blodim, blodiš, blodi

Odkar vem zase, sem lepo vzgojen otrok. Vzorno vedenje, sodelovanje na vseh proslavah, iskreno spoštovanje vseh uniformiranih stricev, pisanje domoljubnih pesmic, izogibanje konfliktom, igranje posrednika v mladostnih prepirih, vse kar pač pritiče ljubki, nekoliko debelušni mamini punčki.

In ko iz punčke zrase baba, se seveda ne more čez noč spremeniti. Ne da bi preveč o tem razmišljala, se strašno trudi biti prijazna do sveta okoli sebe. Ne trobi po cesti, ne vrta si po nosu (vsaj ne v javnosti), ne zamuja, lepo stoji v vrsti na vseh blagajnah, se za vsak drek prijazno zahvali in posiljeno smehlja.

Podobno ‘vljudno’ se obnaša v vseh odnosih; prijateljskih, partnerskih, starševskih, teta Zloba je nenehno strašno prijazna. Vse bi naredila, da se ljudje počutijo dobro, da se nihče ne bi znašel v kakem konfliktu in ko se vseeno zgodi kaka neprijetna situacija, je lepo vzgojena Zloba vedno tista, ki prva popusti, se umakne in naredi vse, da je svet lep in prijazen.

A zadnje čase ima teta Zloba občutek, da svet v resnici sploh ni prijazen. Še huje, po njem se sprehaja horda sebičnih, vase zagledanih posameznikov, ki jim dol visi, kako se kdo počuti, kako se koga prizadane ali samo izrine iz vrste. Svet je poln komolčarjev, ki samo hočejo, hočejo, hočejo.

Zadnje čase se teti Zlobi dogaja, da se nanjo zdirajo prodajalke v trafikah, jo iz vrste izrivajo gospe v krznenih plaščih, se vanjo zaletavajo nevzgojeni mulci, ji parkiršče kradejo samozavestne starke, ki imajo svojo garažo dva metra stran. Teti Zlobi ‘prijatelji’ razlagajo, kaj vse hočejo, želijo in pričakujejo, teti Zlobi ljudje jemljejo stvari izpred nosa, ja, teto Zlobo sebični ljudje zadnje čase precej jezijo.

Nič hudega, Zloba je prijazna. Lepo vzgojena. Vljudna. Mirna. Sproščena. Nekonfliktna. Dokler ji ne poči film. Kar tako, kot strela z jasnega, se Zlobi utrga. Pred trafiko na Bavarskem dvoru se začne dreti kot bi jo kdo iz kože dajal.

Ko pridno stoji v vrsti, da si bo nabavila svoje omiljene cigaretne smotke in ko že preklinja počasnost prodajalca, duhamorno štetje kovancev že tretje trgovke iz bližnje štacune in dež, ki ji kaplja za vrat, se od nekje vzame gospa srednjih let.

Natupirana, nabarvana in nalakirana, zamotana v krzneno kučmo in prav tak plašč, v našpičenih čeveljcih in lisasto torbico. Na čelu ji piše, da je gospa. In gospe ne čakajo. Te preskočijo celo vrsto, uspejo grdo odriniti nič hudega slutečo cigaretno odvisnico, ki ima zadnje čase težave z obvladovanjem svojih čustev (ja, to bi bila Zloba), skoraj na cesto vržejo še staro mamo s tremi cekarji, se pririnejo do trafikanta in ravno želijo nabaviti svoj žeton, ko se jim zgodi nekaj precej čudnega.

Nekdo zraven njih začne – tuliti. Kričati na ves glas. Ne, to ni  kričanje, s katerim razlagamo, kaka krivica se nam je zgodila, tudi ni to kričanje, s katerim nekoga pošiljamo v temačne odprtine, je zgolj preprosto, živalsko proizvajanje glasov, ki nimajo nobenega smisla, razen – da preprečijo, da bi trenutno kričeči doživel kak napad panike ali lažjo obliko srčne kapi.

Kar tako, ‘z lepega’ in za brez zveze se dotični posameznik dere kot jesihar, ne da bi o tem sploh razmislil. V trenutku ni nikjer nobene vrste, v trenutku vsi stopijo vsaj deset korakov stran in presneto debelo gledajo.

Priznam, ko sem zajela sapo, sem najbolj debelo verjetno pogledala prav jaz, dežurni kričač na Bavarskem dvoru. Ampak – samo za trenutek. Občutek je bil v resnici precej prijeten, sproščujoč. Iz sebe sem spravila precejšnjo dozo slabe volje, ki se je v meni nabirala zadnje tedne.

Nabavila sem svoje cigarete, gospe v krznenem plašču, ki se je skrivala nekje za improvizirano avtobusno postajo, podarila še en prezirljiv pogled in odkorakala nazaj proti parkirišču. Doma sem seveda prav nesramno zaparkirala še tečno sosedo, ki ne mara svoje garaže in se spravila – na čik.

Gleda nekaj vso prijaznost, vljudnost in ponižnost tega sveta. S silo se doseže več, predvsem pa manj boli glava. Po tem popoldanskem eksperimentu sem namreč nadvse sproščena in tudi čik na balkonu, s pogledom na sosedo, ki se v avto tlači na sopotnikovi strani, prija mojemu trenutnemu razpoloženju.

Preventivno vseeno danes ostajam doma. Na sumu se namreč imam, da bi se lahko te nevzgojenosti in nevljudnosti navadila in komu kaj grdega naredila.

PS: Ne, nisem nora. Res ne. Včasih je pač treba odklopit. Priporočam še komu. Za vzdušje si lahko zavrtite še komad iz naslova, če vam ga le uspe kje najti.

... komentarjev: 21