Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci,

žal mi je , ker danes ne morem biti z vami, a za današnji dan imamo v Študentski svetovalnici že dlje časa napovedani obisk profesorjev iz Belgije in Fakultete za socialno delo, ki jih zanima primer dobre prakse, eden od projektov Zavoda Študentska svetovalnica, študentska hiša SRCe.

Vseeno mi dovolite, da v nekaj stavkih komentiram predlagane spremembe, o katerih boste glasovali na današnji seji;

Veseli me, da budno spremljate delovanje našega Zavoda in da ste zaskrbljeni, ko gre za našo strokovnost, uspešnost in delo na splošno. Malo manj me veseli, da danes glasujete o spremembah, o katerih ne jaz, kot direktorica Zavoda, ne člani našega sveta Zavoda ali sodelavci zavoda uradno nismo bili obveščeni. Prav tako na današnjo sejo uradno nismo bili povabljeni in tudi želja, da bi delovno telo Študentskega zbora za zavode lahko sklicalo sejo in podalo svoje mnenje, ni bila uslišana. O transparentnosti, s katero se tako radi hvalimo v naši hiši, tako tu težko govorimo.

Predlagana sprememba, s katero bi spremenili število in razmerje članov v svetu Zavoda Študentska svetovalnica, ni sprememba na bolje, kot trdi predlagatelj, saj sedanji svet zavoda že zagotavlja večinsko udeležbo študentov pri odločanju (4 od 7) in večinski nadzor ustanovitelja, ŠOU v Ljubljani (prav tako, 4 od 7). Predlagana sprememba pomeni le eno – popolno izključitev predstavnikov sodelavcev Zavoda, ki najbolj dobro poznajo naše delo in ukinitev še tistega dela avtonomije, zaradi katere se je Zavod sploh ustanovil. In ustanovil ga je, s popolno podporo, prav Študentski zbor ŠOU v Ljubljani.

Spremembi, ki govori o zahtevani izobrazbi direktorja, ne morem oporekati. V kolikor ste mnenja, da bi, z dodatnimi tremi izpiti in oddano diplomo, Zavod vodila bolje, spremembo izglasujte. Dovolite le, da vas pred tem seznanim, da moja funkcija v nobenem smislu ni strokovne, ampak organizacijske narave. Za strokovnost dela našega Zavoda v skladu z vsemi akti skrbijo ustrezno izobraženi, usposobljeni in imenovani strokovni mentorji, med katerimi imamo tudi doktorja prava.

Uspešnost pridobivanja sredstev na razpisih se preverja z dejanskimi zbranimi sredstvi – v osmih mesecih leta 2011 je tako Zavod, ki ne deluje še niti dve leti, na razpisih že pridobil 70.000 evrov, kar predstavlja tretjino razpoložljivih sredstev. Glede na to, da je zavod neprofitne narave, da skrbi za socialno ogrožene in kot tak ne trži svojih storitev, je to uspešen rezultat – še pred zaključkom koledarskega leta. Močno dvomim, da bi diploma iz slovenskega jezika in primerjalne književnosti  dejansko lahko vplivala na končno številko zbranih sredstev.

Sama svoje prednosti pri delu v Svetovalnici ne vidim v kakršnikoli izobrazbi, ampak v svoji življenjski zgodbi; Dejstvo, da sem na fakulteto prišla kot mamica študentka, dejstvo, da sem se skozi študij preživljala sama, dejstvo, da sem od blizu spoznala vse štipendijske sheme, denarne socialne pomoči, bivanjske stiske in stiske drugih posameznikov, dejstvo, da na ŠOU v Ljubljani in v Študentski svetovalnici delam že 13 let, mi dajejo izkušnjo, znanje in moč, da vodim zavod, po svojih najboljših močeh.

Te iste izkušnje, ta ista zgodba, mi prav tako daje moč, da grdim, osebnim diskreditacijam, ki sem jim priča v zadnjih tednih in za katere sem prepričana, jih boste na moj račun tudi danes slišali veliko, ne dovolim, da bi me (preveč) prizadele ali zmedle pri tistem, kar sem do sedaj počela z največjim veseljem – delu v Svetovalnici.

Od nekdaj sem bila dovzetna za kritike in predloge, zato me v vsej zgodbi najbolj bega dejstvo, da se z menoj, v kolikor moje delo ni korektno ali sem zanj preveč plačana, do danes nihče ni pogovoril ali vsaj z besedo omenil, da ni zadovoljen z delom Zavoda, ki se lahko pohvali z edino študentsko hišo, s 23.000 svetovanji na letni ravni in ki sodeluje s številnimi organizacijami doma in v tujini.

V kolikor ste mnenja, da moje delo ni dobro, bi vas iskreno prosila, da preko sveta Zavoda predlagate mojo razrešitev. Nikakršnega namena nimam, da bi ji oporekala. Hkrati pa vas še bolj iskreno prosim, da ne dovolite, da parcialni interesi posameznikov spremenijo svet Zavoda Študentska svetovalnica in na ta način prevzamejo in obvladajo zgodbo, ki je dobra, edinstvena in ki v prvi vrsti skrbi za socialno ogrožene mlade v Sloveniji.

Sanja Leban, (zaenkrat še) direktorica Zavoda Študentska svetovalnica.Similar Posts:

Zakaj bom na referendumu glasovala PROTI Zakonu o malem delu?

Mamica študentka? Delat naj gre, če želi preživeti!

Halo, gospa? Vas lahko malce ‘nategujemo’?

Menjam RTV naročnino za ukinitev prvega in drugega programa

Preženimo študente, ukinimo fakultete

Sedim v kopalni kadi, s pokrčenimi nogami in čutim vodo, kako polzi po mojem telesu. Skoraj tako topla je kot tvoji prsti včeraj. Vsaka kaplja počasi, vztrajno briše vonj po tebi.

Na dlani nosim milo in z njim rišem sled po telesu. Vsaka sled, del tebe manj, vsaka črta, dotik stran. Spiram te s prsi, trebuha, nežno božam s stegen, brišem te, utapljam te.

Tvoj vonj. Še vedno je povsod. Lasje? Kot da ne bi bili moji. Kot da bi vanje celo noč skrival svoje prepoteno telo. Koža? Še nikoli ni imela toliko drobnih por, ki bi skrivale sled tebe.

Povsod si. Na vsakem koščku kože, v vsakem kotičku mojega telesa. Kot so bili včeraj tvoji prsti. Tvoje ustnice in jezik. Prebožal in predotikal si se me. Našel vse, kar si iskal in še več. Ure si se utapljal v meni, ure sem cepetala pod teboj in se zvijala v nasladi. Ure si me jemal in čisto vse si vzel.

Povsod si. Na vsakem koščku kože, v vsakem kotičku mojega telesa. V moji glavi. Še vedno te slišim, kako mi bereš misli in mi na uho šepečeš, kaj vse bi še počel. Kaj počneš. Kaj boš počel. Vsak dotik napoveš z besedo, vsak poljub z dotikom. Govoriš, kar hočem slišat, dotikaš, kar hočem čutiti.

Jutro je in ne morem te sprati s sebe. S svojimi poljubi si se zagrizel vame, se razlezel po meni in napolnil vse, kar sem.

Sedim v kopalni kadi in čutim kaplje, ki mi rosijo po obrazu. Čutim jih, kako mi drsijo preko razpokanih ustnic, utrujenih vseh poljubov. Čutim jih na vratu, kjer se riše sled, ki jo tako rad puščaš za sabo. Čutim jih na prsih, ki zatrepetajo vsakič, ko se spomnijo, kako so včeraj po njih drseli tvoji prsti.

Na dlani nosim milo in z njim rišem sled po telesu. Vedno močneje, vedno bolj odločno te preganjam, spiram te s sebe in te skrivam v vonjih stekleničk, razporejenih na robu kadi. Ne maraš jih. Praviš, da se skrivam za njimi. Praviš, da me ne začutiš zares, ko jih nosim na sebi.

Končno se mi zazdi, da je zadnji del tebe zdrsnil v eno od srebrnih luknjic na dnu.

Dvignem telo, dvignem obraz in še zadnjič zaprem oči, ko se po meni zlivajo težke kaplje vroče vode. Opran si, spran in pozabljen, prevlečen z milom in zbrisan z vročim tušem. Skupaj z zadnjo kapljo si spolzel z mene.

Belina ni več tako bela, svetloba je znosna, ogledalo skrito v oblaku pare. Z roko narišem sled, da v njej vidim pordel obraz in kodre mokrih las, ki ga obkrožajo. Čisto na hitro si čez utrujene ustnice potegnem balzam in se zavijem v brisačo.

Stopim iz kopalnice, pohitim čez hladen hodnik in odprem vrata v sobo.

Buden si. Čakaš.

Brisača zdrsne na tla. Medtem ko lezem k tebi, ujamem tvoj nasmeh in ti povem: Dišim. Milo moraš sprati z mene.Similar Posts:

Neka zgodba; 2. del

Ujela bi trenutek

Sanje

Mozaik.

ne, ne bojimo se!

Na povabilo si prisedel in v trenutku prebudil tisoče želja, ki so dolgo spale v meni. Nemir je zaplaval po žilah, želodec se je skrčil v prijetnem ščemenju, dlani so potno zajokale in zaječale … po dotiku.

Zvlekla sem te. K sebi. Skoraj brez besed. Čisto odveč so bile. V premehko posteljo in še bolj mehak objem. Pustila sem se ti ljubiti do jutra in ti ožela pomaranče. Pred tvojim odhodom sem te objela, kot bi objemala sanje.

Vrnil si se. Še enkrat. Z več besedami in več poljubi. Prsti so še lepše drseli po telesu in objemi so dišali še bolj. Naenkrat se je zazdelo, da objemam resnično. Povedala sem ti, hočem te zase.

Poljubil si me na čelo in za menoj zaprl vrata. Pogreznil si se v temno tišino, temno kot sanje, ki jih odplakne jutranja kava.

Sedim za mizo in jo srebam. Črno, brez sladkorja. Cigaretni dim blaži svetlobo jutra.

Legam v posteljo, zapiram oči in kličem sanje. Tople, dišeče po tebi, sladke, igrive, nepoznane. Objemam telo in skrivam prste v kodre nad vratom. Nežno drsim po sencih in lovim tvoj utrip.

Tema pada. Ni te. Ni sanj. Zaspim. V potnem objemu toplega, znanega … ne tvojega.

Sanje so, da pridejo in gredo. Sanje so, da se jih sanja, ko se jih najmanj pričakuje. Sanje so, da je resničnost bolj znosna. Sanje so, dokler se jih ne uresniči.

Še kak večer bom legla k tebi in si te zaželela. Te mogoče izsanjala.

Potem te bom pustila. V sledi neke noči, v misli nekega spomina.

Sanje namreč sanjamo tudi podnevi. In Sanje si želimo – več.Similar Posts:

Nočno kopanje

Neka zgodba; 2. del

V soju uličnih svetilk.

Neka zgodba; 1. del

Ujela bi trenutek

Če se je v naši državi študentsko delo razpaslo do nezavesti, če nadzor ne deluje in če prihaja do zlorab, naj se nemudoma uvede enotna evidenca vpisov (na vse, tudi in predvsem – višje šole) in naj, za božjo voljo, ta, ki ima vsa pooblastila v rokah, to je država, začne izvajati nadzor, ki ga je že davno predpisala sama sebi.

Zelo malo – enotna evidenca vpisov in nadzor, ki je v obstoječi zakonodaji boljši, kot ga predvideva Zakon o malem delu – to je vse, kar je potrebno, da se uredi področje študentskega dela. Če na to kdo doda še primerno obdavčitev vseh oblik dela, kar pomeni – nižjo za redno zaposlovanje in višjo za vse začasne oblike dela – ne bo imel nihče čisto nič proti.

Zakon o malem delu ni niti v eni od zgornjih točk boljši od obstoječih aktov in niti enega od naštetih problemov ne rešuje. Kvečjemu – z metanjem različnih skupin v isti koš ter širjenjem možnosti opravljanja tovrstnih začasnih oblik dela iz manj kot 200.000 na 800 in več tisoč posameznikov povečuje možnosti zlorab.

Ob dejstvu, da Zakon o malem delu ne prinaša nobene od nujno potrebnih sprememb na področju študentskega dela, me v celotni zgodbi najbolj moti to, da morebitno sprejetje Zakona (pod populistično krinko ukinjanja študentskih organizacij in študentskih servisov) predvsem napoveduje spremembo trga delovne sile, celovito reformo trga dela, v smeri prekernih, začasnih, nezanesljivih in nezaščitenih oblik dela.

Na tem mestu pa se zame, ki se več kot 10 let ukvarjam s socialno ogroženimi mladimi, zgodba šele zares začne;

Kot argument za malo delo se vseskozi pojavlja fraza, da naj študenti študirajo, delavci pa delajo. S to trditvijo bi se seveda strinjala, če ne bi poznala realnega stanja; Samo na področju Univerze v Ljubljani je med 10 in 20 tisoč socialno ogroženih študentov. Velika večina teh študentov opravlja študentsko delo in ob tem pridno in predvsem – redno študira. Večina teh študentov ne dela zato, ker v tem neskončno uživa ali ker hoče ‘nategovati’ državo, ampak ker rešuje stisko – ne le sebe, ampak vedno bolj pogosto – stisko svoje matične družine.

Res je, študentsko delo se je uvedlo kot socialni korektiv, res pa je tudi, da je študentsko delo – prav v zadnjih mesecih in letih – še vedno socialni korektiv, ki sedaj celotnim družinam omogoča preživetje. Potopi velikih podjetij, vse več staršev brez dela, vse več družin na robu preživetja, to je realnost velikega števila študentov in to realnost mladi rešujejo z delom. Študentskim delom.

Zgolj ena petina jih prejema štipendijo, manj kot desetina jih ima možnost bivanja v študentskih domovih in socialni transferji, za katerimi se tako radi skrivajo govorci Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, in ki naj bi pomagali ljudem v stiski  – mladim pač niso na razpolago.

Podoba o povprečnem študentu, ki so jo v zadnjih letih uspeli sproducirati določeni politiki in predvsem mediji, ki se zabava, popiva in od sebe ne da nič – je zmotna in predvsem žaljiva za velik del mladih, ki se šolajo.

Mladim ni v interesu, da s študentskim delom preživljajo sebe in svoje družine, mladim ni v interesu, da študij podaljšujejo. Še več – večina tistih, ki dela preko napotnic in ki je v socialni stiski, študija ne podaljšuje. Uspe jim oddelati vse in zaključiti izobraževanje v zastavljenih letih. Do sedaj so bili delodajalci te mlade dolžni po diplomi zaposliti, sedaj bodo mladi diplomanti opravljali malo delo – kot brezposelne osebe. Halo?

Napake, odstopanja in zlorabe, ki se na področju študentskega dela pojavljajo, so plod slabega nadzora (če o njem sploh lahko govorimo) in nedopustno se mi zdi, da bodo zavoljo tistih, ki izkoriščajo napake v sistemu (teh bo ob morebitnem sprejetju Zakona o malem delu še več), najkrajšo potegnili prav tisti, ki imajo – najmanj.

Več kot deset let že spremljam mlade v stiski in na podlagi desetletnih izkušenj lahko z gotovostjo trdim, da se njihov položaj iz leta v leto poslabšuje. Če so študenti pred desetimi leti kot stisko prepoznali dejstvo, da si ne morejo privoščiti računalnika ali študija v tujini, v zadnjih letih za mlade zbiramo denar za položnice in hrano za – osnovno preživetje!

Nora (in presneto neumna) bi bila, če bi trdila, da spremembe niso potrebne. So! Nujno potrebne. A spremembe na bolje, ne na slabše. Mladi potrebujejo socialno varnost, mladi potrebujejo dovolj sredstev, da mirno doštudirajo in se redno zaposlijo. Mladi potrebujejo neprofitna stanovanja, štipendije in možnost, da si ustvarijo družino.

Dokler država ne bo sposobna ponuditi alternative, ki bo pomenila aktivno politiko zaposlovanja, nižanje prispevnih stopenj za redne zaposlitve, olajšave za zaposlovanje težje zaposljivih/ranljivih skupin, zadostnega števila dovolj visokih štipendij in možnosti cenovno sprejemljivega bivanja, si država ne sme privoščiti, da še tistim, ki z lastnim delom in iznajdljivostjo zmorejo preživeti sebe in marsikdo še svoje starše – jemlje pravico do dela.

Dokler država ne bo sposobna spoštovati pravil in izvajati nadzora, ki ga sama predpisuje, imam pravico (in dolžnost), da glasno in jasno nasprotujem spremembam – na slabše.

Zakon o malem delu ni nikakršna reforma obstoječega stanja, je zgolj širjenje polja možnosti zlorab na tri velike, socialno ogrožene skupine, poskus kozmetičnega popravka statistik brezposelnih v državi in napoved vrnitve mezdnega dela.

Zakon o malem delu je strokovno in vsebinsko neprimeren, njegove morebitne posledice pa škodljive za najbolj ranljiv del populacije, zato bom na referendumu, 10. aprila, brez pomislekov glasovala PROTI.

PS: Tekst ni namenjen prepričevanju prepričanih, ampak je zgolj predstavitev mojega pogleda na aktualno dogajanje. To baje smem početi na svojem blogu:) Tečnih debat ne želim spodbujati, bom pa skušala odgovarjati na vsebinska vprašanja. Hvala za sodelovanje:)

PS2: Ker sem pridna, ubogljiva in spoštljiva državljanka, zapiram možnost komentiranja na blogu; sicer s skoraj polurno zamudo, a prej mi pač ni uspelo priti do računalnika.
Similar Posts:

Nagovor poslancem

Mamica študentka? Delat naj gre, če želi preživeti!

Preženimo študente, ukinimo fakultete

kaj pa ti sploh znaš?

o varstvu pri delu … pa zdravju in kadilcih

Januarja 2010 mi je bila na naslov, kjer nikoli nisem imela prijavljenega začasnega, še manj pa stalnega prebivališča, poslana priporočena pošiljka. Ker na dotičnem naslovu ne živim, te pošte nisem ne prejela in ne prebrala. Na pošto, ki je nisem prejela, seveda nisem odgovorila, zato sem postala podjetju, ki ga ne poznam, dolžna malo manj kot dva evrska tisočaka.

S tem se je strinjalo tudi okrajno sodišče v Ljubljani, ki je moji dragi banki naročilo, naj mi z računa postrga, kar se postrgati da. Seveda se banka temu ni uprla in seveda sem ostala brez denarja. Vse se je zgodilo, ne da bi na svoj stalni naslov prejela eno samo obvestilo, izvedela sem šele, ko hotela dvigniti denar, da bi plačala najemnino.

Potem sem šla; Najprej na banko, da sem ugotovila, da sem v postopku izvršbe. Na listek papirja so mi napisali številko sklepa, s katero sem odromala na okrajno sodišče, kjer so mi pod nos pomolili sodni spis. Najprej sem opazila, da je sodišče vse skupaj požegnalo zgolj na podlagi mojega imena in priimka ter rojstnega datuma. To so vsi osebni podatki, navedeni v celem spisu. Teta na ‘šalterju’ se je takoj strinjala, da je narobe, da v celi zgodbi nisem na naslov stalnega prebivališča prejela niti enega obvestila, ampak ‘oni tega niso dolžni preverjati’. Pika. Tu se zgodba zanje konča.

Zame se seveda ne. Potrebujem dve stvari – odvetnika, ki mi ga ne bo potrebno plačati v naprej in sredstva, da prerinem skozi mesec, plačam najemnino, skratka – preživim. Z odvetniki bo, ob pomoči prijateljev in znancev, še nekako šlo, s kratkoročnim reševanjem finančne zagate pač ne. Banka mi ne bo odobrila ne limita in ne kredita, dokler ne dobi sklepa sodišča, da so moje obveznosti poravnane, da je postopek torej zaključen.

Postopek, ki je bil od začetka napačen – od naslova pa do dolžnika. Postopek za dolg, ki ni moj. Kako naj torej pridobim sklep sodišča, da je postopek končan, če mu v osnovi – oporekam? Ne samo postopku, tudi njegovi vsebini. Pojma nimam, tete na banki in na sodišču pa še manj. To ni njihova stvar (in ja, to je stavek, slišan na obeh naslovih). Znajdi se, če se moreš, v tej kafkovski zmedi.

V tiste pol ure, ko sem čakala, da mi gospa referentka na sodišču pove, komu in kaj sploh dolgujem, sem izprašala svojo vest; Po glavi mi je šlo vse, od morebitnih prometnih prekrškov do neplačanih računov, davkov, česarkoli. Nič, nada, niente. Nimam niti ene kazenske točke, nimam neplačanih računov, tej jebeni državi ne dolgujem ničesar. Bolj vzornega državljana si težko predstavljam.

A kaj mi to pomaga? Trenutno sem tako v očeh sodišča kot banke dolžnik, in čisto vseeno je, zakaj in kako sem do tega prišla. S svojimi sredstvi ne morem razpolagati, ne morem si povečati limita, ne morem najeti kredita, nič ne morem, dokler ne splezam iz birokratske črne luknje, v katero sem padla. Banko prav malo briga, da imam otroka, ki ga moram preživeti, sodišče še manj, da moram plačati položnice, najemnino in zraven še – jesti. Na razpolago imam uradno pot, naj jo izkoristim. To je nasvet tedna.

Fak of pa taki nasveti, taka birokracija, taka država. Dala bom vse od sebe, da iztožim svoj denar, skupaj z vsemi obrestmi, ki jim bom, če se bo le dalo, dodala še stroške za vse preživete čustvene pretrese. To bo, srčno upam, po tem, ko se obrne slavni slovenski sodni mlin, naneslo dovolj, da si plačam letalsko karto za tople kraje in da dokončno pobegnem iz te doline Šentflorjanske.Similar Posts:

Oko za oko? Zob za zob?

Na katerem planetu živijo naši politiki? In na katerm živim jaz?

Luksuz sodobne Slovenije: kruh in mleko?

o komentiranju blogov

ko mi država čez noč vzame pravico do izbire

Krajo se da kaznovati, neumnosti žal ne.

Z nožem pod rebra ali na Zahodu nič novega.

danes sem prijazna.

Menjam RTV naročnino za ukinitev prvega in drugega programa

helikopterje vsem prebivalcem posočja!

Si te želim? Mogoče, čisto malo. Takole, krvavo, meseno malo. Kolikor pač premorem krvi v žilah.

Večino krvi je spila siva rutina, večina je odtekla za viharje zadnjih tednov, mesecev. Službenih, da ne bo pomote. Drugače je tam, kjer tebe zanima, vse tako zelo pod kontrolo, da se že malo dolgočasim.

Pa v resnici – lažem. Ne dolgočasim se. Tako zelo dobro sem, kot že dolgo ne. Čeprav je telo izmučeno in um na trenutke sploh ne funkcionira, je moja čustvena barka našla svoj pristan, trdno sidrišče, tam in takrat, ko ga sploh ni iskala.

V resnici oklevam, mencam. Ker me malo skrbi zate. Ker ti ne morem čisto glasno in hladno povedati, da te ne potrebujem. Da ne potrebujem mimobežnih dotikov, niti hlastajočih objemov. Ne potrebujem te, da me pobiraš, ne potrebujem, da me čuvaš, še manj, da se me lačno dotikaš.

Hočem nekaj več. Hočem veliko več. Ni mi do seksa. Hočem se ljubiti. S tabo?

Spet – ne. Predolgo že traja vse skupaj, predolgo trajava midva, da bi se lahko še enkrat zaljubila.

Nisi vedel? Trap, seveda sem se zaljubila. Prvi trenutek, ko sem te videla, ko si mi stisnil roko in mi zadišal svoje ime. Takrat sem se zaljubila. In se ljubila s teboj.

Sedaj? Sedaj je vse površno. Polovičarsko. Toliko bi me lahko poznal, da bi vedel, ne zadostuje mi. Niti približno.

Moja barka je tako trdno zasidrana, da ne potrebuje bližine samo zato, da je ne odplakne vsak majhen val, vsak piš vetra.

Moja barka je tako trdno zasidrana, da mi je prvič v življenju jasno, da bližina nima nikakršne zveze z ljubeznijo. Bližina me samo tu in tam opomni, da še čutim, da se še pustim zmesti. Nič več od tega. Nobene iluzije več, da bližino potrebujem za preprosto preživetje.

Oklevam, mencam, ker ne vem, če ti, v vsej svoji površni odločnosti, zmoreš kaj veš od površnosti. Če zmoreš razumeti, da si nekdo želi več, ker sam – ne zmoreš nič več od tega, kar daješ. In predvsem – kar jemlješ.

Če bi to zmogel, bi razumel, da sem že davno končala najino zgodbo. Da sem bila samo še lupina človeškega telesa, ki se je pustila božati. In v tem – uživala. Lupina, koža, ne jaz.

Jaz sem tu. In zdaj.

Pozibavam se na valovih sedanjosti in si domišljam prihodnost. Toplo, krvavo in čutno. S prepletenimi dlanmi na sprehodu skozi istrske vasi, s palačinkami v ponvi in dolgočasnim filmom v nedeljo zvečer. Prihodnost, v kateri se ljudje dotikajo in čutijo, kjer ljudje ljubijo s poljubi, ne telesi.

Ne, ne pogrešam te. In tudi ne oklevam več.

Lahko ti povem. Govorim ti. Glasno, a ne čisto hladno, ker to ne bi bila jaz, da me že dolgo ni več. Da že dolgo sanjam neke druge sanje.

Govorim ti. Pravkar. In ti spet ne slišiš. Ne čutiš. A vendarle – zahtevaš ljubezen.

Trap moj, ljubezni se ne zahteva. Ljubezen se daje. Ko boš to dojel, me boš mogoče slišal, mogoče razumel. Mogoče celo – dotaknil.Similar Posts:

Na kratko o površnih ljudeh in praznih besedah.

Večer na balkonu

ko mi država čez noč vzame pravico do izbire

Internet ne delaaaaaaaaaaaaaaaa!

pismo nekemu (bivšemu) očetu …

Poljub. Otroško nedolžen, kot bi bil prvi. Kuštrava glava in nagajiv, moder pogled. Nežne roke, ki se bojijo dotika, prsti, ki vseeno hlastajo za telesom. Ne ujamejo ga, le ustnice ujamejo ustnice. Čisto narahlo, toliko, da mravljinci pogoltnejo telo.

Njegov mimohod. Vonj, ki jo je spravljal v ekstazo. Vonj, ki jo je ob vsakem srečanju silil, da bi se ga dotaknila in skušala gmoto njegovega telesa zdrobiti s svojimi malimi rokami. Vonj, ki ga nikoli ni želela sprati s sebe, vonj, zaradi katerega se je sama sebi zdela nora.

Ko se je naveličala rezanja, je spomine nalepila na papir in vložila v album. Položila ga je na polico, nekam, med vse ostale, ugasila luč in odšla v mrzlo, decembrsko noč. Po nove spomine. Za nove albume. December je vendarle december.Similar Posts:

Jutro.

Bile so neke sanje …

Tujec.

Prvič.

V soju uličnih svetilk.

A vseeno – naši so (pričakovano) izgubili in ko igraš nogomet, dejstvo, da si izgubil le za en zadetek ali pa da si začel dobro – ne šteje. Vsaj kje drugje ne bi. V Sloveniji bomo vseeno naslednjih 14 dni poslušali, kakšno krivico nam je naredil sodnik, kako ni pošteno, da nas ne marajo, ker smo majhni in kako zelo dobro nam je kazalo, a žal – spet – sreča ni bila na naši strani.

No, če se mene vpraša, je sreča Slovence zapustila že davno. Nekje v času, ko smo pozabili na slovanske bogove ali pa še prej, ko smo (baje) lezli nekje izza Karpatov. Ta ista sreča nas je verjetno večkrat ponovno obiskala, a smo jo vedno lepo nazaj poslali, ker, oh joj, mi smo pa ja majhni, nesrečni, povprečni, obdani z groznimi Hrvati in še bolj groznimi Nemci, mi, reveži, pošteni.

O ja, to pa smo. Pošteni. Pridni, marljivi in lepo vzgojeni. Mi ne mečemo po tleh raznih Roonijev, mi ne mlatimo sosedov in mi prav prijazno pozivamo italijanske in avstrijske ministre, če bi nam mogoče podarili kako dvojezično tablo ali ne zgradili kakega terminala. Tudi naši športniki so pridni, marljivi in lepo vzgojeni. Šport je nenazadnje kolektivna stvar. Oni, ki kladivo meče skorajda čez naše meje, naj bo pridno tiho in ne zahteva ničesar zase, saj vendar sme nositi državni dres. Vujačič, otrok razvajen, nič hudega, če je dovolj dober za neumne Američane, ki, čisto mimogrede, igrajo malo boljšo ligo kot jo mi sploh lahko sanjamo, ko pride v Slovenijo, naj se obnaša kot Slovenec. Nobenih arogantnih mladcev ne bomo prenašali. Mi že ne. Bistvo športa je kolektiv. Ekipa. Ekipni duh.

Mogoče v tretji vaški ligi, mogoče celo v prvi slovenski ligi, a ljubčki moji, vsaj ko gre za nogomet, košarko in rokomet ter nastope državne reprezentance, dajte, vsaj delajte se, da verjamete v zmago.

Koliko let že vztrajamo v tem ekipnem duhu in koliko let smo isti luzerji? Od kar vemo zase, z eno samo izjemo – Katančevo četo, ki ji je uspel čudež. Ki ji je sicer verjetno od Karantanije naprej preganjana sreča skoncentrirano stala ob strani, a imeli s(m)o – svojih nekaj minut slave. In s kom? Z najbolj razvajenimi, vase zagledanimi otročaji.

Ne, ne trdim, da je bila taka cela ekipa, a hej, imeli smo par posameznikov s prevelikim egom, par norcev, ki so dejansko verjeli – vase. Danes bi marsikdo rekel, da so se precenjevali, a nihče jim ni očital. Ničesar. Ker so zmagali.

In zakaj? Ker so premogli kanček tiste ego/športne/ameriške energije, samoprecenjevanja, če hočete, ko se deset dedcev dere v garderobi, ko se tolčejo po svojih prepotenih prsih in obljubljajo spolne odnose materam vseh, ki bi jim slučajno stopili na pot.  Ker se zmage najprej zmagujejo v glavah in šele potem na igriščih.

No, spet, ne v Sloveniji. Nam ne pade na pamet, da bi (noremu) Katancu ponudili selektorsko mesto, mi Kozmusa ne bi plačevali in ja, mi bi Vujačiča poslali  nazaj čez lužo, ker je prevelik egoist za našo sofisticirano, uigrano Ekipo.

Nisem modrec, nisem športni teoretik, a nekako se mi dozdeva, da bi naš trud rodil kak sadež, če bi bila naša vera tako zelo dobra, skorajda – pravilna. Mogoče sem spregledala kak tak sadež, a zdi se mi, da je čas, da se spet zamenja kako božanstvo. Da se mogoče sestavi ekipo iz ljudi, ki imajo poleg športnih predispozicij še prevelik ego. Ali pa vsaj kanček borbenega duha.

Zaradi mene se lahko med seboj tepejo, koljejo in pljuvajo. Mi je čisto vseeno, koliko se imajo radi, zanimajo me zgolj tiste minute, ko so na igrišču. Ko imajo med nogami ali rokami žogo in ko sveto verjamejo, da so tako zelo dobri, da bodo – zmagali. Če se motim, nam hudega ne bo. Strategijo se da vedno zamenjati, več kot izgubiti nihče ne more (in to je edini rezultat, ki ga gledamo sedaj), nenazadnje pa – zabavno bo; Raje namreč gledam dva dedca, ki se tepeta, kot pa dva, ki baje igrata nogomet, izgledata pa igralca v slabi ponovitvi Cvetja v jeseni.

Isto priporočam tudi kakemu našemu ministru. Tistemu recimo, ki piše otožna pisma v Italijo, čeprav je že vsakemu degenu jasno, da so nas nategnili, kolikor smo dolgi in široki (majhni in ozki) ali onemu, ki ni pripravljen dobrih medsosedskih odnosov menjati za nekaj dvojezičnih tabel. Isti nasvet sem imela tudi za vrhovnega poglavarja, pa je ravno tako zelo usklajen s hrvaško kolegico, da mu dajem kak mesec časa, da mi dokaže, da ve, kaj počne. Drugemu vrhovnemu poglavarju ne bi svetovala nič, tako ali tako je odsoten in s svojim pristopom sesuva celotno mojo teorijo, da je velik ego dobra stvar. Čeprav – verjetno in predvsem zase – zmaguje.

Na koncu koncev tako lahko svetujem le sebi. Prijaznost, uvidevnost in dobra vzgoja so me v zadnjem času stali nekaj sivih las, pogrizenih nohtov in neprespanih noči, prinesle pa niso nobene zmage. Zato – hvala lepa, prijaznost je fina stvar, če si za cilj ne zastaviš zmage. Športne, politične ali osebne. Športniki in politiki bi si jo morali, mi, smrtniki, pa jo – hočemo. Vsaj nekateri.Similar Posts:

nogomet pa slovenci? ma lepo vas prosim …

Slovenija gre naprej!

fuzbal ali futsal?

ženske na nogometnih igriščih?

spolniki, nespolniki in sanjski moški

Pred kratkim so se na literarnem večeru zbrali ljudje, ki jih zanima poezija. Namenjene so jim bile ‘batine’ ter bakle in verjetno se lahko le dimenzijam strica na vratih, ki jih je najbolj skupil, zahvalijo, da so ostali odnesli celo kožo. Dejstvo, da je bila večina občinstva istospolno usmerjena, je, kar se mene tiče, tako relevantna kot podatek, koliko je bilo med njimi blondincev.

Danes sem šla po nujnih nakupih v trgovino, ki so jo preplavili glasni, umazani, a popolnoma nakulirani metalci. Bilo jih je malo morje, a nihče ni prav nikomur težil. Razen treh debilov pri vratih, ki jih poznam celo življenje in ki imajo z metalom toliko zveze kot jaz s klasično glasbo, a so si vseeno vzeli pravico navesiti nase metalsko opravo, se naliti z vinom (nope, ni bilo pivo) in ob osmih zjutraj ustrahovati vse mimoidoče, še najbolj stare mame in otroke. Odšla sem v trenutku, ko so varnostniki poskušali preprečiti pretep.

Ne, ni me strah ljudi, me je pa iz dneva v dan bolj strah človeške neumnosti. Pomanjkanja kakršnihkoli vrednot in smisla v življenju. Strah me je ljudi, ki jim mati narava ni podarila niti kančka zdrave pameti, ljudi, ki jim tudi življenje ni bilo naklonjeno, da bi v njem našli kakršenkoli smisel, ki bi se ga lahko oklenili.

Ti ljudje me plašijo, ti ljudje so nevarni. Prepričana namreč sem, da se napadalcem na Mitjo Balažica o kakršnemkoli gejevsko-lezbičnem aktivizmu niti ne sanja. Prepričana sem, da nimajo pojma, kaj istospolno usmerjeni zase zahtevajo, vedo le, da so ‘drugačni’, nekje so slišali, da so ‘pedri’ in to je zadosten razlog, da se jih razbije.

Tudi danes srečani kvazi-metalci verjetno ne znajo našteti niti treh metalskih bendov, čisto vseeno jim je, kdo kruli na odru in zakaj so vsi oblečeni v črno. Metal camp je zanje zgolj priložnost, izgovor, da se skrijejo v neko množico in tulijo z njo. Danes so bili v črnem, z zabritimi sencami, naslednji teden si bodo popravili preostanek las, se oblekli v malo bolj pisane cote in si prižgali joint. Ker – naslednji teden bodo regejaši.  Če bi živeli v Ljubljani, bi bili verjetno skini.  V Mariboru navijači Viol.

Ne, ne mečem vseh navijačev, skinov in metalcev v isti koš, govorim zgolj o ljudeh, ki ob pomanjkanju kakršnekoli vrednote, smeri v življenju, izkoristijo prav vsako obliko druženja, prepričanja, življenjskega sloga za svojo masko. O ljudeh, ki obupno potrebujejo občutek pripadnosti čemurkoli. In ker je ta pripadnost le navidezna, tako mimobežna kot njihova pamet, jo je potrebno potencirati. In za to je nabolj ‘praktična’ stvar – nasilje.

Nisem blazno preplašen človek, ne bojim se sama hoditi po cesti ali zahajati na koncerte na Metelkovi. Ne bojim se ljudi v črnem in ne ljudi z obritimi glavami, a zadnje čase – postajam previdna. Okoli mene je namreč vse več neumnih, nesrečnih ljudi, ki enostavno ne vedo, kaj bi sami s seboj.

Kolikor zelo se mi gabi kakršnakoli cerkvena institucija, kolikor zelo nasprotujem političnim enoumnim sistemom, se včasih vprašam, ali ne bi bilo morda bolje, če bi nekdo še vedno znal ljudem prati možgane?

Vprašanje, nevredno človeka z eno samo možgansko celico, vem, a vseeno, naj mi nekdo pojasni; Zakaj se ravno v času demokracije, kot tako radi pravimo, v svetu proste izbire in (recimo) popolnoma svobodne volje tako pogosto pojavljajo nasilni izpadi? Kako je mogoče, da v svetu, ki naj bi že zdavnaj premagal vse nacistične vrednote, komunistične manifeste in dombranske pamflete, še vedno čisto vsi prepirajo prav o ‘naših in vaših’? Zakaj je ravno v demokraciji največ nestrpnosti?

Zaradi demokracije same? Ker ponuja možnost izbire? Ker je človek lahko to, kar je? Ali mogoče zato, ker človek več ne ve, kdo in kaj je? Kaj sme in česa ne, kam hoče in zakaj? Si človek zasluži možnost svobodne izbire, če svoboda rezultira v nasilju?

Seveda bi v tem primeru morala reči – ne. Človek si ne zasluži svobode. A, roko na srce, s tem bi naredila krivico tistim, ki so v resnici drugačni. Tistim, ki v nekaj verjamejo in se za to borijo. Na tistih leži ves trud in vse delo obdobja, demokracija imenovano. Tisti bodo morali, s svojimi argumenti in predvsem strpnostjo dokazovati, da smo vredni sveta, ki nam je dan in da so izrodki, prepričani, da se z nasiljem oblikujejo vrednote, zgolj obrobni pojavi, ki bodo slej ko prej izginili.

Iskreno upam, da jim bo uspelo. Da nam bo uspelo. Čeprav za ceno kake batine, bakle ali zlorabljene črne majice. Nekdo mora verjeti, ker sicer – ni vredno.Similar Posts:

Česa se pa ti bojiš?

Na kratko o površnih ljudeh in praznih besedah.

o stališčih, strahopetcih in diktaturi.

Zver v meni

Virtuali se ne da izogniti, nujno jo je – prikrojiti.