Običajen delovni dan, mati Sanja v službi. Ob uri, ko naj bi se gospod Otrok pofočkali, da so varno prispeli iz šole domov, da je vse pod kontrolo (beri; kosilo se kuha, cveka nismo dobili), zazvoni telefon. Kot predvideno, kliče gospod Otrok.
Namesto pričakovanega: ‘Oj mama, jst sem doma,’ ali pa ‘Ej mama, lačn’ sem, kaj že danes kuham?’ mi uho razpara živalski krik: ‘Internet ne delaaaaaaaaa!’
Da ne bi začela nekontrolirano kričati na mulca, hitro odložim slušalko in se poskusim spomniti vseh tehnik sproščanja, globokega dihanja ter jogijskih poz, ki sem jih osvojila v kratkem obdobju prakticiranja ‘orto joge’. Neuspešno. Odgriznem si dva nohta, globoko vdihnem in pokličem nazaj.
A nisva tega predebatirala že včeraj? In predvčerajšnjim tudi? Internet na tvojem računalniku ne dela. Okej, se zgodi. Kaj je narobe z izposojenim prenosnikom? Lahko tistega uporabljaš? Seveda ne, tam je crknila miška. Za Runscape, ali kakorkoli se že imenuje trenutno aktualna igrica, je miška življenjskega pomena. In tale ne dela. Okej drugič, Iphone? Ne?
Pri bogu milem, kateri mulc ima pri dvanajstih tak telefon? Gospod Otrok, jasno. Ker je celo poletje ‘šparal’ zanj in ker smo mu vsi namesto darila za rojstni dan prispevali finančne vložke za nujno potrebno čudo tehnike. A žal tudi Iphone ne zmore igrice, ki je trenutno ‘in’, zato so drama, solze, jok in stok – neizbežni.
Že dva dni gledam obraz nesrečnega človeka, ob katerem bi se najraje zjokala še sama. Nos do tal, zavijanje z očmi, loputanje z vrati, ker je miška ‘preskočila’ ravno v najbolj pomembnem trenutku bitke z nekim zmajem, neskončni monologi o krivičnosti sveta, družbe in življenja na splošno. Prvič, drugič, ena ura, dve uri … nekaj časa še zdržim, a po dveh dnevih svetobolja so moji živci že rahlo načeti.
Kje so časi, ko sva z malim čisto lepo shajala brez kakršnihkoli ekranov, zaslonov in tipkovnic, brez televizije, računalnika, interneta in X-boxa? Ne tako zelo daleč stran. Tri, štiri leta nazaj, mogoče. Takrat smo pri nas živeli v miru in sožitju z lego kockami, lesenimi kladivi in gojenjem fižola v plastičnih lončkih.
Nihče ni vreščal, ker brezžični internet tri minute ni delal, nihče od naju ni vedel, da obstaja kaj takega, kot je Iphone, wifi ali recimo Mac (brez katerega, roko na srce, se podre svet meni) in nihče ni bil nesrečen, ker je nekaj poginilo, ker tako ali tako nič (razen fižola) poginiti ni moglo.
Zdaj pa se praskam po glavi in med dvema napornima sestankoma razmišljam, kako rešiti svet, v katerem internet ne delaaaaaaaaaaaaaaa in v katerem Iphone ne zadovolji osnovnih človekovih komunikacijskih potreb.
Malemu porinem v roke svojega prenosnika, ‘vesekomu’ zamorim z nujnimi popravili, meni pa preostane le, da ponovno globoko vdihnem in se sprijaznim z mislijo, da smo v zadnjih nekaj letih doma (poleg vseh čud tehnike) pridobili še eno novost, to je mulca v puberteti.
Računalnike, telefone in televizije se da v doglednem času popraviti, zamenjati ali celo prodati, česar verjetno z dvanajstletnim prototipom obupa in depresije ne morem storiti. Ali pač? :)
ob 16:05
ne sekiraj se, še par let, pa bo spet mir v bajti…
ob 16:34
Pa je “vesekdo” potem poštimal zadeve? Ali jih še bo? :D
ob 12:10
@tamara: ja, sliko bom postavu zraven računalnika, meni dela, grem stran, ne dela… tist da miška na prenosniku ne dela, jo je pa očitno pokvaru :-) men je delala :-))
ob 12:11
Ljubko.
ob 14:44
No js mam tud tak problem. Ati kliče “nee deeelaaa”, pridem domov, dela vse. Sem doma ne zna niti računalnika prižgat, ko me ni, dela povsem samostojno (razen občasnih “nee deelaaa” klicev)…
Nisem pa še pomislila, da bi dala sliko zraven… res ne. Ampak dobra ideja.
ob 15:08
Bi se nasmejal, če ne bi isto v relativno kratkem času čakalo tudi mene. Grenko je spoznanje, da bodo časi, ko sineta spraviš v dobro voljo zgolj z oblikovanjem “helovin buče” hitro minili… God help us all!
ob 13:36
Hecno. Ko pri nas kaj ne dela..pač ne dela. in če “ata” ali vršilec dolžnosti ali kdorkoli usposobljen za reševanje zadeve nima časa – Read a book or something.
Tudi, če si pubertetnik.
ob 6:17
Na prenosnika enostavno priklopiš miško, a ne?
Sicer so pa pri zasvojenosti z igricami v raziskavah dokazali podobne (beri: čisto enake) poškodbe možganov kot pri trdi drogi. Tako da….
Puberteta pa – tu ti ni pomoči – pride, gre, ti samo previdno krmari in izkoristi trenutke, ko se be dejansko dalo pogovarjati :)
ob 21:53
Grozno kulk je zdej res tale internet obnorel svet. Ja, sej priznam da mene tudi… včasih je bil folk zunaj, na igriščih, šport, kolo, igre, druženje,… danes pa MSN, FB, blogi, forumi, Skype, Twiter,… kriza ni kej.
ob 12:13
Another Kjut zapis(TM) by Zloba(R). :-)
ob 13:33
Hm, ja. Tudi pri nas je bilo včeraj kreganje, ker je crknila televizija in se ni dalo igrati igric na playstationu. Ampak to je pač ta generacija, ki ji je tehnika že skoraj vgrajena v gene in mogoče tako kot mi ne razumemo njih (ker smo pač odraščali brez računaljnikov), oni ne bodo razumeli svojih otrok, ki si bodo mp3 playerje vgrajevali pod kožo in muziko prenašali naravnost v možganski center za sluh, da z glasbo ne bodo obremenjevali okolice. Tako pač je, tehnika gre naprej, starejši ljudje pa ne vedno z njo.
Mi pa nekaj v prispevku ni jasno. Kaj je sploh tebe tako razkurilo, ko te je poklical? Resno nisem najbolje razumel
ob 17:40
Hm, otrok, ki je ima cilj (Iphone), zanj varčuje in vklopi v to tudi druge bo s časoma to znal tudi z bolj resnimi zadevami. Mama, ki zna odložiti slušalko preden se zdere in se čisto po malem žre (dva nohta ni ne vem kako velik obrok) pri tem pa organizira pomoč, tudi ni od muh. Pravzaprav čisto v redu delujeta, malce dinamično, pa vendar. :)
ob 12:04
En način je tudi:
“To je tvoj mobitel, tvoja miška, itd. Jaz ne morem nič pri tem. Znajdi se. ”
. . . in oditi proč. Morda bo otrok spoznal, da obstaja življenje še izven tega.
ob 22:48
3,4 leta nazaj ste se igrali z lego kockami in gojili fižol, danes se igrate igrice in je internet življenjskega pomena. Počaki še 3, 4 leta, ko se bo gospod Otrok igral s pupicami in bo to center sveta. Še pogrešala boš čase, ko je bla jeba, če internet ni delal. :D (oprosti, moja potuha tvojemu tamalmu je neizmerno velika, taka pač sem, cel žur mi je dajat potuho :D )
In hej. Kje da fak si se ti izgubila?! WTF in deed?! :(
ob 21:40
globoko dihaj. nekaj let. v kritičnih trenutkih pomisli na jezero miru (v katerega z največjim olajšanjem zabrišeš histeričnega pamža). smej se. predvsem se smej.
navdušenje za igrico bo sčasoma minilo. seveda bo takoj na paleti druga. ampak to je še ok. potem pridejo punce in avtomobili. (kar pomeni, raduj se, dokler je panika samo zaradi interneta.)
mame ste junakinje. navijam za vas. pa za mulce tudi.
ob 1:07
Kva zdej, a vam še zmer ne dela, da tok mau pišeš? :-)
ob 11:36
O jezus kristus!
“Sicer so pa pri zasvojenosti z igricami v raziskavah dokazali podobne (beri: čisto enake) poškodbe možganov kot pri trdi drogi. Tako da….”
Danica, a si ti na glavo padla? Verjetno bo ze res, ker je pisalo na internetu, mar ne?
ob 16:02
Nič nisem na glavo padla in te stvari ugotavljajo pametnejši od mene. Zasvojenost od igric pa ni tisto, ko se rad usedeš in kakšno uro ali dve igraš ampak pojav, ko se otroci tresejo, ko tega ne morejo. Čisto resnična zadeva, žal. Le teže prepoznavna mogoče. Ampak ko otrok ne more večerjati ali pojesti kosila, ker mora igrati, bi se človek moral zamisliti. Sploh pa ni nujno, da gre za otroka. Marsikdo “se najde” v igricah – bodisi, ker je njegovo lastno življenje (veliko njegovega časa) brez vsebine ali pa se izmika realnosti in problemom v njej. Ali pa kaj tretjega, kdo ve.
Če presediš popoldneve ob računalniku in klikaš, da jih (npr. ) čim več postreljal, kaj misliš, se dogaja s tvojimi možgani?
Ne dam roke v ogenj, da tista moja trditev zgoraj (ki slučajno ni z interneta) čisto drži, dobro pa to nikakor ne more biti.
Pa tudi pri omenjenem gospodu Otroku najbrž ne gre za odvisnost, kar pa še ne pomeni, da ta ne obstaja.
ob 18:53
ma bejž…
ob 20:42
Ja no, tudi tako lahko rečeš…