blodim, blodiš, blodi

gospod otrok imajo 11 let in odločili … so se … odrasti. kar tako … brez opozorila … čez noč … so si nataknili slušalke v ušesa, si okrog vratu obesili mobitel in postali … strašno samostojni. ne bi se več z ‘mamico’ kazali v družbi … ne bi se z ‘mamico’ vozili domov (busi so kar naenkrat postali zakon) … sami bi hodili v trgovino in si kuhali kosilo … v kino bi po novem hodili s prijatelji in vstop v kopalnico … je prepovedan. čeprav smo že nekaj let vajeni, da imajo gopod otrok o vsem izdelano svoje mnenje in se z zelo težkim srcem pustijo prepričati v karkoli drugega … se zadnje čase spopadamo s še bolj izdelanimi ‘vrednotami’ in neko čudno etiko … zaradi katere se nam v grlu zatakne še tako slasten kos … mesa.

bolj ko gledam to dolgolaso blond bitje ob sebi … bolj mi je jasno … kako zelo … samosvoje je … in kako zelo odločno … stopa po svoji poti. čeprav se nikoli nisem štela za zelo ‘klasično’ mamo … čeprav sem se vseskozi trudila, da bi vzgojila samostojnega, samozavestnega in srečnega otroka … ki ne bi ob vsaki težavi letal v moj objem … sem … čisto malo … nebogljena. gledam ga … in se čudim … gledam … in upam, srčno upam, da sem dobro opravila starševske dolžnosti prvih desetih let … in mu dala … dobro popotnico … v svet … najstnikov … pa naprej.

smešno je … tole starševstvo … in na trenutke … precej nehvaležno početje. misliš, da veš, kaj je prav … trudiš se … vztrajaš … razlagaš, prosiš … daješ in še več … jemlješ … učiš in vzgajaš … a nikoli ne moreš biti čisto prepričan … da delaš prav. vsak trenutek starševske poti mi je bilo bolj jasno … da otrok … niti malo ni moj … da je moja naloga le ta … da sem z njim, da ga čuvam in usmerjam po svojih najboljših močeh … vse ostalo … pa je … njegova stvar. kljub temu … noben starš ni pripravljen na dan, ko ‘ptica’ odleti.

živimo in delamo … kot da so naši otroci in z njimi naše starševske obveze ter radosti … večne. prepogosto … smo sitni in neučakani, utrujeni od službenih obveznosti … pa se nam enostavno … ne da. tudi pomisliti ne smem … kolikokrat sem s kislim frisom, popolnoma izmučena od dveh honorarnih služb in nenenhnega letanja za denarjem … sestavljala lego kocke … kako zelo odveč mi je bilo postavljanje železniških tirov iz kuhinje v otroško sobo po štirih predavanjih na faksu … ali kako sem si kak večer enostavno … želela zaspati … ne pa … debatirati … katera risanka je boljša … dexter ali trije ediji … in zakaj. priznam tudi to, da sem se včasih vprašala …. kako bi bilo … če ne bi bila mama … sploh pa ne mama otroku brez fotra … sama nekje daleč stran od svoje družine in vseh, ki so mi stali ob strani.

a vsakič, ko me zgrabil kak tak preblisk … vsakič, ko sem začutila, da mi zmanjkuje moči … sem se brcnila v rit … in ob pomoči gospoda otroka … z veseljem … šla dalje.  zdaj sva na pragu … najstništva. nič več ne gledam ljubkega slinastega dojenčka … mimoidoči nič več ne stokajo ‘buci buc … kako lepe učke’ … in nič več ne morem stlačiti male štruce ob osmih v posteljo … pa zraven mirno zaspati. kje pa … buci buc je precej velike … dolgolase sorte … buci buc … hodi v šolo … ki je ‘blazno brez zveze’ … buci buc … bi v resnici bil v ponos kakemu romantičnemu piscu … toliko svetobolja in svetožalja premorejo njegovi čustveni izbruhi. buci buc … postaja … mulc, ki me iz dneva v dan … manj potrebuje.

in prav je tako. kot je prav … da starš to opazi. da spoštuje otrokovo voljo po samostojnosti in ga pri tem podpira. čeprav … mi ob večini ‘izbruhov samostojnosti’ … posivi nekaj las … se trudim … dovoliti … brez nerganja in teženja. gospod otrok … vrača dvojno – vsakič znova se pogovoriva, kaj se sme in kaj ne … vsakič znova … dobim poročilo o tem, kje je kdo bil in kaj je počel. tu in tam … sledi še tehtanje odločitev in preverjanje njihove pravilnosti … kar potrjuje moje prepričanje … da delam prav. otrok … zaupa meni … in jaz … njemu.

tako … naj bi verjetno … vse skupaj … tudi izgledalo. srčno upam, da bo zaupanje trajalo … da bo … gospod otrok … nadaljeval po svoji poti … da pa bo vseeno … tu in tam … našel tudi voljo … pa zlezel v moj objem in s tistim nagajivim izrazom na obrazu rekel … mami, carta … carta.

ne zaradi njega … zaradi mene. malo bi namreč … še bila mama;)

... komentarjev: 12