Si te želim? Mogoče, čisto malo. Takole, krvavo, meseno malo. Kolikor pač premorem krvi v žilah.

Večino krvi je spila siva rutina, večina je odtekla za viharje zadnjih tednov, mesecev. Službenih, da ne bo pomote. Drugače je tam, kjer tebe zanima, vse tako zelo pod kontrolo, da se že malo dolgočasim.

Pa v resnici – lažem. Ne dolgočasim se. Tako zelo dobro sem, kot že dolgo ne. Čeprav je telo izmučeno in um na trenutke sploh ne funkcionira, je moja čustvena barka našla svoj pristan, trdno sidrišče, tam in takrat, ko ga sploh ni iskala.

V resnici oklevam, mencam. Ker me malo skrbi zate. Ker ti ne morem čisto glasno in hladno povedati, da te ne potrebujem. Da ne potrebujem mimobežnih dotikov, niti hlastajočih objemov. Ne potrebujem te, da me pobiraš, ne potrebujem, da me čuvaš, še manj, da se me lačno dotikaš.

Hočem nekaj več. Hočem veliko več. Ni mi do seksa. Hočem se ljubiti. S tabo?

Spet – ne. Predolgo že traja vse skupaj, predolgo trajava midva, da bi se lahko še enkrat zaljubila.

Nisi vedel? Trap, seveda sem se zaljubila. Prvi trenutek, ko sem te videla, ko si mi stisnil roko in mi zadišal svoje ime. Takrat sem se zaljubila. In se ljubila s teboj.

Sedaj? Sedaj je vse površno. Polovičarsko. Toliko bi me lahko poznal, da bi vedel, ne zadostuje mi. Niti približno.

Moja barka je tako trdno zasidrana, da ne potrebuje bližine samo zato, da je ne odplakne vsak majhen val, vsak piš vetra.

Moja barka je tako trdno zasidrana, da mi je prvič v življenju jasno, da bližina nima nikakršne zveze z ljubeznijo. Bližina me samo tu in tam opomni, da še čutim, da se še pustim zmesti. Nič več od tega. Nobene iluzije več, da bližino potrebujem za preprosto preživetje.

Oklevam, mencam, ker ne vem, če ti, v vsej svoji površni odločnosti, zmoreš kaj veš od površnosti. Če zmoreš razumeti, da si nekdo želi več, ker sam – ne zmoreš nič več od tega, kar daješ. In predvsem – kar jemlješ.

Če bi to zmogel, bi razumel, da sem že davno končala najino zgodbo. Da sem bila samo še lupina človeškega telesa, ki se je pustila božati. In v tem – uživala. Lupina, koža, ne jaz.

Jaz sem tu. In zdaj.

Pozibavam se na valovih sedanjosti in si domišljam prihodnost. Toplo, krvavo in čutno. S prepletenimi dlanmi na sprehodu skozi istrske vasi, s palačinkami v ponvi in dolgočasnim filmom v nedeljo zvečer. Prihodnost, v kateri se ljudje dotikajo in čutijo, kjer ljudje ljubijo s poljubi, ne telesi.

Ne, ne pogrešam te. In tudi ne oklevam več.

Lahko ti povem. Govorim ti. Glasno, a ne čisto hladno, ker to ne bi bila jaz, da me že dolgo ni več. Da že dolgo sanjam neke druge sanje.

Govorim ti. Pravkar. In ti spet ne slišiš. Ne čutiš. A vendarle – zahtevaš ljubezen.

Trap moj, ljubezni se ne zahteva. Ljubezen se daje. Ko boš to dojel, me boš mogoče slišal, mogoče razumel. Mogoče celo – dotaknil.Similar Posts:

Na kratko o površnih ljudeh in praznih besedah.

ko mi država čez noč vzame pravico do izbire

Večer na balkonu

Internet ne delaaaaaaaaaaaaaaaa!

pismo nekemu (bivšemu) očetu …

Poljub. Otroško nedolžen, kot bi bil prvi. Kuštrava glava in nagajiv, moder pogled. Nežne roke, ki se bojijo dotika, prsti, ki vseeno hlastajo za telesom. Ne ujamejo ga, le ustnice ujamejo ustnice. Čisto narahlo, toliko, da mravljinci pogoltnejo telo.

Njegov mimohod. Vonj, ki jo je spravljal v ekstazo. Vonj, ki jo je ob vsakem srečanju silil, da bi se ga dotaknila in skušala gmoto njegovega telesa zdrobiti s svojimi malimi rokami. Vonj, ki ga nikoli ni želela sprati s sebe, vonj, zaradi katerega se je sama sebi zdela nora.

Ko se je naveličala rezanja, je spomine nalepila na papir in vložila v album. Položila ga je na polico, nekam, med vse ostale, ugasila luč in odšla v mrzlo, decembrsko noč. Po nove spomine. Za nove albume. December je vendarle december.Similar Posts:

Jutro.

Bile so neke sanje …

Tujec.

Prvič.

V soju uličnih svetilk.

A vseeno – naši so (pričakovano) izgubili in ko igraš nogomet, dejstvo, da si izgubil le za en zadetek ali pa da si začel dobro – ne šteje. Vsaj kje drugje ne bi. V Sloveniji bomo vseeno naslednjih 14 dni poslušali, kakšno krivico nam je naredil sodnik, kako ni pošteno, da nas ne marajo, ker smo majhni in kako zelo dobro nam je kazalo, a žal – spet – sreča ni bila na naši strani.

No, če se mene vpraša, je sreča Slovence zapustila že davno. Nekje v času, ko smo pozabili na slovanske bogove ali pa še prej, ko smo (baje) lezli nekje izza Karpatov. Ta ista sreča nas je verjetno večkrat ponovno obiskala, a smo jo vedno lepo nazaj poslali, ker, oh joj, mi smo pa ja majhni, nesrečni, povprečni, obdani z groznimi Hrvati in še bolj groznimi Nemci, mi, reveži, pošteni.

O ja, to pa smo. Pošteni. Pridni, marljivi in lepo vzgojeni. Mi ne mečemo po tleh raznih Roonijev, mi ne mlatimo sosedov in mi prav prijazno pozivamo italijanske in avstrijske ministre, če bi nam mogoče podarili kako dvojezično tablo ali ne zgradili kakega terminala. Tudi naši športniki so pridni, marljivi in lepo vzgojeni. Šport je nenazadnje kolektivna stvar. Oni, ki kladivo meče skorajda čez naše meje, naj bo pridno tiho in ne zahteva ničesar zase, saj vendar sme nositi državni dres. Vujačič, otrok razvajen, nič hudega, če je dovolj dober za neumne Američane, ki, čisto mimogrede, igrajo malo boljšo ligo kot jo mi sploh lahko sanjamo, ko pride v Slovenijo, naj se obnaša kot Slovenec. Nobenih arogantnih mladcev ne bomo prenašali. Mi že ne. Bistvo športa je kolektiv. Ekipa. Ekipni duh.

Mogoče v tretji vaški ligi, mogoče celo v prvi slovenski ligi, a ljubčki moji, vsaj ko gre za nogomet, košarko in rokomet ter nastope državne reprezentance, dajte, vsaj delajte se, da verjamete v zmago.

Koliko let že vztrajamo v tem ekipnem duhu in koliko let smo isti luzerji? Od kar vemo zase, z eno samo izjemo – Katančevo četo, ki ji je uspel čudež. Ki ji je sicer verjetno od Karantanije naprej preganjana sreča skoncentrirano stala ob strani, a imeli s(m)o – svojih nekaj minut slave. In s kom? Z najbolj razvajenimi, vase zagledanimi otročaji.

Ne, ne trdim, da je bila taka cela ekipa, a hej, imeli smo par posameznikov s prevelikim egom, par norcev, ki so dejansko verjeli – vase. Danes bi marsikdo rekel, da so se precenjevali, a nihče jim ni očital. Ničesar. Ker so zmagali.

In zakaj? Ker so premogli kanček tiste ego/športne/ameriške energije, samoprecenjevanja, če hočete, ko se deset dedcev dere v garderobi, ko se tolčejo po svojih prepotenih prsih in obljubljajo spolne odnose materam vseh, ki bi jim slučajno stopili na pot.  Ker se zmage najprej zmagujejo v glavah in šele potem na igriščih.

No, spet, ne v Sloveniji. Nam ne pade na pamet, da bi (noremu) Katancu ponudili selektorsko mesto, mi Kozmusa ne bi plačevali in ja, mi bi Vujačiča poslali  nazaj čez lužo, ker je prevelik egoist za našo sofisticirano, uigrano Ekipo.

Nisem modrec, nisem športni teoretik, a nekako se mi dozdeva, da bi naš trud rodil kak sadež, če bi bila naša vera tako zelo dobra, skorajda – pravilna. Mogoče sem spregledala kak tak sadež, a zdi se mi, da je čas, da se spet zamenja kako božanstvo. Da se mogoče sestavi ekipo iz ljudi, ki imajo poleg športnih predispozicij še prevelik ego. Ali pa vsaj kanček borbenega duha.

Zaradi mene se lahko med seboj tepejo, koljejo in pljuvajo. Mi je čisto vseeno, koliko se imajo radi, zanimajo me zgolj tiste minute, ko so na igrišču. Ko imajo med nogami ali rokami žogo in ko sveto verjamejo, da so tako zelo dobri, da bodo – zmagali. Če se motim, nam hudega ne bo. Strategijo se da vedno zamenjati, več kot izgubiti nihče ne more (in to je edini rezultat, ki ga gledamo sedaj), nenazadnje pa – zabavno bo; Raje namreč gledam dva dedca, ki se tepeta, kot pa dva, ki baje igrata nogomet, izgledata pa igralca v slabi ponovitvi Cvetja v jeseni.

Isto priporočam tudi kakemu našemu ministru. Tistemu recimo, ki piše otožna pisma v Italijo, čeprav je že vsakemu degenu jasno, da so nas nategnili, kolikor smo dolgi in široki (majhni in ozki) ali onemu, ki ni pripravljen dobrih medsosedskih odnosov menjati za nekaj dvojezičnih tabel. Isti nasvet sem imela tudi za vrhovnega poglavarja, pa je ravno tako zelo usklajen s hrvaško kolegico, da mu dajem kak mesec časa, da mi dokaže, da ve, kaj počne. Drugemu vrhovnemu poglavarju ne bi svetovala nič, tako ali tako je odsoten in s svojim pristopom sesuva celotno mojo teorijo, da je velik ego dobra stvar. Čeprav – verjetno in predvsem zase – zmaguje.

Na koncu koncev tako lahko svetujem le sebi. Prijaznost, uvidevnost in dobra vzgoja so me v zadnjem času stali nekaj sivih las, pogrizenih nohtov in neprespanih noči, prinesle pa niso nobene zmage. Zato – hvala lepa, prijaznost je fina stvar, če si za cilj ne zastaviš zmage. Športne, politične ali osebne. Športniki in politiki bi si jo morali, mi, smrtniki, pa jo – hočemo. Vsaj nekateri.Similar Posts:

nogomet pa slovenci? ma lepo vas prosim …

Slovenija gre naprej!

fuzbal ali futsal?

ženske na nogometnih igriščih?

spolniki, nespolniki in sanjski moški

Pred kratkim so se na literarnem večeru zbrali ljudje, ki jih zanima poezija. Namenjene so jim bile ‘batine’ ter bakle in verjetno se lahko le dimenzijam strica na vratih, ki jih je najbolj skupil, zahvalijo, da so ostali odnesli celo kožo. Dejstvo, da je bila večina občinstva istospolno usmerjena, je, kar se mene tiče, tako relevantna kot podatek, koliko je bilo med njimi blondincev.

Danes sem šla po nujnih nakupih v trgovino, ki so jo preplavili glasni, umazani, a popolnoma nakulirani metalci. Bilo jih je malo morje, a nihče ni prav nikomur težil. Razen treh debilov pri vratih, ki jih poznam celo življenje in ki imajo z metalom toliko zveze kot jaz s klasično glasbo, a so si vseeno vzeli pravico navesiti nase metalsko opravo, se naliti z vinom (nope, ni bilo pivo) in ob osmih zjutraj ustrahovati vse mimoidoče, še najbolj stare mame in otroke. Odšla sem v trenutku, ko so varnostniki poskušali preprečiti pretep.

Ne, ni me strah ljudi, me je pa iz dneva v dan bolj strah človeške neumnosti. Pomanjkanja kakršnihkoli vrednot in smisla v življenju. Strah me je ljudi, ki jim mati narava ni podarila niti kančka zdrave pameti, ljudi, ki jim tudi življenje ni bilo naklonjeno, da bi v njem našli kakršenkoli smisel, ki bi se ga lahko oklenili.

Ti ljudje me plašijo, ti ljudje so nevarni. Prepričana namreč sem, da se napadalcem na Mitjo Balažica o kakršnemkoli gejevsko-lezbičnem aktivizmu niti ne sanja. Prepričana sem, da nimajo pojma, kaj istospolno usmerjeni zase zahtevajo, vedo le, da so ‘drugačni’, nekje so slišali, da so ‘pedri’ in to je zadosten razlog, da se jih razbije.

Tudi danes srečani kvazi-metalci verjetno ne znajo našteti niti treh metalskih bendov, čisto vseeno jim je, kdo kruli na odru in zakaj so vsi oblečeni v črno. Metal camp je zanje zgolj priložnost, izgovor, da se skrijejo v neko množico in tulijo z njo. Danes so bili v črnem, z zabritimi sencami, naslednji teden si bodo popravili preostanek las, se oblekli v malo bolj pisane cote in si prižgali joint. Ker – naslednji teden bodo regejaši.  Če bi živeli v Ljubljani, bi bili verjetno skini.  V Mariboru navijači Viol.

Ne, ne mečem vseh navijačev, skinov in metalcev v isti koš, govorim zgolj o ljudeh, ki ob pomanjkanju kakršnekoli vrednote, smeri v življenju, izkoristijo prav vsako obliko druženja, prepričanja, življenjskega sloga za svojo masko. O ljudeh, ki obupno potrebujejo občutek pripadnosti čemurkoli. In ker je ta pripadnost le navidezna, tako mimobežna kot njihova pamet, jo je potrebno potencirati. In za to je nabolj ‘praktična’ stvar – nasilje.

Nisem blazno preplašen človek, ne bojim se sama hoditi po cesti ali zahajati na koncerte na Metelkovi. Ne bojim se ljudi v črnem in ne ljudi z obritimi glavami, a zadnje čase – postajam previdna. Okoli mene je namreč vse več neumnih, nesrečnih ljudi, ki enostavno ne vedo, kaj bi sami s seboj.

Kolikor zelo se mi gabi kakršnakoli cerkvena institucija, kolikor zelo nasprotujem političnim enoumnim sistemom, se včasih vprašam, ali ne bi bilo morda bolje, če bi nekdo še vedno znal ljudem prati možgane?

Vprašanje, nevredno človeka z eno samo možgansko celico, vem, a vseeno, naj mi nekdo pojasni; Zakaj se ravno v času demokracije, kot tako radi pravimo, v svetu proste izbire in (recimo) popolnoma svobodne volje tako pogosto pojavljajo nasilni izpadi? Kako je mogoče, da v svetu, ki naj bi že zdavnaj premagal vse nacistične vrednote, komunistične manifeste in dombranske pamflete, še vedno čisto vsi prepirajo prav o ‘naših in vaših’? Zakaj je ravno v demokraciji največ nestrpnosti?

Zaradi demokracije same? Ker ponuja možnost izbire? Ker je človek lahko to, kar je? Ali mogoče zato, ker človek več ne ve, kdo in kaj je? Kaj sme in česa ne, kam hoče in zakaj? Si človek zasluži možnost svobodne izbire, če svoboda rezultira v nasilju?

Seveda bi v tem primeru morala reči – ne. Človek si ne zasluži svobode. A, roko na srce, s tem bi naredila krivico tistim, ki so v resnici drugačni. Tistim, ki v nekaj verjamejo in se za to borijo. Na tistih leži ves trud in vse delo obdobja, demokracija imenovano. Tisti bodo morali, s svojimi argumenti in predvsem strpnostjo dokazovati, da smo vredni sveta, ki nam je dan in da so izrodki, prepričani, da se z nasiljem oblikujejo vrednote, zgolj obrobni pojavi, ki bodo slej ko prej izginili.

Iskreno upam, da jim bo uspelo. Da nam bo uspelo. Čeprav za ceno kake batine, bakle ali zlorabljene črne majice. Nekdo mora verjeti, ker sicer – ni vredno.Similar Posts:

Česa se pa ti bojiš?

o stališčih, strahopetcih in diktaturi.

Na kratko o površnih ljudeh in praznih besedah.

Zver v meni

Virtuali se ne da izogniti, nujno jo je – prikrojiti.

Verjamem, težko je opaziti (priznati) lastno slepoto, težko je v svetu, ki ga vodi PR, opaziti, da prodajaš meglo, da še sam več ne veš, kaj govoriš. Dejstvo je, da je dandanašnji informacij preveč. Dejstvo je, da je selekcija zahtevna, če sploh še mogoča. Dejstvo je, da dobrih (beri: objektivnih) novinarskih prispevkov skorajda več ni, tako kot skorajda nihče več ne ve, kaj naj bi dobro novinarstvo bilo.

Roko na srce, o čem naj bi novinarji sploh objektivno poročali? Kaj je objektivno? To, kar rodijo PR službe posameznih politikov in gospodarstvenikov? Tristokrat prežvečeno sranje, zapakirano v darilni papir? In če slučajno kateremu od ‘onih, ki so plačani, da se izpostavljajo’ iz ust pobegne kakšna resnica ali neumnost (v čem je že razlika?), se jo takoj prepakira, pojasni, secira, pretlači, skratka – iz nje naredi tisto, kar bi nekdo moral povedati in ne to, kar je zares povedal.

In na drugi strani imaš ‘uporabnika’, bralca ali gledalca, malega človeka moje pasme, ki si želi vedeti, ki si želi razumeti. Kje naj iščem? V poplavi kvazi informativnih portalov, ki bi zavoljo obiskanosti še papeža razglasili za porno divo? V neverjetni poplavi nestrpnih, vsebinsko popolno nepovezanih komentarjev? Mogoče na televiziji? Ki utripa od barv in kričečih besed, ekskluzivnosti in rumenosti? Kje iskati? Komu še verjeti? Sploh komu? Kje najti svoje praprotno zrno, ki bo ločilo resnico od vsega ostalega? Kako najti način, da bi stvari vsaj približno videl take, kot v resnici so?

A prav vsak od nas ima svoje zrno. Ni praprotno, je pa zrno. Zrno zdrave pameti, sposobnosti razmišljanja, odločanja in presojanja. Ko se na nič drugega ne moreš zanesti, ti pač ostane tvoja lastna pamet, tvoj občutek za prav in narobe, tvoja lastna volja.

In moj občutek mi v zadnjih dnevih pravi: Čisto vseeno je, če obstaja tisoč zakonskih podlag in podzakonskih aktov, ki kateremukoli ministru na tem svetu dovolijo, da zataji lastništvo podjetja. Čisto vseeno je, če obstaja tisoč razlogov, da se zatajeno podjetje ukvarja prav s področjem, ki ga dotični minister želi spraviti pod svoje ministrstvo.

Čisto vseeno je, če obstaja tisoč dokazov, da je dotični minister vsem uradnikom tega sveta celo življenje pridno prijavljal svoje dohodke, še bolj vseeno, če ta isti minister daje častno Titovo, da privatni interesi in prijateljske vezi nimajo nič opraviti s katerimkoli poslom. So stvari, ki se jih sme početi in so stvari, ki enostavno niso higienične. Sploh, če si minister.

No ja, ali pa se vse to počne in sme početi ravno zato, ker si minister. Ker tako ali tako ni važno, kaj je res in kaj ne, kaj je kdo rekel ali kaj naredil. Gre zgolj zato, kako bo stvar predstavljena javnosti in katera PR služba bo bolje opravila delo. Zato so nekateri plačani.

Niso pa plačani navadni smrtniki, ljudje, ki jim zdrave pameti definitivno ne manjka. Ljudje, ki jih moja malenkost spoštuje. In ko ti ljudje začnejo naštevati argumente, ki govorijo v prid prestavljanju področja telekomunikacij pod Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ko ti ljudje v dveh dnevih zapišejo tri ‘oranžne’ blog zapise, takrat si zaželim praprotno zrno.

Če tisti, ki imajo glavo zato, da z njo razmišljajo, če tisti, ki za razliko od večine javnosti, imajo sposobnost ločevati prav in narobe, tako vneto trobijo v bran ‘onih, ki so plačani, da se izpostavljajo’, kaj sploh še ostane? Kdo je sploh še kritičen? Kdo sploh še razmišlja z lastno glavo? In kdo bo dotičnemu ministru povedal, da dotično početje ni sprejemljivo?

Nihče. Ker si tisti, ki bi lahko, ne upajo, in ker tisti, ki si upajo, nočejo. Ker zbirajo orožje za naslednjo bitko. Za naslednje volitve. Do takrat bo narod ravno prav razočaran, da bo spet volil ‘drugačno’ politiko.

O ‘drugačnosti’ smo se uspeli prepričati pred kratkim. O obljubljenih spremembah tudi. Edina sprememba, ki jo opažam jaz, je ta: Do kakorkoli odločne politike (zgrešene ali ne, to zdaj ni vprašanje) se človek lahko opredeli, do zmernosti in stalnega poskušanja ugajati, precej težje. Ja, ljudje izgubljajo kritičnost in ne, to  ni sprememba na boljše.

Toda; Nimam praprotnega zrna in mogoče stvari ne vidim takih, kot v resnici so. Si pa lahko želim. In upam.Similar Posts:

Kadilski medved noče več spat!?

Zver v meni

zajtrk? kruh in mleko … pa simoniti in širca.

Kako ljubiti nekoga, ki ne pije piva?

varam, varaš, vara?

V vseh ostalih smislih je materinstvo izjemna življenjska izkušnja, ki je ne bi zamenjala za nič. Razen mogoče na dan, kot je današnji. Ali pa kak podoben, izpred treh, štirih mesecev. Ko se gospodu Otroku gladko – strga. Danes recimo zato, ker se mora učiti zgodovino.

Ne vem, od kje mi ideja, da se je mogoče in predvsem – da se je treba o vseh stvareh pogovarjati. Poslušati sogovornikove argumente, skušati razumeti in skupaj iskati rešitve.  Sploh, če je sogovornik tvoj otrok. No, nauk današnjega dne je sledeč: Če je na mizi učbenik za zgodovino (ali pa slovenščino), je kakršnakoli možnost argumentirane debate enaka nič. Nima smisla. Niti poskusiti.

Po enourni debati o šolskih sistemih, svetovnih krivicah z religioznimi nastavki ter nesmiselnimi definicijami besed ‘vrednote’, ‘trud’ in ‘želja’, je rezultat identičen tistemu, ki bi ga dosegla, če bi že na začetku rekla; ‘Izgini v sobo in se nauči. Pika.’ Enourni poskus razumevanja se je namreč zaključil tako, kot se verjetno za kombinacijo ‘najstnik in mati’ spodobi, z loputanjem vrat, pogledom, uprtim v tla, kričanjem in skoraj prepričana sem – kako solzico. Na obeh straneh, da ne bo pomote.

Sovražim trenutke, ko moram biti hkrati roka, ki boža in ki ‘tepe’. Sovražim dejstvo, da moraš kot starš, ki sam skrbi za otroka, skoraj v istem trenutku biti tisti, ki motivira, ki zna postaviti mejo, biti zahteven, včasih nepopustljiv, in potem še tolažiti, objemati, razumeti.

Trudim se biti oboje, otrok to potrebuje. Ne privoščim mu, da bi zrasel v mevžo, ki bi se skrivala za maminim hrbtom, niti da postane hladen, nedostopen trot, ki jih mrgoli na tem svetu. Trudim se mu dati oboje, biti mama in ata v eni osebi.
To pa včasih enostavno – ne gre.

Še predobro ga razumem, še predobro se spomnim, kako mi je šlo na bruhanje že ob misli na kontrolko iz kemije, kakšno zapravljanje časa se mi je zdelo piflarjenje vrst odvisnikov, prilastkov in sklanjatev, kako butasto se mi je zdelo znati na pamet vse ameriške zvezne države, če pa sem imela na polici deset knjig, v katerih si brez kakršnegakoli napora našel vse odgovore.

Vem, da bo mali nekoč razumel, zakaj je važno vedeti nekaj o Rimljanih in vem, da mi ne bo zameril, ker sem ga prisilla naučiti se, kakšna je razlika med plebejci in patriciji. Nekoč mu bo jasno. Danes pač ne. Danes se kuja v sobi in zgolj zato, ker sem mu zagrozila z radikalnimi ukrepi (beri – nič računalnika do nadalnjega) se uči zgodovino. Kolikor ga poznam, gleda slike in benti nad življenjem. Pa grozno materjo, jasno.

Grozna mati hladi živce na balkonu in komaj čaka, da mali pokuka iz sobe, s tistim zlovoljnim izrazom na obrazu in izdavi: ‘Zdej znam, a si zadovoljna?’

Zadovoljna sem v resnici že zdaj. Ker se kregava zaradi brezzveznih stvari. Ker se še vedno pogovarjava in ker vem, da se bova čez uro ali dve že lovila po stanovanju ali pa vsaj demonstrirala na novo osvojene karate udarce.

Zadovoljna sem, ker teorijo ‘roka, ki boža, in roka, ki tepe’, preverjam na tako bizarnih stvareh kot je test iz zgodovine, čeprav smo že zakorakali v obdobje, ki se ga boji večina staršev, v puberteto.

Pa ja, v resnici – sem zadovoljna. Tako zelo, da se celo ’samohranilstvo’ ne sliši tako zelo grozno:)Similar Posts:

Puberteta pri enajstih??

samohranilstvo kot oblika hendikepa? ma lepo vas prosim …

ko ti je odveč … tvoj sin.

črte. črte. in še enkrat – črte.

Internet (tudi) poneumlja?

Potem kup dobrodelnih organizacij. Gospodarstvo je tako ali tako v k****, nekateri nimajo kaj jesti (dobesedno), vse ‘humanitarne’ ustanove pa pozivajo narod, naj donira. Za Karitas in Rdeči križ, za pediatrijo, pa zapornike, pse, mačke, zdravstveno opremo in kaj vem kaj še.  Tisti, ki imajo malo, naj donirajo tistim, ki imajo še manj, ker tisti, ki imajo veliko (in so plačani, da bi skrbeli za ostale), nočejo dati nič.

Odpiramo SOS trgovino, ki jo po enem tednu zapremo, ker ljudem nimamo kaj ponuditi. Karitas in Rdeči križ tulita, da so police prazne, ker je narod v stiski, po drugi strani bo MIP še tisto, kar je proizvedel, zmetal v smeti, ker gre podjetje v stečaj in se s pametno porabo  že proizvedenega pač nihče ne bo ukvarjal.

In potem pokojnine. Tretji sveženj gospodarskih ukrepov (jao, kako lepo se to sliši), sklepam da, proti zloglasni recesiji, se poigrava z mislijo, da bi ljudje šli v penzijo pri 65 letih. Če vsepovsod odpuščamo delavce in subvencioniramo podjetja, ki krajšajo delovni čas, to zame pomeni, da je dela – premalo. Še za tiste, ki bi lahko, ki bi morali in ki bi celo želeli delati.

Zakaj naj potem delajo tisti, ki tega niti ne zmorejo več? Verjetno zato, ker se nam je pokojninski sistem že davno sesul in pokojnin ne moremo izplačevati. Torej, obremenimo še malo delodajalce s hordo verjetno že precej neučinkovitih delavcev, samo zato, ker so za državo zaposleni cenejši od penzionistov.

No, ne pozabimo, da zaposleni (za razliko od razvajenih penzionistov) veliko prispevajo tudi v zdravstveno blagajno. Tudi ta je zadnje čase sumljivo prazna in nekdo jo mora polniti. Ker smo v recesiji, bomo ‘just in case’ še malo dvignili premijo za zdravstvena zavarovanja in ukinili še nekaj malega pravic iz osnovnega paketa (čeprav, roko na srce, nikomur že dolgo ni več jasno, kaj sploh krije osnovno zdravstveno zavarovanje in je dodatno že zdavnaj postalo osnovno). Vsi vemo le to, da iz dneva v dan prispevamo več, dobimo manj, kriza pa je vedno večja. Razumi, če moreš. Ne moreš, jasno.

Še dobro, da imamo Bavčarja. Ta je namreč sinonim za vse slabo v naši državi in z njim se toliko ukvarjamo, da pozabljamo na vse ostalo. Njegov milni mehurček je že počil. Princip kredit za kredit za kredit se očitno ne obnese, s fiktivnim denarjem se v tem času ne da poslovati.

Nič hudega, če je zafural prav lepo stoječe podjetje. Živimo v pravni državi, kjer se stvari rešujejo po pravnih predpisih. Beri: Bavčar se bo sicer spokal, a za primerno odpravnino. Za Istrabenz bo že nekdo poskrbel. Tako kot za MIP in njihove pršute. Kje ste pa že videli, da bi pršute kar razdelili?? Jih je treba popisat in porisat, sklicat sejo nadzornega odbora, sestavit zapisnik in zbrati ponudbe. Če vmes že vse razpade, nič hudega, je treba delat po zakonu.

Kot recimo s tisto razpadlo ladjo v pljunku slovenskega morja. Bog ne daj, da bi kdo nafutral mornarje, tam zaprte že 3 mesece. Bog ne daj, da bi jim kdo nakazal kak denar. Je pa le treba spoštovati zakone. Prodati staro železo in povrniti stroške državi. Ker je tak red in ker tako piše v zakonu.

Jebeš tak zakon in tako državo, kjer naj ugašam luči, da rešim planet, doniram naj Karitasu, da bo imel za jesti odpuščeni MIP-ov delavec, ki ste ga še včeraj silili stran metati salame s pretečenim rokom. Jebeš državo, kjer naj moji starši garajo do smrti, ker jim ne morete izplačati pokojnine, jaz in brat pa naj bova brez službe, ker morata delati starša.

Adijo pamet in narobe svet. Pa truma neumnih ljudi, ki dejansko verjame v spremembe na bolje in učinkovit boj z recesijo. Me prav zanima, če že imajo svojo Facebook skupino.

Ustanavljanje le teh je namreč ultimativno izražanje mnenja novodobnega človeka. Nimaš za jest – ustanoviš Facebook skupino, ne maraš Bavčarja, ustanoviš Facebook skupino, hočeš novo frizuro, ti kolegi postavijo Facebook skupino, vržejo te na cesto, spremeniš svoj Facebook status. Misliš, da nisi najbolj glup – napišeš nov blog zapis.

Eh ja, nisem več najbolj prepričana v nič. Grem za vsak slučaj ugasiti luč, donirat nekaj Karitasu in preverit Facebook status. Recesija, sploh tista v glavi, je zajebana stvar.

PS: In ko že misliš, da si videl vso neumnost tega sveta, 24ur.com po srbski zajebantski spletni strani ‘povzame’ novico.

*se gre butat z glavo v zid*Similar Posts:

Virtuali se ne da izogniti, nujno jo je – prikrojiti.

Če slučajno koga zanima, zakaj sem tečna …

ne prodajajte mi tujih sanj

kupite … kupite … ministra ali dva … kupite

fuzbal ali futsal?

Verjamem, da so v tem trenutku pozabljeni vsi neplačani dopusti, vsa odrekanja in neskončne vožnje na treninge po 100 kilometrov daleč. Verjamem, da so pozabljene ‘odžrte’ dnevnice in vsa ignoranca s strani medijev ter vodstva NZS. S precej pomlajeno ekipo, brez velikih zvezd vam je uspelo tisto, o čemer bodo slovenska nogometna reprezentanca in njeni navijači še nekaj časa le sanjali.

Ja, futsal reprezentanca je tista, ki se je uvrstila naprej, futsal reprezentanca je tokrat že drugič prilezla na evropsko prvenstvo, futsal reprezentanca je tista, ki ob minimalnih sredstvih, z neverjetnimi odrekanji in skoraj brez medijske pokritosti dosega odmevne rezultate. Futsal reprezentanca je tista, ki gre naprej, med tem ko večina Slovencev rabi wikipedio, da ugotovi, kaj to futsal sploh je.

Čas bi že bil, da Slovenija spozna, kaj je futsal, čas bi bil, da slovenski medijski prostor ponudi vsaj malo pozornosti športu, v katerem se Slovenci enakopravno kosamo z evropskimi in tudi svetovnimi tekmeci. Čas bi že bil, da futsal opazijo sponzorji, ki bi našim fantom pomagali stopiti še korak naprej in ki bi lahko olajšali marsikateri trening ali priprave.

Spomnim se fantov iz Litije, ki so na daljnem vzhodu, nekje sredi Rusije, dosegli neverjeten klubski uspeh, uvrstitev med 8 najboljših klubov v Evropi. S precej posebno taktiko, z igro z vratarjem v polju, ki jo je ob bolezni v klubu prevzel kar sam trener, so izločili favorizirane Italijane, ki so na mesec zaslužili več, kot so naši fantje videli v celem letu. Vsi skupaj. A vseeno so imeli nekaj, česar manjka marsikateremu veliko večjemu klubu – srce.

Prepričana sem, da je tudi tokrat, v Parizu, zmagalo srce. Denarja namreč ni bilo veliko, priprav tudi ne toliko, kot jih imajo ostale reprezentance, profesionalcev, ki bi se ukvarjali izključno s futsalom, pa pri nas skorajda ni. Fantom je ta šport, čeprav nosijo reprezentančne drese, bolj kot ne – hobi. Prostovoljna obveza ob službi in vsem, kar je pač v življenju nujno potrebno početi.

In ravno zato je rezultat toliko bolj presenetljiv, zaradi vseh podcenjevanj po izpadu na zadnjih kvalifikacijah v Laškem pa še toliko bolj cenjen. Če je takrat zmanjkalo predvsem sreče (in profesionalnosti nekaterih pri preračunavanju gol razlike, potrebne za napredovanje), je tokrat poleg izjemne borbenosti na našo stran stopila tudi sreča. Po prigarani zmagi nad domačini, Francozi, ko so naši že izgubljali z 2 – 0, po častnem porazu s favoriti Rusi in sesutju črnogorske reprezentance s 7- 1, so naši namreč potrebovali tudi ugoden razplet tudi v ostalih skupinah. In ja, končno se je enkrat seštelo. Slovenija gre naprej. Na evropsko prvenstvo, na Madžarsko.

Prav vsem, ki so se potili na igrišču, in selektorju Dobovičniku privoščim, da bi se jim seštelo tudi na Madžarskem, da bi jih končno opazili mediji in da bi jim tudi NZS priznala mesto, ki jim pritiče. Danes jim sicer čestitajo vsi. Skoraj ni medija, ki ne bi poročal o fenomenalnem uspehu naše izbrane vrste in prepričana sem, da se bo kar nekaj ‘kravatarjev’ prilepilo ob naše igralce in se kitilo z njihovim perjem.

Srčno upam, da bodo vztrajali tudi takrat, ko bodo fantje rabili priprave, ko bodo potrebovali dopust in čim več tekem. Upam, da se bo našel kdo, ki bo vsaj kako futsal tekmo spravil na male ekrane, kdo, ki bo za razvoj futsala prispeval več kot le prazne obljube.

Kar so včeraj dosegli fantje, gre v slovensko nogometno (ja, tudi futsal je nogomet) zgodovino, pa če vam je to všeč ali ne. Naj se tja zapiše še kak uspeh, reprezentančni ali klubski, vseeno.  Za to pa lahko v prvi vrsti poskrbijo tisti, ki se bodo še nekaj dni hvalili s tem, kar so prigarali zgolj in le – fantje na igrišču.

Dečki, kapo dol!Similar Posts:

fuzbal ali futsal?

Slovenija vs. Brazilija?

domžale – maribor? o moj bog!

nogomet pa slovenci? ma lepo vas prosim …

referendum? volja ljudstva ali metanje denarja skozi okno?

V tisti veliki, nekoč tako topli in prijetni postelji, se je počutila povsem prazno in izgubljeno. Za hip si je zaželela priviti se k njemu, izsiliti objem, čeprav bi le ona objemala spečega. Trenutek je hitro minil. Že dolgo namreč ni več hrepenela po njegovem telesu, že dolgo je bil seks le še rutina, premikanje, suvanje in odrivanje dveh utrujenih teles.

Seks je bil pravzaprav najboljši povzetek, slika njune zveze. Prekleto redko sta si še gledala v oči, hvaležna mu je bila, da je bil raje zadaj, za njenim hrbtom, da je zgolj pustila živali v sebi, da uživa po svoje. Pogled na njegovo trepetajoče telo, malce zgubano čelo in oklepajoče dlani je ni več zanimal, ni ji več sladko zadišal, ko se je sprehodil tesno mimo nje, ni se več spomnila, kdaj ga je zadnjič poljubila.

Prav to jo je najbolj skrbelo. Pozabila je na zadnji poljub, pozabila, kdaj se je zadnjič prisesala na njegove mehke, tople ustnice. Vsaj nekoč so bile take. Tople, voljne, skrivajoče dve vrsti belih zob, ki so znali prav nedolžno ugrizniti in v njej še podžigati poželenje. Ja, nekoč ga je rada zrla v temne, rjave oči, izgubljala prste v kodrastih laseh in ljubkovala ustnice, nos, oči in čelo, potovala po njegovem obrazu in se sprehajala po telesu.

Nič več. Zdaj je bil samo še speči človek, golo, hladno telo, ki se je iz dneva iz dan, iz noči v noč bolj umikalo, iskalo svoj prostor pod soncem in jo odrivalo na rob postelje. Začuda, ni je motilo. Vsaj ne toliko, kot njegovo potno telo, zadihane, zlagane besede, zašepetane na uho, takrat, ko se je vendarle odločil, da bi po njej izbrizgal svoje seme.

Bila ga je sita. Njega in njegovih hladnih rok. Praznega pogleda in že stokrat povedanih stavkov. Golega telesa v soju uličnih svetilk, ki je ležalo tam samo še zato, ker ni vedelo, kam in zakaj bi šlo. Nuja, rutina, praznina dolgoletne zveze. Navada.

Naslonila je glavo na blazino in z roko vseeno zdrsela po njegovem vratu, hrbtu. Niti trznil ni, ko so prsti oplazili ušesa, ko so risali osmice po vratu in ko so se nohti nesramno zatikali za potno kožo. Samo za hip si je zaželela, da bi ga ugriznila, razpraskala do krvi, da bi ga še enkrat zbudila v vsem poželenju, pa čeprav bi ga zato morala raniti. Mogoče – ravno zato.

Ker si je želela še enkrat videti njegov obraz, ki živi, čuti. Hotela je, da ga boli, da bo mogoče opazil, kako zelo je bolelo njo, ko se je iz nekoga spremenil v nekaj. Ko se je izpraznil in postal telo. Vedela je, da pod tisto hladno kožo, pod vsemi maskami, še vedno utripa krvavo srce in v tistem trenutku si je zaželela, da bi ga izkopala. Iztrgala. Da bi ga prebudila in se še enkrat uzrla v željnih, toplih očeh.

Bil je samo trenutek, preblisk. Spomin na nekaj, kar je že davno poginilo in kar je živelo le še v njeni glavi, v srcu že dolgo ne več. Še enkrat ga je poljubila na vrat in se potiho pobrala iz postelje. Cunje niso več ležale razmetane vsepovsod, kot nekoč, lepo zložene je pobrala z nočne omarice in se na hitro oblekla.

Stopila je na hladno ulico, si prižgala cigareto in puhnila dim v ulično svetilko. V bližnjem zvoniku je ura ravno odbila tri, ko je v roke vzela telefon in ga poklicala. Vedela je, da se bo oglasil. Vedno jo je čakal, vedno je bil tam. Pripeljal se je v nekaj minutah, ji brez besed pridržal vrata in jo odpeljal domov. Besede nista spregovorila, ko sta se mimo otroške sobe povzpela v spalnico, besede ni rekel, ko jo je v kopalnici gledal, kako s sebe spira ljubimčevo sled.

Tudi ko je mokrih las stopila do postelje, ni rekel nič. Samo k sebi jo je povlekel, jo skoraj grobo objel, se zazrl v njene prazne oči in jo poljubil. Poljubljal jo je tako dolgo, da mu je poljub vrnila. Objeta sta se zavlekla v posteljo. Ni je izpustil, ko je njeno tresoče telo pokrival s težko svilo, ni je odrinil, ko je trudno zaprla oči in zaspala.

Le malce se je odmaknil, si glavo podprl z desnico in se zagledal v njeno golo telo. Rjuha je pokrivala noge in zadnjico, hrbet se je svetil v soju uličnih svetilk, na vratu so se ji risale temne sence.Similar Posts:

Jutro.

Nočno kopanje

Bile so neke sanje …

Mozaik.

Prvič.

No ja, pa dajmo, oboje skupaj, besede in eno sliko; Tole je šesta fotografija iz šestega albuma, ki nosi naslov ‘Kr neki’.

Naslov albuma precej pove o njegovi vsebini, vsebuje slike iz vseh vetrov, brez kakega globljega pomena. Vseeno, čevlji na zgornji sliki so z mano že 12 let. Od nekdaj imajo svoje mesto na mojih knjižnih policah in verjeli ali ne, svoj čas so bili črne barve. Kupil mi jih je moj bivši, obula sem jih samo enkrat (nikoli pa niso stopicljali po trdih tleh:), od takrat služijo precej posebnemu namenu – iritiranju morebitnih obiskovalcev, ki me vedno znova sprašujejo, zakaj hudiča imam čevlje na polici.

Preprosto; Ker so mi všeč. Ker se da vanje skriti marsikaj: Plišasto kravo, ki mi jo je podaril ljub prijatelj, iz kamna izklesano srce, zaradi katerega sem si življenje zakomplicirala za celo leto in še nekaj malenkosti, ki mi pomenijo veliko. In nenazadnje, ker tile čevlji lahko povedo veliko zgodb:

Bili so na polici, ko sem otroško iskreno objemala njega, ki sem ga ljubila, ko sem si nadevala oklepe in maske, da sem skrivala solze. Čuvali so me, ko je na kavču obljubljal, da se ne bo razblinil v nič in bili so tam, ko sem vanje skrivala objokano, kamnito srce. Z mano so tudi danes, ko sem na trenutke še vedno otožna zaradi neizrečenih besed in ukradenih občutij, ko se počasi spet sestavljam in iščem vero v ukradene sanje. In vem, izpred odloženih knjig me bodo spremljali tudi jutri, ko bom spet – obljubljala, objemala, osvajala in osrečevala.Similar Posts:

Snežak

5 stvari, zaradi katerih se iz ženske spremenim v Žensko.

Idem tamo, gdje je sve po mom.

O ‘mojih’ moških, pričakovanjih in spoštovanju

šah mat. pod mizo.