Pred kratkim smo se odpravili na Metelkovo, da si pogledamo nek stand-up, pa smo ob informaciji, da se pred Metelkovo zbira kakih 50 skinov, preventivno šli na pivo. Tudi na Metelkovi, a ne v zaprtem prostoru, temveč na terasici, ki je omogočala pravočasen umik.
Pred kratkim so se na literarnem večeru zbrali ljudje, ki jih zanima poezija. Namenjene so jim bile ‘batine’ ter bakle in verjetno se lahko le dimenzijam strica na vratih, ki jih je najbolj skupil, zahvalijo, da so ostali odnesli celo kožo. Dejstvo, da je bila večina občinstva istospolno usmerjena, je, kar se mene tiče, tako relevantna kot podatek, koliko je bilo med njimi blondincev.
Danes sem šla po nujnih nakupih v trgovino, ki so jo preplavili glasni, umazani, a popolnoma nakulirani metalci. Bilo jih je malo morje, a nihče ni prav nikomur težil. Razen treh debilov pri vratih, ki jih poznam celo življenje in ki imajo z metalom toliko zveze kot jaz s klasično glasbo, a so si vseeno vzeli pravico navesiti nase metalsko opravo, se naliti z vinom (nope, ni bilo pivo) in ob osmih zjutraj ustrahovati vse mimoidoče, še najbolj stare mame in otroke. Odšla sem v trenutku, ko so varnostniki poskušali preprečiti pretep.
Ne, ni me strah ljudi, me je pa iz dneva v dan bolj strah človeške neumnosti. Pomanjkanja kakršnihkoli vrednot in smisla v življenju. Strah me je ljudi, ki jim mati narava ni podarila niti kančka zdrave pameti, ljudi, ki jim tudi življenje ni bilo naklonjeno, da bi v njem našli kakršenkoli smisel, ki bi se ga lahko oklenili.
Ti ljudje me plašijo, ti ljudje so nevarni. Prepričana namreč sem, da se napadalcem na Mitjo Balažica o kakršnemkoli gejevsko-lezbičnem aktivizmu niti ne sanja. Prepričana sem, da nimajo pojma, kaj istospolno usmerjeni zase zahtevajo, vedo le, da so ‘drugačni’, nekje so slišali, da so ‘pedri’ in to je zadosten razlog, da se jih razbije.
Tudi danes srečani kvazi-metalci verjetno ne znajo našteti niti treh metalskih bendov, čisto vseeno jim je, kdo kruli na odru in zakaj so vsi oblečeni v črno. Metal camp je zanje zgolj priložnost, izgovor, da se skrijejo v neko množico in tulijo z njo. Danes so bili v črnem, z zabritimi sencami, naslednji teden si bodo popravili preostanek las, se oblekli v malo bolj pisane cote in si prižgali joint. Ker – naslednji teden bodo regejaši. Če bi živeli v Ljubljani, bi bili verjetno skini. V Mariboru navijači Viol.
Ne, ne mečem vseh navijačev, skinov in metalcev v isti koš, govorim zgolj o ljudeh, ki ob pomanjkanju kakršnekoli vrednote, smeri v življenju, izkoristijo prav vsako obliko druženja, prepričanja, življenjskega sloga za svojo masko. O ljudeh, ki obupno potrebujejo občutek pripadnosti čemurkoli. In ker je ta pripadnost le navidezna, tako mimobežna kot njihova pamet, jo je potrebno potencirati. In za to je nabolj ‘praktična’ stvar – nasilje.
Nisem blazno preplašen človek, ne bojim se sama hoditi po cesti ali zahajati na koncerte na Metelkovi. Ne bojim se ljudi v črnem in ne ljudi z obritimi glavami, a zadnje čase – postajam previdna. Okoli mene je namreč vse več neumnih, nesrečnih ljudi, ki enostavno ne vedo, kaj bi sami s seboj.
Kolikor zelo se mi gabi kakršnakoli cerkvena institucija, kolikor zelo nasprotujem političnim enoumnim sistemom, se včasih vprašam, ali ne bi bilo morda bolje, če bi nekdo še vedno znal ljudem prati možgane?
Vprašanje, nevredno človeka z eno samo možgansko celico, vem, a vseeno, naj mi nekdo pojasni; Zakaj se ravno v času demokracije, kot tako radi pravimo, v svetu proste izbire in (recimo) popolnoma svobodne volje tako pogosto pojavljajo nasilni izpadi? Kako je mogoče, da v svetu, ki naj bi že zdavnaj premagal vse nacistične vrednote, komunistične manifeste in dombranske pamflete, še vedno čisto vsi prepirajo prav o ‘naših in vaših’? Zakaj je ravno v demokraciji največ nestrpnosti?
Zaradi demokracije same? Ker ponuja možnost izbire? Ker je človek lahko to, kar je? Ali mogoče zato, ker človek več ne ve, kdo in kaj je? Kaj sme in česa ne, kam hoče in zakaj? Si človek zasluži možnost svobodne izbire, če svoboda rezultira v nasilju?
Seveda bi v tem primeru morala reči – ne. Človek si ne zasluži svobode. A, roko na srce, s tem bi naredila krivico tistim, ki so v resnici drugačni. Tistim, ki v nekaj verjamejo in se za to borijo. Na tistih leži ves trud in vse delo obdobja, demokracija imenovano. Tisti bodo morali, s svojimi argumenti in predvsem strpnostjo dokazovati, da smo vredni sveta, ki nam je dan in da so izrodki, prepričani, da se z nasiljem oblikujejo vrednote, zgolj obrobni pojavi, ki bodo slej ko prej izginili.
Iskreno upam, da jim bo uspelo. Da nam bo uspelo. Čeprav za ceno kake batine, bakle ali zlorabljene črne majice. Nekdo mora verjeti, ker sicer – ni vredno.
ob 10:12
ej.. super napisano.
chapó.
ob 12:22
Se strinjam popolnoma. Grozljivo je dejstvo, da nekateri v sebi gojijo takšne manire in žalostno je, da prav te manire izhajajo iz njihove osebne nemoči, strahu in bog si ga vedi kakšnih neugodnih impulzov otroštva.
Mogoče malo pomaga, če se kljub vsemu vsakih toliko zavemo, da nismo zastonj na vrhu piramide živalskih vrst tega planeta in da smo na to mesto verjetno prišli tudi zaradi svoje surovosti in okrutnosti.
Meni osebno pa to pomaga tudi k temu, da prav zaradi takih, toliko bolj cenim svojo umirjenost, razgledanost, družinske odnose in ljubezen, ki jo nosim v sebi in jo večino dneva tudi želim deliti z ostalimi.
ob 16:42
Ta višek in presežek demokracije in potreba po pranju možganov me pripelje še na eno misel: ali bi potem v šoli vendarle bilo dobro, da bi nekatere (sem že slišala za motivacijo, poznam, ja!) prisilili, da bi se nekaterih stvari vendarle naučili – prisilili v nekaj, kar je zanje dobro. Prisilili – v demokratični šoli?! Nekatere – kakšen procent, par procentov. Demokracija in motivacija pa za tiste, ki jim je to dovolj za normalno delovanje.
ob 19:51
Svoboda je ena taka frustrirajoča zadeva… Vse imaš na razpolago, a kaj, ko nimaš pojma, kaj bi sam s sabo.
Počasi ostajamo brez smisla. Demokracija pač ni nekaj, kar bi osmišljalo življenje in je človek prepuščen – spet – sam sebi.
ob 19:52
Zloba, omenila si pojav, za katerega mislim, da predstavlja enega od najpomembnejših razlogov za apokalipso človeštva: neumnost. Drugi najpomembnejši razlog po moje predstavlja samoljubje (narcizem).
Vsi ostali so samo izpeljave….
ob 20:16
hm. aveš da točno take reči se tudi jaz sprašujem zadnje čase … čeprav pranje možganov kot narod, ki se ga zlahka vodi meni še vedno ni ok.
in se zadnje čase pogodto spomnim tistega voditelja iz zgodovine, ki se je skušal boriti za dobro. pa se potem zlomil, ko se je spraševal zakaj za tak narod …
in potem pomislim – premalo ljudi zna razmišljat po zdravi pameti s svojo glavo. in potem pomislim še to, da nekateri pa to počnejo, pa bi bilo lepše, če ne bi, heh.
in se strinjam z einsteinom (o neskončnosti vesolja in človeške neumnosti) in alcesso.
ob 7:35
vse se začne pri otroku. takrat se še da kakšno pametno celico ustvarit, ko pa je ta doba mimo, je žal vsakršen poskus oplemenitenja pametnih celic nemogoč.
sanja, ti dobro veš koliko mam je na tem svetu, ki svoje otroke vzgojijo v pravte, ki si jih opisala. kaj drugega lahko postane otrok, ki se mu vedno prepoveduje, ukazuje, se ga omalovažuje, ponižuje,…..odrasel kreten, ki je vse materine vzorce ponesel s sabo v svet. frustracije iz otroštva izkorišča potem, ko se mu zdi, da mu nihče več ne more nićesar prepovedati. in svoboda zanj postane zapor za koga drugega. cel sistem, cela družba, še najbolj pa smo starši odgovorni za število pametnih celic v glavi naroda.
se mi zdi :)
ob 11:53
Svoboda brez prilžnosti je hudičevo darilo. Preprečiti takšne
priložnosti pa je zločin. Usoda ljudi, ki so bolj ‘ranljivi’, izostri mero
nečesa, kar bi lahko imenovali ‘civilizacija’ (Chomsky)
Sicer pa si poglej film Die Welle (http://www.imdb.com/title/tt1063669/), lep in hiter prikaz tega, česa so ljudje vse zmožni, ko enkrat postanejo del neke družbe, ki je nad posameznikom.
Kar pa se tiče demokracije, bi pa tukaj res lahko razpredali kaj to sploh je. je to res svobodna volja in odločanje po svobodni volji? Po zaslugi naših medijskih sistemov (o katerih, če se ne motim si pisala v prejšnjem prispevku) in manipulacije le teh z ljudmi, se ne bi mogel strinjati z logiko svobodne izbire. no, mogoče sem malce pretiraval, ker seveda vsi ne podležejo/mo temu, ampak mogoče ravno tisti katere si opisovala in tiste na katere je bog pozabil, ko je delil pamet, tisti pa pa podležejo takšnim in drugačnim manipulacijam, ki se potem izrodijo.
Mislim, da je veliko na nas, saj je privilegij to da se zavedamo, da so potrebne spremembe in da ohranimo upanje. Če misliš, da se nič ne da spremeniti, se tudi ne bo, zato je izbira tvoja, izbira je moja. in ja, verjamem!
ob 14:06
V času enoumja ljudje nimajo izbire in se tega dobro zavedajo. V času “demokracije” pa je izbire preveč in ljudje izgubljajo sposobnost kritičnega razmišljanja in se poslužujejo linije najmanjšega odpora. Pranje kritično natreniranih možganov pa je mnogo težje od zavajanja zmehčanih možganskih celic.
Prav tako, kot se pomena zdravja zavemo šele ko zbolimo, se bomo (zgleda) vrednosti svobodnega mišljenja žal zavedli šele ko bomo morali spet vsi trobiti v isti rog, če ne bodo batine. Ampak tokrat ne od države , temveč od razno raznih “interesnih” skupin.
ob 0:53
Po parlamentarnih volitvah sem zapisal tole:
“Čeprav ima oznaka diktatura splošno negativen prizvok, pa bodo njeni učinki vedno dobrodošli za velik del družbenega telesa, ki ne zna ali je preveč len, da bi sam poskrbel zase. Privlačnost neke entitete, ki bi sprejemala vse pomembnejše odločitve, in linija najmanjšega odpora, katere primarni cilj je prelaganje odgovornosti za lastno bit, sta z velikimi črkami vgravirana globoko v človeško naravo.”
Svoboda s seboj prinaša odgovornost, za katero pa mnogi niso dovolj zreli in pripravljeni. Zato nasedajo catch-the-cash nategom in “nigerijskim pismom”, zato drhalijo proti drugačnemu in neznanemu, zato za svoje neuspehe krivijo neka čisto življenjska polena, ki naj bi jim jih pod noge metali fantomski “drugi”. Zato na spletu anonimno izživljajo svoje frustracije in robotsko volijo svojo strankarsko diktaturo. Zato tarnajo za vsako malenkost. Zato je rumeni tisk najbolje prodajana uteha, kjer imajo tudi tisti vsemogočni pivski trebušček in tiste vsemogočne celulit, po možnosti pa kakšnemu sosedu kdaj celo crkne krava.
Včasih se mi res zdi, da lahko izbiram le še med asimilacijo in skrajnim nihilizmom.
ob 13:04
Mislim, da se odgovor ponuja sam zase: ker je lažje biti ovca, kot razmišljati s svojo glavo ali linija najmanjšega odpora.
ob 15:52
Ljudje so takšni, ker se niso naredili sami, če bi se bi bili lepi, pametni, pošteni, z močno voljo, itd.
Verjetno je že marsikdo sit izgovarjanja na gene, vzgojo in vplive okolja toda prav to je tisto kar nas izoblikuje.
Svobodne volje ni. Je omejena z našo ’strojno’ in ‘programsko’ opremo. Rezultat našega razmišljanja je glede na to predvidljiv in celo ‘presenečenja’ so v teh okvirjih. Agresija je vedno plod neke napake s področja ‘programskega’ opremljanja. Le to lahko poškoduje celo ’strojno’ opremo, če jo niso že vgrajeni materiali slabe kakovosti. Možno je reprogramiranje (tak si s kakršnimi se družiš) toda, če ‘programer’ ne govori nam sprejemljivega programskega jezika ne bo nič.
Mislim, da je zgražanje odveč. Ljudje smo takšni kakršni smo. Menim, da ni krivih in zaslužnih so le tisti, ki so imeli več ali manj sreče, da se v tem procesu približajo končnemu ‘izdelku’ – človeku. Je pa to problem, ki se ga da reševati. Če je interes in denar se najdejo tudi ljudje, ampak zakaj bi dajali ta denar potrebnim, če pa ga sami rabimo za prestiž?
ob 8:03
Ti, kje se spet skrivaš!?
ob 8:25
Mislim, da pripisuješ ljudem preveč sposobnosti in zmožnosti! Če namreč odpišeš to malenkostno razliko, napram živalim, ugotoviš, da so krave najbolj srečne in pravzaprav najbolj elegantno živijo le takrat, ko imajo pastirja…
Če pa že hočeš razlikovat med kravami in pastirjem, potem se spomni, da je pastir od nekdaj imel gospodarja… in je tega vajen! Ne obremenjuj preveč pastirjev, za razmišljanje so gospodarji…