen naokoli prevažati otroka v invalidskem vozičku … in kasneje … otroka na berglah … ugotoviš … da je svet poln preprek in ovir. če po svetu hodiš kot navaden, zdrav smrtnik, vsepovsod vidiš – parkirišča za invalide, dovoze, dvigala … in zdi se ti … da počasi svet postaja invalidom prijazen. my ass … v ljubljani … v večjih nakupovalnih centrih še mogoče … a večina trgovin in stavb … je invalidom še vedno nedosegljivih … ali pa je dostop do njih skoraj nemogoč. kar poskusite zvoziti katero od res strmih klančin z navadnim invalidskim vozičkom … ali poskusite premagati tri stopnice, ki vas ločijo od trgovine … pred katero je … parkirišče za invalide. misija nemogoče … vam rečem.

mi smo imeli srečo … voziček smo zamenjali za bergle in se odpravili v šolo … ki se nahaja … skoraj v centru ljubljane. že tisočkrat sem preklinjala ureditev resljeve ulice, ob kateri se nahaja javna rtv hiša, pa dve šoli, vrtec, pošta (pa še kaj) in kjer je nemogoče parkirati za tistih nekaj trenutkov, da otrok varno skoči iz avtomobila. nikoli mi ni bilo povsem jasno … kako spravijo starši otroke v vrtec … saj ti pač ne skačejo iz avtomobilov in se v vrtec pač ne odpravijo sami … a do kakega hudo pametnega zaključka nisem prišla.

vedno sem se tolažila … da je potrebno nekatere stvari pač vzeti v zakup … in jebi ga … če si tako nor, da delaš v centru in tja voziš otroke v šolo ali vrtec … ne javkaj. pojdi peš. in smo šli. trenutno pa … peš ne moremo. z berglami je vsakih 100 metrov presneto napornih … da zlezemo iz avtomobila in si oprtamo nahrbtnik … traja nekaj minut … in avtomobil … je potrebno nekje pustiti. na celi resljevi je za obe šoli … pošto in vrtec … na voljo … 5 parkirišč. hmmm … a vi mene hecate?

če želim otroka varno in s čim manj napora spraviti v šolo … se moram od doma odpraviti pol ure prej … in celo pot moliti … da bo prost edini košček pločnika … na katerega se še da zapeljati. točno to … pločnika. 5 parkirišč je namreč zasedenih od noči naprej … celotna ulica pa je lično omejena s količki in drevesi … po novem pa še s čudovitim gradbiščem, ki sega prav do roba cestišča.  če je pločnik že okupirala kaka obupana mama pred mano, mi ne ostanenič drugega, kot da se vozim v krogu … dokler se gospa ne odparkira.

rešitev? baje je srednja pot tista prava pot. zelenice in drevesa v centru so super … ampak … 10 dreves manj bi marsikateremu staršu prihranilo kak siv las … otrokom pa omogočilo približno varen prihod v šolo. vsi pač ne živimo v centru in zelo nam je žal … nekako se moramo tja spraviti. nekateri … tudi z avtomobilom in v določenih primerih … smo prisiljeni avtomobil za kak trenutek ustaviti tik ob šoli.

vem … moje težave se bodo rešile že v nekaj tednih … a ostale bodo … komu drugemu … s polomljenim otrokom … otrokom invalidom … vsem staršem, ki vozijo otroke v vrtec … in tistim, ki bi radi otroka varno spravili v šolo. zame je odgovor torej na dlani – parkirišča bi … pa kako drevo manj. ampak … kaj hočem … parkirišča mesta ne polepšajo … tako kot drevesa, kajne?

... brez komentarjev